izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja
Tožena stranka je v podani izredni odpovedi tožnici (članici kabinskega osebja) očitala, da je naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršila pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja s tem, da na določeni relaciji ni izvajala prodaje določenih komercialnih artiklov (6 zavojev cigaret) potnikom na letalu, temveč je odplombirala voziček z artikli in beležila prodajo potnikom, čeprav je te cigarete vzela sama ter tega blaga ob carinski kontroli ni predložila carinskemu organu. Ker tožena stranka očitanih kršitev ni dokazala, ni obstajal utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
ZDR-1 člen 9, 9/2, 73, 73/1, 73/1-6, 88. ZDR člen 7, 7/2, 52, 52/1, 52/1-5, 72, 72/1, 72/1-1.
pogodba o poslovodenju - poslovodna oseba - odpoved pogodbe - razrešitev s funkcije
Iz pogodbe o poslovodenju, ki sta jo sklenili tožnica in prvo tožena stranka, izhaja, da je bila sklenjena za mandatno obdobje štirih let oz. do nastopa enega od taksativno naštetih razlogov za predčasno prenehanje tožničinega mandata. To pomeni, da je bila med tožnico in prvo toženo stranko v resnici sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas. V skladu s prvim odstavkom 79. člena ZDR-1 pogodba o zaposlitvi za določen čas preneha veljati brez odpovednega roka s potekom časa, za katerega je bila sklenjena, oziroma s prenehanjem razloga, zaradi katerega je bila sklenjena. Tožnica je bila s sklepom razrešena s funkcije direktorice prvo tožene stranke, zato je s tem dnem potekel čas, za katerega je bila pogodba o poslovodenju sklenjena, to pa je bil tudi razlog za prenehanje njene veljavnosti. Pritožba zato neutemeljeno uveljavlja, da bi toženi stranki morali tožnici pisno odpovedati pogodbo o poslovodenju in je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka na ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o poslovodenju pravilna.
lastninjenje športnih objektov – športni objekt občinskega pomena – izročitev nepremičnine v posest – pravica do posesti – športno društvo – javni zavod – javni interes v športu – pridobitev lastninske pravice
Športna društva imajo po 21. členu ZSpo načeloma prednost pri uporabi javnih športnih objektov pred drugimi izvajalci. Sodišče prve stopnje bi moralo pri presoji, katera od pravdnih strank ima močnejši pravni naslov za posest spornih nepremičnin, upoštevati, da tožnica po lastnih trditvah izvršuje posest že od leta 1951 dalje in da ves ta čas sporne nepremičnine uporablja za izvajanje organizirane športne dejavnosti, medtem ko je toženec sporne športne objekte pridobil v upravljanje šele na podlagi sklepa o ustanovitvi javnega zavoda v letu 2007.
Tožena stranka je tožnici očitala, da je naklepoma huje kršila pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, s tem, ko je nezakonito odtujila premoženje delodajalca (merilec vlage), z namenom, da si ga protipravno prilasti, njena kršitev pa ima vse znake kaznivega dejanja tatvine po 204. členu KZ-1. Tožnica je v postopku zatrjevala, da ni zagrešila kaznivega dejanja tatvine, temveč ji je bil merilec vlage podtaknjen. Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča nepravilno navedlo, da tožnica ni podala trditvene podlage v zvezi s tem, kdo ji je podtaknil merilec vlage in na kakšen način naj bi se to zgodilo, zato je ostala trditev, da ji je bil merilec vlage dejansko podtaknjen, nedokazana. Trditvena podlaga tožnice je ves čas postopka bila, da ji je nekdo podtaknil v torbico merilec vlage v usnju. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je stališče sodišča prve stopnje glede trditvene podlage o tem, kdo ji je podtaknil merilec vlage in na kakšen način, nepravilno in neživljenjsko, saj ni mogoče zahtevati od tožnice, da zatrjuje oziroma pove, kdo konkretno in na kakšen način ji je merilec vlage podtaknil v torbico. Poleg tega se sodišče prve stopnje ni opredelilo do uradnih zaznamkov organov pregona niti ni upoštevalo pravnomočne kazenske zadeve glede na identično dejansko stanje. S tem je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in je ostalo dejansko stanje nepopolno in nepravilno ugotovljeno.
Ker za škodo, ki jo povzroči delavec pri delu ali v zvezi z delom tretji osebi, odgovarja pravna ali fizična oseba, pri kateri je delavec delal takrat, ko je bila škoda povzročena, razen če dokaže, da je delavec v danih okoliščinah ravnal tako, kot je bilo treba, je nerelevantno, ali je zavarovanka toženke delavcem res dala navodila za (pravilno) ravnanje z odpadki, ustrezne posode in vršila tudi nadzor. Pomembno je, kako je ravnal njen delavec (v konkretnem primeru zdravstveni delavec, ki je po uporabi livček odvrgel med mešane odpadke).
Na podlagi ugotovitev, da se je pri sklenitvi obeh kupoprodajnih pogodb za poslovni prostor vseskozi zasledoval cilj, da lastništvo na njem preide na N. N., pravna prednica tožeče stranke pa ostane brez plačila kupnine, in da je pri sklenitvi kupoprodajne pogodbe tožena stranka sodelovala le kot navidezni kupec, za kar so vedeli vsi udeleženci, volja pravne prednice tožeče stranke pa je bila sklenitev pogodbe z N. N. in ne s toženo stranko, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bila izjava pogodbene volje pri sklenitvi kupoprodajne pogodbe le navidezna in zato kupoprodajna pogodba med pravno prednico tožeče stranke in toženo stranko nima pravnega učinka.
regresna pravda med solidarnima dolžnikoma – solidarna odgovornost za škodo – porazdelitev bremena med solidarnimi dolžniki – strokovnjak za varovanje – res iudicata
V regresni pravdi med solidarnima dolžnikoma ni mogoče presojati s sodbo ugotovljene solidarne odgovornosti pravdnih strank brez ustreznega upoštevanja razlogov za ugotovljeno soodgovornost toženca, saj se v navedenem postopku tožencu svoje odgovornosti ni uspelo ekskulpirati, oz. povedano drugače: v konkretni pravdi ni več mogoče ponovno razpravljati o dejanski in pravni podlagi sprejete pravnomočne odločitve.
SPZ člen 48, 48/2, 48/3. ZTLR člen 23, 24, 26. ZPP člen 8, 339, 339/2, 339/2-14.
primarni tožbeni zahtevek - pridobitev (so)lastninske pravice na nepremičnini - ustni dogovor o skupni gradnji - pravni posel - zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine - ugotovitveni zahtevek - nastanek nove stvari - podredni tožbeni zahtevek - vlaganja v nepremičnino - povečanje vrednosti nepremičnine - obligacijski zahtevek - zastaralni rok - uveljavljanje pravice do povrnitve vrednosti vlaganj - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Tožeča stranka je ves čas postopka zatrjevala, da je obstajal med pravdnima strankama in prvotno tudi očetom pravdnih strank ustni dogovor o skupni gradnji, s katerim je bilo dogovorjeno tudi, da bo tožnik na podlagi skupne gradnje postal solastnik predmetne nepremičnine. Temu ustrezno je postavila tudi zahtevek na izstavitev listine z zemljiškoknjižnim dovolilom, s katerim se bo dovolil vpis solastninskega deleža na ime tožeče stranke pri spornih nepremičninah. Res je hkrati postavila tudi ugotovitveni zahtevek, ki v primeru skupne gradnje ni potreben, saj zadošča zgolj zahtevek na izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine, kar je sodišče prve stopnje sicer v izpodbijani sodbi pravilno navedlo, je pa v preteklosti sodna praksa tudi takšne zahtevke dopuščala.
neupravičena pridobitev - plačilo uporabnine - uporaba tuje stvari brez pravnega naslova - prikrajšanje in obogatitev - obogatitveni zahtevek
Podlago za plačilo uporabnine predstavlja 198. člen OZ, po katerem mora tisti, ki je tujo stvar uporabil v svojo korist, povrniti korist, ki jo je imel od uporabe. Navedeno določilo je treba obravnavati kot bolj specialno določilo v razmerju do 190. člena OZ. Zgolj dejstvo, da lastnik stvari ne uporablja, ne zadošča za zahtevek iz poglavja o neupravičeni pridobitvi. Za tak zahtevek je treba izkazati korist na strani tistega, ki stvar uporablja, ter prikrajšanje na strani tistega, ki stvari ne uporablja.
Pri obogatitveni zahtevkih je treba presoditi, ali je plačilo uporabnine pravna posledica, ki terja ugotovitev vseh sestavin zakonskega dejanskega stanu, ki velja za institut neupravičene obogatitve. Sklicevanje zgolj na določilo 198. člena OZ, brez presoje obstoja vseh predpostavk iz splošnega določila o neupravičeni pridobitvi, ni dovolj. Zgolj dejstvo, da tožnik nepremičnine ni mogel in je ne uporablja, ne zadošča za zahtevek iz poglavja o neupravičeni pridobitvi.
OBLIGACIJSKO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO – VARNOST CESTNEGA PROMETA – ODVETNIŠTVO
VSL0082538
OZ člen 131, 154, 154/1, 154/2, 174, 174/1. 179. ZVCP-1 člen 25, 25/2, 25/3, 27, 27/1. ZOdvT tarifna številka 2200, 3100, 3210.
odgovornost pri nesreči premikajočih se motornih vozil – imetnik vozila – obojestranska krivda – odgovornost vsakega imetnika vozila – vzročna zveza – kršitev cestnoprometnih predpisov – vožnja z vozilom po cesti – premiki z vozilom – stopnja krivde – odgovornost po enakih delih – odmera odškodnine – odškodnina za premoženjsko škodo – stroški v zvezi z zdravljenjem – odškodnina za nepremoženjsko škodo – telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem – strah – duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti – stroški postopka – nagrada za posel – nagrada za postopek
Če je krivda obojestranska, odgovarja vsak imetnik (motornega vozila) za vso škodo, ki jima je nastala, v sorazmerju s stopnjo svoje krivde. Pri nesreči premikajočih se motornih vozil, ki je bila povzročena po izključni krivdi enega imetnika, se uporabljajo pravila o krivdni odgovornosti. Udeleženca prometne nesreče sta kršila prometne predpise, ki so v vzročni zvezi z nastankom prometne nesreče, zato je krivda za prometno nesrečo obojestranska. Tožnikov soprispevek k škodnemu dogodku je 30 %.
pravice in dolžnosti staršev in otrok - skupno starševstvo - varstvo in vzgoja otroka - stiki otroka - največja otrokova korist - časovna opredelitev stikov - preživljanje otroka - potrebe otroka in zmožnosti staršev - preživnina - višina preživnine - otroški dodatek - upoštevanje otroškega dodatka - sprememba sodne prakse
Institut skupnega starševstva pride v poštev le takrat, kadar je odnos med staršema v tolikšni meri prečiščen, da so vzpostavljeni pogoji za odprto komunikacijo. Le v primeru, da s skupnim starševstvom soglašata oba in da je med staršema možno dogovarjanje, je smiselno, da je otrok v varstvu in vzgoji pri obeh.
Ni razloga in povsem neživljenjsko bi bilo, da bi se očeta časovno omejevalo oziroma se mu določalo, do katere ure mora otroka pripeljati v vrtec in po kateri uri ga sme v vrtcu prevzeti. Otrok bo dopolnil komaj štiri leta, obiskuje vrtec, kjer je dogajanje bolj sproščeno, zato argumenti o vnaprej določenih urnikih v vrtcu ne morejo imeti želene teže.
Otroški dodatek se je pred spremembo sodne prakse upošteval pri odmeri preživnine le v izjemnih primerih, ko je bilo finančno stanje staršev izjemno slabo, kar pa ni značilnost konkretnega primera, zato tudi ni nobene potrebe, še posebej po spremembi sodne prakse, ki jo je prinesla odločba II Ips 186/2014, po upoštevanju otroškega dodatka pri določanju višine preživnine.
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8. ZFPPIPP člen 234, 235, 235/1, 383, 383/2, 383/2-1.
postopek osebnega stečaja – predlog za začetek stečajnega postopka – postopek z upnikovim predlogom za začetek stečajnega postopka – domneva insolventnosti – uporaba pravil o stečajnem postopku nad pravno osebo – bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Sodišče prve stopnje je, na podlagi zmotne ugotovitve, da je predlog za začetek postopka osebnega stečaja vložil dolžnik, tudi zmotno uporabilo določbo 1. odstavka 234. člena ZFPPIPP (in na njej temeljilo domnevo o dolžnikovi insolventnosti), saj se le-ta po izrecni določbi 1. točke 2. odstavka 383. člena ZFPPIPP v postopku osebnega stečaja ne uporablja. Podana je bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 121. člena ZFPPIPP.
ZDR-1 člen 33, 34, 37, 109, 109/2, 110, 110/1, 110/1-2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev pogodbenih obveznosti -
Tožnik je storil vseh pet očitanih hujših kršitev delovnih obveznosti, navedenih v izpodbijani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, s tem, ko strankam, ki so kupovale in z gotovino plačale blago, ni izdal in vročil ustreznih računov za te nakupe. V vseh očitanih primerih je tožnik po odhodu stranke posegel v odprte, še nezaključene račune in iz njih v nasprotju z navodili delodajalca (ki jih je poznal) izbrisal posamezne postavke za kupljeno blago. Te račune je nato sicer izdal, vendar niso vsebovali vseh postavk za blago, ki je bilo s strani strank dejansko kupljeno. Posledica tožnikovega ravnanja pa je bil tudi gotovinski višek v vrednosti postavk, ki jih je tožnik iz računov izbrisal in zato niso bile evidentirane. S takšnim ravnanjem je tožnik naklepoma huje kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja.
Zato je podan utemeljen odpovedni razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Izpolnjen je tudi dodatni pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, tj. da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oz. do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi, saj je prišlo zaradi tožnikovega ravnanja do popolne izgube zaupanja s strani tožene stranke.
Tožnik je upravičen do popolne taksne oprostitve, saj njegov celotni dohodek, ki ga prejema iz naslova starševskega nadomestila, ne dosega dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka (ki znaša 538,40 EUR in ga opredeljuje 8. člen ZSVarPre) mesečno na osebo, pri čemer gre za dohodek, do katerega bo upravičen le določen čas.
ZPP člen 394, 394/1, 394/1-10, 395, 395/2, 400. ZDR člen 118.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - obnova postopka - nova dejstva - novi dokazi - status upokojenke - delovno razmerje
Upokojitev tožnice predstavlja novo dejstvo v smislu 10. točke 394. člena ZPP, ki bi, če bi bilo to dejstvo znano v prejšnjem postopku, vplivalo na odločitev (o prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki s priznanjem pravic iz delovnega razmerja). Tožena stranka pa tega dejstva oziroma novih dokazov brez svoje krivde ni mogla navesti, preden je bil prejšnji postopek končan s pravnomočno sodno odločbo. Delavec ima lahko sklenjeno delovno razmerje za polni delovni čas le pri enem delodajalcu, zato tožnica ne more biti hkrati v delovnem razmerju ter imeti status upokojenke. Tožnici ni mogoče priznati delovnega razmerja za čas od 13. 9. 2011 dalje, kot je bilo to priznano s pravnomočno sodbo, saj je bilo z dokončno odločbo ZPIZ Slovenije odločeno, da se tožnica razvrsti v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in da ima pravico do invalidske pokojnine od 13. 9. 2011 dalje. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožnici ni mogoče priznati delovnega razmerja od 13. 9. 2011 do 27. 11. 2012, saj je bila tožnica v tem času upokojena in je zato posledično utemeljeno zavrnilo denarne zneske, izhajajoče iz delovnega razmerja za to obdobje. Ker se je tožnica upokojila pred datumom, ko je sodišče prve stopnje razvezalo pogodbo o zaposlitvi, je sodišče tudi pravilno zavrnilo zahtevek tožnice za plačilo denarne odškodnine, ki jo je tožnica uveljavljala na podlagi 118. člena ZDR.
ZIZ člen 15, 64, 64/2, 64/3, 239. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
zavarovanje denarne terjatve - ugovor tretjega - konec postopka zavarovanja - zaznamba spora - zastavna pravica na nepremičnini - vknjižba zastavne pravice - dopusten ugovor - stroški ugovornega postopka - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - stroški odgovora na ugovor tretjega - prepozen ugovor tretjega
Ugovor tretjega je mogoče vložiti le do konca postopka zavarovanja, ta postopek pa je bil (uspešno) končan takrat, ko je vknjižba zastavne pravice v zemljiški knjigi postala pravnomočna.
stroški postopka - povrnitev pravdnih stroškov - odmera nagrade odvetniku - toženci kot navadni sosporniki - uveljavljanje več zahtevkov zoper različne tožence - objektivna kumulacija tožbenih zahtevkov - opredelitev vrednosti spornega predmeta posameznih zahtevkov - nediferencirana vrednost spornega predmeta
V primeru, ko tožnice v tožbi zoper različne tožence kot navadne formalne sospornike uveljavljajo več zahtevkov, stroškov postopka ni mogoče obračunati od skupaj navedene vrednosti spornega predmeta, temveč od vrednosti vsakega posameznega zahtevka posebej. Tožeča stranka vrednosti spornega predmeta ni diferencirala, kot to zahteva 2. odstavek 41. člena ZPP. Ker vrednost spornega predmeta ni bila določena, se za vrednost storitve za odmero odvetniške nagrade upošteva najnižja vrednost po tarifni številki 18 OT.
ZDR člen 156, 156/1, 156/3. ZObr člen 97f, 97f/2. ZSSloV člen 53, 53/1, 53/2, 53/3.
plačilo odškodnine - neizkoriščen tedenski počitek - misija - vojska - tedenski počitek - odškodnina za neizrabljene dni tedenskega počitka
53. člen ZSSloV ne daje podlage za sklepanje, da pripadnikom SV na misijah v tujini ne pripada tedenski neprekinjeni počitek v trajanju 24 ur. Zato bi tožena stranka tožniku morala zagotoviti tak počitek. Ker tega ni storila, je tožnik upravičen do odškodnine zaradi neizrabljenih dni tedenskega počitka.
JAVNA NAROČILA – OBLIGACIJSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO – PRAVO EVROPSKE SKUPNOSTI
VSL0073559
ZJN-2 člen 1, 1/1, 29, 29/1, 29/1-2, 78, 78/3. ZPP člen 7, 7/1, 212, 339, 339/2, 339/2-12. OZ člen 59. Smernice za določanje finančnih popravkov pri izdatkih, ki jih sofinancirajo strukturni skladi in Kohezijski sklad, v primerih neupoštevanja pravil o javnih naročilih št. 22.
gradnja odprtega širokopasovnega omrežja – javno naročilo – postopek s pogajanji brez predhodne objave – zamenjava glavnega izvajalca s podizvajalcem – bistvena sprememba javnega naročila – izključna pravica – pravica do finančnih popravkov – naknadna kontrola izvedbe javnega naročila – pravočasnost uveljavljanja finančnih popravkov – bistveno spremenjeni pogoji – kršitev pravil o javnem naročanju – evropska sredstva – trditveno in dokazno breme – veljavnost pogodbe – neizpolnitev odložnega pogoja – načelo neposrednega učinka
Sprememba pogodbenih strank (razen v izjemnih primerih, katerih pa tožeča stranka ni zatrjevala, še manj pa dokazala) pomeni bistveno spremembo javnega naročila in s tem potrebo po izvedbi novega (pravilnega) postopka javnega naročila.