prisilna hospitalizacija - zdravljenje osebe v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve - pogoji za sprejem na zdravljenje brez privolitve - hujše ogrožanje svojega zdravja ali zdravja drugih
Za zaključek, da grozi hujša nevarnost, ni treba, da bi bila hujša škoda že povzročena, saj je izrečeni ukrep namenjen njeni preprečitvi.
Konvencija CMR ne ureja obligacijsko pravnega razmerja med naročnikom prevoza in prevoznikom.
Dejstvo, da je bil prevoz opravljen, je mogoče dokazati tudi z nepopolnim CMR-voznim listom, pa tudi z drugimi sredstvi.
Določilo drugega odstavka 677. člena OZ zato ne razbremenjuje naročnika (pošiljatelja), pač pa nudi zgolj dodatno varovalko prevozniku, ki lahko v primeru, če pošiljatelj v tovornem listu ni izrecno naveden kot plačnik, prevoz zaračuna tudi prejemniku.
odstop od pogodbe - če pravočasna izpolnitev ni bistvena sestavina pogodbe - učinki razvezane pogodbe - dodatni rok - primeren dodaten rok
Sodišče prve stopnje je zato pravilno presodilo, da ima večmesečno pozivanje tožene stranke, naj izpolni svojo obveznost, značaj primernega dodatnega roka iz 105. člena OZ. To določilo ni namenjeno temu, da bi se s pretirano formalističnimi zahtevami upniku onemogočalo ali praktično oteževalo doseči prenehanje pogodbe, saj bi to nasprotovalo namenu citiranega določila in načelu vestnosti in poštenja pri izvrševanju pravic in izpolnjevanju obveznosti v smislu 5. člena OZ. Toženi stranki je lahko postalo jasno, da je tožeča stranka odstopila od pogodbe, najkasneje s prejemom tožbe v predmetni zadevi.
NEPRAVDNO PRAVO - STAVBNA ZEMLJIŠČA - STVARNO PRAVO
VSL00007607
ZVEtL člen 7, 7/4, 30, 30/5, 30/6. ZVEtL-1 člen 43, 43/1, 43/1-1, 43/1-2, 43/1-3, 43/1-4, 43/2, 43/3, 57, 57/3. ZNP člen 37.
postopek za določitev pripadajočega zemljišča - določitev pripadajočega zemljišča k stavbi - določitev pripadajočega zemljišča za stavbe, zgrajene pred 1. januarjem 2003 - pripadajoče zemljišče - obseg pripadajočega zemljišča - obseg funkcionalnega zemljišča - pogoji in kriteriji za določitev pripadajočega zemljišča - skupna pripadajoča zemljišča k stavbam - funkcionalno zemljišče k več stavbam - skupno funkcionalno zemljišče - ureditveni načrt - prostorski akti - zazidalni načrt - izvedenec geodetske stroke
43. člen ZVEtL-1 določa, kaj sodišče pri ugotovitvi obsega pripadajočega zemljišča upošteva. V prvem odstavku 43. člena ZVEtL-1 so navedeni štirje kriteriji, ki niso opredeljeni kot primarni ali subsidiarni (za razliko od ZVEtL) in jih je po oceni pritožbenega sodišča potrebno upoštevati celovito. Podanost posameznega kriterija avtomatsko še ne pomeni pravice do pripadajočega zemljišča. Ob presoji vseh naštetih kriterijev je pritožbeno sodišče ugotavljalo, ali so predlagatelji uspeli izpodbiti zakonsko domnevo o pripadajočem zemljišču v obsegu gradbene parcele, saj v postopku ni bilo sporno, da pripadajoče zemljišče ni bilo določeno z upravno odločbo.
Ob celoviti presoji vseh štirih meril pritožbeno sodišče ugotavlja, da so predlagatelji uspeli delno dokazati le preteklo rabo zemljišča z urejanjem in vzdrževanjem ter da so ga občasno uporabljali kot prostor za smetnjake. Ostali trije kriteriji iz prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1 kažejo na to, da je treba sporni del zemljišča opredeliti kot skupno funkcionalno zemljišče k več stavbam. Z merili iz prvega odstavka tega člena predlagatelji niso izpodbili zakonske domneve o funkcionalnem zemljišču v obsegu gradbene parcele pod stavbo. Tudi če bi pritožbeno sodišče upoštevalo pritožbene trditve, da ni bilo mogoče zanesljivo ugotoviti, ali je sporni del zemljišča pripadajoče zemljišče ene stavbe ali skupno pripadajoče zemljišče k več stavbam, ne bi bilo potrebno postaviti izvedenca urbanistične stroke. Po tretjem odstavku 43. člena ZVEtL-1 sodišče v tem primeru odloči po prostem preudarku. Prosti preudarek ne pomeni, da sodišče lahko odloča arbitrarno, ampak mora imeti tudi pri takšnem odločanju podlago v ugotovljenem dejanskem stanju. Takšna podlaga je podana z ugotovitvami sodišča prve stopnje, ki temeljijo na ugotovitvah izvedenke, zato bi bilo tudi po tej določbi sporno zemljišče šteti kot skupno funkcionalno zemljišče k več stavbam.
JAVNA NAROČILA - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00007617
OZ člen 190, 299, 299/2, 378, 378/1, 420, 432, 433, 631. - člen 3, 4, 5. ZJN-2 člen 4, 4/6.
neposlovna odškodninska odgovornost naročnika del podizvajalcu - javna naročila - podjemna pogodba - podizvajalska pogodba - gradbena pogodba - plačilo podizvajalcu - neposredno plačilo naročnika podizvajalcu - neposredna zahteva podjemnikovih sodelavcev do naročnika - neposredni zahtevek podizvajalca do naročnika - predpostavke za neposredni zahtevek podizvajalca do naročnika - direktni zahtevek podizvajalca - stečajni postopek - pravne posledice začetka stečajnega postopka - pripoznanje terjatve - dospelost terjatve - koneksnost terjatev - začasna situacija - potrjena situacija - trditveno in dokazno breme - prevalitev trditvenega in dokaznega bremena - zakonska cesija - učinki cesije - cesijska pogodba - obvestilo o cesiji - pogodba o odstopu terjatev - odškodninska odgovornost zaradi opustitve vnovčenja bančne garancije za plačilo podizvajalcu - asignacijska pogodba
Stečajni postopek nad glavnim izvajalcem nima neposrednih posledic na zahtevek podizvajalca do naročnika iz 631. člena OZ, saj gre za samostojno terjatev podizvajalca do naročnika in dodatno - solidarno obveznost naročnika glede iste terjatve, za katero sicer odgovarja tudi glavni izvajalec. Pravne posledice začetega stečajnega postopka pa nastanejo samo za terjatve upnikov (tudi podizvajalcev) do stečajnega dolžnika - glavnega izvajalca. Naziranje tožene stranke, da je zaradi stečajnega postopka nad glavnim izvajalcem terjatev tožeče stranke do tožene stranke prenehala, je zmotno.
Pravno razmerje med podizvajalcem in naročnikom se vzpostavi šele, ko podizvajalec naročniku postavi konkreten zahtevek na podlagi 631. člena OZ, ga hkrati dokumentira s potrjenimi situacijami ali računi ter določno in konkretizirano izkaže obstoj ostalih kumulativno zahtevanih pogojev za neposredno plačilo podizvajalcem. Sodišče je zmotno presodilo, da je v obravnavanem primeru že dopis z dne 3. 12. 2009 predstavljal pravno upošteven zahtevek za neposredno plačilo. Ob ugotovitvi, da je šlo zgolj za obvestilo tožeče stranke toženi, da se finančne obveznosti ne poravnavajo kljub danim obljubam, in za splošen poziv, naj ji tožena stranka zagotovi način in termin plačila izvedenih del, je treba pritrditi toženi stranki, da navedeno splošno obvestilo oziroma poziv za zagotovitev plačila brez natančne opredelitve terjatve tožeče stranke ne predstavlja pravno relevantnega zahtevka za neposredno plačilo po 631. členu OZ.
S prejemom obeh neposrednih zahtevkov je med pravdnima strankama nastalo samostojno pravno razmerje po 631. členu OZ. Nastopili so učinki zakonske cesije. Od 29. 1. 2009 ter 10. 4. 2010 (dodatna dela) je bila tožena stranka dolžna dela iz XIII. začasne situacije glavnega izvajalca, ki jih je opravila tožeča stranka (podizvajalec), plačati njej, ne pa glavnemu izvajalcu ali pa tretjim osebam, ki jim je glavni izvajalec odstopil svoje terjatve. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje pa jih je tožena stranka plačala 18. 5. 2010 glavnemu izvajalcu. Presoja, da je bilo tako njeno ravnanje v nasprotju s 631. členom OZ v zvezi z ZJN-2 in Uredbo ter tudi protipravno in da je zaradi tega tožeči stranki nastala škoda v ugotovljeni višini, je pravilno oprta na 631. člen OZ v zvezi z ZJN-2 in Uredbo ter na določbe o neposlovni odškodninski odgovornosti tožene stranke.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - STVARNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VSL00007361
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 4, 4/2. ZVPot člen 1, 1/3, 23. ZPotK člen 6, 7, 7/1, 7/1-9, 11, 11/1, 21. OZ člen 86, 87, 90, 372. SPZ člen 142. ZZK-1 člen 243. ZPP člen 350, 358.
kreditna pogodba - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - zastavna pravica na nepremičnini (hipoteka) - nastanek hipoteke na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa - vsebina kreditne pogodbe - posojilo v tuji valuti - pogodbeni pogoji - nepošten pogodbeni pogoj - ničnost pogodbenega določila - informacijska dolžnost banke - Direktiva Sveta 93/13/EGS - sodba Sodišča EU C-186/16 - vsebina pojasnilne dolžnosti - denarne obveznosti - valorizacija denarnih obveznosti - valutna klavzula v CHF - valutno tveganje - neveljavnost pogodb - nične pogodbe - posledice ničnosti
Kredit v tuji valuti sam za sebe ne predstavlja tipskega (oziroma s strani podjetja vnaprej pripravljenega) pogoja, ampak gre za posamičen dogovor (o glavnem predmetu pogodbe). Vendar pa je lahko zaradi neustreznega postopanja (opustitve) podjetja nedovoljen tudi dogovor (pogoj), ki se nanaša oziroma je povezan z glavnim predmetom (torej bistvenim elementom) pogodbe. Tako je Sodišče EU ob razlagi drugega odstavka 4. člena Direktive Sveta 93/13/EGS v odločbah sprejetih v zadevah C-26/13 z dne 30. 4. 2014 in C-186/16 z dne 20. 9. 2017 (med drugim) poudarilo, da jasnost pogodbenega pogoja o glavni stvari (kot predpostavke njegove dopustnosti) ne zajema le njegove slovnične razumljivosti, ampak se razteza tudi na pojasnilo okoliščin (delovanja mehanizma), ki potrošniku omogočajo oceno ekonomskih posledic, ki iz njega izhajajo. V sodbi C-186/16 je pojasnilo, da zahteva po določenosti pogodbenega pogoja v jasnem (razumljivem) jeziku predpostavlja, da morajo pri kreditnih pogodbah finančne ustanove (z ozirom na vse okoliščine, ki so obstajale v času sklenitve pogodbe) posojilojemalcem posredovati informacije, ki morajo zadostovati za sprejetje poučenih in preudarnih odločitev. Nadalje je v 49. točki omenjene sodbe izpostavilo posredovanje informacij, ki morajo vsebovati (vsaj to), kako bi na obroke za odplačilo posojila vplivala zelo velika depreciacija zakonitega plačilnega sredstva države članice, v kateri ima posojilojemalec stalno prebivališče (in povečanje tujih obrestnih mer), v 50. točki pa opozorilo (tudi) na dolžnost finančne ustanove navesti mogoče spremembe menjalnih tečajev in tveganja v zvezi s sklenitvijo posojila v tuji valuti (v kateri posojilojemalec ne prejema svojih dohodkov). Zahteva po posredovanju potrebnih informacij naj bi pomenila (glej 51. točko omenjene sodbe), da potrošnik pogoj, na podlagi katerega je treba posojilo vrniti v isti tuji valuti, v kateri je bilo sklenjeno, razume tako formalno slovnično kot tudi glede njegovega dejanskega obsega, tako da je povprečni potrošnik, ki je normalno obveščen, razumno pozoren in preudaren, lahko ne le seznanjen z možnostjo zvišanja ali znižanja vrednosti tuje valute, v kateri je bilo sklenjeno posojilo, temveč tudi zmožen oceniti potencialno znatne ekonomske posledice takega pogoja za njegove finančne obveznosti. Kot gre torej razbrati iz navedene sodbe, gre za obveznosti finančne ustanove, katerih izpolnitev ne more biti odvisna ne od zainteresiranosti ("sodelovanja") nasprotne stranke (to je posojilojemalca), ne od okoliščine, ali je bila ta sama "iniciator" za sklenitev kreditne pogodbe v tuji valuti. Vsebinsko te dolžnosti zajemajo posredovanje informacije, ki predstavljajo pomembno nadgradnjo oziroma konkretizacijo (golega/abstraktnega) vedenja, da razmerja med valutami niso statična oziroma (pravilneje), da se spreminjajo in da zato obstaja "valutno tveganje".
Kljub temu, da je bila toženka po mnenju tega sodišča ob sklenitvi predmetne pogodbe seznanjena z (realno) možnostjo pomembne spremembe tečaje (povečanja vrednosti CHF) in posledičnega (občutnega) povečanja finančnega bremena tožnikov, pa ta dva ob sklepanju kreditne pogodbe ni opozorila na način, ki ga je sodišče EU (ob razlagi drugega odstavka 4. člena Direktive Sveta 93/13/EGS) izpostavilo v prej omenjeni odločbi C-186/16 (z dne 20. 9. 2017) oziroma ga je v dopisu z dne 4. 7. 2006 izpostavila tudi Banka Slovenije.
Že opustitev navedene dolžnosti pa sama za sebe pomeni, da lahko pogodbo o potrošniškem hipotekarnem kreditu z dne 24. 1. 2008, katere ključni del je tudi dogovor (pogoj) o načinu njegovega vračila, kakor (posledično) tudi Sporazum o zavarovanju denarne terjatve upnika z ustanovitvijo zastavne pravice na nepremičnini po 142. členu SPZ (ki predstavljata vsebino oziroma sestavna dela notarskega zapisa z dne 28. 1. 2008) ocenimo kot nedovoljena in iz tega razloga nična. Ker to nepravilno (nedopustno) postopanje toženke sega že v (pred)sklenitveno fazo (torej v čas nastanka pogodbenega razmerja), okoliščina, da naj bi slednja kasneje (to je po sklenitvi obravnavane pogodbe/sporazuma) organizirala predavanje na temo "Pasti zadolževanja v CHF", da je bila v tretjem odstavku 1. člena pogodbe z dne 24. 1. 2008 predvidena možnost konverzije valute kredita (in obrestnega indikatorja LIBOR) v EUR (in obrestni indikator EURIBOR) oziroma da sta imela tožnika tudi v skladu z določbo prvega odstavka 11. člena ZPotK pravico v roku 5-ih dni odstopiti od pogodbe (česar vsega nista izkoristila) in da naj bi ju toženka z dopisoma iz maja 2011 in februarja 2012 opozorila na njuno izpostavljenost valutnemu tveganju (ter ju opozorila, da bo prišlo v primeru krepitve tečaja CHF do EUR do višanja anuitete in salda kredita v EUR), v septembru 2011 pa jima po lastnih navedbah ponudila ugodno menjavo valute kredita, na ugotovitev o ničnosti nima vpliva. Nična pogodba namreč (zaradi poznejšega dogajanja) ne more konvalidirati.
stranke in njihovi zakoniti zastopniki - postavitev začasnega zastopnika - nagrada in stroški začasnega zastopnika - sklep o odmeri stroškov začasnega zastopnika - povrnitev stroškov začasnega zastopnika - pravočasnost zahteve za povrnitev stroškov začasnega zastopnika - založitev predujma za začasnega zastopnika
Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi moralo biti o stroških začasne zastopnice odločeno po uspehu, ker je že v celoti znan izid postopka na prvi stopnji. Izpodbijani sklep je (šele) sklep o odmeri stroškov začasnega zastopnika, na katerega odločitev o glavni stvari oziroma o uspehu strank v postopku ne vpliva. Začasni zastopnik plačilo za svoje delo dobi v vsakem primeru (ne glede na uspeh stranke, ki ji je bil postavljen), stroški (ki jih krije stranka, ki ga je predlagala) pa postanejo del pravdnih stroškov, saj gre za izdatek, ki nastane med postopkom (151. člen ZPP), o slednjih pa se (v nadaljevanju) odloča glede na uspeh v pravdi.
pristojnost v sporih z mednarodnim elementom - tožba in nasprotna tožba na različnih sodiščih - predlog za prekinitev postopka - pogoji za prekinitev postopka - prekinitev postopka zaradi reševanja predhodnega vprašanja - mednarodna litispendenca - ni predhodno vprašanje - priznanje in izvršitev tujih sodnih odločb - ovire za priznanje tuje sodne odločbe
Dejstvo, da mednarodna litispendenca ni procesna ovira za začetek nove pravde, je tožencu omogočilo, da se (tudi) pred slovenskim sodiščem vodi spor po nasprotni tožbi, ki je vsebinsko enaka tožbi, vloženi pred srbskim sodiščem. Ob pogojih iz 88. člena ZMZPP sodišče Republike Slovenije na zahtevo stranke prekine postopek, kadar teče pred tujim sodiščem postopek v isti zadevi in med istima strankama. Ne gre pa za predhodno vprašanje, temveč za dovoljeno vzporedno vodenje dveh postopkov o isti stvari med istima strankama, pri čemer rešitev enega ne more pomeniti rešitve predhodnega vprašanja za drug postopek. Lahko se pojavi le vprašanje prekinitve postopka, v nadaljevanju pa priznanje tuje odločbe, kar je prav tako urejeno v določbah ZMZPP.
podatki o etažnih lastnikih - poravnava zapadlih obveznosti
Sodišče prve stopnje je iz predloženih seznamov neplačnikov, ki jih je tožena stranka kot upravnik večstanovanjske stavbe posredovala tožeči stranki na njeno zahtevo, ker etažni lastniki niso plačali svojih obveznosti po izstavljenih računih tožeče stranke, ugotovilo, da ta seznama vsebujeta šifre etažnih lastnikov, njihov priimek in ime oziroma firmo, naslov, delež lastništva v % in datum od kdaj imajo tak delež. To pa so tudi po presoji pritožbenega sodišča vsi potrebni podatki za izterjavo dolga od neplačnikov - etažnih lastnikov. Zaključek sodišča prve stopnje, da seznami etažnih lastnikov, kot jih je tožeči stranki posredovala tožena stranka ustrezajo seznamom etažnih lastnikov po določbi drugega odstavka 71. člena SZ-1 je zato pravilen. Posledično je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni odgovorna za plačilo vtoževanih računov in tožeča stranka ni upravičena od nje terjati plačila teh računov.
sklepčnost tožbe - zavrženje dela tožbe - delna zavrnitev tožbenega zahtevka - eventualna objektivna kumulacija zahtevkov - edicijska dolžnost stranke
Nesklepčnost tožbenega zahtevka ni razlog za zavrženje tožbe. Če iz zatrjevanih dejstev ne izhaja utemeljenost zahtevka po materialnem pravu, je tožba nesklepčna. Če tožba vsebuje formalne podatke, ki jih vloga mora imeti, razlogov za zavrženje ni. Sodišče mora tožbo obravnavati in če ugotovi, da ni sklepčna, tožbeni zahtevek zavrniti.
Pri objektivni eventualni kumulaciji tožbenih zahtevkov je namreč vselej treba najprej odločiti o primarnem tožbenem zahtevku in šele, če je ta v celoti zavrnjen, lahko sodišče odloča o podrednem zahtevku. Tožeča stranka uveljavlja podredni zahtevek le eventualno, če bi bil njen primarni tožbeni zahtevek v celoti zavrnjen, torej hoče prvenstveno, da se ugodi primarnemu zahtevku in tudi istočasno noče, da se ugodi podrednemu zahtevku, ne da bi bilo prej odločeno o primarnem.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00007250
OZ člen 2, 3, 103 - 111, 239. - člen 14. ZPP člen 215.
franšizna pogodba - razveza pogodbe - sklepčnost tožbe - načelo avtonomije strank - denarna odškodnina za premoženjsko škodo - trditveno breme - sklicevanje na dokaz - povrnitev stroškov priči - izgubljeni zaslužek priče - odločanje po prostem preudarku
Pogodbeni stranki lahko sankcije za primer, če ena od strank ne bi izpolnjevala svojih pogodbenih obveznosti, sporazumno uredita že ob sklenitvi pogodbe. Le kadar se ne dogovorita drugače, nastopijo pravne posledice neizpolnitve, kakršne določa OZ.
V obravnavani zadevi je bilo sklicevanje na dokaza dopustno, saj je tožeča stranka z njima le natančneje substancirala svoje navedbe in ni šlo za (nedopustno) nadomeščanje trditvene podlage. Poleg tega so iz obeh cenovnih specifikacij vsa dejstva, na katera se sklicuje tožeča stranka, razvidna že na prvi pogled in brez zamudnega brskanja. Glede na takšno naravo listin bi bila zahteva, da tožeča stranka v vlogah dobesedno povzame njuno vsebino, nerazumna.
Odločanje po prostem preudarku ne pomeni, da bi lahko sodišče arbitrarno določalo višino izgubljenega zaslužka. Priča mora v vsakem primeru podati navedbe, ki lahko služijo kot podlaga za oceno višine izgubljenega zaslužka. Če te oporne točke manjkajo, je o zahtevku mogoče odločiti po pravilu o trditvenem in dokaznem bremenu iz 215. člena ZPP. V nasprotnem primeru bi sojenje po prostem preudarku temeljilo le še na ugibanju.
OZ člen 190, 190/1, 190/3, 198. ZPP člen 180, 180/3.
neupravičena obogatitev - trditvena podlaga - substanciranost dokaznega predloga - pravna podlaga tožbenega zahtevka - uporaba tuje stvari v svojo korist (uporabnina) - brezplačna uporaba - nadomestno vozilo - odpadla pravna podlaga
Stranka ni dolžna navesti pravne podlage tožbenega zahtevka, če pa jo navede, sodišče nanjo ni vezano. To ne pomeni samo tega, da ni dolžna navesti zakonske določbe, na katero opira svoj zahtevek, pač pa tudi ni dolžna uporabljati pravnih pojmov in izrazov, ki jih vsebuje konkretno zakonsko določilo. Svojo zgodbo lahko torej tožeča stranka pove z vsakdanjimi besedami brez uporabe pravnega izrazoslovja, ali pa tudi celo z napačnimi pravnimi izrazi. Zahteva se le, da pri predstavitvi tega, kar terja in zakaj, jasna in razumljiva, da opiše historični dogodek, ki je podlaga njenemu zahtevku, na vsakomur razumljiv način, in da seveda ob tem navede prav tista dejstva, ki so relevantna za uporabo določene pravne norme. Sodišče pa mora zatrjevana dejstva preizkusiti z vidika vseh možnih pravnih podlag, ki bi lahko prišla v poštev.
Zahteva po substanciranosti dokazov ne pomeni, da mora stranka vsebino vsakega dokaza predstaviti v svoji trditveni podlagi, oz. če gre za listine, vsebino teh listin prepisati v vloge.
Stranka od sodišča ne more pričakovati, da se bo z vsebino in podlago zahtevka samoiniciativno seznanjalo s vpogledom v listine.
naknadno najdeno premoženje - odstop dednega deleža - smrt dediča - dedičevi dediči - znano premoženje
Ker je dedič, ki je odstopil svoj dedni delež preostalim dedičem, umrl po zapustnici, je treba za naknadno najdeno premoženje upoštevati kot dediče dediče po pozneje umrlem dediču. Odstop dednega deleža tako ne velja za naknadno najdeno premoženje, ki ga je sodišče obravnavalo v dodatnem sklepu o dedovanju.
sodna taksa za pritožbo - plačilo sodne takse kot procesna predpostavka za pritožbo - neplačilo sodne takse za pritožbo - domneva umika pritožbe
Ker toženka sodne takse za vloženo pritožbo ni plačala, je sodišče prve stopnje na podlagi določila tretjega odstavka 105.a člena ZPP pravilno štelo pritožbo za umaknjeno.
lastninjenje zadrug - pridobitev lastninske pravice - (ne)odplačna pridobitev premoženja - način določanja višine odškodnine - metoda izračuna - odlok - ocena vrednosti nepremičnine - vrednost nepremičnine v času pridobitve - lastninjenje kmetijskih zemljišč
Zadruga olastnini nepremičnine, če jih je pridobila odplačno. V nasprotnem primeru pripadejo državi. Vsaka dana odmena za nepremičnino še ne pomeni odplačnosti. Zakonodajalec je mejo postavil pri 30 % njene tedanje prometne vrednosti in to je tožena stranka, kar za pritožnico ni sporno, po ugotovitvah sodišča presegla. Pravilno je pravno stališče, da se ocena odškodnine opravi glede na tedanjo vrednost nepremičnin, in ne, kot zmotno meni pritožnica, njihova sedanja vrednost, tj. vrednost nepremičnin v času lastninjenja.
zemljiška knjiga - zaznamba spora - tožba za ugotovitev lastninske pravice - ugotovitev lastninske pravice na delu nepremičnine - vpis pravnega dejstva - vpis pravnega dejstva v breme idealnega deleža
Predlagateljica v konkretnem primeru predlaga vpis zaznambe spora pri osnovnem pravnem položaju lastninski pravici nasprotnega udeleženca do celote, tožba na ugotovitev lastninske pravice, glede katere je zaznamba spora predlagana, pa se vodi le glede solastniškega deleža 1/3, skladnosti med predlogom in listino ni. Iz listine, ki je podlaga za vpis, ne izhaja utemeljenost zahteve za vpis. Gre za neutemeljen predlog, ki mu ni mogoče ugoditi niti delno.
ZPP člen 244, 244/2, 246, 246/3, 246/4. - člen 45.
upravičeni razlogi - izdelovalec mnenja, ki ni sodni izvedenec - imenovanje izvedenca - institucija kot izvedenec - izvedenec, ki ni v seznamu sodnih izvedencev - razrešitev izvedenca
Zakon o pravdnem postopku časovno ne omejuje izvedenca predlagati, da se ga oprosti dolžnosti izvedenstva, če nastopijo upravičeni razlogi za to.
Izvedensko mnenje lahko izdela tudi izvedenec, ki sicer nima potrebne tehnične opreme. Analize, meritve, preiskave in druga opravila, potrebna za izdelavo izvida namreč lahko da opraviti drugim gospodarskim družbam ali zavodom (zunanje institucije), ki te storitve opravljajo.
Odvetniku, ki se ne odloči za postavitev zahtevka na podlagi presoje, da zaradi pomanjkanja dokazov o relevantnem dejanskem stanju, ki je sporno, nima možnosti za uspeh, ni mogoče očitati neskrbnega zastopanja.
osebni stečaj - odpust obveznosti - ugovor proti odpustu obveznosti - dolžina preizkusne dobe
Za odmero preizkusne dobe morata biti izpolnjeni dve predpostavki. Ne zadošča torej zgolj ugotovitev, da gre za brezposelno osebo. Zakon namreč poleg predpostavke, da stečajni dolžnik nima prejemkov, ki bi spadali v stečajno maso ali so ti neznatni, določa še predpostavko nezmožnosti pridobivanja dohodkov oziroma premoženja.
spor majhne vrednosti - pravočasna vložitev vloge - vložitev vloge na nepristojno sodišče - nevednost ali očitna pomota vložnika - obračun plačila za delo in stroškov izvršitelja - stroški izvršitelja - nedopusten pritožbeni razlog
Okrožno sodišče v Ljubljani, kamor je tožnik vložil tožbo, se je s sklepom z dne 4. 8. 2015 izreklo za stvarno nepristojno ter po pravnomočnosti spis odstopilo Okrajnemu sodišču v Ljubljani kot stvarno in krajevno pristojnemu sodišču. Tožniku je bil navedeni sklep vročen dne 24. 8. 2005. Po Okrajnem sodišču v Ljubljani je bil tožnik tudi pozvan na plačilo sodne takse s plačilnim nalogom z dne 9. 10. 2005 ter na vložitev pripravljalne vloge s pozivnimi listinami z dne 17. 12. 2015 ter hkrati poučen o tem, kdaj in v kakšnem roku naj to stori, da ga ne bo doletela pravna posledica, predpisana v določbi 453. člena ZPP v zvezi z določbo tretjega odstavka 452. člena ZPP. Pritožbeno sodišče se zato strinja s sodiščem sodišče prve stopnje, da v konkretnem primeru ni šlo za očitno pomoto tožnika, saj bi moral vedeti, da se zadeva obravnava pri Okrajnem sodišču v Ljubljani in je vložitev pripravljalne vloge na Okrožnem sodišču v Ljubljani pripisati njegovi neskrbnosti.