Ko je zapustnik oporoko l. 1954 zapisal za svoje celotno premoženje, je to bilo tudi premoženje, ki je bilo kasneje denacionalizirano. Njegova volja, da se oporoka nanaša tudi na to premoženje, je bila jasna in nedvoumna, zato ni nobene potrebe, da bi jo konstruirali.
Prvostopenjsko sodišče pravilno ni upoštevalo oporočnih določil zapustnika glede tega, kdo naj bi (oz. naj ne bi) dedoval po njegovi oporočni dedinji. Gre za fidejkomisarično substitucijo, ki v našem pravu ni dovoljena.
Ker pritožnik ni dedič, nima ne pravice ne interesa, da nasprotuje postavljenemu skrbniku zapuščine.
Z 78. členom ZDen je določeno, da se dedovanje uvede z dnem pravnomočnosti odločbe o dedovanju, zapuščina pa na dediče preide s pravnomočnostjo določbe o denacionalizaciji.
Krog dedičev, ki so upravičeni dedovati denacionalizirano premoženje, torej ni enak krogu dedičev, ki so bili upravičeni dedovati premoženje, ki ga je zapustnica imela ob smrti.