izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delavca - nezagotavljanje varnosti in zdravja delavcev pri delu - odškodnina zaradi izgubljenega plačila za čas odpovednega roka
ZDR-1 v 6. alineji prvega odstavka 111. člena določa, da lahko delavec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi v primeru nezagotavljanja varnosti in zdravja delavcev pri delu, če je od delodajalca predhodno zahteval odpravo grozeče neposredne in neizogibne nevarnosti za življenje in zdravje. Navedene določbe ni mogoče razlagati na način, da delavcu ni potrebno predhodno vložiti take zahteve v skladu s 6. alinejo prvega odstavka 111. člena ZDR-1, ker že ZDR-1 v drugem odstavku 111. člena določa, da mora delavec delodajalca pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi pisno opomniti na izpolnitev obveznosti in o kršitvah pisno obvestiti inšpektorat za delo. Gre za pogoje, ki morajo biti izpolnjeni kumulativno. Ker tožnik ni izpolnil obveznosti, ki mu jo nalaga 6. alineja prvega odstavka 111. člena ZDR-1, saj predhodno od tožene stranke ni zahteval odprave grozeče, neposredne in neizogibne nevarnosti, izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podal tožnik, ni zakonita. Tožnik zato ni upravičen do odškodnine zaradi izgubljenega plačila za čas odpovednega roka.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - podjetniška kolektivna pogodba
Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je potrebno pri presoji zakonitosti izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga upoštevati tudi določbe podjetniške kolektivne pogodbe, ki so za tožnika kot delavca tožene stranke ugodnejše od določb ZDR-1. Pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga po podjetniški kolektivni pogodbi ne bi bila utemeljena, če bi bilo v postopku ugotovljeno, da ima tožena stranka v organizacijski enoti na delovnih mestih, za katera se zahteva enaka vrsta in stopnja izobrazbe kot za delovno mesto, ki ga je zasedal tožnik, osebe, ki so posebej naštete (študente, upokojence, delavce delodajalca, ki zagotavlja delo drugim uporabnikom). Odločilna je torej ugotovitev, kakšna vrsta in stopnja strokovne izobrazbe se je zahtevala za tožnikovo delovno mesto in če so te osebe opravljale dela na delovnih mestih (določene organizacijske enote), za katera se je zahtevala prav takšna vrsta in stopnja strokovne izobrazbe, kot je bila zahtevana za tožnikovo delovno mesto (za delovno mesto „vodja poslovalnice“). Teh ugotovitev izpodbijana sodbe ne vsebuje, zato je ostalo dejansko stanje v zvezi z utemeljenostjo odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nepopolno ugotovljeno.
starostna pokojnina - pokojninska osnova - ponovna odmera - plače, izplačane v obliki vrednostnih papirjev - ustavna odločba
Ustavno sodišče je ob ugotovljeni neskladnosti ZPIZ-1 (ker ni urejal posebnega izrednega pravnega sredstva) z drugim odstavkom 14. člena Ustave RS naložilo ZPIZ Slovenije ponovno odmero pokojnin zavarovancem oziroma uživalcem pokojnine, za katere je v postopku revizije ugotovil, da so bile delnice za notranji odkup plačane z delom plače, ki se všteva v pokojninsko osnovo, pa ta del plače ni bil vštet v pokojninsko osnovo zaradi protiustavnosti četrte alineje 46. člena ZPIZ/92. Odločbo o ponovni odmeri pokojnine mora izdati v postopku z izrednim pravnim sredstvom razveljavitve ali spremembe dokončne odločbe iz prvega odstavka 183. člena ZPIZ-2, ne glede na čas od vročitve dokončne odločbe o odmeri pokojnine.
Odločitev toženca v izpodbijanih upravnih aktih, ki je tožničino zahtevo za ponovno odmero pokojnine zavrgel, ne da bi zadevo obravnaval vsebinsko, in ponovno odmeril starostno pokojnino na podlagi podatkov o plačah, sporočenih v letu 2009 za leto 1992 (izplačanih iz naslova vrednostnih papirjev), je nepravilna. Iz zapisnika o opravljeni reviziji pri delodajalcu tožeče stranke je namreč razvidno, da so bila sporna izplačila sredstev, ki so pripadala tožeči stranki, izplačana skladno z osnovami in merili za delitev sredstev za plače. To pomeni, da gre za izplačila, ki imajo naravo plač in so vštevna v pokojninsko osnovo.
pritožbeni rok – prepozna pritožba – pravočasnost vloge – vložitev vloge pri nepristojnem sodišču – očitna pomota vložnika – nevednost stranke – pravni pouk
Če stranka pošlje vlogo nepristojnemu sodišču, si s tem ne zavaruje roka. Vloga bo v takšnem primeru pravočasna le, če bo nepristojno sodišče še pravočasno poslalo vlogo pristojnemu sodišču in bo to pristojno sodišče vlogo dobilo pred potekom roka. Od navedenega sicer ZPP določa dve izjemi, in sicer primere, ko stranke ne zastopa odvetnik ali pravnik s pravosodnim izpitom ter je okoliščino, da je stranka vlogo poslala nepristojnemu sodišču, mogoče pripisati njeni nevednosti, ter primere, ko je vložitev pri nepristojnem sodišču mogoče pripisati očitni pomoti vložnika.
O očitni pomoti lahko govorimo, ko je na vlogi napisano pravilno sodišče, napačno pa na pisemski ovojnici; gre torej za t. i. lapsus in ne za neznanje ali neskrbnost.
Sklicevanje na nevednost, ki bi lahko opravičila izjemo, ne pride v poštev, če je bila stranka v pravnem pouku pravilno in izrecno poučena o tem, kam mora vložiti pravno sredstvo.
oprostitev plačila sodne takse – nepopoln predlog – poziv na dopolnitev – izjava o premoženjskem stanju ni vložena na predpisanem obrazcu – zavrženje predloga
Zgolj dejstvo, da izjava o premoženjskem stanju ni vložena na predpisanem obrazcu, ni razlog za zavrženje predloga.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VDS0014436
OZ člen 174, 174/1, 335, 335/1, 335/2, 336, 336/1, 337.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - renta - zastaranje terjatve - invalid - izguba na zaslužku
Tožnica v tem individualnem delovnem sporu uveljavlja plačilo materialne škode iz naslova razlike v plači za čas od nastanka poškodbe do upokojitve in denarno mesečno rento od upokojitve dalje zaradi nezgode pri delu, ki jo je utrpela pri drugotoženi stranki (delodajalcu). Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da začne teči zastaranje za terjatve za sukcesivno nastajajočo bodočo premoženjsko škodo, ko stranka zve za bodočo škodo in jo lahko uveljavlja. Subjektivni zastaralni rok torej začne teči takrat, ko oškodovanec zve oziroma bi ob ustrezni skrbnosti mogel zvedeti za obseg škode in storilca, objektivni zastaralni rok pa tedaj, ko je škoda nastala, pri čemer zastaranje terjatve za izgubo na zaslužku, ki je posledica delovne nezmožnosti, začne teči od dneva, ko se je pojavila ta oblika škode. Za začetek teka zastaralnega roka ni nujno, da je obseg škode že točno znan, oziroma da je znan določen znesek škode, ampak je pomembno, da so znane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti obseg in višino škode. Za odločitev v konkretni zadevi je odločilno, kdaj se je tožničino stanje dokončno stabiliziralo, saj je najkasneje takrat tožnici zaradi izgube na zaslužku začela nastajati škoda, glede katere je bilo ob normalnem teku stvari gotovo, da bo nastajala tudi v bodoče in sicer trajno, ker ni bila več sposobna za svoje delo. Po presoji pritožbenega sodišča je dokončna stabilizacija zdravstvenega stanja tožnice takšno vprašanje, za katerega je potrebno strokovno medicinsko znanje, s katerim sodišče ne razpolaga in bi moralo zato angažirati predlaganega izvedenca medicinske stroke. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožnice ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Tožena stranka je tožnici izdala ugotovitveni sklep, na podlagi katerega je tožnici ob upoštevanju drugega odstavka 188. člena ZUJF zaradi izpolnitve pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine prenehala veljati pogodba o zaposlitvi. Rok dveh mesecev iz 2. odstavka 188. člena ZUJF ni prekluzivne narave v smislu, da po njegovem izteku delodajalec javnemu uslužbencu ne more več podati dokončnega sklepa o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi. Namen citirane določbe je v tem, da predstojniku onemogoča, da bi izdal sklep o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, še preden bi iztekla dva meseca od dneva, ko bi javni uslužbenec izpolnil pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Zato izdaja sklepa po določilih 188. člena ZUJF po poteku roka ne povzroči njegove nezakonitosti.
Tožena stranka je dokazala, da je obstajal utemeljen razlog za tožnikovo premestitev, to je, da je obstajala potreba po njegovem delu na policijski postaji, kamor je bil premeščen in da je pri premestitvi zasledovala cilj, da tožnika razporedi na čim manj stresno delovno mesto. Zato je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek na razveljavitev sklepov o premestitvi utemeljeno zavrnilo.
prenehanje pogodbe o zaposlitvi - pravna podlaga za sklenitev pogodbe o zaposlitvi - odpad pravne podlage - sprememba pravnomočne sodbe
Pravna podlaga za sklenitev pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 5. 2014 med pravdnima strankama je bila izvršitev pravnomočne sodbe o ugotovljeni nezakonitosti s strani tožene stranke podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ta podlaga je odpadla z odločitvijo Vrhovnega sodišča RS, ki je v reviziji sodbo sodišča prve stopnje spremenilo in zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev nezakonitosti odpovedi, vključno z reparacijskim in reintegracijskih zahtevkom. Zato je tožnici delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo zakonito.
pogodba o zaposlitvi za določen čas - transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas - posledice nezakonito sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnici pogodba o zaposlitvi dne 12. 3. 2013 prenehala na nezakonit način, ker ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi ni bilo razloga (nadomeščanje odsotnega delavca), zaradi katerega je bila sklenjena za določen čas. Zato je tožnici za čas od 13. 3. 2013 do 8. 12. 2013 priznalo vse pravice iz delovnega razmerja, za čas po 9. 12. 2013 pa je zahtevek zavrnilo, ker naj bi tožnica ta del tožbe umaknila. Pritožba utemeljeno uveljavlja, da se je delni umik tožbe nanašal na zmanjšanje tožbenega zahtevka, ker je tožnica v času brezposelnosti prejemala denarno nadomestilo in ker se je 9. 12. 2013 zaposlila in ne na zahtevek za reintegracijo, priznanje delovnega razmerja, vključitev v sistem socialnih zavarovanj in obračun ter plačilo prejemkov iz delovnega razmerja za obdobja brezposelnosti do ponovne vrnitve tožnice nazaj na delo k toženi stranki. Sodišče prve stopnje je tožnici priznalo vse pravice iz delovnega razmerja le za čas od 13. 3. 2013 do 8. 12. 2013, ko se je zaposlila drugje. Delavec ne more biti hkrati v delovnem razmerju za polni delovni čas pri dveh delodajalcih, zato je tožnica del tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na čas, ko je prejemala nadomestilo za brezposelnost in ko se je zaposlila drugje, zmanjšala. Glede na nezakonitost prenehanja delovnega razmerja tožnice pri toženi stranki in ker ni mogoče priznati delovnega razmerja pri dveh delodajalcih hkrati, je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo in ji priznati vse pravice iz delovnega razmerja.
odškodninska odgovornost delavca - premoženjska škoda - inventurni manko
Tožnica od tožene stranke vtožuje odškodnino, ki predstavlja razliko med zatrjevano višino manka v določeni poslovalnici in zatrjevano višino viška v njenih ostalih poslovalnicah. V tožničinih poslovalnicah je bila na datum izvedbe inventure ugotovljena neusklajenost med popisnim in knjigovodskim stanjem, zato tožničine knjigovodske kartice ne izkazujejo resničnega stanja. Tožnica tako ni dokazala dejanskega manka v določeni poslovalnici ne dejanskega viška v drugih poslovalnicah, zato tudi razlika med tema dvema postavkama ni izkazana. Toženkino ravnanje ob medposlovalničnih premikih blaga (očitek, da ni redno poročala o morebitnih neskladjih med spremnimi dokumenti in resničnim stanjem prevzetega blaga) ni odstopalo od ravnanj drugih delavcev, zato ji ni mogoče očitati hude malomarnosti. Ker tožnica ni dokazala obstoja dveh predpostavk za odškodninsko odgovornost toženke, to je obstoja škode in toženkine odgovornosti (hude malomarnosti), tožbeni zahtevek na plačilo vtoževanega zneska ni utemeljen.
institucionalno varstvo - plačilo - invalid - otrok - samska oseba
Polnoletnega invalidnega otroka je kljub temu, da ima prijavljeno stalno prebivališče na naslovu svojih staršev, dejansko pa je nastanjen v centru, potrebno upoštevati kot samsko osebo. Pri ugotavljanju materialnega položaja ni mogoče upoštevati njegovih staršev, ki po noveliranem 123. členu ZZZDR, kljub podaljšani roditeljski pravici, nista več dolžna preživljati odraslega, polnoletnega invalidnega sina. Prav z novelo ZZZDR je bilo staršem nepreskrbljenega polnoletnega otroka z motnjami v telesnem in duševnem razvoju odpravljeno breme preživljanja.
Ustavno sodišče Republike Slovenije je z odločbo št. U-I-11/07-45 z dne 13. 12. 2007 med drugim izreklo, da Zakon o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih oseb ni v skladu z ustavo (2.tč. izreka) ter Državni zbor RS hkrati zavezalo, da ugotovljeno neskladje odpravi v roku enega leta po objavi odločbe v ne opravičuje, da bi sodišče konkretno zadevo lahko presojalo po protiustavnih zakonskih podlagah. Materialno pravo je dolžno uporabiti ob ustrezni ustavno skladni razlagi. Torej v predmetni zadevi tako, da je pri odločanju o oprostitvi plačila institucionalnega varstva, potrebno polnoletnega invalidnega otroka šteti za samsko osebo.
V skladu z 2. odstavkom 136. člena ZDR delodajalec ne sme svoje terjatve do delavca brez njegovega pisnega soglasja pobotati s svojo obveznostjo plačila. Tožena stranka za odtegnitev tožnikovih plač in drugih prejemkov ni imela tožnikovega soglasja, med strankama pa ne glede na zahtevano obličnost tudi ni obstajal takšen ustni dogovor. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku po izplačilu neopravičeno odtegnjenih zneskov plače in drugih prejemkov v spornem obdobju.
starostna pokojnina - pokojninska osnova - ponovna odmera - plače, izplačane v obliki vrednostnih papirjev - ustavna odločba
Ustavno sodišče je ob ugotovljeni neskladnosti ZPIZ-1 (ker ni urejal posebnega izrednega pravnega sredstva) z drugim odstavkom 14. člena Ustave RS naložilo ZPIZ Slovenije ponovno odmero pokojnin zavarovancem oziroma uživalcem pokojnine, za katere je v postopku revizije ugotovil, da so bile delnice za notranji odkup plačane z delom plače, ki se všteva v pokojninsko osnovo, pa ta del plače ni bil vštet v pokojninsko osnovo zaradi protiustavnosti četrte alineje 46. člena ZPIZ/92. Odločbo o ponovni odmeri pokojnine mora izdati v postopku z izrednim pravnim sredstvom razveljavitve ali spremembe dokončne odločbe iz prvega odstavka 183. člena ZPIZ-2, ne glede na čas od vročitve dokončne odločbe o odmeri pokojnine.
Odločitev toženca v izpodbijanih upravnih aktih, ki je tožničino zahtevo za ponovno odmero pokojnine zavrgel, ne da bi zadevo obravnaval vsebinsko, in ponovno odmeril starostno pokojnino na podlagi naknadno sporočenih podatkov o plačah za leto 1992 (izplačanih iz naslova vrednostnih papirjev), je nepravilna. Iz zapisnika o opravljeni reviziji pri delodajalcu tožeče stranke je namreč razvidno, da so bila sporna izplačila sredstev, ki so pripadala tožeči stranki, izplačana skladno z osnovami in merili za delitev sredstev za plače. To pomeni, da gre za izplačila, ki imajo naravo plač in so vštevna v pokojninsko osnovo.
Tožnici je bil ob prevedbi z aneksom z dne 13. 8. 2008 neutemeljeno določen 45. plačni razred namesto pravilnega 43. plačnega razreda. Do napake v določitvi plačnega razreda ob prevedbi je prišlo zato, ker je tožena stranka tožnici iz naslova napredovanja upoštevala dva plačna razreda več, kot bi ji dejansko šla. Določbe tožničine pogodbe o zaposlitvi oziroma aneksov, s katerimi ji je bil določen višji plačni razred od tistega, ki bi ji pripadal na podlagi ZSPJS v zvezi s Kolektivno pogodbo za javni sektor, so nične, ker nasprotujejo določbam ZSPJS. ZSPJS je kogentni predpis, ki omejuje pogodbeno svobodo strank, saj je dolžan delodajalec javnemu uslužbencu določiti in obračunati le takšno plačo, kot je določena z ZSPJS oziroma predpisi in drugimi akti, izdanimi na njegovi podlagi ter kolektivnimi pogodbami (3. člen ZSPJS). Ker je bila tožničina plača v spornem obdobju v pogodbah o zaposlitvi oziroma aneksih k tem pogodbam določena v drugačni višini, so te določbe nične. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom (o razvrstitvi tožnice v 43. plačni razred) le vzpostavila zakonito stanje, zato tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanega sklepa ni utemeljen.
ZZVZZ člen 80, 81, 82. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 232.
začasna nezmožnost za delo - bolniški stalež - delovni invalid
Tožnik (invalid III. kategorije) je bil v spornem obdobju zmožen za delo v skladu z odločbo ZPIZ, s katero je bila tožniku priznana pravica do dela na drugem delovnem mestu z omejitvami s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno. Zato tožbeni zahtevek za ugotovitev začasne nezmožnosti za delo zaradi bolezni v spornem obdobju ni utemeljen.
starostna pokojnina - pokojninska osnova - ponovna odmera - plače, izplačane v obliki vrednostnih papirjev - ustavna odločba
Ustavno sodišče je ob ugotovljeni neskladnosti ZPIZ-1 (ker ni urejal posebnega izrednega pravnega sredstva) z drugim odstavkom 14. člena Ustave RS naložilo ZPIZ Slovenije ponovno odmero pokojnin zavarovancem oziroma uživalcem pokojnine, za katere je v postopku revizije ugotovil, da so bile delnice za notranji odkup plačane z delom plače, ki se všteva v pokojninsko osnovo, pa ta del plače ni bil vštet v pokojninsko osnovo zaradi protiustavnosti četrte alineje 46. člena ZPIZ/92. Odločbo o ponovni odmeri pokojnine mora izdati v postopku z izrednim pravnim sredstvom razveljavitve ali spremembe dokončne odločbe iz prvega odstavka 183. člena ZPIZ-2, ne glede na čas od vročitve dokončne odločbe o odmeri pokojnine.
Odločitev toženca v izpodbijanih upravnih aktih, ki je tožnikovo zahtevo za ponovno odmero pokojnine zavrgel, ne da bi zadevo obravnaval vsebinsko, in ponovno odmeril starostno pokojnino na podlagi podatkov o plačah, sporočenih v letu 2009 za leto 1992 (izplačanih iz naslova vrednostnih papirjev), je nepravilna. Iz zapisnika o opravljeni reviziji pri delodajalcu tožeče stranke je namreč razvidno, da so bila sporna izplačila sredstev, ki so pripadala tožeči stranki, izplačana skladno z osnovami in merili za delitev sredstev za plače. To pomeni, da gre za izplačila, ki imajo naravo plač in so vštevna v pokojninsko osnovo.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - ustrezna zaposlitev
Sodišče prve stopnje je zmotno zaključilo, da za tožnika (svetovalec uprave) zaposlitev na delovnem mestu „direktor sektorja za finance, računovodstvo in kontroling“ z vidika izobrazbe ni ustrezna, ker iz opisov zahtevanih znanj in veščin obeh delovnih mest izhaja, da se za delovno mesto direktorja sektorja za finance, računovodstvo in kontrolinga zahtevajo tudi nekatera dodatna specifična znanja in veščine, ki se za delovno mesto svetovalca uprave ne zahtevajo. Za delovno mesto „direktor sektorja za finance, računovodstvo in kontroling“ se poleg stopnje izobrazbe („VII. VS ali II. st. fakultete“) zahteva poklic, torej vrsta izobrazbe, univerzitetni diplomirani ekonomist, ki je povsem konkretizirano določen, zato ni potrebno, da bi sodišče moralo navedeno vrsto izobrazbe vsebinsko dopolnjevati z upoštevanjem znanj in veščin, ki se za to delovno mesto zahtevajo. Za takšno materialnopravno stališče ni podlage niti v tretjem odstavku 90. člena ZDR, ki izrecno določa, da se pri presoji ustrezne zaposlitve (poleg delovnega časa in kraja opravljanja dela) upošteva le vrsta in stopnja izobrazbe, ne pa tudi drugi zahtevani pogoji za zasedbo nekega delovnega mesta. Zato je pritožbeno sodišče spremenilo odločitev sodišča 1. stopnje ter ugotovilo nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ker tožena stranka ni spoštovala obveznosti iz 3. odstavka 88. člena ZDR.
PRAVO OMEJEVANJA KONKURENCE - CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL0075161
ZPP člen 13, 214, 216, 337. ZPOmK-1 člen 62, 62/2.
vezanost sodišča na odločbo organa za varstvo konkurence - zloraba prevladujočega položaja - odškodninska odgovornost - predhodno vprašanje - pritožbene novote - neprerekana dejstva - dokazna ocena - odmera odškodnine po prostem preudarku - kaznovalna premija
Pri ugotavljanju elementa protipravnosti odškodninske odgovornosti je sodišče vezano na pravnomočno in dokončno odločbo UVK kljub temu, da se v konkretnem gospodarskem sporu uporablja ZPOmK, ki še ni vseboval izrecne določbe o vezanosti sodišča na odločbo UVK o obstoju kršitve (prim. drugi odstavek 62. člena ZPOmK-1).
Vezanost na že rešeno predhodno vprašanje se nanaša na izrek odločbe o predhodnem vprašanju, ne zajema pa ugotovitev v obrazložitvi, s katerimi je bila odločba utemeljena.
Sodišče prve stopnje je obširno, razumljivo in argumentirano obrazložilo celotno metodo ugotavljanja višine vtoževane škode, pri čemer se je oprlo na podatke, ki jih je v spis vložila tožeča stranka ter na izvid in mnenje izvedenke ekonomske stroke. Na ta način je ugotovilo najbolj verjetni obseg nastale škode celo bistveno bolj poglobljeno in izčrpno, kot se to pričakuje pri ugotavljanju višine škode po prostem poudarku (216. člen ZPP). Za določitev škode po „prostem preudarku“ se običajno uporabijo znatno bolj ohlapne oz. manj definirane oporne točke, kot jih je v obravnavanem primeru uporabilo prvostopno sodišče. Ob tem pritožbeno sodišče še opozarja, da ugotavljanje višine škode (in odločanje o njej) na področju kršitev iz varstva konkurence v teoriji in praksi presega okvirje, ki jih v odškodninskem pravu določajo klasična civilnopravna pravila.
ZDR člen 11, 11/1, 12, 14, 72, 204, 204/3. OZ člen 45, 46, 49, 86, 86/1. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14. Kolektivna pogodba za dejavnost železniškega prometa člen 134.
obveznost plačila - plačilo za delo - razlike v plači - poslovodna oseba - ničnost pogodbenega določila - absolutna bistvena kršitev postopka
Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu uveljavljal ničnost določila o višini plače v (novi) pogodbi o zaposlitvi, ker naj bi bilo v nasprotju z določbo 134. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost železniškega prometa, po kateri bi moral kot starejši delavec obdržati plačo v višini po prejšnji pogodbi o zaposlitvi ter plačilo razlike v plači po prejšnji pogodbi o zaposlitvi in novo pogodbo o zaposlitvi. Tožnik je novo pogodbo o zaposlitvi podpisal potem, ko mu je tožena stranka podala odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove. V roku iz tretjega odstavka 204. člena ZDR pa ni izpodbijal utemeljenosti odpovednega razloga. Stališče tožnika je zmotno, saj 134. člen kolektivne pogodbe velja le za delavce starejše od 55 let (kar sicer velja tudi za tožnika), vendar le v primeru, da delavec ni več zdravstveno sposoben za opravljanje svojega dela, zato se mu zagotovi opravljanje ustreznega dela, pri tem pa obdrži plačo, ki jo je prej prejemal oziroma plačo, ki je zanj ugodnejša. Ker v tožnikovem primeru ne gre za takšnem primer, tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti pogodbenega določila v pogodbi o zaposlitvi in za izplačilo razlike v plači, ni utemeljen.
Sodba glede zavrnitve podrednega tožbenega zahtevka, s katerim je tožnik uveljavljal razliko v plači zaradi nadomeščanja sodelavca, nima razlogov, zato ni možna presoja njene pravilnosti in zakonitosti. Zato je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.