Toženci so na študijah, ki so jih izdelali kot avtorji pri delodajalcu (tožeči stranki), obdržali moralne avtorske pravice, zato objava imen študij na spletni strani družbe A. d.o.o. ni bila protipravna, iz tega razloga pa tudi ni podana odškodninska odgovornost tožencev. Da študije niso vezane izključno na delodajalca, ampak so vezane na avtorje, izhaja tudi iz zapisov na posameznih študijah, saj imajo na mnogih listih opozorilo, da študij (elaboratov) ni dovoljeno spreminjati niti reproducirati brez soglasja avtorjev. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo zahtevek tožeče stranke za plačilo odškodnine iz naslova protipravne objave referenc na spletni strani družbe A. d.o.o., ki so obsegale seznam študij, izdelanih s strani tožencev v času zaposlitve pri tožeči stranki.
O spornem vprašanju glede priznavanja obdobij v pokojninsko dobo je bilo že pravnomočno razsojeno, zato je sodišče prve stopnje tožbo v delu, v katerem tožnik uveljavlja vštetje določenih obdobij v pokojninsko dobo, utemeljeno zavrglo.
zahteva za sodno varstvo – pravica do vložitve zahteve za sodno varstvo
Pravica do vložitve zahteve za sodno varstvo je izrecno urejena v prvem odstavku 59. člena ZP-1, kjer so taksativno naštete osebe, ki lahko le to vložijo, in sicer: oseba, ki ji je bila izrečena sankcija (kršitelj), njen zakoniti zastopnik oziroma zagovornik ter lastnik odvzetih predmetov. Kdo je upravičen do vložitve zahteve za sodno varstvo zoper obravnavani plačilni nalog, je bil storilec pravilno poučen tudi v pravnem pouku plačilnega naloga. V obravnavanem primeru je zahtevo vložil oče storilca, ki pa ni upravičenec do vložitve zahteve za sodno varstvo v imenu svojega sina.
Tožnici je bil ob prevedbi z aneksom z dne 13. 8. 2008 neutemeljeno določen 45. plačni razred namesto pravilnega 43. plačnega razreda. Do napake v določitvi plačnega razreda ob prevedbi je prišlo zato, ker je tožena stranka tožnici iz naslova napredovanja upoštevala dva plačna razreda več, kot bi ji dejansko šla. Določbe tožničine pogodbe o zaposlitvi oziroma aneksov, s katerimi ji je bil določen višji plačni razred od tistega, ki bi ji pripadal na podlagi ZSPJS v zvezi s Kolektivno pogodbo za javni sektor, so nične, ker nasprotujejo določbam ZSPJS. ZSPJS je kogentni predpis, ki omejuje pogodbeno svobodo strank, saj je dolžan delodajalec javnemu uslužbencu določiti in obračunati le takšno plačo, kot je določena z ZSPJS oziroma predpisi in drugimi akti, izdanimi na njegovi podlagi ter kolektivnimi pogodbami (3. člen ZSPJS). Ker je bila tožničina plača v spornem obdobju v pogodbah o zaposlitvi oziroma aneksih k tem pogodbam določena v drugačni višini, so te določbe nične. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom (o razvrstitvi tožnice v 43. plačni razred) le vzpostavila zakonito stanje, zato tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanega sklepa ni utemeljen.
pogodba o zaposlitvi za določen čas - transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas - posledice nezakonito sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnici pogodba o zaposlitvi dne 12. 3. 2013 prenehala na nezakonit način, ker ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi ni bilo razloga (nadomeščanje odsotnega delavca), zaradi katerega je bila sklenjena za določen čas. Zato je tožnici za čas od 13. 3. 2013 do 8. 12. 2013 priznalo vse pravice iz delovnega razmerja, za čas po 9. 12. 2013 pa je zahtevek zavrnilo, ker naj bi tožnica ta del tožbe umaknila. Pritožba utemeljeno uveljavlja, da se je delni umik tožbe nanašal na zmanjšanje tožbenega zahtevka, ker je tožnica v času brezposelnosti prejemala denarno nadomestilo in ker se je 9. 12. 2013 zaposlila in ne na zahtevek za reintegracijo, priznanje delovnega razmerja, vključitev v sistem socialnih zavarovanj in obračun ter plačilo prejemkov iz delovnega razmerja za obdobja brezposelnosti do ponovne vrnitve tožnice nazaj na delo k toženi stranki. Sodišče prve stopnje je tožnici priznalo vse pravice iz delovnega razmerja le za čas od 13. 3. 2013 do 8. 12. 2013, ko se je zaposlila drugje. Delavec ne more biti hkrati v delovnem razmerju za polni delovni čas pri dveh delodajalcih, zato je tožnica del tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na čas, ko je prejemala nadomestilo za brezposelnost in ko se je zaposlila drugje, zmanjšala. Glede na nezakonitost prenehanja delovnega razmerja tožnice pri toženi stranki in ker ni mogoče priznati delovnega razmerja pri dveh delodajalcih hkrati, je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo in ji priznati vse pravice iz delovnega razmerja.
odškodninska odgovornost delavca - premoženjska škoda - inventurni manko
Tožnica od tožene stranke vtožuje odškodnino, ki predstavlja razliko med zatrjevano višino manka v določeni poslovalnici in zatrjevano višino viška v njenih ostalih poslovalnicah. V tožničinih poslovalnicah je bila na datum izvedbe inventure ugotovljena neusklajenost med popisnim in knjigovodskim stanjem, zato tožničine knjigovodske kartice ne izkazujejo resničnega stanja. Tožnica tako ni dokazala dejanskega manka v določeni poslovalnici ne dejanskega viška v drugih poslovalnicah, zato tudi razlika med tema dvema postavkama ni izkazana. Toženkino ravnanje ob medposlovalničnih premikih blaga (očitek, da ni redno poročala o morebitnih neskladjih med spremnimi dokumenti in resničnim stanjem prevzetega blaga) ni odstopalo od ravnanj drugih delavcev, zato ji ni mogoče očitati hude malomarnosti. Ker tožnica ni dokazala obstoja dveh predpostavk za odškodninsko odgovornost toženke, to je obstoja škode in toženkine odgovornosti (hude malomarnosti), tožbeni zahtevek na plačilo vtoževanega zneska ni utemeljen.
institucionalno varstvo - plačilo - invalid - otrok - samska oseba
Polnoletnega invalidnega otroka je kljub temu, da ima prijavljeno stalno prebivališče na naslovu svojih staršev, dejansko pa je nastanjen v centru, potrebno upoštevati kot samsko osebo. Pri ugotavljanju materialnega položaja ni mogoče upoštevati njegovih staršev, ki po noveliranem 123. členu ZZZDR, kljub podaljšani roditeljski pravici, nista več dolžna preživljati odraslega, polnoletnega invalidnega sina. Prav z novelo ZZZDR je bilo staršem nepreskrbljenega polnoletnega otroka z motnjami v telesnem in duševnem razvoju odpravljeno breme preživljanja.
Ustavno sodišče Republike Slovenije je z odločbo št. U-I-11/07-45 z dne 13. 12. 2007 med drugim izreklo, da Zakon o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih oseb ni v skladu z ustavo (2.tč. izreka) ter Državni zbor RS hkrati zavezalo, da ugotovljeno neskladje odpravi v roku enega leta po objavi odločbe v ne opravičuje, da bi sodišče konkretno zadevo lahko presojalo po protiustavnih zakonskih podlagah. Materialno pravo je dolžno uporabiti ob ustrezni ustavno skladni razlagi. Torej v predmetni zadevi tako, da je pri odločanju o oprostitvi plačila institucionalnega varstva, potrebno polnoletnega invalidnega otroka šteti za samsko osebo.
začasna nezmožnost za delo - bolniški stalež - zavrženje tožbe
Tožnik je zamudil 5-dnevni pritožbeni rok zoper prvostopenjski posamični upravni akt. Prvostopenjska upravna odločba je tako postala pravnomočna. Meritorno sojenje ni dopustno (75. člen ZDSS-1), zato je potrebno tožbo zoper sklep o zavrženju rednega pravnega sredstva kot nedopustno zavreči.
Tožnik je v tekočem koledarskem letu (2010) izrabil 25 dni dopusta in se za preostalih šest dni dopusta s toženo stranko dogovoril, da ga bo izrabil v mesecu februarju 2011. Ker je bil od 3. 1. 2011 do 30. 6. 2011 odsoten zaradi bolniškega staleža, preostanka dopusta zaradi nepredvidljivih dogodkov ni mogel izkoristiti. Tožena stranka pa mu izrabe dopusta po izteku obdobja za prenos kljub njegovi prošnji ni odobrila. Zato je tožnik upravičen do nadomestila za šest dni neizrabljenega letnega dopusta.
invalid I. kategorije - invalid II. kategorije - invalid III. kategorije - preostala delovna zmožnost
Pri tožniku do izdaje dokončne izpodbijane odločbe toženca ni prišlo do popolne izgube delazmožnosti in s tem do I. kategorije invalidnosti. Tožnikova delazmožnost je zmanjšana za manj kot 50 % in je pri njem podana III. kategorija invalidnosti, saj ni več zmožen opravljati dosedanjega dela „zidar“, je pa zmožen za drugo delo z omejitvami. Tožnik zato ne izpolnjuje pogojev za pridobitev pravice do invalidske pokojnine po ZPIZ-1 (67. člen). Tožbeni zahtevek na odpravo upravnih odločb tožene stranke in razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti oziroma II. kategorijo invalidnosti s priznanjem pravice do invalidske pokojnine ni utemeljen.
plačilo razlike plače - nov plačni sistem - nadzor - javni uslužbenci - prevedba plače - napredovanja
Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je tožena stranka ob prevedbi v letu 2008 napredovanje tožnika nepravilno dvakrat upoštevala, in sicer je najprej upoštevala pet napredovanj pri določitvi količnika za izračun nominalnega zneska osnovne plače javnega uslužbenca, nato pa še pri uvrstitvi tožnika v 32. plačni razred, kar je storila tako, da je osnovnemu, 29. plačnemu razredu delovnega mesta strokovni sodelavec, ponovno prištela pet napredovanj, kar je v nasprotju z ureditvijo postopka prevedbe po ZSPJS.
Tožena stranka ob prevedbi tožnika v letu 2008 ni ravnala pravilno, ko je delavce ob prevedbi umestila na delovna mesta v višjem tarifnem razredu, kljub pomanjkanju izobrazbe za ta delovna mesta. Zato je po ugotovitvi nezakonitosti takšnih prevedb utemeljeno spremenila pravilnik in tožnika z veljavnostjo od 1. 7. 2010 dalje pravilno prevedla na delovno mesto samostojnega strokovnega sodelavca I. To delovno mesto je obstajalo že ob prevedbi v letu 2008 in bi ob pravilni uporabi materialnega prava tožnikovo delovno mesto že takrat moralo biti prevedeno v delovno mesto strokovnega sodelavca I. Za drugačno prevedbo tožnika v višji tarifni razred ni bilo podlage v ZSPJS.
starostna pokojnina - pokojninska osnova - ponovna odmera - plače, izplačane v obliki vrednostnih papirjev - ustavna odločba
Ustavno sodišče je ob ugotovljeni neskladnosti ZPIZ-1 (ker ni urejal posebnega izrednega pravnega sredstva) z drugim odstavkom 14. člena Ustave RS naložilo ZPIZ Slovenije ponovno odmero pokojnin zavarovancem oziroma uživalcem pokojnine, za katere je v postopku revizije ugotovil, da so bile delnice za notranji odkup plačane z delom plače, ki se všteva v pokojninsko osnovo, pa ta del plače ni bil vštet v pokojninsko osnovo zaradi protiustavnosti četrte alineje 46. člena ZPIZ/92. Odločbo o ponovni odmeri pokojnine mora izdati v postopku z izrednim pravnim sredstvom razveljavitve ali spremembe dokončne odločbe iz prvega odstavka 183. člena ZPIZ-2, ne glede na čas od vročitve dokončne odločbe o odmeri pokojnine.
Odločitev toženca v izpodbijanih upravnih aktih, ki je tožničino zahtevo za ponovno odmero pokojnine zavrgel, ne da bi zadevo obravnaval vsebinsko, in ponovno odmeril starostno pokojnino na podlagi naknadno sporočenih podatkov o plačah za leto 1992 (izplačanih iz naslova vrednostnih papirjev), je nepravilna. Iz zapisnika o opravljeni reviziji pri delodajalcu tožeče stranke je namreč razvidno, da so bila sporna izplačila sredstev, ki so pripadala tožeči stranki, izplačana skladno z osnovami in merili za delitev sredstev za plače. To pomeni, da gre za izplačila, ki imajo naravo plač in so vštevna v pokojninsko osnovo.
pritožbeni rok – prepozna pritožba – pravočasnost vloge – vložitev vloge pri nepristojnem sodišču – očitna pomota vložnika – nevednost stranke – pravni pouk
Če stranka pošlje vlogo nepristojnemu sodišču, si s tem ne zavaruje roka. Vloga bo v takšnem primeru pravočasna le, če bo nepristojno sodišče še pravočasno poslalo vlogo pristojnemu sodišču in bo to pristojno sodišče vlogo dobilo pred potekom roka. Od navedenega sicer ZPP določa dve izjemi, in sicer primere, ko stranke ne zastopa odvetnik ali pravnik s pravosodnim izpitom ter je okoliščino, da je stranka vlogo poslala nepristojnemu sodišču, mogoče pripisati njeni nevednosti, ter primere, ko je vložitev pri nepristojnem sodišču mogoče pripisati očitni pomoti vložnika.
O očitni pomoti lahko govorimo, ko je na vlogi napisano pravilno sodišče, napačno pa na pisemski ovojnici; gre torej za t. i. lapsus in ne za neznanje ali neskrbnost.
Sklicevanje na nevednost, ki bi lahko opravičila izjemo, ne pride v poštev, če je bila stranka v pravnem pouku pravilno in izrecno poučena o tem, kam mora vložiti pravno sredstvo.
ZDR člen 11, 11/1, 12, 14, 72, 204, 204/3. OZ člen 45, 46, 49, 86, 86/1. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14. Kolektivna pogodba za dejavnost železniškega prometa člen 134.
obveznost plačila - plačilo za delo - razlike v plači - poslovodna oseba - ničnost pogodbenega določila - absolutna bistvena kršitev postopka
Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu uveljavljal ničnost določila o višini plače v (novi) pogodbi o zaposlitvi, ker naj bi bilo v nasprotju z določbo 134. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost železniškega prometa, po kateri bi moral kot starejši delavec obdržati plačo v višini po prejšnji pogodbi o zaposlitvi ter plačilo razlike v plači po prejšnji pogodbi o zaposlitvi in novo pogodbo o zaposlitvi. Tožnik je novo pogodbo o zaposlitvi podpisal potem, ko mu je tožena stranka podala odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove. V roku iz tretjega odstavka 204. člena ZDR pa ni izpodbijal utemeljenosti odpovednega razloga. Stališče tožnika je zmotno, saj 134. člen kolektivne pogodbe velja le za delavce starejše od 55 let (kar sicer velja tudi za tožnika), vendar le v primeru, da delavec ni več zdravstveno sposoben za opravljanje svojega dela, zato se mu zagotovi opravljanje ustreznega dela, pri tem pa obdrži plačo, ki jo je prej prejemal oziroma plačo, ki je zanj ugodnejša. Ker v tožnikovem primeru ne gre za takšnem primer, tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti pogodbenega določila v pogodbi o zaposlitvi in za izplačilo razlike v plači, ni utemeljen.
Sodba glede zavrnitve podrednega tožbenega zahtevka, s katerim je tožnik uveljavljal razliko v plači zaradi nadomeščanja sodelavca, nima razlogov, zato ni možna presoja njene pravilnosti in zakonitosti. Zato je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.
starostna pokojnina - pokojninska osnova - ponovna odmera - plače, izplačane v obliki vrednostnih papirjev - ustavna odločba
Ustavno sodišče je ob ugotovljeni neskladnosti ZPIZ-1 (ker ni urejal posebnega izrednega pravnega sredstva) z drugim odstavkom 14. člena Ustave RS naložilo ZPIZ Slovenije ponovno odmero pokojnin zavarovancem oziroma uživalcem pokojnine, za katere je v postopku revizije ugotovil, da so bile delnice za notranji odkup plačane z delom plače, ki se všteva v pokojninsko osnovo, pa ta del plače ni bil vštet v pokojninsko osnovo zaradi protiustavnosti četrte alineje 46. člena ZPIZ/92. Odločbo o ponovni odmeri pokojnine mora izdati v postopku z izrednim pravnim sredstvom razveljavitve ali spremembe dokončne odločbe iz prvega odstavka 183. člena ZPIZ-2, ne glede na čas od vročitve dokončne odločbe o odmeri pokojnine.
Odločitev toženca v izpodbijanih upravnih aktih, ki je tožničino zahtevo za ponovno odmero pokojnine zavrgel, ne da bi zadevo obravnaval vsebinsko, in ponovno odmeril starostno pokojnino na podlagi podatkov o plačah, sporočenih v letu 2009 za leto 1992 (izplačanih iz naslova vrednostnih papirjev), je nepravilna. Iz zapisnika o opravljeni reviziji pri delodajalcu tožeče stranke je namreč razvidno, da so bila sporna izplačila sredstev, ki so pripadala tožeči stranki, izplačana skladno z osnovami in merili za delitev sredstev za plače. To pomeni, da gre za izplačila, ki imajo naravo plač in so vštevna v pokojninsko osnovo.
starostna pokojnina - pokojninska osnova - ponovna odmera - plače, izplačane v obliki vrednostnih papirjev - ustavna odločba
Ustavno sodišče je ob ugotovljeni neskladnosti ZPIZ-1 (ker ni urejal posebnega izrednega pravnega sredstva) z drugim odstavkom 14. člena Ustave RS naložilo ZPIZ Slovenije ponovno odmero pokojnin zavarovancem oziroma uživalcem pokojnine, za katere je v postopku revizije ugotovil, da so bile delnice za notranji odkup plačane z delom plače, ki se všteva v pokojninsko osnovo, pa ta del plače ni bil vštet v pokojninsko osnovo zaradi protiustavnosti četrte alineje 46. člena ZPIZ/92. Odločbo o ponovni odmeri pokojnine mora izdati v postopku z izrednim pravnim sredstvom razveljavitve ali spremembe dokončne odločbe iz prvega odstavka 183. člena ZPIZ-2, ne glede na čas od vročitve dokončne odločbe o odmeri pokojnine.
Odločitev toženca v izpodbijanih upravnih aktih, ki je tožničino zahtevo za ponovno odmero pokojnine zavrgel, ne da bi zadevo obravnaval vsebinsko, in ponovno odmeril starostno pokojnino na podlagi naknadno sporočenih podatkov o plačah za leto 1992 (izplačanih iz naslova vrednostnih papirjev), je nepravilna. Iz zapisnika o opravljeni reviziji pri delodajalcu tožeče stranke je namreč razvidno, da so bila sporna izplačila sredstev, ki so pripadala tožeči stranki, izplačana skladno z osnovami in merili za delitev sredstev za plače. To pomeni, da gre za izplačila, ki imajo naravo plač in so vštevna v pokojninsko osnovo.
V skladu z 2. odstavkom 136. člena ZDR delodajalec ne sme svoje terjatve do delavca brez njegovega pisnega soglasja pobotati s svojo obveznostjo plačila. Tožena stranka za odtegnitev tožnikovih plač in drugih prejemkov ni imela tožnikovega soglasja, med strankama pa ne glede na zahtevano obličnost tudi ni obstajal takšen ustni dogovor. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku po izplačilu neopravičeno odtegnjenih zneskov plače in drugih prejemkov v spornem obdobju.
Pri tožnici ni takšnih zdravstvenih sprememb, ki bi zmanjševale njeno zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta, na katero je bila razporejena, oziroma ga je nazadnje opravljala, zato ni podlage za razvrstitev tožnice v katero od kategorij invalidnosti in za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja.
starostna pokojnina - pokojninska osnova - ponovna odmera - plače, izplačane v obliki vrednostnih papirjev - ustavna odločba
Ustavno sodišče je ob ugotovljeni neskladnosti ZPIZ-1 (ker ni urejal posebnega izrednega pravnega sredstva) z drugim odstavkom 14. člena Ustave RS naložilo ZPIZ Slovenije ponovno odmero pokojnin zavarovancem oziroma uživalcem pokojnine, za katere je v postopku revizije ugotovil, da so bile delnice za notranji odkup plačane z delom plače, ki se všteva v pokojninsko osnovo, pa ta del plače ni bil vštet v pokojninsko osnovo zaradi protiustavnosti četrte alineje 46. člena ZPIZ/92. Odločbo o ponovni odmeri pokojnine mora izdati v postopku z izrednim pravnim sredstvom razveljavitve ali spremembe dokončne odločbe iz prvega odstavka 183. člena ZPIZ-2, ne glede na čas od vročitve dokončne odločbe o odmeri pokojnine.
Odločitev toženca v izpodbijanih upravnih aktih, ki je tožnikovo zahtevo za ponovno odmero pokojnine zavrgel, ne da bi zadevo obravnaval vsebinsko, in ponovno odmeril starostno pokojnino na podlagi podatkov o plačah, sporočenih v letu 2009 za leto 1992 (izplačanih iz naslova vrednostnih papirjev), je nepravilna. Iz zapisnika o opravljeni reviziji pri delodajalcu tožeče stranke je namreč razvidno, da so bila sporna izplačila sredstev, ki so pripadala tožeči stranki, izplačana skladno z osnovami in merili za delitev sredstev za plače. To pomeni, da gre za izplačila, ki imajo naravo plač in so vštevna v pokojninsko osnovo.
starostna pokojnina - pokojninska osnova - ponovna odmera - plače, izplačane v obliki vrednostnih papirjev - ustavna odločba
Ustavno sodišče je ob ugotovljeni neskladnosti ZPIZ-1 (ker ni urejal posebnega izrednega pravnega sredstva) z drugim odstavkom 14. člena Ustave RS naložilo ZPIZ Slovenije ponovno odmero pokojnin zavarovancem oziroma uživalcem pokojnine, za katere je v postopku revizije ugotovil, da so bile delnice za notranji odkup plačane z delom plače, ki se všteva v pokojninsko osnovo, pa ta del plače ni bil vštet v pokojninsko osnovo zaradi protiustavnosti četrte alineje 46. člena ZPIZ/92. Odločbo o ponovni odmeri pokojnine mora izdati v postopku z izrednim pravnim sredstvom razveljavitve ali spremembe dokončne odločbe iz prvega odstavka 183. člena ZPIZ-2, ne glede na čas od vročitve dokončne odločbe o odmeri pokojnine.
Odločitev toženca v izpodbijanih upravnih aktih, ki je tožničino zahtevo za ponovno odmero pokojnine zavrgel, ne da bi zadevo obravnaval vsebinsko, in ponovno odmeril starostno pokojnino na podlagi podatkov o plačah, sporočenih v letu 2009 za leto 1992 (izplačanih iz naslova vrednostnih papirjev), je nepravilna. Iz zapisnika o opravljeni reviziji pri delodajalcu tožeče stranke je namreč razvidno, da so bila sporna izplačila sredstev, ki so pripadala tožeči stranki, izplačana skladno z osnovami in merili za delitev sredstev za plače. To pomeni, da gre za izplačila, ki imajo naravo plač in so vštevna v pokojninsko osnovo.