PRAVO OMEJEVANJA KONKURENCE - CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL0075161
ZPP člen 13, 214, 216, 337. ZPOmK-1 člen 62, 62/2.
vezanost sodišča na odločbo organa za varstvo konkurence - zloraba prevladujočega položaja - odškodninska odgovornost - predhodno vprašanje - pritožbene novote - neprerekana dejstva - dokazna ocena - odmera odškodnine po prostem preudarku - kaznovalna premija
Pri ugotavljanju elementa protipravnosti odškodninske odgovornosti je sodišče vezano na pravnomočno in dokončno odločbo UVK kljub temu, da se v konkretnem gospodarskem sporu uporablja ZPOmK, ki še ni vseboval izrecne določbe o vezanosti sodišča na odločbo UVK o obstoju kršitve (prim. drugi odstavek 62. člena ZPOmK-1).
Vezanost na že rešeno predhodno vprašanje se nanaša na izrek odločbe o predhodnem vprašanju, ne zajema pa ugotovitev v obrazložitvi, s katerimi je bila odločba utemeljena.
Sodišče prve stopnje je obširno, razumljivo in argumentirano obrazložilo celotno metodo ugotavljanja višine vtoževane škode, pri čemer se je oprlo na podatke, ki jih je v spis vložila tožeča stranka ter na izvid in mnenje izvedenke ekonomske stroke. Na ta način je ugotovilo najbolj verjetni obseg nastale škode celo bistveno bolj poglobljeno in izčrpno, kot se to pričakuje pri ugotavljanju višine škode po prostem poudarku (216. člen ZPP). Za določitev škode po „prostem preudarku“ se običajno uporabijo znatno bolj ohlapne oz. manj definirane oporne točke, kot jih je v obravnavanem primeru uporabilo prvostopno sodišče. Ob tem pritožbeno sodišče še opozarja, da ugotavljanje višine škode (in odločanje o njej) na področju kršitev iz varstva konkurence v teoriji in praksi presega okvirje, ki jih v odškodninskem pravu določajo klasična civilnopravna pravila.
institucionalno varstvo - plačilo - invalid - otrok - samska oseba
Polnoletnega invalidnega otroka je kljub temu, da ima prijavljeno stalno prebivališče na naslovu svojih staršev, dejansko pa je nastanjen v centru, potrebno upoštevati kot samsko osebo. Pri ugotavljanju materialnega položaja ni mogoče upoštevati njegovih staršev, ki po noveliranem 123. členu ZZZDR, kljub podaljšani roditeljski pravici, nista več dolžna preživljati odraslega, polnoletnega invalidnega sina. Prav z novelo ZZZDR je bilo staršem nepreskrbljenega polnoletnega otroka z motnjami v telesnem in duševnem razvoju odpravljeno breme preživljanja.
Ustavno sodišče Republike Slovenije je z odločbo št. U-I-11/07-45 z dne 13. 12. 2007 med drugim izreklo, da Zakon o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih oseb ni v skladu z ustavo (2.tč. izreka) ter Državni zbor RS hkrati zavezalo, da ugotovljeno neskladje odpravi v roku enega leta po objavi odločbe v ne opravičuje, da bi sodišče konkretno zadevo lahko presojalo po protiustavnih zakonskih podlagah. Materialno pravo je dolžno uporabiti ob ustrezni ustavno skladni razlagi. Torej v predmetni zadevi tako, da je pri odločanju o oprostitvi plačila institucionalnega varstva, potrebno polnoletnega invalidnega otroka šteti za samsko osebo.
O spornem vprašanju glede priznavanja obdobij v pokojninsko dobo je bilo že pravnomočno razsojeno, zato je sodišče prve stopnje tožbo v delu, v katerem tožnik uveljavlja vštetje določenih obdobij v pokojninsko dobo, utemeljeno zavrglo.
ZST-1 člen 1, 1/3, 11, 11/1, 11/3, 11/4, 12, 12/4. ZPP člen 212.
sodna taksa - oprostitev plačila - premoženjsko stanje
Oprostitev plačila sodne takse je mogoča, če bi bila s plačilom občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja sama stranka ali se preživljajo njeni družinski člani (1. odstavek 11. člena ZST-1). Ker tožeča stranka s predloženimi podatki o njenem premoženjskem stanju ni uspela izkazati, da bi takojšnje plačilo odmerjene sodne takse resno ogrozilo njeno dejavnost, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da ne izpolnjuje pogojev za oprostitev plačila sodnih taks.
zahteva za sodno varstvo – pravica do vložitve zahteve za sodno varstvo
Pravica do vložitve zahteve za sodno varstvo je izrecno urejena v prvem odstavku 59. člena ZP-1, kjer so taksativno naštete osebe, ki lahko le to vložijo, in sicer: oseba, ki ji je bila izrečena sankcija (kršitelj), njen zakoniti zastopnik oziroma zagovornik ter lastnik odvzetih predmetov. Kdo je upravičen do vložitve zahteve za sodno varstvo zoper obravnavani plačilni nalog, je bil storilec pravilno poučen tudi v pravnem pouku plačilnega naloga. V obravnavanem primeru je zahtevo vložil oče storilca, ki pa ni upravičenec do vložitve zahteve za sodno varstvo v imenu svojega sina.
Tožnici je bil ob prevedbi z aneksom z dne 13. 8. 2008 neutemeljeno določen 45. plačni razred namesto pravilnega 43. plačnega razreda. Do napake v določitvi plačnega razreda ob prevedbi je prišlo zato, ker je tožena stranka tožnici iz naslova napredovanja upoštevala dva plačna razreda več, kot bi ji dejansko šla. Določbe tožničine pogodbe o zaposlitvi oziroma aneksov, s katerimi ji je bil določen višji plačni razred od tistega, ki bi ji pripadal na podlagi ZSPJS v zvezi s Kolektivno pogodbo za javni sektor, so nične, ker nasprotujejo določbam ZSPJS. ZSPJS je kogentni predpis, ki omejuje pogodbeno svobodo strank, saj je dolžan delodajalec javnemu uslužbencu določiti in obračunati le takšno plačo, kot je določena z ZSPJS oziroma predpisi in drugimi akti, izdanimi na njegovi podlagi ter kolektivnimi pogodbami (3. člen ZSPJS). Ker je bila tožničina plača v spornem obdobju v pogodbah o zaposlitvi oziroma aneksih k tem pogodbam določena v drugačni višini, so te določbe nične. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom (o razvrstitvi tožnice v 43. plačni razred) le vzpostavila zakonito stanje, zato tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanega sklepa ni utemeljen.
Tožena stranka je tožnici izdala ugotovitveni sklep, na podlagi katerega je tožnici ob upoštevanju drugega odstavka 188. člena ZUJF zaradi izpolnitve pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine prenehala veljati pogodba o zaposlitvi. Rok dveh mesecev iz 2. odstavka 188. člena ZUJF ni prekluzivne narave v smislu, da po njegovem izteku delodajalec javnemu uslužbencu ne more več podati dokončnega sklepa o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi. Namen citirane določbe je v tem, da predstojniku onemogoča, da bi izdal sklep o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, še preden bi iztekla dva meseca od dneva, ko bi javni uslužbenec izpolnil pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Zato izdaja sklepa po določilih 188. člena ZUJF po poteku roka ne povzroči njegove nezakonitosti.
Tožena stranka je dokazala, da je obstajal utemeljen razlog za tožnikovo premestitev, to je, da je obstajala potreba po njegovem delu na policijski postaji, kamor je bil premeščen in da je pri premestitvi zasledovala cilj, da tožnika razporedi na čim manj stresno delovno mesto. Zato je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek na razveljavitev sklepov o premestitvi utemeljeno zavrnilo.
ZZVZZ člen 23. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 2, 2-21, 25, 25-9, 54, 103, 103/1, 127, 129, 129/1, 133, 133/2, 158, 158/4.
zdravljenje v tujini - reševalni prevoz - smrt zavarovanca - aktivna legitimacija
Tožnici uveljavljata povrnitev stroškov zdravljenja, ki so nastali zaradi uveljavljanja nujnih zdravstvenih storitev zavarovanca na zasebnem potovanju v tujini. Tožnici sta po pravnomočnem sklepu o dedovanju zakoniti dedinji po pokojnem zavarovancu in ne uveljavljata zase pravic iz obveznega zavarovanja, ki jih je koristil zavarovanec, temveč uveljavljata plačilo stroškov, ki so nastali zaradi zdravljenja zavarovanca. Gre torej za terjatev, ki izvira iz naslova obveznega zdravstvenega zavarovanja zavarovanca, ki je pravico do povračila stroškov nujnega zdravljenja v tujini pridobil v trenutku, ko je koristil zdravstvene storitve, saj je pravica do povrnitve stroškov nujnega zdravljenja neločljivo povezana s pravico zavarovane osebe do zdravljenja. Gre za uveljavljanje premoženjsko pravne pravice, saj je terjatev iz naslova nujnega zdravljenja zavarovanca na tožnici prešla v trenutku smrti zavarovanca. Zato ugovor aktivne legitimacije tožečih strank s strani tožene stranke ni utemeljen.
Pri nameravanem letalskem prevozu v domovino (iz tujine) ni šlo za reševalni prevoz v smislu 1. točke 54. člena POZZ, saj ni šlo za prevoz zaradi oživljanja, ohranitve življenja ali preprečitve poslabšanja zdravstvenega stanja zavarovanca, ohranitve življenjsko pomembnih funkcij, niti ni šlo za nenadno in usodno poslabšanje zdravstvenega stanja. Izvedenec je ugotovil, da je bil zavarovanec že možgansko mrtev, česar pa zdravniki v tujini še niso dokončno potrdili. Zato tožbeni zahtevek na povrnitev stroškov nujnega prevoza zavarovanca v domovino ni utemeljen.
ZDR člen 11, 11/1, 12, 14, 72, 204, 204/3. OZ člen 45, 46, 49, 86, 86/1. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14. Kolektivna pogodba za dejavnost železniškega prometa člen 134.
obveznost plačila - plačilo za delo - razlike v plači - poslovodna oseba - ničnost pogodbenega določila - absolutna bistvena kršitev postopka
Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu uveljavljal ničnost določila o višini plače v (novi) pogodbi o zaposlitvi, ker naj bi bilo v nasprotju z določbo 134. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost železniškega prometa, po kateri bi moral kot starejši delavec obdržati plačo v višini po prejšnji pogodbi o zaposlitvi ter plačilo razlike v plači po prejšnji pogodbi o zaposlitvi in novo pogodbo o zaposlitvi. Tožnik je novo pogodbo o zaposlitvi podpisal potem, ko mu je tožena stranka podala odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove. V roku iz tretjega odstavka 204. člena ZDR pa ni izpodbijal utemeljenosti odpovednega razloga. Stališče tožnika je zmotno, saj 134. člen kolektivne pogodbe velja le za delavce starejše od 55 let (kar sicer velja tudi za tožnika), vendar le v primeru, da delavec ni več zdravstveno sposoben za opravljanje svojega dela, zato se mu zagotovi opravljanje ustreznega dela, pri tem pa obdrži plačo, ki jo je prej prejemal oziroma plačo, ki je zanj ugodnejša. Ker v tožnikovem primeru ne gre za takšnem primer, tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti pogodbenega določila v pogodbi o zaposlitvi in za izplačilo razlike v plači, ni utemeljen.
Sodba glede zavrnitve podrednega tožbenega zahtevka, s katerim je tožnik uveljavljal razliko v plači zaradi nadomeščanja sodelavca, nima razlogov, zato ni možna presoja njene pravilnosti in zakonitosti. Zato je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.
starostna pokojnina - pokojninska osnova - ponovna odmera - plače, izplačane v obliki vrednostnih papirjev - ustavna odločba
Ustavno sodišče je ob ugotovljeni neskladnosti ZPIZ-1 (ker ni urejal posebnega izrednega pravnega sredstva) z drugim odstavkom 14. člena Ustave RS naložilo ZPIZ Slovenije ponovno odmero pokojnin zavarovancem oziroma uživalcem pokojnine, za katere je v postopku revizije ugotovil, da so bile delnice za notranji odkup plačane z delom plače, ki se všteva v pokojninsko osnovo, pa ta del plače ni bil vštet v pokojninsko osnovo zaradi protiustavnosti četrte alineje 46. člena ZPIZ/92. Odločbo o ponovni odmeri pokojnine mora izdati v postopku z izrednim pravnim sredstvom razveljavitve ali spremembe dokončne odločbe iz prvega odstavka 183. člena ZPIZ-2, ne glede na čas od vročitve dokončne odločbe o odmeri pokojnine.
Odločitev toženca v izpodbijanih upravnih aktih, ki je tožničino zahtevo za ponovno odmero pokojnine zavrgel, ne da bi zadevo obravnaval vsebinsko, in ponovno odmeril starostno pokojnino na podlagi naknadno sporočenih podatkov o plačah za leto 1992 (izplačanih iz naslova vrednostnih papirjev), je nepravilna. Iz zapisnika o opravljeni reviziji pri delodajalcu tožeče stranke je namreč razvidno, da so bila sporna izplačila sredstev, ki so pripadala tožeči stranki, izplačana skladno z osnovami in merili za delitev sredstev za plače. To pomeni, da gre za izplačila, ki imajo naravo plač in so vštevna v pokojninsko osnovo.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VDS0014436
OZ člen 174, 174/1, 335, 335/1, 335/2, 336, 336/1, 337.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - renta - zastaranje terjatve - invalid - izguba na zaslužku
Tožnica v tem individualnem delovnem sporu uveljavlja plačilo materialne škode iz naslova razlike v plači za čas od nastanka poškodbe do upokojitve in denarno mesečno rento od upokojitve dalje zaradi nezgode pri delu, ki jo je utrpela pri drugotoženi stranki (delodajalcu). Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da začne teči zastaranje za terjatve za sukcesivno nastajajočo bodočo premoženjsko škodo, ko stranka zve za bodočo škodo in jo lahko uveljavlja. Subjektivni zastaralni rok torej začne teči takrat, ko oškodovanec zve oziroma bi ob ustrezni skrbnosti mogel zvedeti za obseg škode in storilca, objektivni zastaralni rok pa tedaj, ko je škoda nastala, pri čemer zastaranje terjatve za izgubo na zaslužku, ki je posledica delovne nezmožnosti, začne teči od dneva, ko se je pojavila ta oblika škode. Za začetek teka zastaralnega roka ni nujno, da je obseg škode že točno znan, oziroma da je znan določen znesek škode, ampak je pomembno, da so znane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti obseg in višino škode. Za odločitev v konkretni zadevi je odločilno, kdaj se je tožničino stanje dokončno stabiliziralo, saj je najkasneje takrat tožnici zaradi izgube na zaslužku začela nastajati škoda, glede katere je bilo ob normalnem teku stvari gotovo, da bo nastajala tudi v bodoče in sicer trajno, ker ni bila več sposobna za svoje delo. Po presoji pritožbenega sodišča je dokončna stabilizacija zdravstvenega stanja tožnice takšno vprašanje, za katerega je potrebno strokovno medicinsko znanje, s katerim sodišče ne razpolaga in bi moralo zato angažirati predlaganega izvedenca medicinske stroke. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožnice ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Tožnik je v tekočem koledarskem letu (2010) izrabil 25 dni dopusta in se za preostalih šest dni dopusta s toženo stranko dogovoril, da ga bo izrabil v mesecu februarju 2011. Ker je bil od 3. 1. 2011 do 30. 6. 2011 odsoten zaradi bolniškega staleža, preostanka dopusta zaradi nepredvidljivih dogodkov ni mogel izkoristiti. Tožena stranka pa mu izrabe dopusta po izteku obdobja za prenos kljub njegovi prošnji ni odobrila. Zato je tožnik upravičen do nadomestila za šest dni neizrabljenega letnega dopusta.
starostna pokojnina - pokojninska osnova - ponovna odmera - plače, izplačane v obliki vrednostnih papirjev - ustavna odločba
Ustavno sodišče je ob ugotovljeni neskladnosti ZPIZ-1 (ker ni urejal posebnega izrednega pravnega sredstva) z drugim odstavkom 14. člena Ustave RS naložilo ZPIZ Slovenije ponovno odmero pokojnin zavarovancem oziroma uživalcem pokojnine, za katere je v postopku revizije ugotovil, da so bile delnice za notranji odkup plačane z delom plače, ki se všteva v pokojninsko osnovo, pa ta del plače ni bil vštet v pokojninsko osnovo zaradi protiustavnosti četrte alineje 46. člena ZPIZ/92. Odločbo o ponovni odmeri pokojnine mora izdati v postopku z izrednim pravnim sredstvom razveljavitve ali spremembe dokončne odločbe iz prvega odstavka 183. člena ZPIZ-2, ne glede na čas od vročitve dokončne odločbe o odmeri pokojnine.
Odločitev toženca v izpodbijanih upravnih aktih, ki je tožničino zahtevo za ponovno odmero pokojnine zavrgel, ne da bi zadevo obravnaval vsebinsko, in ponovno odmeril starostno pokojnino na podlagi podatkov o plačah, sporočenih v letu 2009 za leto 1992 (izplačanih iz naslova vrednostnih papirjev), je nepravilna. Iz zapisnika o opravljeni reviziji pri delodajalcu tožeče stranke je namreč razvidno, da so bila sporna izplačila sredstev, ki so pripadala tožeči stranki, izplačana skladno z osnovami in merili za delitev sredstev za plače. To pomeni, da gre za izplačila, ki imajo naravo plač in so vštevna v pokojninsko osnovo.
V skladu z 2. odstavkom 136. člena ZDR delodajalec ne sme svoje terjatve do delavca brez njegovega pisnega soglasja pobotati s svojo obveznostjo plačila. Tožena stranka za odtegnitev tožnikovih plač in drugih prejemkov ni imela tožnikovega soglasja, med strankama pa ne glede na zahtevano obličnost tudi ni obstajal takšen ustni dogovor. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku po izplačilu neopravičeno odtegnjenih zneskov plače in drugih prejemkov v spornem obdobju.
začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi – trajanje začasnega zavarovanja po vložitvi obtožnice – trajanje začasnega zavarovanja v primeru razveljavitve obsodilne sodbe
Stališče pritožnice ni pravilno in je tudi v nasprotju z jasno določbo četrtega odstavka 502.b člena ZKP, ki določa, da po vložitvi obtožnice do izreka sodbe sodišča prve stopnje skupno trajanje začasnega zavarovanja ne sme presegati treh let. Dejstvo, da je v obravnavani zadevi sodišče prve stopnje že enkrat razsodilo, to je, izreklo sodbo pred 14.6.2011, ni več pravno pomembno, saj je Vrhovno sodišče Republike Slovenije, kot je pojasnilo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu, s sodbo opr. št. I Ips 29407/2010 z dne 30.3.2015 v delu, ki se nanaša na obtoženega S.P. to sodbo v celoti razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo razsojo. V primeru, ko vrhovno sodišče v postopku odločanja o zahtevi za varstvo zakonitosti razveljavi pravnomočno sodbo in zadevo vrne v novo razsojo, se v novem sojenju vzame za podlago prejšnja obtožnica, kot to določa prvi odstavek 428. člena ZKP, kar pomeni, da po razveljavitvi sodbe ni več (obsodilne) sodbe in je potrebno glede trajanja začasnega zavarovanja upoštevati rok iz četrtega odstavka 502.b člena ZKP.
pogodba o zaposlitvi za določen čas - transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas - posledice nezakonito sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnici pogodba o zaposlitvi dne 12. 3. 2013 prenehala na nezakonit način, ker ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi ni bilo razloga (nadomeščanje odsotnega delavca), zaradi katerega je bila sklenjena za določen čas. Zato je tožnici za čas od 13. 3. 2013 do 8. 12. 2013 priznalo vse pravice iz delovnega razmerja, za čas po 9. 12. 2013 pa je zahtevek zavrnilo, ker naj bi tožnica ta del tožbe umaknila. Pritožba utemeljeno uveljavlja, da se je delni umik tožbe nanašal na zmanjšanje tožbenega zahtevka, ker je tožnica v času brezposelnosti prejemala denarno nadomestilo in ker se je 9. 12. 2013 zaposlila in ne na zahtevek za reintegracijo, priznanje delovnega razmerja, vključitev v sistem socialnih zavarovanj in obračun ter plačilo prejemkov iz delovnega razmerja za obdobja brezposelnosti do ponovne vrnitve tožnice nazaj na delo k toženi stranki. Sodišče prve stopnje je tožnici priznalo vse pravice iz delovnega razmerja le za čas od 13. 3. 2013 do 8. 12. 2013, ko se je zaposlila drugje. Delavec ne more biti hkrati v delovnem razmerju za polni delovni čas pri dveh delodajalcih, zato je tožnica del tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na čas, ko je prejemala nadomestilo za brezposelnost in ko se je zaposlila drugje, zmanjšala. Glede na nezakonitost prenehanja delovnega razmerja tožnice pri toženi stranki in ker ni mogoče priznati delovnega razmerja pri dveh delodajalcih hkrati, je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo in ji priznati vse pravice iz delovnega razmerja.
odškodninska odgovornost delavca - premoženjska škoda - inventurni manko
Tožnica od tožene stranke vtožuje odškodnino, ki predstavlja razliko med zatrjevano višino manka v določeni poslovalnici in zatrjevano višino viška v njenih ostalih poslovalnicah. V tožničinih poslovalnicah je bila na datum izvedbe inventure ugotovljena neusklajenost med popisnim in knjigovodskim stanjem, zato tožničine knjigovodske kartice ne izkazujejo resničnega stanja. Tožnica tako ni dokazala dejanskega manka v določeni poslovalnici ne dejanskega viška v drugih poslovalnicah, zato tudi razlika med tema dvema postavkama ni izkazana. Toženkino ravnanje ob medposlovalničnih premikih blaga (očitek, da ni redno poročala o morebitnih neskladjih med spremnimi dokumenti in resničnim stanjem prevzetega blaga) ni odstopalo od ravnanj drugih delavcev, zato ji ni mogoče očitati hude malomarnosti. Ker tožnica ni dokazala obstoja dveh predpostavk za odškodninsko odgovornost toženke, to je obstoja škode in toženkine odgovornosti (hude malomarnosti), tožbeni zahtevek na plačilo vtoževanega zneska ni utemeljen.
oprostitev plačila sodne takse – nepopoln predlog – poziv na dopolnitev – izjava o premoženjskem stanju ni vložena na predpisanem obrazcu – zavrženje predloga
Zgolj dejstvo, da izjava o premoženjskem stanju ni vložena na predpisanem obrazcu, ni razlog za zavrženje predloga.
starostna pokojnina - pokojninska osnova - ponovna odmera - plače, izplačane v obliki vrednostnih papirjev - ustavna odločba
Ustavno sodišče je ob ugotovljeni neskladnosti ZPIZ-1 (ker ni urejal posebnega izrednega pravnega sredstva) z drugim odstavkom 14. člena Ustave RS naložilo ZPIZ Slovenije ponovno odmero pokojnin zavarovancem oziroma uživalcem pokojnine, za katere je v postopku revizije ugotovil, da so bile delnice za notranji odkup plačane z delom plače, ki se všteva v pokojninsko osnovo, pa ta del plače ni bil vštet v pokojninsko osnovo zaradi protiustavnosti četrte alineje 46. člena ZPIZ/92. Odločbo o ponovni odmeri pokojnine mora izdati v postopku z izrednim pravnim sredstvom razveljavitve ali spremembe dokončne odločbe iz prvega odstavka 183. člena ZPIZ-2, ne glede na čas od vročitve dokončne odločbe o odmeri pokojnine.
Odločitev toženca v izpodbijanih upravnih aktih, ki je tožničino zahtevo za ponovno odmero pokojnine zavrgel, ne da bi zadevo obravnaval vsebinsko, in ponovno odmeril starostno pokojnino na podlagi podatkov o plačah, sporočenih v letu 2009 za leto 1992 (izplačanih iz naslova vrednostnih papirjev), je nepravilna. Iz zapisnika o opravljeni reviziji pri delodajalcu tožeče stranke je namreč razvidno, da so bila sporna izplačila sredstev, ki so pripadala tožeči stranki, izplačana skladno z osnovami in merili za delitev sredstev za plače. To pomeni, da gre za izplačila, ki imajo naravo plač in so vštevna v pokojninsko osnovo.