Predlagateljičin položaj je drugačen od položaja zavezancev, ki so sicer upravičeni do odškodnine na podlagi 73. člena ZDen. Predlagateljica je bila ustanovljena z aktom ustavnopravnega ranga, to je z UZITUL-A, s katerim je bilo iz družbe Y nanjo preneseno določeno premoženje, vključno s spornimi nepremičninami in se je že ob ustanovitvi vedelo, da gre za del premoženja, ki je predmet denacionalizacije. Ni torej (delna) univerzalna pravna naslednica družbe Y. S prenosom premoženja iz družbe Y na predlagateljico je ustavodajalec torej na drug način ne le ohranil, ampak sploh zagotovil "produkcijsko sposobnost" predlagateljice. Če bi bil namen UZITUL-A, da se poleg prenosa premoženja prenese tudi upravičenje po ZDen (pravica do odškodnine iz 73. člena Zden), bi to izrecno določal.
ZDen člen 3, 3-9, 64. Zakon o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (1958) člen 38, 46.
določitev odškodnine - denacionalizacija - upravičenci do denacionalizacije - odškodnina za nacionalizirano premoženje - uporaba materialnega prava
Najkasneje po uveljavitvi ZDen, ki ureja denacionalizacijo premoženja, podržavljenega med drugim z ZNNZ, ni mogoče več zahtevati odškodnine za nacionalizirano nepremičnino na podlagi ZNNZ.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DENACIONALIZACIJA - OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00002473
OZ člen 190, 198. ZDen člen 72, 72/1, 72/2. ZPP člen 214, 214/2.
obseg prikrajšanja - dokazno in trditveno breme - neupravičena obogatitev - služnost v javno korist - gola lastninska pravica
Ob ugotovitvi, da je bila sporna nepremičnina že ob uveljavitvi ZDen obremenjena z opisano služnostjo v javno korist, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da uporaba nepremičnine izven obratovanja transformatorske postaje ne bi bila mogoča. Ker slednja zaseda večino območja nepremičnine, bi bil tožnik pri uporabi nepremičnine v celoti omejen, njegova lastninska pravica pa povsem okrnjena.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DENACIONALIZACIJA - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL00000233
ZPP člen 447. OZ člen 346. ZDen člen 72.
procesni sklep - postopek v sporu majhne vrednosti - nedovoljena pritožba - nadomestilo zaradi nezmožnosti uporabe podržavljenega premoženja - zastaranje terjatve - petletni zastaralni rok - odločba o denacionalizaciji - objektivna sprememba tožbe
Če poseben sklep sploh ne bi smel biti izdan in stranka zoper tako odločitev sploh nima posebnega pravnega sredstva, to ne pomeni, da ga ima sedaj, ko je izdana končna odločba.
Ne glede na to, da je tožnik kot skrbnik zapuščine in kot eden izmed dedičev imel pravico uveljavljati terjatev zapustnice, tega ni mogel storiti tako, kot je to storil, namreč z zahtevkom, da tožena stranka terjatev plača njemu, ne da bi natančno izkazal, kakšen delež mu kot enemu izmed dedičev gre. Tožena stranka pa ima prav, da je objektivna sprememba tožbe, torej sprememba zahtevka, da naj tožena stranka plača sporno terjatev v zapuščino, storjena več kot pet let po pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji, torej po izteku zastaralnega roka.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DENACIONALIZACIJA - LASTNINJENJE - STVARNO PRAVO
VSL00000216
ZPVAS člen 1, 1/1, 8, 8/1, 8/5, 9, 9/2. ZRPDZ člen 2, 2/1, 2/2, 3, 3/1, 4, 4/1. ZLNDL člen 7. ZEN člen 8, 8/1. ZPP člen 1, 155, 155/1, 180, 180/3. ZARKLRS člen 51, 51/2, 51/3.
pristojnost pravdnega sodišča - premoženjskopravni spor - lastninska tožba - premoženje agrarne skupnosti - podržavljenje premoženja agrarnih skupnosti - splošno ljudsko premoženje - (ne)vpis v zemljiško knjigo - dejansko podržavljenje - dejanska oblast nad stvarjo - pridobitev lastninske pravice na nepremičnini s priposestvovanjem - pravna zmota - odločitev o pravdnih stroških - potrebni pravdni stroški - stroški izdelave izvedenskega mnenja
Čeprav je Vrhovno sodišče v zadevi II Ips 382/2008 zavzelo stališče, da je z dnem uveljavitve Zakona o agrarnih skupnostih 20. 12. 1947 vse premoženje agrarnih skupnosti ex lege postalo splošno ljudsko premoženje in izdaja posebne odločbe ali izvedba posebnega postopka zaradi prehoda tega premoženja v državno last ni bila potrebna, se konkretni dejanski stan v bistvenem razlikuje od dejanskega stanu v zadevi II Ips 382/2008. Bistveno razlikovalno okoliščino predstavlja ugotovitev, da tožnikom posest nad spornimi nepremičninami nikoli ni bila odvzeta in da delna odločba ni bila izvršena niti z vpisom splošnega ljudskega premoženja v zemljiško knjigo niti z odvzemom posesti. To pomeni, da sporne nepremičnine na podlagi delne odločbe niso prešle v splošno ljudsko premoženje in da tožnikom in njihovim pravnim prednikom v obdobju prejšnjega režima v SFRJ lastninskopravna upravičenja nad spornimi nepremičninami niso bila odvzeta.
Iz dejanskih ugotovitev izpodbijane sodbe, da so si pravni predniki tožnikov že pred drugo svetovno vojno (torej pred 6. aprilom 1941) sporne nepremičnine med seboj razdelili na oddelila, da so tožniki s pravnimi predniki izvrševali dejansko oblast na posameznih oddelilih pred in po izdaji delne odločbe in da so bili v zemljiški knjigi kot lastniki spornih nepremičnin vpisani "upravičenci vasi X", izhaja materialnopravni zaključek, da so na spornih nepremičninah na podlagi 51. člena ZARKLRS v zvezi z 2. ter 3. členom ZRPDZ pridobili lastninsko pravico že pravni predniki tožnikov.
Zaradi predvidene vknjižbe lastninske pravice v zemljiški knjigi tožnikom ni bilo potrebno spornih nepremičnin razparcelirati. Ker parcelacija ni bila potrebna, strošek izvedenca geodetske stroke v okoliščinah konkretnega primera ne more predstavljati potrebnega pravdnega stroška.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DENACIONALIZACIJA - LOKALNA SAMOUPRAVA - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00000213
ZLS člen 19c, 19c/4. ZDen člen 2, 6, 6/1, 88, 88/1, 88/2. ZPP člen 165, 165/2, 318, 318/4.
denarna odškodnina - ovire za vračanje v denacionalizacijskem postopku - neodpravljiva nesklepčnost
Tožba je neodpravljivo nesklepčna. Navedbe tožnika, da mu je nastala škoda, ker mu v denacionalizacijskem postopku ni bila vrnjena podržavljena nepremičnina (oziroma njen del) v naravi, ampak je prejel odškodnino (56.876,30 EUR) izračunano v skladu z Navodilom o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja, ki ne ustreza tržni vrednosti nepremičnine (476.400,48 EUR), ne utemeljujejo zaključka o nastanku nedopustne škode. Po ZDen sta oba načina oziroma obliki denacionalizacije (vrnitev premoženja v naravi in odškodnina) enakovredni in predstavljata ustrezne oblike vračanja premoženja. Upravičenec ne more prosto izbirati med navedenima načinoma vračila podržavljenega premoženja, ker ZDen kogentno določa, kdaj naj se premoženje vrne v naravi in kdaj v nadomestni obliki (kot odškodnina).
Pri presoji ovir za vračanje denacionalizacijskega premoženja v naravi je po upravno sodni praksi odločilno stanje od vračanju in ne ob uveljavitvi ZDen. Ovira za vračanje v naravi (zgrajen objekt) bi narekovala le drugo obliko denacionalizacije (odškodnino po določbah ZDen). Upravičenec ne bi mogel od zavezanca zahtevati odškodnine v višini razlike med odškodnino po določbah ZDen in tržno vrednostjo nepremičnine.
O celotnem razmerju, ki izhaja iz pravice do vrnitve podržavljenega premoženja, je bilo odločeno z odločbo o denacionalizaciji. Z odškodninskim zahtevkom zoper prvo toženko želi tožnik doseči odškodnino, ki mu po ZDen ne gre. Splošni odškodninski predpisi se glede razmerij, ki jih ureja ZDen, uporabljajo le, če niso v nasprotju z ZDen.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DEDNO PRAVO - DENACIONALIZACIJA - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL00000649
ZPP člen 60, 60-1.
zastaranje - skrbnik za poseben primer - skrbnik denacionaliziranega premoženja - upravljanje premoženja po skrbniku za poseben primer - obseg zapuščine - dedovanje denacionaliziranega premoženja - izločitev sodnika - odklonitveni razlog
Pritožnik navaja, da je sam plačal vso dohodnino, tudi od najemnine, prisojene tožnici. S tem v zvezi je odločilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka stroške davčnih obveznosti uveljavljala v okviru pobotnega ugovora, ki ga kljub pozivom sodišča ni določneje opredelila. Ker je do konca glavne obravnave ostal nekonkretiziran, ga sodišče prve stopnje ni moglo preizkusiti. Sodišče torej ni moglo upoštevati dejanske davčne obremenitve iz razlogov na strani toženca. Ob tem je treba tudi na tem mestu ponovno poudariti, da je bila tožena stranka skrbnik za poseben primer, ki bi morala razpolagati in predložiti ustrezno dokumentacijo o svojih stroških.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DENACIONALIZACIJA - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODVETNIŠTVO - POGODBENO PRAVO
VSL00001070
ZDen člen 88. ZOdvT tarifna številka 1200. ZPP člen 161, 161/1, 161/3.
dobra vera - denacionalizacija nepremičnin - ničnost pogodbe - opredelitev vrednosti spornega predmeta za vsakega od zahtevkov - vrednost spornega predmeta - povišanje nagrade za zastopanje več strank
V denacionalizacijskem postopku je bilo že pravnomočno odločeno, da so nepremičnine, ki so (deloma) predmet spornih pogodb, prešle v državno last na podlagi menjalne pogodbe, sklenjene zaradi grožnje in sile predstavnikov tedanjih oblasti. Glede na to so lahko predmet denacionalizacijskega postopka. Kakšen bo izid tega postopka, pa za presojo o veljavnosti obravnavanih pogodb ni pomembno.
sklep o dedovanju – vsebina sklepa o dedovanju – dolg zapuščine – odgovornost dediča za dolgove zapustnika – dedni dogovor – skrbnik za poseben primer – stroški denacionalizacijskega postopka
Prijavljene terjatve upnikov niso sestavni del zapuščine in ne spadajo v izrek sklepa o dedovanju. Zapuščinsko sodišče jih zato ne ugotavlja, jih vsebinsko ne obravnava niti jih ne navaja v sklepu o dedovanju, razen v primeru sklenitve dednega dogovora ob soglasju vseh dedičev (primerjaj 214. člen ZD).
Ker tožnica zoper toženki ni uveljavljala solidarnega plačila, ampak je zoper vsako od njiju postavila (ločen) poseben zahtevek, prvo toženka upravičeno navaja, da jima je sodišče prve stopnje neutemeljeno v solidarno plačilo naložilo tožničine pravdne stroške.
Z razlago, za katero se zavzema pritožnica, da je dogovor o plačilu nagrade mogoč le v sodnih postopkih, bi prišli do absurdne situacije, ko bi o nekaterih zahtevkih po ZDen stranke dogovor lahko sklenile (po 5. člen ZDen), v preostalih pa ne. Razlikovanje v postopku (sodnem ali upravnem) tako za dopustnost sklepanja dogovora ne more biti odločilno.
nadomestilo zaradi nemožnosti uporabe – vrnitev v naravi – gozd – stroški upravljanja zavezanca – dokazovanje – dejansko stanje – izvedensko mnenje
Realni položaj denacionalizacijskega zavezanca s hipotetičnim položajem upravičenca glede določanja višine nadomestila pravzaprav nima dosti skupnega, le izhodišče (uporaba taiste nepremičnine) jima je skupno. Samodejna preslikava v smislu „enake dohodke in stroške, kot jih je imel zavezanec, bi imel tudi upravičenec“ je materialnopravno zgrešena. Res pa mora zavezanec opredeliti stroške, ki jih je imel z upravljanjem, kar omogoča sodišču, da preveri, ali bi taiste stroške (in v kakšni višini) imel tudi upravičenec, če bi upravljal s taisto nepremičnino v istem časovnem obdobju, in da ugotovi njegovo neto korist.
Položaj tožnikov v obravnavni zadevi tudi ni povsem hipotetičen in tudi ne povsem neodvisen od realnega položaja, v katerem je z nepremičninami gospodarila tožena stranka. Njen položaj je bil ustrezno (in realno) upoštevan tako, da so tožniki predpostavili (in sodišče jim je sledilo), da bi gospodarili v enakem obsegu, kot je gospodarila tožena stranka – tj. da bi posekali enako količino lesa v enakem obdobju. Povedano drugače: hipoteza o gospodarjenju tožnikov je znotraj realnega okvirja, v katerem je gospodarila tožena stranka. Metoda izračuna koristi tega gospodarjenja (tj. koristi od posekanega lesa) pa je odvisna od okoliščin na strani upravičencev in pritožbeno sodišče ocenjuje, da je ta, ki jo je izbralo sodišče prve stopnje, povsem primerna in ustrezna.
ZDen člen 51, 51/1, 72, 72/2, 78, 78/2, 88, 88/1, 88/2. ZPP člen 13. ZZD člen 268, 268/1.
plačilo odškodnine zaradi nezmožnosti uporabe denacionaliziranega premoženja - zavezanec za plačilo odškodnine - oznaka denacionalizacijskega zavezanca v odločbi o denacionalizaciji - načelo prirejenosti postopkov - aktivna legitimacija dedičev pokojnega denacionalizacijskega upravičenca - pravica uporabe v družbeni lastnini
V skladu drugim odstavkom 78. člena ZDen zapuščina pokojnega denacionalizacijskega upravičenca preide na njegove dediče z dnem pravnomočnosti denacionalizacijske odločbe, zato je najkasneje ob pravnomočnosti le - te na dediče denacionalizacijskega upravičenca prešel tudi premoženjski zahtevek po določbi drugega odstavka 72. člena ZDen. Glede na navedeno so vse pritožbene navedbe v smeri, da z dodatnim sklepom o dedovanju ni zajeta tudi terjatev, ki je predmet tega postopka, neutemeljene.
Prav tako je sodna praksa izoblikovala stališče, da zahtevek po 72. členu ZDen ni zahtevek glede katerega bi dediči, kot člani skupnosti dedičev, morali nastopati skupaj. Podlaga tožbe je namreč prikrajšanost upravičenca do denacionalizacije oziroma njegovih dedičev, ker premoženja v času od uveljavitve ZDen do izdaje odločbe o denacionalizaciji niso mogli uporabljati oziroma ga upravljati in z njim razpolagati. Niti splošna obligacijska določila, niti 72. člen ZDen dedičev ne silijo, da zahtevek po 72. členu ZDen uveljavijo skupaj. Posledica dejstva, da premoženja določen čas ni bilo mogoče uporabljati, ga upravljati oziroma z njim razpolagati, se je namreč odrazila v sferi vsakega od dedičev in zato vsak od njih samostojno odloča, ali bo to prikrajšanje uveljavil ali ne. Gre za individualno prikrajšanje in ne prikrajšanje skupnosti dedičev in je zato vsak od dedičev samostojno legitimiran za uveljavitev tovrstnega zahtevka.
ZDen sicer res ni določil, kdo so zavezanci za plačilo odškodnine iz drugega odstavka 72. člena, vendar je rešitev tega vprašanja v sodni praksi jasna. Vrhovno sodišče RS je namreč zavzelo enotno stališče, da je pasivno legitimiran za plačilo odškodnine zaradi nemožnosti uporabe denacionaliziranega premoženja denacionalizacijski zavezanec. Glede tega, kdo je denacionalizacijski zavezanec, pa je pravdno sodišče vezano na izrek denacionalizacijske odločbe.
Če je izrek denacionalizacijske odločbe v nasprotju z dejanskim stanjem, bi morala toženka to napako odpraviti s pravnimi sredstvi v denacionalizacijskem postopku in tovrstnih ugovor ne more uveljavljati v predmetni pravdi. Upravna odločba je namreč izdana v upravnem postopku, morebitne nepravilnosti te odločbe oziroma nepravilnosti postopka, v katerem je bila izdana, je zato mogoče uveljavljati le z ustreznimi rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi, ki jih ta postopek predvideva. Če upravna odločba v takem postopku ni odpravljena, spremenjena ali razveljavljena, pravdno sodišče ne more preizkušati ne njene pravilnosti, ne pravilnosti postopka, v katerem je bila izdana (13. člen ZPP). Navedeno je izraz načela prirejenosti postopkov, v skladu s katerim so sodišča in drugi državni organi, kadar odločajo o pravicah ali pravnih razmerjih, med seboj v položaju prirejenosti in vsak odloča v mejah svojih pristojnosti.
Za odločitev v zadevi ni bistveno, da navedena odločba z dne 1. 8. 1963 ni bila zemljiškoknjižno izvedena, saj vpis v zemljiško knjigo v sistemu družbene lastnine ni bil konstitutiven pogoj za pridobitev pravice uporabe, zato je treba v vsakem primeru posebej ugotoviti, kdo je dejansko imel ob uveljavitvi ZDen pravico uporabe na spornih nepremičninah.
Vrhovno sodišče RS je namreč že večkrat pojasnilo, da ZDen v drugem odstavku 72. člena sicer res določa, da se ne priznavajo odškodninski zahtevki iz naslova nemožnosti uporabe oziroma upravljanja premoženja ter iz naslova vzdrževanja nepremičnin v času od podržavljenja do dneva uveljavitve tega zakona, vendar razlaga te zakonske določbe po načelu a contrario pripelje do jasnega zaključka, da se tovrstni zahtevki denacionaliziranih upravičencev priznavajo za čas od uveljavitve zakona do vrnitve denacionaliziranega premoženja.
ZDen člen 72, 72/2. ZPP člen 249, 249/1. Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih člen 45, 45/3.
denacionalizacija – zavezanec za vrnitev nepremičnine – nemožnost uporabe – nadomestilo zaradi nemožnosti uporabe denacionaliziranega premoženja – gozd – višina nadomestila – metoda ovrednotenja izgubljene koristi – izvedensko mnenje – odmera nagrade in stroškov izvedenca – materialni stroški
Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je bilo izvedensko mnenje tretjega izvedenca celovito in prepričljivo. Izvedenec je namreč v zadostni meri pojasnil, zakaj ugotavljanje količine posekanega lesa na licu mesta ni več mogoče. Izračun je tako temeljil na podatkih Zavoda za gozdove Slovenije, glede kvalitete lesa in njegove cene pa na podatkih Statističnega urada RS.
Tretji odstavek 45. člena Pravilnika določa izvedenčevo pravico do povračila ostalih materialnih stroškov v zvezi z izvedenskim delom, ki se ovrednotijo največ do višine 15 odstotkov od odmerjene nagrade. Citirani odstotek je zgornja meja materialnih stroškov, ki krijejo stroške, povezane z izdelavo in posredovanjem izdelanega mnenja sodišču.
SODNE TAKSE – ODŠKODNINSKO PRAVO – DENACIONALIZACIJA
VSL0080279
ZST-1 člen 39. ZDen člen 71, 71/1, 72, 72/2.
plačilo sodne takse – odškodnina zaradi neuporabe vrnjenega premoženja
Določba prvega odstavka 71. člena ZDen, po katerem stranke v postopku denacionalizacije ne plačujejo taks, se nanaša zgolj na postopke denacionalizacije. Postopek za plačilo odškodnine zaradi neuporabe, katerega pravna podlaga je podana v 72. členu ZDen, ne predstavlja denacionalizacijskega postopka oziroma denacionalizacijskega razmerja, marveč posebno odškodninsko razmerje.
DEDNO PRAVO – DENACIONALIZACIJA – IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ
VSL0086973
ZIKS člen 145, 145/1. ZDen člen 78, 78/2. ZD člen 79, 79/3, 132.
zaplemba premoženja – vrnitev zaplenjenega premoženja – odškodnina za zaplenjeno premoženje – zaplenjeno premoženje v kazenskem postopku – odprava krivic – upravičenec – dediči upravičenca – prehod zapuščine na dediče – fideikomisarična substitucija
Za razliko od posebne ureditve, ki velja glede zapuščine, o kateri se odloča v postopkih denacionalizacije in ki v skladu z drugim odstavkom 78. člena ZDen na dediče zapustnika (denacionalizacijskega upravičenca) preide z dnem pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji, pa upoštevaje 132. člen ZD pokojnikova zapuščina preide po samem zakonu na njegove dediče v trenutku njegove smrti. Ker je bilo torej zaplenjeno premoženje v obliki odškodnine (upoštevaje prvi odstavek 145. člena ZIKS) vrnjeno pokojnemu F. F. in zato predstavlja zapuščino po njem, je za trenutek njenega prehoda na dediče relevanten zgolj čas njegove smrti.
denacionalizacijski upravičenci – agrarna skupnost kot denacionalizacijski upravičenec – odškodnina – stvarna legitimacija člana agrarne skupnosti – predhodno vprašanje – trditveno in dokazno breme – materialno procesno vodstvo – nesklepčnost tožbe – javna listina
Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je bila trditvena podlaga tožeče stranke glede upravičenosti članov agrarne skupnosti do odškodnine pomanjkljiva. V trditveni podlagi tožeča stranka ni določno (poimensko) navedla, kdo so bili člani nekdanje agrarne skupnosti v času, ko jim je bilo premoženje odvzeto, prav tako ni določno (poimensko) navedla, kdo so bili člani ponovno vzpostavljene agrarne skupnosti v času do 30. 6. 2001 (navedla ni niti tega, kdo so njeni člani, kaj šele, da bi pojasnila, katere osebe so se vanjo včlanile do relevantnega datuma).
višina izgubljene koristi - metoda ovrednotenja izgubljene koristi
Pri ugotavljanju hipotetične koristi, ki bi jo pridobil upravičenec iz denacionalizacije, je treba upoštevati več okoliščin, zlasti tiste, ki so odločilne za dokazovanje načina uporabe zemljišča.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DENACIONALIZACIJA - STVARNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL0082716
ZDen člen 20, 22. OZ člen 198. SPZ člen 95, 96.
stvarna pristojnost - narava zahtevka - nepravdni postopek - pravdni postopek - skupno obravnavanje - enaki vsebinski kriteriji - upravičenost do odmene za uporabo nepremičnine - tržna najemnina - postopek denacionalizacije - vrnitev nepremičnine v last - koncesija - višina ustrezne tržne najemnine - primerjalna metoda ugotavljanja tržnih najemnin
Zadeva je sprva sodila v nepravdni, ne pa v pravdni postopek. Ker pa tožnica vtožuje uporabnino tudi za obdobje po 4. 1. 2013, ko toženka nima več omenjene pravice uporabe tožničinega solastninskega deleža in gre v tem pogledu za vprašanje obogatitvenega zahtevka iz 198. člena OZ (oziroma v povezavi s 96. členom in drugim odstavkom 95. člena SPZ), ki se obravnava po pravilih pravdnega postopka, je bilo navsezadnje tudi v skladu z načelom smotrnosti in ekonomičnosti postopka, da je bilo o celotnem tožbenem zahtevku odločeno v pravdnem postopku. Tudi zato, ker je treba o najemnini v smislu četrtega odstavka 22. člena ZDen in o nadomestilu dosežene koristi iz 198. člena OZ odločati z upoštevanjem enakih vsebinskih kriterijev, in sicer, da je tožnica upravičena do odmene, ki jo predstavlja tržna najemnina.
Višino ustrezne tržne najemnine bi prvo sodišče moralo ugotoviti s pomočjo sodnega cenilca (izvedenca).
Ker gramoz, ki ga na nepremičninah v solastnini tožnice (tudi) v obravnavanem obdobju izkorišča toženka, ni (so)last tožnice, ampak je v lasti države, vrednost te mineralne surovine ne more biti neposredno upoštevana oziroma zajeta v sami tržni najemnini za te nepremičnine. Kakšna bi bila primerna tržna najemnina je odvisno od vseh okoliščin obravnavanega primera in narave same nepremičnine, kar vpliva na izbiro konkretnih meril za izračun tržne najemnine. Na obravnavanih nepremičninah se črpa gramoz, poleg tega pa toženka na njih izvaja tudi svojo dejavnost predelave odpadkov. Sorazmerno temu imajo te nepremičnine zato višji ekonomski potencial, saj so tržno bolj zanimive (premo sorazmerne temu so zlasti količine zalog gramoza na teh nepremičninah, relevantne okoliščine pa so na primer tudi velikost peskokopa in stroškovni vidik izkoriščanja gramoza), kar vse je treba upoštevati pri določitvi primerne najemnine. V sodni praksi je največkrat uporabljana primerjalna metoda ugotavljanja tržnih najemnin glede na podobne nepremičnine v državi.