Tožeča stranka bi bila dolžna povrniti toženi stroške v nižjem znesku, kot jih je priznalo sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom. To pa pomeni, da tožena stranka nima pravnega interesa za pritožbo zoper prvostopno odločitev o stroških.
V obravnavanem primeru, ko tožnik zatrjuje originarni način pridobitve lastninske pravice na sporni nepremičnini, gre za spor iz vrste sporov, naštetih v 44. členu ZZK. Zato so podani pogoji za dovolitev zaznambe spora.
glavna obravnava v odsotnosti toženca - vabilo na glavno obravnavo - javna listina
Tisti del potrdila o vročitvi, ki ga je sestavilo sodišče, namreč vsebina sodne pošiljke, je javna listina (230. čl. ZPP/77). Dokazne moči javne listine pa zgolj trditve pritožnice, češ da vabila na narok ni prejela, ne morejo omajati (prim. 3. odst. 230. čl. ZPP/77). Da je tožena stranka prejela 18.3.1999 sodno pošiljko, naslovljeno nanjo, pa potrjuje, kot je bilo že zapisano, zlasti njen žig na potrdilu. Drugačne zgolj pavšalne pritožbene trditve, ne morejo vzbuditi dvoma v to okoliščino.
Ker po izreku izpodbijane sodbe pravnomočno že določena preživnina za čas od 1.8.1996 dalje ni nadomeščena (spremenjena oz. zvišana) z novo, temveč je tožencu naložena poleg že določene preživnine, bi v primeru pravnomočnosti izpodbijane sodbe mld. tožnika pridobila ob že obstoječem izvršilnem naslovu za izterjavo njune preživninske terjatve zoper toženca za čas od 1.8.1996 dalje še enega. Ker sta si izrek izpodbijane sodbe in njeni razlogi v nasprotju, ima to za posledico bistveno kršitev določb postopka iz 13. tč. drugega odst. 354. člena ZPP/77.
O obrazloženem ugovoru proti sklepu o izvršbi na podlagi verodostojne listine izvršilno sodišče vsebinsko ne odloča, temveč sklep o izvršbi razveljavi v delu, s katerim je dovoljena izvršba, postopek pa se nadaljuje kot pri ugovoru zoper plačilni nalog.
V skladu z določbo tretjega odstavka 64. člena ZIZ sodišče prve stopnje ugovor tretjega vroči upniku. Če ta v danem roku izjavi, da ugovoru nasprotuje, mora izvršilno sodišče, v skladu z določbo drugega odstavka 65. člena ZIZ, napotiti vložnika, naj v določenem roku začne zoper upnika pravdo za ugotovitev, da izvršba na ta predmet ni dopustna.
Ker tožnica ni dovolj dokazala dobre vere za pridobitev avtomobila od nelastnika, mora nasproti lastniku dokazati s stopnjo verjetnosti, da ni mogla vedeti, da je toženec nelastnik. Zato bo treba dokazni postopek dopolniti v tej smeri.
Tožena stranka odgovarja za potniku povzročeno škodo po Zakonu o prevoznih pogodbah v železniškem prometu. Svoje odgovornosti se lahko oprosti med drugim le, če je nastala nesreča ali nezgoda po krivdi tretje osebe in tudi izkaže, da se nezgode kljub potrebnemu prizadevanju, upoštevajoč posebnosti primera, ni mogel izogniti niti odvrniti njenih posledic. Če ni izkazal potrebnega prizadevanja, upoštevajoč posebnosti primera, njegova ekskulpacija ne pride v poštev in odgovarja po določbi 1. odstavka 16. člena Zakona o prevoznih pogodbah v železniškem prometu.
nepremoženjska škoda - poškodba - sodelovanje v pretepu
Toženec odgovarja tožniku za poškodbe, ki mu jih je prizadejal z nožem, ko je nekontrolirano mahal z nožem naokoli in poškodoval nič slutečega tožnika. Višina nepremoženjske škode.
Obsojenec je star 26 let, ima poklic, je samski in brez otrok in torej nima preživninskih obveznosti. Za v pritožbi zatrjevano dejstvo, da skrbi za svojega očeta, ki prejema le socialno podporo, zaradi česar ga je on dolžan preživljati, obsojenec ni predložil nobenih dokazil. Sicer pa iz podatkov kazenskega spisa izhaja, da obsojenec ni edini otrok. Potreba po adaptaciji stare hiše, četudi bi bila izkazana, pa tudi ne more biti okoliščina, zaradi katere bi bil obdolženčev predlog po oprostitvi plačila stroškov utemeljen.
V psihiatričnem izvedenskem mnenju ugotovljene osebne lastnosti obdolženke, dejstvo, da je kaznivo dejanje storila v stanju bistvene zmanjšane prištevnosti, da škoda ni nastala in da doslej še ni bila kaznovana, nudijo po oceni sodišča druge stopnje trdno osnovo za zaključek, da gre za dejanje majhnega pomena, zaradi česar je pritožbeno sodišče ob delni ugoditvi pritožbe državne tožilke izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti spremenilo tako, da je obdolženko iz razloga po 1. točki 358. čl. ZKP v zvezi s čl. 14 KZ oprostilo obtožbe, da je poskusila storiti kaznivo dejanje preprečitve uradnega dejanja uradni osebi po čl. 302/III, II in I KZ s čl. 16/II in 22/I KZ.
Obveznost plačila temelji na še veljavnem Odloku skupščine občine Kranj o ravnanju s komunalnimi odpadki, ki je bil sprejet na podlagi pooblastila takrat veljavnega Zakona o ravnanju z odpadki (41. čl.
sedaj veljavnega Zakona o komunalnih dejavnostih - Ur.l. SRS 8/82).
Ker tožena stranka kljub temu, da se je pogajala s tožečo stranko, ni z njo sklenila najemne pogodbe za zemljišče, na katerem naj bi opravljala obrt avtoodpada, ki ga je odkupila v upanju na sklenitev te najemne pogodbe, za 15.000 DEM od prodajalcev, za katere trdi, da nista solventna, tožena stranka ni dolžna plačati tožeči stranki tega zneska kot škodo, ki naj bi jo povzročila tožeči stranki zaradi opustitve sklenitve najemne pogodbe.
Pojem življenja v skupnem gospodinjstvu je širši od pojma zakonske skupnosti, kot je opredeljena v 6. odst. 126. čl. KZ, zato za zaključek, ali je storilec živel z oškodovanko v skupnem gospodinjstvu, ni potrebno ugotavljati, ali je šlo za dalj časa trajajočo življenjsko skupnost moškega in ženske, ki nista sklenila zakonske zveze, pač pa le, ali glede na objektivne (ekonomska skupnost, skupno bivanje, delitev stroškov) in subjektivne (namen obeh živeti v skupnem gospodinjstvu) okoliščine mogoče sklepati, da je šlo za skupno gospodinjstvo.
Če sodišče na podlagi dokazov, ki so bili izvedeni, ne more zanesljivo ugotoviti odočilnih dejstev, sklepa o njih na podlagi pravila o dokaznem bremenu.