DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00008081
OZ člen 131, 131/1, 131/2, 169, 171, 171/1, 179, 352, 352/1.. ZDR člen 184.. ZVZD člen 5.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - krivdna odgovornost - soprispevek - poškodba na delujočem stroju - zastaranje - odmera višine denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo - pravična denarna odškodnina
Tožnik je utrpel poškodbo pri delu, ko je padel z delovnega stroja. Prvotožena stranka (delodajalec) je tožniku krivdno odgovorna za nastalo škodo, ker je njen delavec tožnika poslal v bližino delujočega delovnega stroja oziroma mu dal navodila, naj na ta stroj spleza.
Tožnik bi se kot delavec na gradbišču moral zavedati, da plezanje na delujoči delovni stroj ni dovoljeno (to dejstvo je ne nazadnje splošno znano vsakemu povprečno skrbnemu in razumnemu človeku) in da se stroj lahko premakne, kot skupinovodja pa bi moral biti še toliko bolj pazljiv. Zato je tudi sam prispeval k škodnemu dogodku v deležu 15 %.
kasko zavarovanje vozila - splošni zavarovalni pogoji - uporaba splošnih pogojev - plačilo odškodnine - kraja vozila - potrebna skrbnost - materialni stroški
Samo ugibanje oz. sklepanje izvedenca (četudi na podlagi izkušenj), da bi vozilo vseeno ukradli, za odločitev o tem, da so bili Splošni pogoji glede skrbnosti voznika pretirano strogi, ne more zadoščati.
Tudi sicer pa dejstvo, da se hči še vedno šola, na odločitev ne more vplivati, saj je določba prvega odstavka 11. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) v zvezi z 10. členom Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (ZUPJS) glede tega, katere osebe lahko sodišče pri odločanju o oprostitvi upošteva, jasna. Predlagateljica pa ne navede nobene posebne okoliščine, ki bi morda terjala drugačno odločitev.
skupno premoženje zakoncev - vložek posebnega premoženja v skupno premoženje
Pravdni stranki sta se odločili za nakup nepremičnin in opreme na način, da je 275.000,00 EUR prispevala tožnica iz sredstev svojega osebnega premoženja, ostali potrebni del sredstev pa je bil pridobljen z njunim delom. S tem se je tožničin delež pretopil v njuno skupno premoženje, je pa vplival, oziroma vpliva na določitev njenega višjega deleža.
ZDR-1 člen 13, 13/1, 109, 109/2.. OZ člen 62, 62/3.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - rok za podajo odpovedi - prekluzivni materialni rok - štetje rokov - dela prost dan
Glede na to, da se je tožena stranka seznanila z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku dne 2. 10. 2015, je potrebno ugotoviti, da je 30-dnevni rok iz drugega odstavka 109. člena ZDR-1 potekel 1. 11. 2015. Ker je bil dne 1. 11. 2015 praznik in dela prost dan, prav tako pa nedelja, je potrebno upoštevajoč določbo tretjega odstavka 62. člena OZ kot zadnji dan roka za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku šteti naslednji delovnik. Ker je iz spisovnih podatkov razvidno, da je tožena stranka tožniku izpodbijano izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala v ponedeljek, 2. 11. 2015, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila ta izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi upoštevajoč tretji odstavek 62. člena OZ podana pravočasno.
OZ člen 190, 190/1, 190/3, 198. ZPP člen 180, 180/3.
neupravičena obogatitev - trditvena podlaga - substanciranost dokaznega predloga - pravna podlaga tožbenega zahtevka - uporaba tuje stvari v svojo korist (uporabnina) - brezplačna uporaba - nadomestno vozilo - odpadla pravna podlaga
Stranka ni dolžna navesti pravne podlage tožbenega zahtevka, če pa jo navede, sodišče nanjo ni vezano. To ne pomeni samo tega, da ni dolžna navesti zakonske določbe, na katero opira svoj zahtevek, pač pa tudi ni dolžna uporabljati pravnih pojmov in izrazov, ki jih vsebuje konkretno zakonsko določilo. Svojo zgodbo lahko torej tožeča stranka pove z vsakdanjimi besedami brez uporabe pravnega izrazoslovja, ali pa tudi celo z napačnimi pravnimi izrazi. Zahteva se le, da pri predstavitvi tega, kar terja in zakaj, jasna in razumljiva, da opiše historični dogodek, ki je podlaga njenemu zahtevku, na vsakomur razumljiv način, in da seveda ob tem navede prav tista dejstva, ki so relevantna za uporabo določene pravne norme. Sodišče pa mora zatrjevana dejstva preizkusiti z vidika vseh možnih pravnih podlag, ki bi lahko prišla v poštev.
Zahteva po substanciranosti dokazov ne pomeni, da mora stranka vsebino vsakega dokaza predstaviti v svoji trditveni podlagi, oz. če gre za listine, vsebino teh listin prepisati v vloge.
Stranka od sodišča ne more pričakovati, da se bo z vsebino in podlago zahtevka samoiniciativno seznanjalo s vpogledom v listine.
prisilna hospitalizacija - zdravljenje osebe v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve - pogoji za sprejem na zdravljenje brez privolitve - hujše ogrožanje svojega zdravja ali zdravja drugih
Za zaključek, da grozi hujša nevarnost, ni treba, da bi bila hujša škoda že povzročena, saj je izrečeni ukrep namenjen njeni preprečitvi.
podatki o etažnih lastnikih - poravnava zapadlih obveznosti
Sodišče prve stopnje je iz predloženih seznamov neplačnikov, ki jih je tožena stranka kot upravnik večstanovanjske stavbe posredovala tožeči stranki na njeno zahtevo, ker etažni lastniki niso plačali svojih obveznosti po izstavljenih računih tožeče stranke, ugotovilo, da ta seznama vsebujeta šifre etažnih lastnikov, njihov priimek in ime oziroma firmo, naslov, delež lastništva v % in datum od kdaj imajo tak delež. To pa so tudi po presoji pritožbenega sodišča vsi potrebni podatki za izterjavo dolga od neplačnikov - etažnih lastnikov. Zaključek sodišča prve stopnje, da seznami etažnih lastnikov, kot jih je tožeči stranki posredovala tožena stranka ustrezajo seznamom etažnih lastnikov po določbi drugega odstavka 71. člena SZ-1 je zato pravilen. Posledično je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni odgovorna za plačilo vtoževanih računov in tožeča stranka ni upravičena od nje terjati plačila teh računov.
naknadno najdeno premoženje - odstop dednega deleža - smrt dediča - dedičevi dediči - znano premoženje
Ker je dedič, ki je odstopil svoj dedni delež preostalim dedičem, umrl po zapustnici, je treba za naknadno najdeno premoženje upoštevati kot dediče dediče po pozneje umrlem dediču. Odstop dednega deleža tako ne velja za naknadno najdeno premoženje, ki ga je sodišče obravnavalo v dodatnem sklepu o dedovanju.
sodna taksa za pritožbo - plačilo sodne takse kot procesna predpostavka za pritožbo - neplačilo sodne takse za pritožbo - domneva umika pritožbe
Ker toženka sodne takse za vloženo pritožbo ni plačala, je sodišče prve stopnje na podlagi določila tretjega odstavka 105.a člena ZPP pravilno štelo pritožbo za umaknjeno.
krivdna odškodninska odgovornost - deljena odgovornost - soprispevek oškodovanca - telesni napad - verbalni napad - žalitev - odškodnina za nepremoženjsko škodo - višina odškodnine za nepremoženjsko škodo - zelo lahka telesna poškodba - dokazna ocena - dokazni standard
Četudi je tožnica toženca žalila, je toženec ne bi smel udariti in telesno poškodovati. Ne gre za deljeno odgovornost, za škodni dogodek je v celoti odgovoren toženec. Praviloma fizično nasilje ni dopustna reakcija na verbalne žaljivke. Ob tem je treba imeti pred očmi tudi okoliščino, da je tožnica starejša ženska, toženec pa torej od nje mlajši, močnejši moški in da ni bilo ugotovljeno, da bi tožnica pri tožencu povzročila kakšen afekt ali ga kakorkoli pozivala (izzivala) k telesnemu napadu.
Denarna odškodnina predstavlja satisfakcijo za poškodovanca, zato je zgrešen pritožbeni očitek, da bi moralo prvostopenjsko sodišče priznati višjo odškodnino, ker je toženec po poklicu učitelj.
Za zavezanca za davek od dobička, odškodnina za izgubljeni dobiček predstavlja (v njihovem izkazu) izredni prihodek, ki povečuje osnovo za obračun davka od dobička, zato se tega davka pri ugotavljanju izgubljenega dobička ne sme upoštevati kot odhodek.
SRS pravila o strokovnem ravnanju na področju računovodenja so pravila stroke, ki zakonsko določena temeljna pravila in zahteve računovodenja podrobneje razčlenjujejo, pojasnjujejo in določajo način njihove uporabe. Navedena pravila se torej uporablja pri računovodenju, izgubljeni dobiček pa ni računovodska, temveč poslovnofinančna kategorija.
Prosti preudarek se lahko uporabi le, če se višina izgubljenega dobička ne da ugotoviti ali bi se mogla ugotoviti le z nesorazmernimi težavami. Ker je v konkretnem primeru tožeča stranka trdila in predložila dokaze, ki omogočajo s stopnjo verjetnosti ugotoviti maržo, ki jo je tožeča stranka upravičeno pričakovala pri prodaji spornih pločevink v zadnji štirih mesecih leta 2012 (nenazadnje jo je iz trditev in dokazov tožeče stranke ocenil tudi izvedenec), bi moralo sodišče prve stopnje na podlagi izvedenega dokaznega postopka presoditi, ali je oziroma kakšno maržo je dokazala in posledično v kakšni višini je dokazala izgubljeni dobiček zaradi nerealiziranega letnega prodajnega plana.
V postopku izvedeni dokazi podpirajo zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik izročil tožencu vtoževani znesek na račun kupnine, ter da med pravdnima strankama ni bil sklenjen dogovor o plačevanju najemnine, na podlagi katerega naj bi tožnik nakazoval tožencu posamezne zneske, oziroma naj bi ti zneski predstavljali plačila obrokov najemnine in ne kupnine.
Med pravdnima strankama ni bila sklenjena veljavna kupoprodajna pogodba, ki bi omogočila prenos lastninske pravice in se je pričakovanje tožnika, da bo postal lastnik navedenega poslovnega prostora izjalovilo, zaradi česar je upravičen do vrnitve tožencu izročenega zneska na račun kupnine.
Po določilu 3. člena ZST-1 je zavezanec za plačilo takse tisti, ki je predlagal uvedbo postopka ali opravo posameznega dejanja, razen če zakon ne določa drugače. V obravnavanem primeru se postopek vodi na predlog predlagateljic, ki sta zato tudi zavezanki za plačilo sodnih taks. Po določilu 104. člena ZNP (na katero se sklicujeta predlagateljici) trpi stroške postopke udeleženec, ki mu je naloženo plačilo odškodnine. Citirano določilo ne nalaga plačila taksne obveznosti nasprotnemu udeležencu, ki mu plačilo odškodnine niti ni bilo naloženo. Citirano določilo je podlaga za razporeditev stroškovnega bremena pri odločitvi o zadevi. Še vedno pa ostane taksna obveznost zaveza tistega, ki predlaga uvedbo postopka ali posameznega dejanja. To pa sta v obravnavanem primeru predlagateljici.
BANČNO JAVNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00006556
ZBan-1 člen 223a, 350a, 350a/1. ZPP člen 13.
povrnitev škode - prekinitev postopka - odločba o izrednih ukrepih - varstvo delničarjev in upnikov v primeru odločbe o izrednih ukrepih - očitna pisna pomota - predhodno vprašanje - tožba proti poslovnim bankam - imetnik kvalificiranih pravic
Ker bo tožniku s sprejemom nove zakonodaje omogočeno lažje uveljavljanje pravic (zlasti dokazovanje višine nastale škode) in ker tožnik v konkretnem primeru s tožbenim zahtevkom solidarno zajame obe toženki, je po stališču pritožbenega sodišča smiselno, da so vprašanja, ki so povezana z izbrisom podrejenih obveznic zaradi izrednih ukrepov Banke Slovenije rešena na enak način za vse odškodninske postopke.
odstop od pogodbe - če pravočasna izpolnitev ni bistvena sestavina pogodbe - učinki razvezane pogodbe - dodatni rok - primeren dodaten rok
Sodišče prve stopnje je zato pravilno presodilo, da ima večmesečno pozivanje tožene stranke, naj izpolni svojo obveznost, značaj primernega dodatnega roka iz 105. člena OZ. To določilo ni namenjeno temu, da bi se s pretirano formalističnimi zahtevami upniku onemogočalo ali praktično oteževalo doseči prenehanje pogodbe, saj bi to nasprotovalo namenu citiranega določila in načelu vestnosti in poštenja pri izvrševanju pravic in izpolnjevanju obveznosti v smislu 5. člena OZ. Toženi stranki je lahko postalo jasno, da je tožeča stranka odstopila od pogodbe, najkasneje s prejemom tožbe v predmetni zadevi.
lastninjenje zadrug - pridobitev lastninske pravice - (ne)odplačna pridobitev premoženja - način določanja višine odškodnine - metoda izračuna - odlok - ocena vrednosti nepremičnine - vrednost nepremičnine v času pridobitve - lastninjenje kmetijskih zemljišč
Zadruga olastnini nepremičnine, če jih je pridobila odplačno. V nasprotnem primeru pripadejo državi. Vsaka dana odmena za nepremičnino še ne pomeni odplačnosti. Zakonodajalec je mejo postavil pri 30 % njene tedanje prometne vrednosti in to je tožena stranka, kar za pritožnico ni sporno, po ugotovitvah sodišča presegla. Pravilno je pravno stališče, da se ocena odškodnine opravi glede na tedanjo vrednost nepremičnin, in ne, kot zmotno meni pritožnica, njihova sedanja vrednost, tj. vrednost nepremičnin v času lastninjenja.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - STVARNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VSL00007361
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 4, 4/2. ZVPot člen 1, 1/3, 23. ZPotK člen 6, 7, 7/1, 7/1-9, 11, 11/1, 21. OZ člen 86, 87, 90, 372. SPZ člen 142. ZZK-1 člen 243. ZPP člen 350, 358.
kreditna pogodba - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - zastavna pravica na nepremičnini (hipoteka) - nastanek hipoteke na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa - vsebina kreditne pogodbe - posojilo v tuji valuti - pogodbeni pogoji - nepošten pogodbeni pogoj - ničnost pogodbenega določila - informacijska dolžnost banke - Direktiva Sveta 93/13/EGS - sodba Sodišča EU C-186/16 - vsebina pojasnilne dolžnosti - denarne obveznosti - valorizacija denarnih obveznosti - valutna klavzula v CHF - valutno tveganje - neveljavnost pogodb - nične pogodbe - posledice ničnosti
Kredit v tuji valuti sam za sebe ne predstavlja tipskega (oziroma s strani podjetja vnaprej pripravljenega) pogoja, ampak gre za posamičen dogovor (o glavnem predmetu pogodbe). Vendar pa je lahko zaradi neustreznega postopanja (opustitve) podjetja nedovoljen tudi dogovor (pogoj), ki se nanaša oziroma je povezan z glavnim predmetom (torej bistvenim elementom) pogodbe. Tako je Sodišče EU ob razlagi drugega odstavka 4. člena Direktive Sveta 93/13/EGS v odločbah sprejetih v zadevah C-26/13 z dne 30. 4. 2014 in C-186/16 z dne 20. 9. 2017 (med drugim) poudarilo, da jasnost pogodbenega pogoja o glavni stvari (kot predpostavke njegove dopustnosti) ne zajema le njegove slovnične razumljivosti, ampak se razteza tudi na pojasnilo okoliščin (delovanja mehanizma), ki potrošniku omogočajo oceno ekonomskih posledic, ki iz njega izhajajo. V sodbi C-186/16 je pojasnilo, da zahteva po določenosti pogodbenega pogoja v jasnem (razumljivem) jeziku predpostavlja, da morajo pri kreditnih pogodbah finančne ustanove (z ozirom na vse okoliščine, ki so obstajale v času sklenitve pogodbe) posojilojemalcem posredovati informacije, ki morajo zadostovati za sprejetje poučenih in preudarnih odločitev. Nadalje je v 49. točki omenjene sodbe izpostavilo posredovanje informacij, ki morajo vsebovati (vsaj to), kako bi na obroke za odplačilo posojila vplivala zelo velika depreciacija zakonitega plačilnega sredstva države članice, v kateri ima posojilojemalec stalno prebivališče (in povečanje tujih obrestnih mer), v 50. točki pa opozorilo (tudi) na dolžnost finančne ustanove navesti mogoče spremembe menjalnih tečajev in tveganja v zvezi s sklenitvijo posojila v tuji valuti (v kateri posojilojemalec ne prejema svojih dohodkov). Zahteva po posredovanju potrebnih informacij naj bi pomenila (glej 51. točko omenjene sodbe), da potrošnik pogoj, na podlagi katerega je treba posojilo vrniti v isti tuji valuti, v kateri je bilo sklenjeno, razume tako formalno slovnično kot tudi glede njegovega dejanskega obsega, tako da je povprečni potrošnik, ki je normalno obveščen, razumno pozoren in preudaren, lahko ne le seznanjen z možnostjo zvišanja ali znižanja vrednosti tuje valute, v kateri je bilo sklenjeno posojilo, temveč tudi zmožen oceniti potencialno znatne ekonomske posledice takega pogoja za njegove finančne obveznosti. Kot gre torej razbrati iz navedene sodbe, gre za obveznosti finančne ustanove, katerih izpolnitev ne more biti odvisna ne od zainteresiranosti ("sodelovanja") nasprotne stranke (to je posojilojemalca), ne od okoliščine, ali je bila ta sama "iniciator" za sklenitev kreditne pogodbe v tuji valuti. Vsebinsko te dolžnosti zajemajo posredovanje informacije, ki predstavljajo pomembno nadgradnjo oziroma konkretizacijo (golega/abstraktnega) vedenja, da razmerja med valutami niso statična oziroma (pravilneje), da se spreminjajo in da zato obstaja "valutno tveganje".
Kljub temu, da je bila toženka po mnenju tega sodišča ob sklenitvi predmetne pogodbe seznanjena z (realno) možnostjo pomembne spremembe tečaje (povečanja vrednosti CHF) in posledičnega (občutnega) povečanja finančnega bremena tožnikov, pa ta dva ob sklepanju kreditne pogodbe ni opozorila na način, ki ga je sodišče EU (ob razlagi drugega odstavka 4. člena Direktive Sveta 93/13/EGS) izpostavilo v prej omenjeni odločbi C-186/16 (z dne 20. 9. 2017) oziroma ga je v dopisu z dne 4. 7. 2006 izpostavila tudi Banka Slovenije.
Že opustitev navedene dolžnosti pa sama za sebe pomeni, da lahko pogodbo o potrošniškem hipotekarnem kreditu z dne 24. 1. 2008, katere ključni del je tudi dogovor (pogoj) o načinu njegovega vračila, kakor (posledično) tudi Sporazum o zavarovanju denarne terjatve upnika z ustanovitvijo zastavne pravice na nepremičnini po 142. členu SPZ (ki predstavljata vsebino oziroma sestavna dela notarskega zapisa z dne 28. 1. 2008) ocenimo kot nedovoljena in iz tega razloga nična. Ker to nepravilno (nedopustno) postopanje toženke sega že v (pred)sklenitveno fazo (torej v čas nastanka pogodbenega razmerja), okoliščina, da naj bi slednja kasneje (to je po sklenitvi obravnavane pogodbe/sporazuma) organizirala predavanje na temo "Pasti zadolževanja v CHF", da je bila v tretjem odstavku 1. člena pogodbe z dne 24. 1. 2008 predvidena možnost konverzije valute kredita (in obrestnega indikatorja LIBOR) v EUR (in obrestni indikator EURIBOR) oziroma da sta imela tožnika tudi v skladu z določbo prvega odstavka 11. člena ZPotK pravico v roku 5-ih dni odstopiti od pogodbe (česar vsega nista izkoristila) in da naj bi ju toženka z dopisoma iz maja 2011 in februarja 2012 opozorila na njuno izpostavljenost valutnemu tveganju (ter ju opozorila, da bo prišlo v primeru krepitve tečaja CHF do EUR do višanja anuitete in salda kredita v EUR), v septembru 2011 pa jima po lastnih navedbah ponudila ugodno menjavo valute kredita, na ugotovitev o ničnosti nima vpliva. Nična pogodba namreč (zaradi poznejšega dogajanja) ne more konvalidirati.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - STAVBNA ZEMLJIŠČA - STVARNO PRAVO
VSL00006635
ZVEtL člen 7, 7/3, 7/4, 30, 30/4, 30/6. ZVEtL-1 člen 43, 43/1, 43/1-1.
pripadajoče zemljišče - določitev pripadajočega zemljišča k stavbi - stavba, zgrajena pred januarjem 2003 - definicija pripadajočega zemljišča - zemljišče namenjeno za redno rabo stavbe - funkcionalno zemljišče k stavbi - velikost zemljišča - postavitev izvedenca
Pri stavbah, zgrajenih pred 1. 1. 2003, se pripadajoče zemljišče lahko določi tudi na zemljiških parcelah, ki niso nastale iz zemljiške parcele, na katerih stavba stoji (četrti odstavek 30. člena ZVEtL). Za zemljišče, ki je neposredno namenjeno za redno rabo stavbe, se primarno šteje zemljišče, ki je bilo kot tako načrtovano v prostorskih aktih ali določeno v upravnih dovoljenjih, na podlagi katerih je bila stavba zgrajena, ali v drugih upravnih aktih, s katerimi je bilo določeno takšno zemljišče (četrti odstavek 7. člena ZVEtL). Pri iskanju in razlagi upravnih aktov, lahko sodišču pomaga izvedenec urbanist (ni pa to nujno). V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje izvedenca urbanista določilo, njegovega mnenja - tolmačenja upravnih aktov, pa nato ni sprejelo. S tem ni zagrešilo očitane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka niti ni kršilo pravice pritožnika do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Svoje stališče je pojasnilo in so drugačne pritožbene navedbe neutemeljene, s tem pa je tudi v zadostni meri opravilo dokazno oceno izvedenskega dela. Nato pa je na podlagi predložene dokumentacije in ostalih izvedenih dokazov (tudi ogleda) določilo pripadajoče zemljišče, kar je v njegovi pristojnosti in ne v pristojnosti izvedenca.
Kriterij velikosti zemljišča, namenjenega za redno rabo stavbe, je potrebno presojati tudi z zgodovinskega vidika, po merilih urbanistične prakse v času gradnje objekta. V konkretnem primeru gre za gradnjo v povojnem obdobju, v času družbene lastnine, s posebnim poudarkom tudi na ureditvi zunanjega prostora namenjenega vsem stanovalcem. Pri tem je potrebno izpostaviti tudi dejstvo, da ni šlo za gradnjo v ožjem mestnem središču, temveč na njegovem obrobju, ko je bilo kot zemljišče namenjeno za redno rabo stavbe neredko načrtovano tudi zemljišče s prostorom za vrtove in zelenice, kot je bilo to tudi v konkretnem primeru.