Sodišče prve stopnje je pri svoji razlagi drugega odstavka 72. člena ZDen sledilo ustaljeni in enotni sodni praksi sodišč, ko je pojasnilo, da je zavezanec za plačilo nadomestila zaradi nemožnosti uporabe denacionaliziranega premoženja denacionalizacijski zavezanec in da je denacionalizacijski zavezanec tisti, ki je kot takšen naveden v odločbi o denacionalizaciji.
Pravna narava zahtevka iz 2. odstavka 72. člena ZDen je specifična, in sicer ne gre za odškodninske zahtevke v smislu odškodninskega prava, ker manjkata elementa splošnega civilnega delikta (nedopustno ravnanje zavezanca in njegova subjektivna ali objektivna odgovornost), ne gre niti za obogatitvene zahtevke v smislu obligacijskopravnih institutov, kateri zavezujejo okoriščenca k vrnitvi zgolj koristi, ki jo je dosegel, temveč je pri obravnavanem zahtevku odločilno, kakšno korist bi upravičenec dosegel, če bi dobil odvzeto premoženje vrnjeno takoj po uveljavitvi ZDen.
Pritrditi je tožnikom, da se v skladu s sodno prakso ob pravilni uporabi materialnega prava, t.j. določila 2. odstavka 72. člena ZDen, višina hipotetičnega prikrajšanja denacionalizacijskega upravičenca, če le-to in kolikor le-to predstavlja hipotetična (tržna) najemnina, ki bi jo upravičenec ob normalnem teku stvari lahko dosegel z oddajanjem nepremičnine v najem in ne dejanska najemnina, ugotavlja po stanju v obravnavanem času in po cenah na dan sojenja, saj gre pri tem prikrajšanju za nečisto denarno terjatev. Res so na takšno sodno prakso tožniki, kot to pravilno izpostavljajo tudi v pritožbi, tekom tega pravdnega postopka tudi večkrat opozorili. Kljub takšnim navedbam pa svojega tožbenega zahtevka glede glavne stvari, kot so ga postavili v tožbi, vse do zaključka glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje niso spremenili. Ker so s tožbo zahtevali nadomestilo iz naslova nemožnosti uporabe podržavljenih nepremičnin v višini hipotetične tržne najemnine za obdobje 16 let (od leta 1992 do leta 2007) po cenah na dan vložitve tožbe in ker je sodišče pri odločanju o tožbenem zahtevku vezano na zahtevek tožeče stranke (1. odstavek 2. člena ZPP), jim več, kot so zahtevali sami, ne more prisoditi.
Odločilno je, na kateri podlagi se vrača podržavljeno premoženje v tem primeru. Obveljalo je stališče, da je odločilna pravna podlaga za podržavljeno premoženje.
V zadnjih 30 letih se je sodna praksa Vrhovnega sodišča RS in tudi nazadnje Ustavnega sodišča RS končno ustalila in je odločilno, na kateri podlagi se vrača podržavljeno premoženje v tem primeru. Ob tem se je tudi razjasnila sodna praksa, katere okoliščine pa le dopuščajo določene izjeme (prim. Up 1061/12) in te izjeme so sedaj točno določene. Dokončno je obveljalo stališče, da je odločilna pravna podlaga za podržavljeno premoženje.
Če gre za vračanje premoženja, ki je bilo odvzeto po kazenski sodbi, katera je bila kasneje odpravljena, je vračanje premoženja po ZIKS. Če je šlo za odvzeto premoženje, ki je bilo pred kazensko sodbo že odvzeto z odlokom Avnoj, pa se vrača po ZDen. Primerjava obeh zakonov pokaže, da obstajajo določene razlike, na kar opozarjajo tudi nasprotini udeleženci. Razlike so v pasivni legitimaciji, obsegu oziroma načinu vračanja (v naravi ali obveznice), lahko pa se pojavi tudi vprašanje aktivne legitimacije oškodovanca oziroma njegovega pravnega naslednika.
V dosedanji sodni praksi se je utrdilo stališče, da je vprašanje pravne podlage zahtevkov za vračanje podržavljenega premoženja odvisno od ugotovitve, na kateri pravni podlagi je bilo premoženje podržavljeno.
Ob ugotovljeni zaplembi premoženja na podlagi 2. točke 1. člena Odloka AVNOJ se je kasnejša zaplemba premoženja, ki je bila izrečena s sodbo Vojaškega sodišča, v bistvu nanašala na premoženje, ki ga pokojni ni več imel.