brezposelnost - nadomestilo za čas brezposelnosti - invalid - razlaga zakona - pravna praznina
Ker je bila ugotovljena invalidnost pri tožniku v času, ko ni bil več v delovnem razmerju, temveč prijavljen na Zavodu za zaposlovanje in vključen v prostovoljno pokojninsko in invalidsko zavarovanje na podlagi 24. člena ZPIZ-92, je po analogiji z določbo 2. alinee 126. člena ZPIZ upravičen le do nadomestila v višini 50 % od osnove (zavarovanci po 21. in 22. členu ZPIZ-92 - osebe, ki niso zavarovane po drugi podlagi...) , ne pa v višini 80 % od osnove, kot je to določeno za zavarovance po drugih temeljih zavarovanja (8., 9., 10., 11., 12., 13., 16. in 124. člen ZPIZ-92).
1. Čeprav zdravnica ni tožnice izrecno opozorila, da je njen bolniški stalež zaključen dne 21.11.1997 in da mora dne 24.11.1997 v službo, to ne opravičuje njenega izostanka od 24.11.1997 dalje, saj je bil datum zaključenega bolniškega staleža v bolniškem listu jasno zapisan. Tožnici je bilo nedvomno znano, da je o njenem staležu odločala zdravniška komisija, ki staleža za naprej ni odobrila, zato ni imela podlage za prepričanje, da ji je stalež odobren za naprej in je neopravičeno izostala. 2. Formulacija izreka sodbe, da sodišče "potrjuje sklepe delodajalca", je sicer neustrezna, vendar ne predstavlja bistvene kršitve pravil postopka, saj iz vsebine celotnega izreka izhaja, da je sodišče zavrnilo zahtevek tožnice za razveljavitev sklepov o prenehanju delovnega razmerja.
Zahtevki Družbenega pravobranilca po 2.odst. 50.čl. ZLPP niso omejeni na zahtevke na razveljavitev in ugotovitev ničnosti, temveč obsegajo tudi denarne zahtevke.
Po določbah ZOR zadošča za veljavno sklenitev posojilne pogodbe tudi samo ustni dogovor pogodbenih strank o bistvenih sestavinah pogodbe, saj sklenitev posojilne pogodbe v pismeni obliki ni pogoj za njeno veljavnost.
invalid - trajni presežek - trajanje čakanja na delo
V skladu s 3. odstavkom 36.d člena ZDR je delavec invalid lahko na čakanju na delo za čas, dokler se mu ne odredi ustreznega delovnega mesta, in ne le šest mesecev kot začasni presežki po 30. čl. ZDR.
Sodišče prve stopnje je prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu in s tem kršilo 5. tč. prvega odst. 372. čl. ZKP, ko je obtožencu za kaznivo dejanje po čl. 213/III KZ izreklo pogojno obsodbo, zato je pritožbeno sodišče po pritožbi okrožnega državnega tožilca obtožencu izreklo zaporno kazen.
ZIZ člen 71, 71/1, 71/1-3, 71/1-5, 71, 71/1, 71/1-3, 71/1-5.
odlog izvršbe
Za odlog izvršbe po prvem odst. 71. čl. ZIZ zadostuje, da poleg izkazane verjetnosti nastanka znatnejše škode, izpolnjen eden izmed določenih zakonskih pogojev iz 1. do 8. točke, med njimi torej tudi, da je dolžnik vložil ugovor, pri čemer pa citirano zakonsko določilo ne zahteva, da bi v primerih, ko kot izvršilni naslov nastopa arbitražna odločba, bilo potrebno upoštevati zgolj v 3. tč. citiranega člena določen zakonski pogoj vložitve tožbe za razveljavitev te arbitražne odločbe. Če je upnik tuja pravna oseba v likvidaciji, je s tem izkazana verjetnost, da bi dolžnik z izvršbo, ki predstavlja plačilo visokega denarnega zneska, lahko pretrpel znatnejšo škodo.
sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine - neobrazložen ugovor
Dolžnik v ugovoru sploh ne oporeka obstoju, višini in zapadlosti upnikove terjatve ali verodostojnim listinam, ki jo izkazujejo, temveč samo pojasnjuje, da ne more in zakaj ne more plačati, takšne navedbe pa niso relevanten ugovorni razlog v smislu 2. odst. 53. čl.
Četudi se je pravna oseba statusno preoblikovala in postala zasebna delniška družba še pred uveljavitvijo Stanovanjskega zakona, je ne glede na to, postala lastnica do tedaj družbenih stanovanj šele z uveljavitvijo SZ, zaradi česar je bila dolžna ta stanovanja prodati takratnim imetnikom stanovanjske pravice in dele prejetih kupnin odvajati skladno s 130. členom SZ.
Po ugovoru tožene stranke na glavni obravnavi, da faktur, na katere se sklicuje, tožeča stranka in predložila, je prvostopno sodišče pozvalo tožečo stranko, naj jih predloži, tožeča stranka pa tega ni storila do konca glavne obravnave. Glede na to, da mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerim izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika, je prvostopno sodišče ravnalo pravilno, ko je tožbeni zahtevek tožeče stranke, sklicujoč se na določilo 219. čl. ZPP/77 kot neutemeljen zavrnilo.
Ugovor sodne nepristojnosti zaradi obstoja arbitražnega dogovora lahko tožena stranka poda, vse dokler v postopku ni bil opravljen pripravljalni narok, če tega ni bilo, pa dokler na glavni obravnavi ne konča s podajanjem odgovora na tožbo, in to kljub temu, da je pred tem tožbenemu zahtevku že pisno ugovarjala.
ZPP (1977) člen 40, 40/3, 40, 40/3. ZLPP člen 48a, 48c, 48a, 48c.
vrednost spornega predmeta
Domet zadnjega dela 10. točke 48.a čl. ZLPP je le v obsegu lastninskih preoblikovanj s podobnim efektom, kot je bistven za prve tri dejanske stanove iz 10.točke 48.a čl. ZLPP - namreč različno in nerealno ovrednotenje družbenega in zasebnega. Sodišče druge stopnje ne more samo korigirati vrednosti spora. To lahko po 3.odst. 40.čl. ZPP/77 stori le prvostopno sodišče v začetnih fazah postopka.
Niti dokazane ugovorne trditev ne bi pripeljale do zavrnitev tožbeneg zahtevka, saj je napram upniku samo dolžnik nastopal kot pogodbena stranka, zato je ugovor neobrazložen.
ZPP v zadnjem odstavku 73. člena ne predvideva posebne pritožbe zoper sklep, s katerim se zahteva za izločitev zavrne. Ker pa je upnik zahteval izločitev v stečajnem postopku, v katerem končna odločba v smislu 2. odstavka 363. člena ZPP ni predvidena, za vprašanje pravice pritožbe zoper izpodbijani sklep, določilo 15. člena ZPPSL, ki napotuje na smiselno uporabo določil ZPP, ni uporabljivo.
ZPP res predvideva, da o zahtevi stranke za izločitev sodnika odloči predsednik sodišča (1. odstavek 73. člena ZPP, v zvezi s 15. členom ZPPSL). O izločitvi predsednika stečajnega senata bi tako moral odločiti predsednik sodišča. Ker pa stečajnega dolžnika zastopa njegov sin, je podan razlog za izločitev predsednika po določilu 3. točke 70. člena ZPP. Zato je predsednik sodišča ravnal skladno z določilom 1. odstavka 71. člena ZPP, ko si je za odločitev o odločitvi predsednika stečajnega senata določil namestnika.
Kar se tiče stroškov postopka, posledice umika tožbe v mandatnem postopku ne morejo biti drugačne od tistih v rednem postopku. Te pa so urejene v 158. čl. ZPP. Tožena stranka sicer pravilno opozarja na določilo 1. odst. 456. čl. ZPP, po katerem takrat, kadar tožnik umakne tožbo, sodišče razveljavi sklep o izvršbi. Vendar ker rezultat ne bi bil prav nič drugačen, če bi prvostopno sodišče v celoti razveljavilo izdan sklep o izvršbi in nato s posebno odločbo naložilo toženi stranki v plačilo potrebne stroške do umika, ta relativna kršitev določil pravdnega postopka na pravilnost odločitve prvostopnega sodišča ni imela vpliva.
Priglasitev stroškov za odvetniške storitve v višini 5.000,00 SIT, ne da bi stranka navedla, na katera dejanja pooblaščenca se znesek nanaša, ni zadosti opredeljena in je sodišče ne more preizkusiti.