Naravni jarek v kampu oz. njegovi neposredni soseščini, ki je neosvetljen in nezavarovan, je nevarna stvar in pomeni povečano nevarnost za goste kampa.
Sodnega postopka za ureditev meje ni mogoče predlagati, če je bila v upravnem postopku pred geodetsko upravo na podlagi sporazuma lastnikov mejnih zemljišč prenešena posestna meja v naravo na podlagi katastrskih podatkov in če se ne zatrjuje spremenjenih okoliščin, zaradi katerih je tako določena meja postala sporna.
glavna obravnava v odsotnosti toženca - vabilo na glavno obravnavo - javna listina
Tisti del potrdila o vročitvi, ki ga je sestavilo sodišče, namreč vsebina sodne pošiljke, je javna listina (230. čl. ZPP/77). Dokazne moči javne listine pa zgolj trditve pritožnice, češ da vabila na narok ni prejela, ne morejo omajati (prim. 3. odst. 230. čl. ZPP/77). Da je tožena stranka prejela 18.3.1999 sodno pošiljko, naslovljeno nanjo, pa potrjuje, kot je bilo že zapisano, zlasti njen žig na potrdilu. Drugačne zgolj pavšalne pritožbene trditve, ne morejo vzbuditi dvoma v to okoliščino.
začasna odredba - pogoji in kriteriji - motenje posesti
Razlogi sklepa prve stopnje so razumljivi, jasni in popolni, saj podrobno analizirajo neobstoj drugega za začasno odredbo potrebnega pogoja - pogoja iz 2. odst. 272. čl. ZIZ (ki je vsebinsko identičen pogojem iz določila 427. čl. ZPP, ki velja za izdajo začasnih odredb med postopkom v pravdah zaradi motenja posesti).
Pojem življenja v skupnem gospodinjstvu je širši od pojma zakonske skupnosti, kot je opredeljena v 6. odst. 126. čl. KZ, zato za zaključek, ali je storilec živel z oškodovanko v skupnem gospodinjstvu, ni potrebno ugotavljati, ali je šlo za dalj časa trajajočo življenjsko skupnost moškega in ženske, ki nista sklenila zakonske zveze, pač pa le, ali glede na objektivne (ekonomska skupnost, skupno bivanje, delitev stroškov) in subjektivne (namen obeh živeti v skupnem gospodinjstvu) okoliščine mogoče sklepati, da je šlo za skupno gospodinjstvo.
Upoštevaje določbo 1. odst. 14. lena ZST tožeča stranka s predlogom za oprostitev plačila sodnih taks, vloženimže po pranvomočnem koncupostopka, ne bi mogla več doseči nobenega želenega učinka (namreč oprostitve kakšrnekoli njeneže nastale taksne obveznosti za nazaj) - in to celo niti v primeru, da bi bilo njenemu preldogu za taksno oprostitev ugodeno. Zato za taksno oprostitev ob vložitvi predloga ni imela pravnega interesa.
Tretjetožena stranka je samostojna pravna oseba, ki razen istega družbenika s prvotoženo stranko nima nič skupnega. Tudi, če bi se izkazalo, da je drugotožena stranka prvotoženo zlorabila v korist tretjetožene stranke (primerjaj 3. alineo 1. odstavka 6. člena ZGD), zahtevka zoper tretjetoženo stranko na podlagi 6. člena ZGD tožeča stranka ne more uveljavljati. Tega lahko uveljavlja le zoper družbenika ali tihega družbenika prvotožene stranke, takega statusa tretjetožene stranke pa tožeča stranka niti ne zatrjuje.
Neupoštevna je navedba tožeče stranke, da po določbi 2. odst. 372. člena ZOR triletni zastaralni rok ne velja za obročna odplačila, saj tožeča stranka ne vtožuje obročnega odplačila, temveč plačilo v enkratnem znesku obračunanih obresti. Za obresti kot akcesorno terjatev pa ne more veljati daljši zastaralni rok kot za glavno terjatev - v danem primeru torej pravilno upoštevan triletni zastaralni rok.
ZGD člen 580, 580/2, 580/5, 580/6, 580, 580/2, 580/5, 580/6.
osnovni kapital in osnovni vložki
Navedeni člen določa za primer neuskladitve odgovornost družbe za obveznosti do upnikov. Vendar ima glede na določbo 5. odst. odgovornostna določba iz 6. odst. pomen le za relativno kratko časovno obdobje, kajti kapitalske družbe, ki uskladitve ne opravijo, se morajo likvidirati. Odgovornost družbenikov pa je seveda vezana le na čas, ki ga zakon postavlja za zadnji rok uskladitve, torej za obveznosti, ki bodo za družbo nastale od izteka roka do likvidacije, ne pa za obveznosti, nastale pred prisilnim rokom uskladitve 31.12.1994, kakršne so obravnavane, ko upniki uveljavljajo iz naslova toženčeve odgovornosti svoje terjatve, katere so jim bile sodno pravnomočno prisojene že v letu 1992 oziroma s pogodbo prevzete v letu 1991. Tako se izkaže toženčeva pritožba za utemeljeno.
Če sodišče na podlagi dokazov, ki so bili izvedeni, ne more zanesljivo ugotoviti odočilnih dejstev, sklepa o njih na podlagi pravila o dokaznem bremenu.
ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine - neobrazložen ugovor
Postopek izterjave je ustavljen zaradi umika predloga za izvršbo, v katerem je upnik priznal, da je dolžnik obveznost (delno) izpolnil. Izpodbijani sklep o izvršbi v ugovarjanem delu tako ni več pravni naslov, ki bi lahko služil urejanju razmerja med upnikom in dolžnikom.
Če tožena stranka soglaša, da se glavnica izračuna po cenah na dan škodnega dogodka in ne na dan sojenja, potem tečejo zakonite zamudne obresti od škodnega dogodka dalje.
odmera kazni - olajševalne okoliščine - velika tatvina
Priznanje obtoženca na glavni obravnavi, ko mu je bilo kaznivo dejanje nedvomno dokazano z ostalimi dokazi, ne more imeti kakšne posebne teže in zato tudi ne predstavlja takšne olajševalne okoliščine, ki bi opravičevala znižanje izrečene kazni, kot to meni obtoženec v svoji pritožbi.
Neobrazloženo pritožbo zoper sodbo pritožbeno sodišče preizkuša le glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po 2. odstavku 354. člena ZPP in glede pravilne uporabe materialnega prava.
ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine - neobrazložen ugovor
Dolžnikova obveznost (dolgovani znesek) je navedena v upnikovem predlogu za izvršbo, zato zadostuje, da se sodišče v sklepu o izvršbi (2. točka izreka) na upnikov predlog le sklicuje (dovoli predlagano izvršbo).
Dolžnikove ponudbe v ugovoru zoper sklep, izdan po tretjem odst. 34. člena ZIZ, o drugih načinih poplačila upničine terjatve ne predstavljajo nikakršne upoštevne ovire za izdajo prvostopnega sklepa in so lahko kvečjemu podlaga morebitnemu dolžnikovemu predlogu po četrtem odstavku 34. člena ZIZ (o katerem odloča sodišče prve stopnje), ni pa jih mogoče v danem primeru presojati kot upoštevne ugovorne razloge.