dopuščena revizija - neposredna plačila v kmetijstvu - zamudne obresti od glavnice - pristojnost upravnega organa - začetek teka zamudnih obresti - odpravljena odločba - izvršljivost odločbe po določbah ZUP - zavrnitev revizije
Če stranka v upravnem postopku uveljavlja tudi zahtevek na izplačilo zamudnih obresti, mora organ odločiti tudi o tem zahtevku, ta odločitev oziroma njena zakonitost pa je nato lahko tudi predmet sodnega varstva v upravnem sporu. To, da gre pri zamudnih obrestih za civilnopravni institut, ki ga ureja OZ, torej ne vpliva na pristojnost upravnega organa. Za odločanje o obrestnih zahtevkih, ki so kot akcesorni postavljeni poleg glavnega denarnega zahtevka (neposredna plačila v kmetijstvu), kadar pride do zamude z izplačilom odobrenih denarnih sredstev, so pristojni upravni organi in Upravno sodišče.
Revidentka je pravico do plačila denarnega zneska pridobila šele z dokončno in izvršljivo odločbo upravnega organa oziroma po poteku 30 dnevnega roka za izplačilo, in ne z nastopom določenega dogodka oziroma ob izpolnitvi določenih pogojev na podlagi določb posebnih predpisov, zato je tudi temelj za nastanek obveznosti tožene stranke dokončna in izvršljiva odločba oziroma potek 30 dnevnega roka. Od tega roka dalje tako tečejo zakonite zamudne obresti in ne od dne izdaje prve odločbe, ki je bil v pritožbenem postopku odpravljena.
zavrženje pritožbe - zahteva za priznanje položaja stranskega udeleženca - zavrnitev zahteve - pritožba v upravnem sporu - nedovoljena pritožba
ZUS-1 ne določa posebne pritožbe zoper sklep, s katerim določeni osebi, ki bi želela pridobiti položaj prizadete osebe v upravnem sporu po prvem odstavku 19. člena ZUS-1, ta položaj ni bil priznan.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja prosilca odgovorni državi - samovoljna zapustitev azilnega doma - pravni interes za pritožbo - zavrženje pritožbe - učinkovito sodno varstvo
Samovoljna zapustitev azilnega doma v času po izdaji odločbe toženke vpliva na vodenje upravnega spora, ki teče na podlagi prosilčeve tožbe zoper zanj neugodno odločbo o prošnji za mednarodno zaščito. Takšno ravnanje prosilca namreč kaže, da je prenehal njegov namen počakati na sodno odločitev, ki bi lahko bila v njegovo korist, s tem pa tudi, da izpodbijana odločba o zavrnitvi (ali zavrženju) njegove prošnje očitno ne posega več v njegovo pravico, ki jo je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito.
mednarodna in subsidiarna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - ekonomski razlog za vložitev prošnje - neizkazana resna škoda - zavrnitev prošnje - zavrnitev pritožbe
Revščina, otežen dostop do trga dela in neenakopravnost pri dostopu do trga dela, kot jih v konkretnem primeru zatrjuje pritožnik, niso dejstva, pomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite. Da bi socialno ekonomska diskriminacija postala preganjanje, bi moral pritožnik zatrjevati (in nato tudi dokazati), da je bil zaradi svoje berberske narodnosti žrtev ponavljajočih se dejanj fizičnega ali psihičnega nasilja, ki je imelo lastnosti dejanj preganjanja oziroma da je bil zato deležen zbira različnih diskriminatornih ukrepov.
Tudi če bi pritožnik izkazal, da se v izvorni državi ni mogel dolgoročno preživljati zaradi slabih ekonomskih razmer, takšna škoda ne bi zadostovala za obstoj resne škode iz 28. člena ZMZ-1, saj ta ne sme biti posledica splošnega pomanjkanja v izvorni državi, ampak jo mora povzročiti tretja oseba.
začasna odredba ZUS-1 - neizkazana težko popravljiva škoda - odstranitev objekta za obveščanje in oglaševanje - gospodarske družbe - ekonomska celota - povezane družbe - kumulativnost - odprti sodni postopki - pravnomočnost - finančna izguba - ireverzibilna škoda - materialno procesno vodstvo - kršitev pravice do izjave - zavrnitev pritožbe
Presoja razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v pritožbenem postopku v upravnem sporu je omejena, saj Vrhovno sodišče po svoji ustavni in zakonski vlogi ni iudex facti, temveč ima to pristojnost (predvsem) Upravno sodišče. To (toliko bolj) velja tudi v postopku odločanja o pritožbi zoper sklep o začasni odredbi, ki temelji na hitrem in poenostavljenem postopku odločanja.
Pritožnica je nevarnost nastanka škode utemeljevala ne le s škodo zaradi odstranitve objektov, ki sta predmet tega postopka, temveč s kumulativnim učinkom številnih inšpekcijskih postopkov, ki so tekli proti njej in povezanima družbama. Učinka ostalih postopkov sicer ni mogoče vnaprej zanemariti, ker bi se pritožnica sicer lahko znašla v položaju, ko bi zaradi več vzporednih postopkov, ki vsak zase ne bi mogli povzročiti težko popravljive škode, v nobenem od teh postopkov ne bi mogla izposlovati začasne odredbe in bi zato ostala brez učinkovitega pravnega varstva zoper njihov kumulativen učinek. Vendar pa pritožnica ne navaja, da bi bili postopki, na katere se sklicuje, še odprti oziroma odločitve v njih nepravnomočne. Na vpliv pravnomočnih odločb o odstranitvi njenih objektov pa se pritožnica v tem kontekstu očitno ne more uspešno sklicevati.
Ker ni navedb o tem, da se je sodišče prve stopnje oprlo na dejstva in dokaze iz vloge toženke, ki je bila pritožnici poslana le v vednost, so pritožbene navedbe, o kršitvi pravice do izjave, glede na stališča sodne prakse o navedenem irelevantne.
podaljšanje pripora - podaljšanje pripora s sklepom Vrhovnega sodišča RS - pogoji za podaljšanje pripora - trajanje pripora
Pogoji za podaljšanje pripora s sklepom Vrhovnega sodišča niso izpolnjeni. Prvič, pripor zoper obdolženca se v času odločanja o predlogu ne izvršuje. In drugič, obdolženec je bil na podlagi sklepov preiskovalnega sodnika in zunajobravnavnega senata v priporu manj kot tri mesece.
Ker se pripor ne izvršuje neprekinjeno, bo treba v nadaljevanju postopka upoštevati dejansko trajanje pripora na podlagi sklepov preiskovalnega sodnika in senata, ki v času preiskave skupaj ne sme preseči treh mesecev.
Z začasno odredbo ni mogoče zahtevati odložitve izvršitve izpodbijanega upravnega akta, če je bila njegova izvršitev že opravljena, saj izvršitve izpodbijane odločbe, ki je bila že izvršena (četudi prostovoljno), po naravi stvari ni več mogoče zadržati, kar z zahtevano začasno odredbo želi doseči pritožnik. To pomeni, da si pritožnik tudi ob morebitnem uspehu v tem pritožbenem postopku pravnega položaja ne more več izboljšati, saj sodišče prve stopnje zahtevane začasne odredbe ne more (več) izdati.
Navedbe toženke o plačilu zahtevanega zneska se neposredno nanašajo prav na vprašanje pravovarstvene potrebe za izdajo zahtevane začasne odredbe in jih je sodišče pri preizkusu obstoja pravnega interesa kot procesne predpostavke za odločanje o tej zahtevi dolžno upoštevati. Zato upoštevanju dejstev in okoliščin, pomembnih za izkazovanje pravnega interesa za odločanje o pritožnikovi zahtevi, ni mogoče ugovarjati s sklicevanjem na stališče sodišča prve stopnje (o njegovi pravilnosti se Vrhovno sodišče ne opredeljuje) glede pravočasnosti navedb strank v postopkih za izdajo začasne odredbe.
podaljšanje pripora s sklepom Vrhovnega sodišča RS - obrazložitev sklepa o podaljšanju pripora
Iz podatkov kazenskega spisa je razvidno, da je bil obstoj utemeljenega suma in pripornih razlogov zoper obdolžence v obravnavani zadevi že dvakrat pravnomočno preizkušen: prvič v pravnomočnih sklepih, s katerim je bil zoper obdolžence odrejen pripor in drugič s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani I Kp 1901/2023 z dne 28. 2. 2023, v zvezi s sklepom zunajobravnavnega senata Okrožnega sodišča v Ljubljani I Ks 1901/2023 z dne 7. 2. 2023, s katerim je bil pripor zoper obdolžence podaljšan za dva meseca. V sklepu o podaljšanju pripora za dva meseca v fazi kazenske preiskave je podrobno povzeta vsebina doslej zbranih dokazov, ki utemeljujejo obstoj utemeljenega suma obdolžencem očitanih kaznivih dejanj in navedene konkretne okoliščine, ki pri posameznem obdolžencu utemeljujejo obstoj pripornega razloga.
Iz sodne prakse Ustavnega sodišča je razvidno, da je zahtevi po obrazloženosti odločbe o priporu zadoščeno tudi s sklicevanjem na obrazložitev predhodne odločbe o priporu, če je sklep, na katerega se sklicuje sodišče pravnomočen, če so v njem presojene relevantne okoliščine in če so v sklepu o podaljšanju pripora upoštevane in obrazložene relevantne okoliščine, ki so nastale kasneje.
Tudi Vrhovno sodišče je že v več svojih odločbah poudarilo, da kazenski postopek ni namenjen nekakšnemu cikličnemu, že kar obrednemu ponavljanju argumentacije iz pravnomočnih odločb, s katerimi so bila določena relevantna vprašanja že preizkušena. Podaljšanje pripora po svoji naravi namreč ni pravno sredstvo. To pomeni, da ni ovir, da se sodišče zadovolji z argumenti, ki so bili zavzeti v predhodnih (pravnomočnih) odločbah o odreditvi oziroma podaljšanju pripora. Seveda ob pogoju, da v trenutku odločanja o podaljšanju pripora ni dokaznih novot. S sklicevanjem na predhodne odločitve, celovito presojo procesnih novot in odgovorom na navedbe, s katerimi se obramba odziva na predlog za podaljšanje pripora, je namreč v celoti zadoščeno načelu kontradiktornosti in zahtevi, da pripor ostaja ukrep v ultima ratio. Stališče, da odločanje o podaljšanju pripora ni namenjeno neskončnemu ponavljanju argumentacije, ki je bila v predhodnih odločbah že zavzeta in (pravnomočno) preizkušena, je treba povezati z ureditvijo, po kateri mora pravnomočno sodno odločbo spoštovati vsaka fizična in pravna oseba, odločbe sodne oblasti pa vežejo sodišča in vse druge državne organe. Pravnomočnost namreč predstavlja lastnost določenega akta, ki pomeni njegovo pravno trdnost in nespremenljivost. Pravnomočnost odločitve v posameznem primeru torej (praviloma) pomeni njeno pravilnost in zakonitost.
ZSS člen 28, 34a. ZUS-1 člen 40, 40/3, 51, 51/2, 59, 59/1.
hitrejše napredovanje v višji sodniški naziv - prosti preudarek - obseg presoje v upravnem sporu - kriteriji - glavna obravnava pred Vrhovnim sodiščem - dejansko stanje - uporaba materialnega prava - zavrnitev tožbe
Za napredovanje v neposredno višji sodniški naziv na istem sodniškem mestu je ključen odgovor, ali bi bil sodnik lahko izbran na razpisu, ker izpolnjuje pogoje za višje sodniško mesto. Kot je že bilo pojasnjeno, se navedena oblika napredovanja razlikuje od hitrejšega napredovanja na položaj sodnika svétnika in hitrejšega napredovanja v plačnih razredih. Vrhovno sodišče je tako že v zadevi U 3/2022 in nato tudi v zadevi U 4/2022 odločilo, da je zato utemeljeno stopnjevanje zahtev po odstopanju od povprečja primerljive skupine sodnikov do meje, ki omogoča uspeh v izbirnem postopku pri tu spornem tipu napredovanja, in da zato ni v nasprotju z namenom 34. a člena ZSS stališče Sodnega sveta, da pri tej vrsti napredovanja upošteva celotno sodniško kariero kandidata.
Prav to pa je upoštevala tudi toženka v izpodbijani odločbi, zato ji ni mogoče očitati, da je odločala v nasprotju s kriteriji, določenimi z zakonom (ki jih potrjuje tudi citirana sodna praksa Vrhovnega sodišča), niti ni prekoračila upravičenja, da po lastni presoji ovrednoti zakonsko opredeljene kriterije.
komisija za etiko in integriteto - Sodni svet - tožba po 4. členu ZUS-1 - spor o pristojnosti med Upravnim in Vrhovnim sodiščem
Ker gre pri uveljavljanju subsidiarnega sodnega varstva s tožbo tožeče stranke za spor iz 4. člena ZUS-1, je za odločanje o vloženi tožbi tožeče stranke po 4. členu ZUS-1 pristojno Upravno sodišče Republike Slovenije.
GOSPODARSKE JAVNE SLUŽBE - POMORSKO PRAVO - UPRAVNI SPOR - VARSTVO KONKURENCE
VS00067311
URS člen 74, 74/2, 74/3. PZ člen 43, 43/1, 43/1-4, 43/2, 44, 44/2, 47, 47/1, 47/2. ZUS-1 člen 4, 4/1, 36, 36/1, 36/1-4, 36/1-5. ZPOmK-1 člen 64, 64/1, 64/2, 65, 65/1, 66, 66/1, 66/2. Uredba o obliki in načinu izvajanja gospodarske javne službe pomorske pilotaže (2020) člen 2, 3, 4, 14.
upravni spor - omejevalna ravnanja - sodno varstvo v primerih omejevanja trga z oblastnimi akti in dejanji - upravni akt - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - zavrženje tožbe
Upoštevaje vsebino drugega odstavka 66. člena ZPOmK-1, se ne sproži potreba po (subsidiarnem) sodnem varstvu, ki se po prvem odstavku 4. člena ZUS-1 zagotavlja (le) za primer, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo zoper posamične akte in dejanja, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine.
Posamični oblastni akti ali dejanja, ki so lahko predmet preizkusa v upravnem sporu po drugem odstavku 66. člena ZPOmK-1, morajo pomeniti za določeno podjetje oviranje ali preprečevanje uresničevanja prostega nastopanja na trgu.
Sklep Vlade o izbiri izvajalca javne službe, ki se zagotavlja v obliki javnega podjetja, nima učinka oblastnega omejevanja nastopanja podjetij na trgu, opredeljenega v drugem odstavku 64. člena ZPomK-1.
Oblastni dejanji Vlade nista sklenitev in izvrševanje pogodbe. Vlada z navedenimi dejanji ni oblastno odločala o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika.
Tožnica v tožbi ni naslovila zahtevkov zoper veljavnost Pogodbe, temveč zoper dejanje sklenitve in izvrševanja Pogodbe z očitkom njunega nedopustnega oblastnega omejujočega učinka na njeno prosto nastopanje na trgu. Za presojo o tem je stvarno pristojno upravno (in ne pravdno) sodišče (11. člen ZUS-1), ki odloča v upravnem sporu, kot to določa drugi odstavek 66. člena ZPOmK-1.
Iz odločbe Ustavnega sodišča U-I-66/20 z dne 6. 4. 2023 izhaja, da je tožnica imela dostop do sodnega preizkusa zanjo neposredno omejujočih določb predpisa pred Ustavnim sodiščem; to je postopek, na katerega napotuje prvi odstavek 65. člena ZPOmK-1.
ustavitev postopka o prekršku - razlogi za ustavitev postopka o prekršku
Sodišče ustavi postopek o prekršku po 5. točki prvega odstavka 136. člena ZP-1, ko po izvedenem dokaznem postopku ni prepričano, da je obdolženec storil prekršek, opisan v obdolžilnem predlogu.
Gre za dokazanost prekrška in ne za njegovo zakonsko določenost, ki bi zahtevala ustavitev postopka po 1. točki prvega odstavka 136. člena ZP-1, namesto pravilno ustavitve po 5. točki prvega odstavka tega člena.
Pri kaznivem dejanju lahke telesne poškodbe zakon določa več možnih alternativnih prepovedanih posledic, in sicer začasno okvaro ali oslabitev dela telesa ali organa, začasno zmanjšanje oškodovančeve zmožnosti za delo, prizadetost oškodovančeve zunanjosti ter začasno okvaro njegovega zdravja. Za to kaznivo dejanje torej ne zadostuje le nedovoljen poseg v telesno celovitost oškodovanca, temveč morajo nastati konkretne posledice na njegovem telesu, organu, zunanjosti ali pri njegovi zmožnosti za delo. Te posledice ne smejo biti neznatne ali zanemarljive, torej takšne, da ne dosegajo praga lahke telesne poškodbe, temveč ostajajo na ravni tako imenovanih "sledi poškodb".
Nateg mišičja vratu in udarnina levega ledvenega predela, ki sta nastali kot posledica obsojenčeve brce oškodovanca, skupaj dosegata raven poškodb, ki se zahteva za obstoj lahke telesne poškodbe. Pri kaznivem dejanju lahke telesne poškodbe namreč opis poškodbe v kazenskopravnem očitku vedno vrednotimo skupaj z zatrjevano posledico.
zavrženje tožbe - pravni interes - prenehanje učinka izpodbijane odločbe - tožba na odpravo izpodbijanega akta - pravica do učinkovitega sodnega varstva - pravica do poštenega sojenja - prepoved prodaje
Prepoved, ki je že prenehala, ne vpliva več na pravni položaj pritožnice, zato pritožnica ne izkazuje pravnega interesa za tožbo na odpravo izpodbijanega akta.
Ker pritožnica po lastni volji ugotovitvenega zahtevka ni postavila, pa bi ga lahko, sodišče pa je tudi ni bilo dolžno pozvati, da tak zahtevek postavi, je neutemeljena pritožbena navedba, da ji je sodišče prve stopnje z zavrženjem tožbe kršilo ustavno pravico do učinkovitega sodnega varstva iz 23. člena Ustave.
Objektivne zakonske znake kaznivega dejanja po tretjem odstavku 249. člena KZ-1 izpolni tisti, ki dejansko razpolaga z zahtevanimi podatki in listinami in ga je davčni organ pozval k sodelovanju v davčnem postopku, vendar na njegovo zahtevo zahtevanih podatkov ni predložil.
Po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča ni potrebno, da bi bile dopolnilne norme izrecno označene v dejanskem opisu, saj sodišče ni vezano na pravno opredelitev, ki jo ponudi tožilec, sodišče druge stopnje pa lahko pravno oceno sodišča prve stopnje tudi spremeni. Za obstoj kaznivega dejanja je odločilno, da so v dejanskem opisu konkretizirani zakonski znaki iz obeh norm, dopolnilno normo pa je treba v izreku navesti le v primeru, ko nadomešča del opisa dejanja kot dogodka v stvarnosti.
Res je, da stranki v primeru, ko se glavna obravnava začne znova, ni potrebno ponavljati dokaznih predlogov, vendar pa to velja le v primeru, ko se glavna obravnava znova začne v okviru istega sojenja. V primeru, ko pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, mora sodišče odločiti o procesnih predlogih, ki jih stranke podajo v okviru tega sojenja, in svojo odločitev obrazložiti, ni pa se dolžno (ponovno) opredeljevati do dokaznih predlogov, ki so jih stranke podale v predhodnem sojenju.
umor na grozovit način - načelo zakonitosti - zakonski znaki kaznivega dejanja - kaznivo dejanje umora
Po že ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča bo mogoče odvzem življenja na grozovit način opredeliti, kadar bodo ugotovljene tako objektivne kot subjektivne okoliščine. Prve se nanašajo na sam način izvršitve dejanja, ki se odraža v trpljenju žrtve, ko storilec žrtvi povzroča hude fizične bolečine ali psihično trpljenje, ki po intenziteti in trajanju presegajo običajno trpljenje, ki nastane pri vsakem umoru. Žrtev mora vse to sama občutiti, da lahko govorimo o tej obliki kaznivega dejanja, zato ne moremo govoriti o takšni obliki, če je žrtev v nezavestnem stanju ali če se storilec nad njo izživlja, ko je že mrtva. Subjektivne okoliščine se kažejo v zavesti storilca, da žrtvi povzroča hudo trpljenje ali v zavesti o možnosti povzročanja takega trpljenja in hotenju oziroma privolitvi vanj, pri čemer morajo biti podane okoliščine, ki kažejo na brezčutnost, krvoželjnost ali izživljanje storilca.
Vrhovno sodišče kot pravilno sprejema stališče višjega sodišča, da je zakonski znak "na grozovit način" v konkretnem primeru v opisu dejanja zadostno konkretiziran z navedbo "polil z vnetljivo tekočino in jo zažgal".
Kot to izhaja iz prav tako ustaljene sodne prakse, se zahteva po konkretizaciji zakonskih znakov v izreku sodbe nanaša na objektivne elemente kaznivega dejanja, medtem ko o subjektivnih elementih sodišče sklepa na podlagi objektivnih očitkov, torej tistih znakov kaznivega dejanja, ki so razvidni navzven. Subjektivni elementi so tako stvar dokazne ocene in zato spadajo v obrazložitev in ne izrek sodbe. Te je sodišče presodilo v okviru obsojenčevega krivdnega odnosa do dejanja.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00068640
ZKP člen 366, 366/1. KZ-1 člen 49, 49/2.
smrt bližnjega - odmera kazni - pravilna odmera kazni - obteževalne in olajševalne okoliščine - dopolnitev pritožbe
Smrt bližnje in/ali bližnjih sorodstveno povezanih oseb z obdolžencem med kazenskim postopkom je po presoji Vrhovnega sodišča takšna okoliščina, ki po vrsti in teži ustreza ostalim okoliščinam iz drugega odstavka 49. člena KZ-1, ki vplivajo na to, ali naj bo kazen manjša ali večja. Razen tega je bila vest o smrti obsojenčeve soproge in hčerke zatrjevana v času, ko se je obsojenec, ki je prvostopenjsko sodbo prejel, še smel pritožiti, in jo je bilo potem šteti kot dovoljeno dopolnitev vložnikove pritožbe.
Udeleženec odgovarja za napeljevanje h kaznivemu dejanju na podlagi 36.a člena in 37. člena KZ-1, če drugega naklepoma napelje, da stori kaznivo dejanje. Sledeč zakonskemu besedilu je torej odločilna vzročna zveza med napeljevalčevim ravnanjem in odločitvijo glavnega storilca za izvršitev kaznivega dejanja, pri čemer ni pomembno, ali vzročno verigo sestavlja eden ali več zaporednih napeljevalcev. Kvalitativni prispevek (prvega) napeljevalca in kriminalna količina njegovega ravnanja sta pri neposrednem in posrednem napeljevanju namreč enaki.
predlog za dopustitev revizije - dostop do informacij javnega značaja - pravica do izjave - motnje pri delovanju organa
Revizija se dopusti glede vprašanj:
1. Ali je sodba Upravnega sodišča RS obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka v upravnem sporu, če Upravno sodišče pri presoji zakonitosti pritožbene odločbe, s katero je toženec potrdil zakonitost zavrnitve dostopa do informacij javnega značaja na podlagi izjeme po 11. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, izda sodbo samo na podlagi navedb toženca v pritožbeni odločbi, upoštevaje, da tožnik ni imel možnosti preveriti dokumentov, ki vsebujejo informacije javnega značaja?
2. Ali je materialnopravno pravilna razlaga Upravnega sodišča RS, da če dokumenti vsebujejo informacije javnega značaja o internih nezavezujočih navodilih sodnikom in priporočilih za delo sodnikov po posameznih postopkih, to lahko povzroči motnje pri delovanju oziroma dejavnosti organa v smislu po 11. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ?
Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti pogodbe o prodaji nepremičnin zaradi odsotnosti pogodbene volje in oderuštva in plačilo protivrednosti prodanih nepremičnin. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Vrhovno sodišče je odločilo, da niso izpolnjeni pogoji iz 367. a člena ZPP za dopustitev revizije.