Tožena stranka je tako imela pred izdajo sklepa stečajnega sodišča obligacijski zahtevek zoper tožečo stranko na vrnitev depozitov, torej veljavno pravno podlago za vračilo depozitov in je ta pravna podlaga obstajala tudi po razveljavitvi sklepa stečajnega sodišča, kakor to utemeljeno pritožbeno navaja tožena stranka. Dejstvo, da je tožeča stranka to svojo obveznost po vračilu depozitov izpolnila na podlagi izdanega sklepa stečajnega sodišča in da je bil ta sklep razveljavljen, na obstoj pravne podlage, kot ta izhaja iz pogodbenega razmerja, ne more imeti vpliva. S tem, ko je tožeča stranka toženi stranki deponirana sredstva vrnila, je tako izpolnila le svojo obveznost iz okvirne pogodbe in na njeni podlagi sklenjenih depozitnih poslov, torej je izpolnila le dolgovano obveznost, zato ne more biti govora o kakšnem neutemeljenem premiku premoženja zaradi katerega bi bila obogatena ena in prikrajšana druga stranka, kar je predpostavka za nastanek zahtevka iz naslova neupravičene pridobitve.
Razveljavljen sklep je bil le sredstvo prisile, ne pa pravna podlaga obveznosti tožeče stranke.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DEDNO PRAVO - DENACIONALIZACIJA
VSL0083713
ZDKG člen 14, 14/1. ZD člen 163. ZDen člen 83. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
dedovanje zaščitenih kmetij - kasneje najdeno premoženje - nujni delež - vračunanje daril v nujni delež - denarna vrednost nujnega deleža - dedovanje na podlagi zakona po splošnih predpisih o dedovanju - obveznice Slovenskega odškodninskega sklada (SOS) - terjatev zaradi stroškov denacionalizacijskega postopka - terjatev zapuščine - ugotovitev vrednosti nepremičnine - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Obravnavanje spornih terjatev ne sodi v zapuščinski postopek.
V skladu z določbo 14. člena ZDKG se v nujni delež všteje vse, kar se sicer vračuna v dedni delež po splošnih predpisih o dedovanju, ki urejajo vračunanje daril in volil v dedni delež. Ne vračuna pa se premoženje, ki so ga dediči podedovali ali ga podedujejo po splošnih predpisih o dedovanju. Za to premoženje namreč dedni režim ZDKG ne velja, ampak se deduje po splošnih pravilih ZD. Gre torej za dva različna režima dedovanja.
dedovanje zaščitene kmetije - pozneje najdeno premoženje - nujni delež - vračunanje daril v nujni delež - denarna vrednost nujnega deleža - dedovanje na podlagi zakona po splošnih predpisih o dedovanju - obveznice SOS2E - terjatev zaradi stroškov denacionalizacijskega postopka - terjatev zapuščine - ugotovitev vrednosti nepremičnine - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka
JAVNA NAROČILA – OBLIGACIJSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO – PRAVO EVROPSKE SKUPNOSTI
VSL0073558
ZJN-2 člen 1, 1/1, 29, 29/1, 29/1-2, 78, 78/3. ZPP člen 7, 7/1, 212. OZ člen 59.
gradnja odprtega širokopasovnega omrežja – javno naročilo – postopek s pogajanji brez predhodne objave – zamenjava glavnega izvajalca s podizvajalcem – izključna pravica – pravica do finančnih popravkov – naknadna kontrola izvedbe javnega naročila – pravočasnost uveljavljanja finančnih popravkov – bistveno spremenjeni pogoji – kršitev pravil o javnem naročanju – evropska sredstva – trditveno in dokazno breme – veljavnost pogodbe – neizpolnitev odložnega pogoja – načelo neposrednega učinka
Pritožbeno sodišče je predhodno ugotovilo, da je tožeča stranka izvajalca F. d. o. o. izbrala brez ustreznega natečajnega postopka, kar ustreza kršitvi, opredeljeni pod številko 22 Smernic. Posledično toženi stranki ni bilo potrebno zatrjevati, da je ugotovljena kršitev pravil javnega naročanja vplivala oziroma bi lahko škodljivo vplivala na porabo proračunskih sredstev, saj po prepričanju pritožbenega sodišča obstoj katere izmed kršitev, ki so v tabeli v prilogi Smernic posebej opredeljene, že same po sebi implicirajo možnost škodljivega vpliva na proračunska sredstva. Za utemeljenost ugovora proti plačilu vtoževanega zneska je tako zadoščalo že zatrjevanje tožene stranke, da je finančno korekcijo izvedla na podlagi ugotovljene nepravilnosti opredeljene pod št. 22 Smernic. Še dodatno, ker tožeča stranka višini izvedene finančne korekcije niti ni substancirano ugovarjala (tožeča stranka npr. ni zatrjevala, da ugotovljeni dejanski stan ne ustreza kršitvi kot jo predvideva št. 22 Smernic oziroma, da odstotek finančne korekcije ni bil ustrezen).
Po 4. odstavku 128. člena ZJU izvršitev disciplinskega ukrepa za disciplinske kršitve zastara v dveh mesecih od dneva dokončnosti sklepa. Sklep o ugotovljeni disciplinski kršitvi tožnika z dne 24. 3. 2010 je postal dokončen 18. 5. 2010, ta rok pa se je iztekel 18. 7. 2010. Ker je bil tožniku znesek, ki predstavlja denarno kazen, odtegnjen šele 5. 8. 2010, kar je po izteku dvomesečnega roka, je tožbeni zahtevek za vrnitev odtegnjenega zneska utemeljen.
Delodajalec denarne kazni delavcu ne sme odtegniti od plače brez njegovega soglasja. Dokončen sklep o disciplinski odgovornosti in izrečeni denarni kazni je izvršilni naslov, do plačila zneska denarne kazni pa lahko delodajalec pride le v izvršilnem postopku, skladno z določbami ZIZ.
pravica do povračila škode – odškodninska odgovornost države za ravnanje državnega organa – nedopustnost ravnanja organov pregona – standard skrbnega, vestnega in prizadevnega preiskovalca – predvidljivost škode – pravica do odprave posledic kršitve ustavnih pravic – analogna uporaba pravil o oblikah nepremoženjske škode – višina odškodnine za nepremoženjsko škodo
Ker so organi pregona ravnali v nasprotju z zahtevami, ki se pričakujejo od skrbnega, vestnega in prizadevnega preiskovalca, je podana predpostavka nedopustnosti toženkinega ravnanja v smislu 26. člena Ustave.
Ker tožnik zaradi neučinkovito in neskrbno vodene preiskave ni imel razumne možnosti vložiti civilne tožbe, je podana vzročna zveza med toženkinim ravnanjem in škodo za telesne bolečine, strah in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, utrpelo zaradi posledic neraziskanega napada.
ZAVAROVANJE TERJATEV – PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL0081046
ZASP člen 12, 12/1, 12/2, 12/3, 170, 170/1, 170/2, 170/2-2.
začasna odredba – pogoji za izdajo začasne odredbe – verjetnost terjatve – nastanek težko nadomestljive škode – zavarovanje nedenarnih zahtevkov – kršitev avtorske pravice – soavtorji
Že pojmovno soavtor, ki je upravičen do uporabe avtorskega dela, ne more kršiti soavtorske pravice. Tudi sklenitev ustreznega dogovora med strankama glede delitve honorarja je lahko le predmet urejanja njunih pogodbenih razmerij in ne kršitev soavtorske pravice.
Tožeča stranka bi morala, da bi bili izkazani pogoji glede nevarnosti oziroma, da je odredba potrebna, da se prepreči nastanek težko nadomestljive škode, uveljaviti kršitev avtorske pravice kot nedenarno terjatev in ne (denarni) zahtevek na plačilo odškodnine.
Listine, ki jih je toženka priložila pritožbi, bi lahko predložila že v teku postopka pred sodiščem prve stopnje. Novih trditev in novih dokazov v pritožbenem postopku ni mogoče upoštevati, ker toženka ni navedla, zakaj trditev ni podala in dokazov predložila do zaključka glavne obravnave.
ZPPCP-1 člen 1, 90. CMR člen 17, 34. OZ člen 357, 357/6.
prevozna pogodba v cestnem prometu - subsidiarna uporaba ZPPCP-1 - zaporedni prevoz - odškodninska odgovornost prevoznikov - zastaranje terjatve
Vsak od prevoznikov postane upravičenec in zavezanec za svoje etape prevoza, toda poleg njega je odgovoren tudi prvi prevoznik, njuna zaveza proti upravičencem do prevoza je solidarna, odškodninsko so odgovorni vsi prevozniki, razen tistih izmed njih, ki dokažejo, da škoda na njihov etapi ni nastala.
preizkusno obdobje – postopek osebnega stečaja – odpust obveznosti
Sodišče mora preizkusno dobo določiti ob upoštevanju starosti dolžnika, njegovih družinskih razmer, njegovega zdravstvenega stanja in drugih osebnih stanj ter razlogov za njegovo insolventnost.
spor o pristojnosti – stvarna pristojnost – gospodarski spor – plačilo upravniških storitev – fizična oseba kot tožena stranka – civilnopravno razmerje
Kot tožena stranka v zadevi je navedena fizična oseba, spor pa se nanaša na plačilo upravniških stroškov.
OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0081996
OZ člen 102. ZPP člen 185, 185/1, 324, 324/3, 339, 339/2, 339/2-14.
odstop od pogodbe – negotovost izpolnitve obveznosti nasprotne stranke – razširitev tožbenega zahtevka – sprememba tožbe – odsotnost razlogov o odločilnih dejstvih – absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka – ugovor zaradi pobota
Tožeča stranka je spremenila tožbo, tožena pa je spremembi nasprotovala. Sodišče o spremembi tožbe ni odločilo ne s posebnim sklepom niti takega (procesnega) sklepa ne vsebuje izpodbijana sodba. O razlogih za dopustitev spremembe tožbe tudi v obrazložitvi izpodbijane odločbe ni najti ničesar. Ker je sodišče razsodilo o tožbenem zahtevku po spremenjeni tožbi, tožena stranka utemeljeno uveljavlja absolutno bistveno kršitev postopka.
spor o pristojnosti – okrožno sodišče – gospodarski spor – vrednost spornega predmeta – gospodarska zbornica
Ker gospodarska zbornica ni našteta v 1. točki 1. odstavka 481. člena ZPP, tak spor, v katerem je udeležena, po subjektivnem kriteriju ni gospodarski spor.
plačilo plače - regres za letni dopust - dnevnice - dogovor o plačilu
Dogovor o neto izplačilu za opravljeno delo (14 % od prometa), ki je višje, kot bi šlo delavcu po zakonu in kolektivni pogodbi, je dopusten, saj lahko delodajalec vedno priznava večji obseg pravic, kot izhaja iz splošnih aktov.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja
Tožena stranka je v podani izredni odpovedi tožnici (članici kabinskega osebja) očitala, da je naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršila pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja s tem, da na določeni relaciji ni izvajala prodaje določenih komercialnih artiklov (6 zavojev cigaret) potnikom na letalu, temveč je odplombirala voziček z artikli in beležila prodajo potnikom, čeprav je te cigarete vzela sama ter tega blaga ob carinski kontroli ni predložila carinskemu organu. Ker tožena stranka očitanih kršitev ni dokazala, ni obstajal utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
sodna taksa - oprostitev plačila sodnih taks - ustavna odločba - občutno zmanjšanje sredstev za preživljanje - pravni standard
Ustavno sodišče RS je z odločbo št. U-I-191/14-16 z dne 12. 2. 2015, ki velja od 21. 3. 2015, odločilo, da je prvi odstavek 11. člena ZST-1 v neskladju z Ustavo RS. Do odprave ugotovljenega neskladja sodišče stranko oprosti plačila sodnih taks v celoti, kadar je plačilo sodne takse v postopkih, za katere se uporablja ZPP, procesna predpostavka za izvedbo postopka ali opravo dejanj, tudi če stranka ne prejema denarne socialne pomoči na podlagi odločbe pristojnega organa in ne izpolnjuje zakonskih pogojev, da bi jo prejela, če bi bila tudi s plačilom delne sodne takse občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja sama ali preživljajo osebe, ki jih je dolžna preživljati. V navedeni ustavni odločbi je Ustavno sodišče RS kot začasno ureditev pogoja za polno oprostitev plačila sodne takse določilo pravni standard občutnega zmanjšanja sredstev za preživljanje, ki je veljal pred uveljavitvijo ZST-1B in ki ga je sodna praksa že v preteklosti napolnila tako, da je kot merilo upoštevala znesek dvakratnika (ali manj) osnovnega zneska minimalnega dohodka (analogna uporaba drugega odstavka 13. člena ZBPP). Glede na to, da tožnik iz naslova starševskega nadomestila prejema znesek 466,29 EUR neto mesečno, ne dosega cenzusa (538,49 EUR), zato je glede na premoženjsko stanje upravičen do oprostitve plačila sodnih taks v celoti. Pritožbeno sodišče je pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je tožnika v celoti oprostilo plačila sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje.
Na podlagi ugotovitev, da se je pri sklenitvi obeh kupoprodajnih pogodb za poslovni prostor vseskozi zasledoval cilj, da lastništvo na njem preide na N. N., pravna prednica tožeče stranke pa ostane brez plačila kupnine, in da je pri sklenitvi kupoprodajne pogodbe tožena stranka sodelovala le kot navidezni kupec, za kar so vedeli vsi udeleženci, volja pravne prednice tožeče stranke pa je bila sklenitev pogodbe z N. N. in ne s toženo stranko, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bila izjava pogodbene volje pri sklenitvi kupoprodajne pogodbe le navidezna in zato kupoprodajna pogodba med pravno prednico tožeče stranke in toženo stranko nima pravnega učinka.
odškodnina - nesreča pri delu - plačilo takse za pritožbo
Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje, da tožeča stranka takse za pritožbo ni dolžna plačati, ker je ni bila dolžna plačati za tožbo in da je bistvena okoliščina trenutek vložitve tožbe. Po prehodnih in končnih določbah (1. odstavek 26. člena ZST-1B) se takse za postopke in dejanja, glede katerih je nastala taksna obveznost do uveljavitve tega zakona, plačujejo po dosedanjih predpisih in dosedanji tarifi. Ob vložitvi tožbe z dne 23. 2. 2010 ni obstajala taksna obveznost v individualnih delovnih sporih premoženjske narave, zato je tožeča stranka tudi ni bila dolžna plačati. Ta obveznost je nastala z novelo ZST-1B in velja za postopek ali dejanja, ki so opravljena po uveljavitvi tega zakona. Ker je tožeča stranka po uveljavitvi tega zakona vložila pritožbo, je tedaj (z dnem vložitve pritožbe) nastala taksna obveznost po ZST-1B za plačilo takse za postopek o pritožbi zoper odločitev sodišča prve stopnje o glavni stvari v individualnih delovnih sporih premoženjske narave.
Tožena stranka je tožnici očitala, da je naklepoma huje kršila pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, s tem, ko je nezakonito odtujila premoženje delodajalca (merilec vlage), z namenom, da si ga protipravno prilasti, njena kršitev pa ima vse znake kaznivega dejanja tatvine po 204. členu KZ-1. Tožnica je v postopku zatrjevala, da ni zagrešila kaznivega dejanja tatvine, temveč ji je bil merilec vlage podtaknjen. Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča nepravilno navedlo, da tožnica ni podala trditvene podlage v zvezi s tem, kdo ji je podtaknil merilec vlage in na kakšen način naj bi se to zgodilo, zato je ostala trditev, da ji je bil merilec vlage dejansko podtaknjen, nedokazana. Trditvena podlaga tožnice je ves čas postopka bila, da ji je nekdo podtaknil v torbico merilec vlage v usnju. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je stališče sodišča prve stopnje glede trditvene podlage o tem, kdo ji je podtaknil merilec vlage in na kakšen način, nepravilno in neživljenjsko, saj ni mogoče zahtevati od tožnice, da zatrjuje oziroma pove, kdo konkretno in na kakšen način ji je merilec vlage podtaknil v torbico. Poleg tega se sodišče prve stopnje ni opredelilo do uradnih zaznamkov organov pregona niti ni upoštevalo pravnomočne kazenske zadeve glede na identično dejansko stanje. S tem je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in je ostalo dejansko stanje nepopolno in nepravilno ugotovljeno.
Ker za škodo, ki jo povzroči delavec pri delu ali v zvezi z delom tretji osebi, odgovarja pravna ali fizična oseba, pri kateri je delavec delal takrat, ko je bila škoda povzročena, razen če dokaže, da je delavec v danih okoliščinah ravnal tako, kot je bilo treba, je nerelevantno, ali je zavarovanka toženke delavcem res dala navodila za (pravilno) ravnanje z odpadki, ustrezne posode in vršila tudi nadzor. Pomembno je, kako je ravnal njen delavec (v konkretnem primeru zdravstveni delavec, ki je po uporabi livček odvrgel med mešane odpadke).
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - sprememba delodajalca - pravni prenos podjetja - likvidacija - prenehanje pogodbe o zaposlitvi zaradi likvidacije
Drugo tožena stranka (prevzemnik) je v primeru varnostnikov - prevoznikov (kar sta bila tudi tožnika) odstopila od načela, da je prevzela le tiste delavce, ki so opravljali delo za prevzete naročnike, temveč je prevzela tudi tiste, ki so „delali na ruti“ naročnika, ki pogodbe z drugo toženo stranko ni sklenil. Drugo tožena stranka je torej sama odstopila od načela, da prevzame le tiste delavce, ki jih je prevzela od prvo tožene stranke skupaj z naročniki. Zato je neutemeljeno pritožbeno zatrjevanje, da delovne naloge varnostnikov - prevoznikov niso bile neposredno vezane na iste naročnike in da je zato lahko sama izbrala konkretne delavce. Drugo tožena je stranka je opravila izbiro, za katero ni imela podlage v zakonu. Ker ne gre za enakopravno obravnavo delavcev, je odločitev sodišča prve stopnje, da bi morala drugo tožena stranka prevzeti tudi tožnika, pravilna.
Drugo tožena stranka je tožnikoma podala odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi postopka redne likvidacije na podlagi 107. člena ZDR. Tožnika odpovedi pogodbe o zaposlitvi nista izpodbijala v skladu s tretjim odstavkom 200. člena ZDR-1, zato je odločitev sodišča prve stopnje, da je tožnikoma delovno razmerje pri drugo toženi stranki prenehalo 15. 1. 2014, pravilna.