Ker je bil predmet tega kolektivnega delovnega spora le vprašanje kršitve 40. člena KPJS (ki pa določa le višino dodatka za izmensko delo in splošno upravičenost javnega uslužbenca do plačila za izmensko delo v popoldanski in nočni izmeni), sta se sodišči druge in prve stopnje z različnim tolmačenjem časovnih okvirjev izmenskega dela glede na določbi osmega odstavka 16. člena KPP oziroma drugega odstavka 26. člena Akta po nepotrebnem spustili v presojo, ali je nasprotna udeleženka policistom za delo v popoldanski izmeni izplačala dodatek za izmensko delo v celoti ali ne. To namreč ni vprašanje kršitve 40. člena KPJS, temveč zgoraj omenjenih določb KPP oziroma Akta.

Tožnici je bila potem, ko ji je bila v letu 1992 na podlagi 116. člena ZPIZ/92 priznana pravica do razporeditve oziroma zaposlitve na drugem ustreznem delu z določenimi dejanskimi omejitvami s polnim delovnim časom, zaradi poslabšanja zdravstvenega stanja v letu 2019 na podlagi 82. člena ZPIZ-2 priznana pravica do dela na drugem delovnem mestu z še dodatnimi dejanskimi omejitvami in s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno, 20 ur tedensko. Ta časovna omejitev kljub temu, da je temeljila na 82. členu ZPIZ-2, ne pomeni popolnega pretrganja s pravico do razporeditve oziroma zaposlitve na drugem ustreznem delu iz leta 1992. Ti pravici sta res le delno enakovrstni, vendar ju je treba glede na namen drugega odstavka 121. člena ZPIZ-2G in ob upoštevanju okoliščin primera vseeno obravnavati širše in ju šteti za enakovrstni v smislu citirane določbe ZPIZ-2G.

V ZSPJS (niti v drugem predpisu) ni podlage za to, da se javnemu uslužbencu, ki dejansko opravlja delo višje vrednotenega delovnega mesta z višjo strokovno izobrazbo, prizna višji plačni razred iz naslova instituta napredovanja po dejanskem delovnem mestu.