Toženci so na študijah, ki so jih izdelali kot avtorji pri delodajalcu (tožeči stranki), obdržali moralne avtorske pravice, zato objava imen študij na spletni strani družbe A. d.o.o. ni bila protipravna, iz tega razloga pa tudi ni podana odškodninska odgovornost tožencev. Da študije niso vezane izključno na delodajalca, ampak so vezane na avtorje, izhaja tudi iz zapisov na posameznih študijah, saj imajo na mnogih listih opozorilo, da študij (elaboratov) ni dovoljeno spreminjati niti reproducirati brez soglasja avtorjev. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo zahtevek tožeče stranke za plačilo odškodnine iz naslova protipravne objave referenc na spletni strani družbe A. d.o.o., ki so obsegale seznam študij, izdelanih s strani tožencev v času zaposlitve pri tožeči stranki.
starostna pokojnina - pokojninska osnova - ponovna odmera - plače, izplačane v obliki vrednostnih papirjev - ustavna odločba
Ustavno sodišče je ob ugotovljeni neskladnosti ZPIZ-1 (ker ni urejal posebnega izrednega pravnega sredstva) z drugim odstavkom 14. člena Ustave RS naložilo ZPIZ Slovenije ponovno odmero pokojnin zavarovancem oziroma uživalcem pokojnine, za katere je v postopku revizije ugotovil, da so bile delnice za notranji odkup plačane z delom plače, ki se všteva v pokojninsko osnovo, pa ta del plače ni bil vštet v pokojninsko osnovo zaradi protiustavnosti četrte alineje 46. člena ZPIZ/92. Odločbo o ponovni odmeri pokojnine mora izdati v postopku z izrednim pravnim sredstvom razveljavitve ali spremembe dokončne odločbe iz prvega odstavka 183. člena ZPIZ-2, ne glede na čas od vročitve dokončne odločbe o odmeri pokojnine.
Odločitev toženca v izpodbijanih upravnih aktih, ki je tožničino zahtevo za ponovno odmero pokojnine zavrgel, ne da bi zadevo obravnaval vsebinsko, in ponovno odmeril starostno pokojnino na podlagi podatkov o plačah, sporočenih v letu 2009 za leto 1992 (izplačanih iz naslova vrednostnih papirjev), je nepravilna. Iz zapisnika o opravljeni reviziji pri delodajalcu tožeče stranke je namreč razvidno, da so bila sporna izplačila sredstev, ki so pripadala tožeči stranki, izplačana skladno z osnovami in merili za delitev sredstev za plače. To pomeni, da gre za izplačila, ki imajo naravo plač in so vštevna v pokojninsko osnovo.
pritožbeni rok – prepozna pritožba – pravočasnost vloge – vložitev vloge pri nepristojnem sodišču – očitna pomota vložnika – nevednost stranke – pravni pouk
Če stranka pošlje vlogo nepristojnemu sodišču, si s tem ne zavaruje roka. Vloga bo v takšnem primeru pravočasna le, če bo nepristojno sodišče še pravočasno poslalo vlogo pristojnemu sodišču in bo to pristojno sodišče vlogo dobilo pred potekom roka. Od navedenega sicer ZPP določa dve izjemi, in sicer primere, ko stranke ne zastopa odvetnik ali pravnik s pravosodnim izpitom ter je okoliščino, da je stranka vlogo poslala nepristojnemu sodišču, mogoče pripisati njeni nevednosti, ter primere, ko je vložitev pri nepristojnem sodišču mogoče pripisati očitni pomoti vložnika.
O očitni pomoti lahko govorimo, ko je na vlogi napisano pravilno sodišče, napačno pa na pisemski ovojnici; gre torej za t. i. lapsus in ne za neznanje ali neskrbnost.
Sklicevanje na nevednost, ki bi lahko opravičila izjemo, ne pride v poštev, če je bila stranka v pravnem pouku pravilno in izrecno poučena o tem, kam mora vložiti pravno sredstvo.
Pri tožnici ni takšnih zdravstvenih sprememb, ki bi zmanjševale njeno zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta, na katero je bila razporejena, oziroma ga je nazadnje opravljala, zato ni podlage za razvrstitev tožnice v katero od kategorij invalidnosti in za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja.
ZZVZZ člen 80, 81, 82. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 232.
začasna nezmožnost za delo - bolniški stalež - delovni invalid
Tožnik (invalid III. kategorije) je bil v spornem obdobju zmožen za delo v skladu z odločbo ZPIZ, s katero je bila tožniku priznana pravica do dela na drugem delovnem mestu z omejitvami s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno. Zato tožbeni zahtevek za ugotovitev začasne nezmožnosti za delo zaradi bolezni v spornem obdobju ni utemeljen.
starostna pokojnina - pokojninska osnova - ponovna odmera - plače, izplačane v obliki vrednostnih papirjev - ustavna odločba
Ustavno sodišče je ob ugotovljeni neskladnosti ZPIZ-1 (ker ni urejal posebnega izrednega pravnega sredstva) z drugim odstavkom 14. člena Ustave RS naložilo ZPIZ Slovenije ponovno odmero pokojnin zavarovancem oziroma uživalcem pokojnine, za katere je v postopku revizije ugotovil, da so bile delnice za notranji odkup plačane z delom plače, ki se všteva v pokojninsko osnovo, pa ta del plače ni bil vštet v pokojninsko osnovo zaradi protiustavnosti četrte alineje 46. člena ZPIZ/92. Odločbo o ponovni odmeri pokojnine mora izdati v postopku z izrednim pravnim sredstvom razveljavitve ali spremembe dokončne odločbe iz prvega odstavka 183. člena ZPIZ-2, ne glede na čas od vročitve dokončne odločbe o odmeri pokojnine.
Odločitev toženca v izpodbijanih upravnih aktih, ki je tožnikovo zahtevo za ponovno odmero pokojnine zavrgel, ne da bi zadevo obravnaval vsebinsko, in ponovno odmeril starostno pokojnino na podlagi podatkov o plačah, sporočenih v letu 2009 za leto 1992 (izplačanih iz naslova vrednostnih papirjev), je nepravilna. Iz zapisnika o opravljeni reviziji pri delodajalcu tožeče stranke je namreč razvidno, da so bila sporna izplačila sredstev, ki so pripadala tožeči stranki, izplačana skladno z osnovami in merili za delitev sredstev za plače. To pomeni, da gre za izplačila, ki imajo naravo plač in so vštevna v pokojninsko osnovo.
PRAVO OMEJEVANJA KONKURENCE - CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL0075161
ZPP člen 13, 214, 216, 337. ZPOmK-1 člen 62, 62/2.
vezanost sodišča na odločbo organa za varstvo konkurence - zloraba prevladujočega položaja - odškodninska odgovornost - predhodno vprašanje - pritožbene novote - neprerekana dejstva - dokazna ocena - odmera odškodnine po prostem preudarku - kaznovalna premija
Pri ugotavljanju elementa protipravnosti odškodninske odgovornosti je sodišče vezano na pravnomočno in dokončno odločbo UVK kljub temu, da se v konkretnem gospodarskem sporu uporablja ZPOmK, ki še ni vseboval izrecne določbe o vezanosti sodišča na odločbo UVK o obstoju kršitve (prim. drugi odstavek 62. člena ZPOmK-1).
Vezanost na že rešeno predhodno vprašanje se nanaša na izrek odločbe o predhodnem vprašanju, ne zajema pa ugotovitev v obrazložitvi, s katerimi je bila odločba utemeljena.
Sodišče prve stopnje je obširno, razumljivo in argumentirano obrazložilo celotno metodo ugotavljanja višine vtoževane škode, pri čemer se je oprlo na podatke, ki jih je v spis vložila tožeča stranka ter na izvid in mnenje izvedenke ekonomske stroke. Na ta način je ugotovilo najbolj verjetni obseg nastale škode celo bistveno bolj poglobljeno in izčrpno, kot se to pričakuje pri ugotavljanju višine škode po prostem poudarku (216. člen ZPP). Za določitev škode po „prostem preudarku“ se običajno uporabijo znatno bolj ohlapne oz. manj definirane oporne točke, kot jih je v obravnavanem primeru uporabilo prvostopno sodišče. Ob tem pritožbeno sodišče še opozarja, da ugotavljanje višine škode (in odločanje o njej) na področju kršitev iz varstva konkurence v teoriji in praksi presega okvirje, ki jih v odškodninskem pravu določajo klasična civilnopravna pravila.
starostna pokojnina - pokojninska osnova - ponovna odmera - plače, izplačane v obliki vrednostnih papirjev - ustavna odločba
Ustavno sodišče je ob ugotovljeni neskladnosti ZPIZ-1 (ker ni urejal posebnega izrednega pravnega sredstva) z drugim odstavkom 14. člena Ustave RS naložilo ZPIZ Slovenije ponovno odmero pokojnin zavarovancem oziroma uživalcem pokojnine, za katere je v postopku revizije ugotovil, da so bile delnice za notranji odkup plačane z delom plače, ki se všteva v pokojninsko osnovo, pa ta del plače ni bil vštet v pokojninsko osnovo zaradi protiustavnosti četrte alineje 46. člena ZPIZ/92. Odločbo o ponovni odmeri pokojnine mora izdati v postopku z izrednim pravnim sredstvom razveljavitve ali spremembe dokončne odločbe iz prvega odstavka 183. člena ZPIZ-2, ne glede na čas od vročitve dokončne odločbe o odmeri pokojnine.
Odločitev toženca v izpodbijanih upravnih aktih, ki je tožnikovo zahtevo za ponovno odmero pokojnine zavrgel, ne da bi zadevo obravnaval vsebinsko, in ponovno odmeril starostno pokojnino na podlagi podatkov o plačah, sporočenih v letu 2009 za leto 1992 (izplačanih iz naslova vrednostnih papirjev), je nepravilna. Iz zapisnika o opravljeni reviziji pri delodajalcu tožeče stranke je namreč razvidno, da so bila sporna izplačila sredstev, ki so pripadala tožeči stranki, izplačana skladno z osnovami in merili za delitev sredstev za plače. To pomeni, da gre za izplačila, ki imajo naravo plač in so vštevna v pokojninsko osnovo.
plačilo razlike plače - nov plačni sistem - nadzor - javni uslužbenci - prevedba plače - napredovanja
Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je tožena stranka ob prevedbi v letu 2008 napredovanje tožnika nepravilno dvakrat upoštevala, in sicer je najprej upoštevala pet napredovanj pri določitvi količnika za izračun nominalnega zneska osnovne plače javnega uslužbenca, nato pa še pri uvrstitvi tožnika v 32. plačni razred, kar je storila tako, da je osnovnemu, 29. plačnemu razredu delovnega mesta strokovni sodelavec, ponovno prištela pet napredovanj, kar je v nasprotju z ureditvijo postopka prevedbe po ZSPJS.
Tožena stranka ob prevedbi tožnika v letu 2008 ni ravnala pravilno, ko je delavce ob prevedbi umestila na delovna mesta v višjem tarifnem razredu, kljub pomanjkanju izobrazbe za ta delovna mesta. Zato je po ugotovitvi nezakonitosti takšnih prevedb utemeljeno spremenila pravilnik in tožnika z veljavnostjo od 1. 7. 2010 dalje pravilno prevedla na delovno mesto samostojnega strokovnega sodelavca I. To delovno mesto je obstajalo že ob prevedbi v letu 2008 in bi ob pravilni uporabi materialnega prava tožnikovo delovno mesto že takrat moralo biti prevedeno v delovno mesto strokovnega sodelavca I. Za drugačno prevedbo tožnika v višji tarifni razred ni bilo podlage v ZSPJS.
Tožnici je bil ob prevedbi z aneksom z dne 13. 8. 2008 neutemeljeno določen 45. plačni razred namesto pravilnega 43. plačnega razreda. Do napake v določitvi plačnega razreda ob prevedbi je prišlo zato, ker je tožena stranka tožnici iz naslova napredovanja upoštevala dva plačna razreda več, kot bi ji dejansko šla. Določbe tožničine pogodbe o zaposlitvi oziroma aneksov, s katerimi ji je bil določen višji plačni razred od tistega, ki bi ji pripadal na podlagi ZSPJS v zvezi s Kolektivno pogodbo za javni sektor, so nične, ker nasprotujejo določbam ZSPJS. ZSPJS je kogentni predpis, ki omejuje pogodbeno svobodo strank, saj je dolžan delodajalec javnemu uslužbencu določiti in obračunati le takšno plačo, kot je določena z ZSPJS oziroma predpisi in drugimi akti, izdanimi na njegovi podlagi ter kolektivnimi pogodbami (3. člen ZSPJS). Ker je bila tožničina plača v spornem obdobju v pogodbah o zaposlitvi oziroma aneksih k tem pogodbam določena v drugačni višini, so te določbe nične. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom (o razvrstitvi tožnice v 43. plačni razred) le vzpostavila zakonito stanje, zato tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanega sklepa ni utemeljen.
Tožena stranka je tožnici izdala ugotovitveni sklep, na podlagi katerega je tožnici ob upoštevanju drugega odstavka 188. člena ZUJF zaradi izpolnitve pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine prenehala veljati pogodba o zaposlitvi. Rok dveh mesecev iz 2. odstavka 188. člena ZUJF ni prekluzivne narave v smislu, da po njegovem izteku delodajalec javnemu uslužbencu ne more več podati dokončnega sklepa o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi. Namen citirane določbe je v tem, da predstojniku onemogoča, da bi izdal sklep o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, še preden bi iztekla dva meseca od dneva, ko bi javni uslužbenec izpolnil pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Zato izdaja sklepa po določilih 188. člena ZUJF po poteku roka ne povzroči njegove nezakonitosti.
Tožena stranka je dokazala, da je obstajal utemeljen razlog za tožnikovo premestitev, to je, da je obstajala potreba po njegovem delu na policijski postaji, kamor je bil premeščen in da je pri premestitvi zasledovala cilj, da tožnika razporedi na čim manj stresno delovno mesto. Zato je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek na razveljavitev sklepov o premestitvi utemeljeno zavrnilo.
ZST-1 člen 1, 1/3, 11, 11/1, 11/3, 11/4, 12, 12/4. ZPP člen 212.
sodna taksa - oprostitev plačila - premoženjsko stanje
Oprostitev plačila sodne takse je mogoča, če bi bila s plačilom občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja sama stranka ali se preživljajo njeni družinski člani (1. odstavek 11. člena ZST-1). Ker tožeča stranka s predloženimi podatki o njenem premoženjskem stanju ni uspela izkazati, da bi takojšnje plačilo odmerjene sodne takse resno ogrozilo njeno dejavnost, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da ne izpolnjuje pogojev za oprostitev plačila sodnih taks.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VDS0014436
OZ člen 174, 174/1, 335, 335/1, 335/2, 336, 336/1, 337.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - renta - zastaranje terjatve - invalid - izguba na zaslužku
Tožnica v tem individualnem delovnem sporu uveljavlja plačilo materialne škode iz naslova razlike v plači za čas od nastanka poškodbe do upokojitve in denarno mesečno rento od upokojitve dalje zaradi nezgode pri delu, ki jo je utrpela pri drugotoženi stranki (delodajalcu). Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da začne teči zastaranje za terjatve za sukcesivno nastajajočo bodočo premoženjsko škodo, ko stranka zve za bodočo škodo in jo lahko uveljavlja. Subjektivni zastaralni rok torej začne teči takrat, ko oškodovanec zve oziroma bi ob ustrezni skrbnosti mogel zvedeti za obseg škode in storilca, objektivni zastaralni rok pa tedaj, ko je škoda nastala, pri čemer zastaranje terjatve za izgubo na zaslužku, ki je posledica delovne nezmožnosti, začne teči od dneva, ko se je pojavila ta oblika škode. Za začetek teka zastaralnega roka ni nujno, da je obseg škode že točno znan, oziroma da je znan določen znesek škode, ampak je pomembno, da so znane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti obseg in višino škode. Za odločitev v konkretni zadevi je odločilno, kdaj se je tožničino stanje dokončno stabiliziralo, saj je najkasneje takrat tožnici zaradi izgube na zaslužku začela nastajati škoda, glede katere je bilo ob normalnem teku stvari gotovo, da bo nastajala tudi v bodoče in sicer trajno, ker ni bila več sposobna za svoje delo. Po presoji pritožbenega sodišča je dokončna stabilizacija zdravstvenega stanja tožnice takšno vprašanje, za katerega je potrebno strokovno medicinsko znanje, s katerim sodišče ne razpolaga in bi moralo zato angažirati predlaganega izvedenca medicinske stroke. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožnice ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - ustrezna zaposlitev
Sodišče prve stopnje je zmotno zaključilo, da za tožnika (svetovalec uprave) zaposlitev na delovnem mestu „direktor sektorja za finance, računovodstvo in kontroling“ z vidika izobrazbe ni ustrezna, ker iz opisov zahtevanih znanj in veščin obeh delovnih mest izhaja, da se za delovno mesto direktorja sektorja za finance, računovodstvo in kontrolinga zahtevajo tudi nekatera dodatna specifična znanja in veščine, ki se za delovno mesto svetovalca uprave ne zahtevajo. Za delovno mesto „direktor sektorja za finance, računovodstvo in kontroling“ se poleg stopnje izobrazbe („VII. VS ali II. st. fakultete“) zahteva poklic, torej vrsta izobrazbe, univerzitetni diplomirani ekonomist, ki je povsem konkretizirano določen, zato ni potrebno, da bi sodišče moralo navedeno vrsto izobrazbe vsebinsko dopolnjevati z upoštevanjem znanj in veščin, ki se za to delovno mesto zahtevajo. Za takšno materialnopravno stališče ni podlage niti v tretjem odstavku 90. člena ZDR, ki izrecno določa, da se pri presoji ustrezne zaposlitve (poleg delovnega časa in kraja opravljanja dela) upošteva le vrsta in stopnja izobrazbe, ne pa tudi drugi zahtevani pogoji za zasedbo nekega delovnega mesta. Zato je pritožbeno sodišče spremenilo odločitev sodišča 1. stopnje ter ugotovilo nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ker tožena stranka ni spoštovala obveznosti iz 3. odstavka 88. člena ZDR.
pogodba o zaposlitvi za določen čas - transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas - posledice nezakonito sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnici pogodba o zaposlitvi dne 12. 3. 2013 prenehala na nezakonit način, ker ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi ni bilo razloga (nadomeščanje odsotnega delavca), zaradi katerega je bila sklenjena za določen čas. Zato je tožnici za čas od 13. 3. 2013 do 8. 12. 2013 priznalo vse pravice iz delovnega razmerja, za čas po 9. 12. 2013 pa je zahtevek zavrnilo, ker naj bi tožnica ta del tožbe umaknila. Pritožba utemeljeno uveljavlja, da se je delni umik tožbe nanašal na zmanjšanje tožbenega zahtevka, ker je tožnica v času brezposelnosti prejemala denarno nadomestilo in ker se je 9. 12. 2013 zaposlila in ne na zahtevek za reintegracijo, priznanje delovnega razmerja, vključitev v sistem socialnih zavarovanj in obračun ter plačilo prejemkov iz delovnega razmerja za obdobja brezposelnosti do ponovne vrnitve tožnice nazaj na delo k toženi stranki. Sodišče prve stopnje je tožnici priznalo vse pravice iz delovnega razmerja le za čas od 13. 3. 2013 do 8. 12. 2013, ko se je zaposlila drugje. Delavec ne more biti hkrati v delovnem razmerju za polni delovni čas pri dveh delodajalcih, zato je tožnica del tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na čas, ko je prejemala nadomestilo za brezposelnost in ko se je zaposlila drugje, zmanjšala. Glede na nezakonitost prenehanja delovnega razmerja tožnice pri toženi stranki in ker ni mogoče priznati delovnega razmerja pri dveh delodajalcih hkrati, je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo in ji priznati vse pravice iz delovnega razmerja.
odškodninska odgovornost delavca - premoženjska škoda - inventurni manko
Tožnica od tožene stranke vtožuje odškodnino, ki predstavlja razliko med zatrjevano višino manka v določeni poslovalnici in zatrjevano višino viška v njenih ostalih poslovalnicah. V tožničinih poslovalnicah je bila na datum izvedbe inventure ugotovljena neusklajenost med popisnim in knjigovodskim stanjem, zato tožničine knjigovodske kartice ne izkazujejo resničnega stanja. Tožnica tako ni dokazala dejanskega manka v določeni poslovalnici ne dejanskega viška v drugih poslovalnicah, zato tudi razlika med tema dvema postavkama ni izkazana. Toženkino ravnanje ob medposlovalničnih premikih blaga (očitek, da ni redno poročala o morebitnih neskladjih med spremnimi dokumenti in resničnim stanjem prevzetega blaga) ni odstopalo od ravnanj drugih delavcev, zato ji ni mogoče očitati hude malomarnosti. Ker tožnica ni dokazala obstoja dveh predpostavk za odškodninsko odgovornost toženke, to je obstoja škode in toženkine odgovornosti (hude malomarnosti), tožbeni zahtevek na plačilo vtoževanega zneska ni utemeljen.
ZZVZZ člen 23. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 2, 2-21, 25, 25-9, 54, 103, 103/1, 127, 129, 129/1, 133, 133/2, 158, 158/4.
zdravljenje v tujini - reševalni prevoz - smrt zavarovanca - aktivna legitimacija
Tožnici uveljavljata povrnitev stroškov zdravljenja, ki so nastali zaradi uveljavljanja nujnih zdravstvenih storitev zavarovanca na zasebnem potovanju v tujini. Tožnici sta po pravnomočnem sklepu o dedovanju zakoniti dedinji po pokojnem zavarovancu in ne uveljavljata zase pravic iz obveznega zavarovanja, ki jih je koristil zavarovanec, temveč uveljavljata plačilo stroškov, ki so nastali zaradi zdravljenja zavarovanca. Gre torej za terjatev, ki izvira iz naslova obveznega zdravstvenega zavarovanja zavarovanca, ki je pravico do povračila stroškov nujnega zdravljenja v tujini pridobil v trenutku, ko je koristil zdravstvene storitve, saj je pravica do povrnitve stroškov nujnega zdravljenja neločljivo povezana s pravico zavarovane osebe do zdravljenja. Gre za uveljavljanje premoženjsko pravne pravice, saj je terjatev iz naslova nujnega zdravljenja zavarovanca na tožnici prešla v trenutku smrti zavarovanca. Zato ugovor aktivne legitimacije tožečih strank s strani tožene stranke ni utemeljen.
Pri nameravanem letalskem prevozu v domovino (iz tujine) ni šlo za reševalni prevoz v smislu 1. točke 54. člena POZZ, saj ni šlo za prevoz zaradi oživljanja, ohranitve življenja ali preprečitve poslabšanja zdravstvenega stanja zavarovanca, ohranitve življenjsko pomembnih funkcij, niti ni šlo za nenadno in usodno poslabšanje zdravstvenega stanja. Izvedenec je ugotovil, da je bil zavarovanec že možgansko mrtev, česar pa zdravniki v tujini še niso dokončno potrdili. Zato tožbeni zahtevek na povrnitev stroškov nujnega prevoza zavarovanca v domovino ni utemeljen.
V skladu z 2. odstavkom 136. člena ZDR delodajalec ne sme svoje terjatve do delavca brez njegovega pisnega soglasja pobotati s svojo obveznostjo plačila. Tožena stranka za odtegnitev tožnikovih plač in drugih prejemkov ni imela tožnikovega soglasja, med strankama pa ne glede na zahtevano obličnost tudi ni obstajal takšen ustni dogovor. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku po izplačilu neopravičeno odtegnjenih zneskov plače in drugih prejemkov v spornem obdobju.
prenehanje pogodbe o zaposlitvi - pravna podlaga za sklenitev pogodbe o zaposlitvi - odpad pravne podlage - sprememba pravnomočne sodbe
Pravna podlaga za sklenitev pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 5. 2014 med pravdnima strankama je bila izvršitev pravnomočne sodbe o ugotovljeni nezakonitosti s strani tožene stranke podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ta podlaga je odpadla z odločitvijo Vrhovnega sodišča RS, ki je v reviziji sodbo sodišča prve stopnje spremenilo in zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev nezakonitosti odpovedi, vključno z reparacijskim in reintegracijskih zahtevkom. Zato je tožnici delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo zakonito.