Ker tožnica v določenem roku ni ravnala v skladu s pozivom sodišča, je sledila sankcija, na katero je bila tudi ustrezno opozorjena - zavrženje predloga, kar je v celoti pravilno in zakonito.
IZVRŠILNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ČLOVEKOVE PRAVICE
VSL00036648
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6. URS člen 15, 23. OZ člen 336, 336/1, 356, 356/1, 356/2, 365, 366, 366/1. ZIZ člen 15, 44, 44/3, 88. ZPP člen 328, 332.
zastaranje judikatne terjatve - izvršba na podlagi verodostojne listine - začetek teka desetletnega roka za zastaranje judikatne terjatve - pretrganje zastaranja - pravica do sodnega varstva - poseg v pravico do sodnega varstva - učinkovito pravno varstvo - načelo sorazmernosti
Upnikova terjatev izhaja iz pravnomočne sodne odločbe, zato zanjo velja desetletni zastaralni rok. Zastaranje začne teči naslednji dan po pravnomočnosti sodne odločbe, tek zastaralnega roka pa se pretrga z uveljavljanjem terjatve pred sodiščem ali drugim pristojnim organom. Zaradi specifične narave sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine, ki je kombinirani postopek izdaje plačilnega naloga in hkratne dovolitve izvršbe, v takem primeru zastaranje ne začne teči že takoj po pravnomočnosti sklepa o izvršbi, temveč (šele) tedaj, ko je izvršilni postopek na podlagi verodostojne listine pravnomočno končan.
Uveljavljanje terjatve pred sodiščem ali drugim pristojnim organom ne pretrga teka zastaranja, če upnik kasneje odstopi od takega dejanja, vendar le, če se je upnik želel odreči pravnemu varstvu in ne tudi, če je umik posledica nezmožnosti oprave izvršbe.
Za dolžnika ni sporno, da je bil predlog za izvršbo v obravnavani izvršilni zadevi vložen dne 11. 10. 2018 in da je bil izvršilni postopek I 453/2003 ustavljen s sklepom z dne 6. 10. 2008, ki je postal pravnomočen dne 22. 10. 2008. Glede na dejstvo, da je bil dne 6. 10. 2008 izdan sklep o ustavitvi postopka, pa je tudi po presoji višjega sodišče treba šteti, da je (šele) s pravnomočnostjo tega sklepa začel teči desetletni zastaralni rok za zastaranje upnikove judikatne terjatve. Ne glede na to, ali je bil sklep o ustavitvi izvršilnega postopka pravilen oziroma potreben ali ne, je namreč odločilno, da je upnik sklep prejel in je zato upravičeno lahko štel, da je tek zastaralnega roka vezan na navedeni sklep oziroma na njegovo pravnomočnost.
Po judikaturi Evropskega sodišča za človekove pravice obstoj zastaralnih rokov sicer sam zase ni nezdružljiv z EKČP, je pa nedvomno poseg v konvencijsko pravico do sodnega varstva. Pretoga uporaba zastaralnih rokov, pri kateri sodišče ne upošteva okoliščin posameznega primera, lahko zato pomeni nedopusten poseg v pravico do dostopa do sodišča, če stranki nesorazmerno otežuje oziroma preprečuje, da bi uporabila razpoložljivo pravno sredstvo. Uporaba zastaralnih in prekluzivnih rokov ne sme biti taka, da onemogoča učinkovito varstvo pravic. Povedano drugače, ker je zastaranje poseg v konvencijsko in ustavno pravico do sodnega varstva, ki je legitimen, je sicer konvencijsko in ustavno lahko dopustno, vendar le, če je ta institut skladen z načelom sorazmernosti. Zakonska ureditev torej ne sme biti taka, da bi (zaradi sicer legitimnih ciljev) nesorazmerno in posledično nedopustno posegla v upnikovo pravico do sodnega varstva. Načelo sorazmernosti pa veže tudi sodišča, ki morajo zato zakonske določbe o zastaranju razlagati konvencijsko in – ustavno skladno, torej ne preširoko oziroma tako, da bi se prekomerno poseglo v upnikovo pravico do sodnega varstva.
Če je sodišče v izvršilnem postopku I 453/2003 presodilo, da je sklep potreben, zato ga je tudi izdalo in z njim ustavilo izvršilni postopek, se v tem postopku to vprašanje pri (istem) sodišču ne more spet odpirati. V nasprotnem bi bil upnikov položaj nepredvidljiv, kar pa je ne samo v nasprotju z upnikovo pravico do sodnega varstva, temveč tudi v nasprotju s potrebo po predvidljivosti urejanja pravnih razmerij, kar je, končno, sestavni del ustavnega načela pravne države.
oškodovanec kot tožilec - glavna obravnava - pristop na glavno obravnavo - nadaljevanje kazenskega pregona
Pooblaščenec oškodovanca kot tožilca je sodišču poslal opravičilo svojega izostanka z glavne obravnave. Oškodovanec kot tožilec je na glavno obravnavo pristopil in s tem izkazal svojo aktivnost in namen nadaljevati kazenski pregon.
Vrhovno sodišče je že zavzelo stališče glede pojma kmeta mejaša, in sicer iz odločb izhaja, da Vrhovno sodišče pojem kmeta mejaša, torej prednostnega upravičenca do predkupnega upravičenca oziroma tudi prednostnega upravičenca do zakupa razlaga ob uporabi teleološke razlage, torej, da se zasleduje namen zakona, lažje in bolj ekonomično obdelovanje kmetijskih zemljišč in zaokroženost kmetijskih gospodarstev. Tako je potrebno v vsakem posameznem primeru presoditi, ali neka pot, cesta, vodotok ali drug objekt, ki zemljišče ločuje od zemljišča, ki se daje na prodaj (zakup), predstavlja takšno oviro, da zemljišče nima lastnosti sosednjega zemljišča, s tem pa njegov lastnik nima statusa kmeta mejaša v skladu z 2. točko prvega odstavka 23. člena ZKZ oziroma 2. točko drugega odstavka 27. člena ZKZ. Namen ZKZ je ravno v tem, da se varujejo kmetijska zemljišča in zaokroženost kmetijskih gospodarstev.
sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi - prenehanje pogodbe o zaposlitvi na podlagi sporazuma
Ob ugotovljenem nezakonitem prenehanju delovnega razmerja ni mogoče ugotavljati, ali bi delavcu lahko delovno razmerje (zakonito) prenehalo na kakšni drugi podlagi. Predmet sodne presoje je le zakonitost prenehanja delovnega razmerja na tisti podlagi, na kateri je do prenehanja prišlo.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO
VSL00036055
ZVKSES člen 29. OZ člen 336, 336/1, 461, 461/1.
gospodarski spor majhne vrednosti - poslovna odškodninska odgovornost - opustitev dolžne skrbnosti - grajanje napak - nastanek škode - zastaranje odškodninske terjatve - začetek teka zastaralnega roka
Stališče, da zastaralni rok začne teči šele od trenutka seznanjenosti upnika z elementi odškodninske obveznosti, pomeni, da dolžnik v primeru kršitve posamezne pogodbene dolžnosti nima nobene časovne zaščite pred odškodninskimi zahtevki sopogodbenika.
MEDIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00040498
OZ člen 178, 179. URS člen 34, 35, 39, 39/1.
preklic izjave in opravičilo - objava preklica trditev - objava opravičila - umik vsebin s spletne strani - odstranitev s spletne strani - poseg v čast in dobro ime - kršitev osebnostnih pravic - nedenarni tožbeni zahtevek - denarna odškodnina za duševne bolečine zaradi kršitve dobrega imena in časti - intenzivnost bolečin - poročanje o kazenskem postopku - kaznivo dejanje poslovne goljufije - relativno javna oseba - objava v medijih - svoboda izražanja (tisk) - razžalitev - objektivna žaljivost - objektivno žaljiv zapis - zaničevalnost in žaljivost zapisanih besed - arhiv objav - sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP)
V sodni praksi se je izoblikovalo stališče, da je razžalitev vsako dejanje, s katerim storilec nekomu neupravičeno odreka spoštovanje, mu jemlje ugled ali s katerim zoper nekoga seje sovraštvo, prezir, prepir ali ga smeši. Žalitve so izrazi omalovaževanja ali zaničevanja, žaljive vrednostne sodbe, obrekovanje, žaljive obdolžitve, očitanje kaznivega dejanja z namenom zaničevanja, pa tudi resnične trditve, če so izrečene na žaljiv način. Pri presoji, ali je zapis objektivno žaljiv, je treba izhajati iz razumevanja povprečnega bralca in upoštevati celovit, povprečen in osrednji pomen izjavljenega besedila.
Očitek storitve kaznivega dejanja je tipična žaljiva izjava, ki posega v čast in dobro ime posameznika.
Sporni članek je bil v tiskani izdaji časopisa objavljen na 7. strani, v rubriki „kronika“. Objava preklica in opravičila na 1. strani časopisa, ki je namenjena najaktualnejšim in najpomembnejšim novicam, bi predstavljala nesorazmeren ukrep. Utemeljeno je namreč pritožbeno stališče, da lahko sodišče stranki prisodi nekaj manj od tistega, kar zahteva, ne more pa ji prisoditi kaj več ali kaj drugega. V konkretnem primeru odločitev, da je tožena stranka dolžna objaviti preklic navedb v spornem članku z opravičilom tožniku na strani, ki je kasnejša od 1. strani časopisa, predstavlja nekaj manj od tistega, kar je zahteval tožnik.
Odgovornosti in naloge novinarjev niso tako daljnosežne, da bi se jim lahko ali smelo naložiti, da iz javnih arhivov izbrišejo članke, tudi če posegajo v osebnostne pravice oškodovancev. Spletni arhivi medijev so varovani v okviru pravice do svobode izražanja, saj se s tem, ko se javnosti omogoča dostop tudi do starejših medijskih objav, omogoča oblikovanje demokratične razprave o zadevah, ki so v javnem interesu. Odstranitev članka iz (spletnega) arhiva, tudi če posega v osebnostne pravice oškodovanca, bi pomenila cenzuro in pisanje zgodovine na novo, kar je povsem v nasprotju s pravico do svobode izražanja.
ZZUSUDJZ člen 3. ZIZ člen 194, 194/2. ZS člen 83a, 83a/1.
tek rokov med razglašeno epidemijo SARS-Cov-2 - ustavitev nepremičninske izvršbe
Na podlagi 3. člena ZZUSUDJZ,1 ki je začel veljati 29. 3. 2020, roki za uveljavljanje pravic strank v sodnih postopkih, določeni z zakonom, ne tečejo (prvi odstavek). Upniku se je rok iz drugega odstavka 194. člena ZIZ za čas veljavnosti začasnih ukrepov, določenih z ZZUSUDJZ, podaljšal.
predlog za izdajo začasne odredbe - pravda zaradi ugotovitve obsega skupnega premoženja in določitve deležev - pogoji za izdajo začasne odredbe - zavarovanje denarne terjatve - prepoved razpolaganja z nepremičnino - prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnine - poseg v lastninsko pravico - neznatna škoda - verjetnost obstoja terjatve - subjektivna nevarnost - onemogočena ali precej otežena uveljavitev upnikove terjatve - nesklepčnost predloga - grožnje nasprotne stranke - vlaganja v tujo nepremičnino - pavšalne in neizkazane navedbe
Pravica razpolaganja je bistveni element lastninske pravice, zato prepoved odtujitve ali obremenitve nepremičnine že po naravi stvari predstavlja tako velik poseg v lastninsko pravico, da presega vsebino pravnega standarda neznatne škode.
pogodba - obratovalni stroški - zastaralni rok - občasne terjatve - splošni zastaralni rok - pritožbene novote
Čim gre za pogodbeno razmerje, pa utemeljenosti tožničinega zahtevka ni mogoče presojati po pravilih o neupravičeni pridobitvi, zato so neutemeljene pritožbene trditve, da bi prvo sodišče moralo upoštevati daljši zastaralni rok (pet let), ki velja za zastaranje terjatev iz tega naslova.
V konkretnem primeru ima tožnica do toženca ne le poslovno terjatev iz kreditne pogodbe s tožencem kot podjetnikom posameznikom, ampak še terjatev do toženca kot fizične osebe na podlagi njegove poroštvu podobne zaveze. Toženec je torej dolžan plačati vtoževano terjatev na podlagi poroštvu podobnega jamstva (sporne izjave), ki ga je prevzel kot fizična oseba in na katerega ne učinkuje poenostavljena prisilna poravnava izvedena nad njim kot podjetnikom posameznikom.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00035691
KZ-1 člen 214.
kaznivo dejanje oderuštva - očitno nesorazmerna korist - razlogi o odločilnih dejstvih
Neutemeljena je pritožbena navedba, da je podano nasprotje med odločilnimi dejstvi, ker je sodišče prve stopnje izpovedbo oškodovanca C. C. ocenilo kot prepričljivo, a mu v določenem delu ni verjelo. Če sodišče priči verjame, a v sodbi hkrati pojasni, da ji ne verjame vsega, kar je povedala, ne gre za nasprotje med odločilnimi dejstvi, in tudi v primeru oškodovanca C. C. je sodišče prve stopnje obrazložilo, v katerem delu njegovo izpovedbo sprejema in v katerem delu ne.
Pritožba zagovornika obdolženke utemeljeno pogreša razloge o tem, zakaj je bila premoženjska korist nesorazmerna, pri čemer, kot pravilno navaja, zgolj dejstvo, da oškodovanec C. C. ni prejel celotne vrednosti kredita, ne more biti podlaga za očitek, da sta si obdolženca zagotovila nesorazmerno korist, in tudi glede oškodovanke D. D. utemeljeno opozarja, da ni bilo ugotovljeno, kakšna korist bi bila sorazmerna in zakaj navedeni znesek, ki bi si ga naj obdolženca zadržala, predstavlja nesorazmerno korist. Očitek, da sta si pri storitvi za uslugo, ki sta jo oškodovancema storila, zagotovila očitno nesorazmerno premoženjsko korist, pomeni, da je premoženjska korist presegala plačilo, ki se običajno da za takšno uslugo.
predodelitev otroka v varstvo in vzgojo - onemogočanje stikov z otrokom - predlog za izdajo začasne odredbe - začasna odredba pred vložitvijo predloga za predodelitev otroka - pogoji za izdajo začasne odredbe - sodna poravnava kot izvršilni naslov - varstvo koristi otroka - ogroženost otroka
Sodišče prve stopnje je pri odločitvi pravilno upoštevalo, da morajo biti za predodelitev otroka zaradi onemogočanja stikov drugemu staršu, kumulativno izpolnjene naslednje predpostavke, tj. da tisti od staršev, pri katerem otrok živi, onemogoča stike med otrokom in drugim staršem, da stikov ni mogoče izvrševati niti ob strokovni pomoči CSD oziroma s pomočjo prisilnih izvršilnih sredstev, da bo drugi od staršev omogočal stike in da je sposoben prevzeti breme varstva in vzgoje otroka ter da je le na ta način mogoče varovati otrokove koristi.
stvarna pristojnost - izvršba na podlagi verodostojne listine - ugovor zoper sklep o izvršbi - dopolnitev tožbe - pravica do izjave
Sodišče prve stopnje bi se po presoji pritožbenega sodišča že na podlagi predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine sicer lahko po 19. členu ZPP izreklo za stvarno nepristojno, a le v primeru, da bi za takšen zaključek imelo podlago v samem predlogu, saj se po uradni dolžnosti lahko izreče za stvarno nepristojno na podlagi predhodnega preizkusa "tožbe". Ker iz nobene iz predloga za izvršbo razvidne okoliščine ne izhaja, da gre za delovni spor, je ravnalo napačno, ko je o pristojnosti odločalo (le) na podlagi navedb in dokazov tožene stranke, pri čemer tožena stranka ugovora v tej smeri sploh ni podala. Z navedenim ravnanjem je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo procesno določbo iz 19. člena ZPP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa, saj se je po uradni dolžnosti izreklo za stvarno nepristojno na podlagi okoliščin, ki ne izhajajo iz predhodnega preizkusa tožbe (v konkretnem primeru predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine). Hkrati je storilo še absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je tožeči stranki s sklicevanjem na navedbe in dokaze tožene stranke, ki so bili podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa in do katerih se tožeča stranka (ali na podlagi dopolnitve tožbe ali na podlagi poziva) ni imela niti možnosti opredeliti, odvzelo pravico do izjave.
motenje posesti - dotedanji način izvrševanja posesti - motilno dejanje - prepis zvočnega posnetka - pravica do izjave
Določilo 35. člena SPZ določa, da se v razmerju med več posestniki iste stvari (torej soposestniki) šteje za motilno vsako ravnanje, ki samovoljno spreminja ali ovira dotedanji način izvrševanja posesti. V ugotovljenih okoliščinah očitana ravnanja tožencev ne predstavljajo motilnih ravnanj, saj toženci z njimi niso spremenili ali ovirali dotedanji način izvrševanja tožnikove soposesti.
Sodišče prve stopnje je izdalo sklep o končni odločitvi ter tega vročilo pravdnim strankam preden je tem vročilo tudi prepis zvočnega posnetka zaslišanja priče. Sodišče prve stopnje je s tem sicer kršilo določila četrtega odstavka 125a. člena ZPP, vendar pa ta kršitev na pravilnost in zakonitost odločitve o glavni stvari ni vplivala. Zaradi navedenega pritožniku tudi ni bila kršena pravica do izjave. Prepis zvočnega posnetka namreč ni dokaz, ki bi ga sodišče prve stopnje upoštevalo ob ugotavljanju pravno pomembnih dejstev.
IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSC00037277
ZIKS-1 člen 24, 82.
odlog izvršitve kazni zapora
Za pritožbeno sodišče ni dvoma, da je bila obsojencu zagotovljena zadostna kontradiktornost. Kot rečeno je v vlogi z dne 5. 6. 2020 obsojenec ob jasnem odgovoru komisije, zaman pogrešal izrecno opredelitev na vprašanje nesprejemljivosti mnenja dr. B., razprava o odložitvenem razlogu s področja psihiatrije pa je zaradi poteka časa postala brezpredmetna. Dopolnitev mnenja komisije tako tudi po sodbi pritožbenega sodišča ni bila potrebna, dejansko stanje je bilo na podlagi razpoložljive dokumentacije in strokovno utemeljenega mnenja komisije v zadostni meri in pravilno ugotovljeno, zaradi česar je zaključek sodišča prve stopnje, da odložilni razlogi, niti v smislu določila 24. člena ZIKS-1, niti v smislu določila 1. in 2. točke prvega odstavka 82. člena ZIKS-1 niso podani. Glede na navedeno se odločitev o zavrnitvi obsojenčeve prošnje za odložitev izvršitve kazni zapora izkaže kot pravilna in zakonita.
Kolektivna pogodba za dejavnost železniškega prometa (2007) člen 17, 17/3, 204, 204/4, 205, 208.. ZDR-1 člen 9, 9/3, 31, 49, 130.. ZKolP člen 5.. ZDSS-1 člen 6.
kilometrina - službena pot - kraj opravljanja dela - kolektivna pogodba - razlaga kolektivne pogodbe - prevoz na delo in z dela
Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da poti, ki jih je na podlagi izdanih odredb v spornem obdobju opravil tožnik, niso poti na delo na sedež delodajalca oziroma kraj, dogovorjen v pogodbi o zaposlitvi. Po določbi 31. člena ZDR-1 je kraj opravljanja dela obvezna sestavina pogodbe o zaposlitvi in je treba v primeru spremembe tega pogoja v skladu z 49. členom ZDR-1 skleniti novo pogodbo o zaposlitvi. Tako ni mogoče šteti, da je z vsako odreditvijo dela v drugem kraju od navedenega v pogodbi o zaposlitvi dejansko spremenjen pogodbeno dogovorjen kraj opravljanja dela, saj pogodba o zaposlitvi v konkretnem primeru dejansko določa kraj opravljanja dela (prim. odločba VSRS opr. št. VIII Ips 23/2016 z dne 30. 8. 2016). Toženka tožniku zato z odredbami ni odredila dela v drugem kraju, ki se za potrebe uveljavljanja povračila stroškov za prevoz na delo in z dela šteje kot kraj opravljanja dela po pogodbi o zaposlitvi.
Določilo, da se povračilo stroškov za prevoz na delo in z dela nanaša tudi na primere opravljanja dela na podlagi odredbe o opravljanju drugega dela tudi opravljanje dela, ne more biti predmet enostranskega odločanja delodajalca, ampak je glede na 3. odstavek 9. člena ZDR-1 in 5. člena ZKolP, lahko le predmet kolektivne pogodbe, sprejete po določenem postopku. Mnenje komisije za razlago kolektivne pogodbe z dne 17. 12. 2017 oziroma ugotovitveni sklep te komisije nista razlaga, ki bi pomenila obvezen način uporabe in izvajanja določb kolektivne pogodbe ter obvezno podlago za odločanje v sporih o pravicah delavcev in obveznostih delodajalca iz kolektivne pogodbe po 3. odstavku 17. člena KPDŽP, prav tako pa tudi nista "priporočilo" kot strokovni predlog strankam za ureditev določenih vprašanj po 4. odstavku istega člena. Pravilno je tudi stališče, da Komisija ni pristojna za presojanje, ali je določen akt delodajalca v skladu s kolektivno pogodbo ali ni, saj je to skladno z določbo 6. člena ZDSS-1 pristojnosti delovnega sodišča.
stvarna pristojnost - preizkus po uradni dolžnosti - razpis naroka - ustalitev pristojnosti - ugovor pristojnosti
Sodišče prve stopnje je, kot pravilno izpostavlja pritožba, storilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki je vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijanega sklepa. In sicer je z izdajo izpodbijanega sklepa kršilo določbo drugega odstavka 19. člena ZPP, po kateri se sodišče prve stopnje lahko po uradni dolžnosti izreče za stvarno nepristojno ob predhodnem preizkusu tožbe, pozneje pa na ugovor tožene stranke, ki ga le-ta poda najkasneje v odgovoru na tožbo, do razpisa glavne obravnave.
ZPP člen 249. ZSICT člen 45, 45/1, 45/4. Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (2018) člen 49.
nagrada in stroški izvedenca - materialni stroški izvedenca - plačilo za delo izvedenca
Namen priznavanja pravice do povračila materialnih stroškov je v tem, da izvedenec ni prikrajšan zaradi izdelave izvedenskega mnenja, ker je moral iz lastnega žepa nekaj plačati za to, da je lahko izdelal izvedensko mnenje.
ZDR-1 člen 31, 49.. Kolektivna pogodba za dejavnost železniškega prometa (2007) člen 205, 208.
kilometrina - prevoz na delo in z dela - kraj opravljanja dela - službena pot
Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da poti, ki jih je na podlagi izdanih odredb v spornem obdobju opravil tožnik v druge kraje, niso redne poti na delo na sedež delodajalca oziroma kraj, dogovorjen v pogodbi o zaposlitvi. Po določbi 31. člena ZDR-1 je kraj opravljanja dela obvezna sestavina pogodbe o zaposlitvi in je treba v primeru spremembe tega pogoja v skladu na določbo 49. člena ZDR-1 skleniti novo pogodbo o zaposlitvi. Ni mogoče šteti, da je bil z vsako odreditvijo dela v drugem kraju, od navedenega v pogodbi o zaposlitvi, dejansko spremenjen pogodbeno kraj opravljanja dela, saj pogodbi o zaposlitvi v konkretnem primeru dejansko določata glavni kraj opravljanja dela (prim. z odločbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 23/2016 z dne 30. 8. 2016). Glede na to ni mogoče slediti zavzemanju tožene stranke, da je z odredbami tožniku začasno pisno odredila delo v drugem kraju, ki se za potrebe uveljavljanja stroškov za prevoz na delo in z dela šteje za kraj opravljanja dela po pogodbi o zaposlitvi, kar pomeni, da ni šlo za službene poti. Sodišče prve stopnje je pravilno s sklicevanjem na sodno prakso v podobnih primerih štelo tožnikove poti na navedena delovišča za službena potovanja, za katera tožniku pripada kilometrina po 208. členu KPDŽP.