Ker se je tožnik s toženo stranko v pogodbi o zaposlitvi dogovoril za osnovno plačo v višini 314.008,00 SIT, je bila tožena stranka to plačo obračunati in izplačati ne glede na to, da je sicer Pravilnik tožene stranke osnovno plačo prodajnih predstavnikov določil v nižjem znesku. Določbe Pravilnika, ki se nanašajo na njegovo osnovno plačo, so namreč za tožnika manj ugodne od določb pogodbe o zaposlitvi.
Iz določbe 2. odstavka 31. člena ZDSS-1 izhaja, da je v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja revizija vselej dovoljena. Predmet takšnega spora so običajno, kadar se uveljavljajo z isto tožbo, tudi dajatveni zahtevki za plačilo prejemkov, do katerih bi bil delavec upravičen, če mu ne bi nezakonito prenehalo delovno razmerje in s plačilom katerih se vzpostavi stanje, kot če nebi bilo nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Enako pa je tudi v primeru, kadar sodišče razveže pogodbo o zaposlitvi in določi denarno povračilo v skladu s 118. členom ZDR-1. Denarno povračilo zaradi sodne razveze je pravica, ki je neločljivo povezana s prenehanjem delovnega razmerja, zato je tudi glede te pravice, ki izvira iz spora o prenehanju delovnega razmerja in se uveljavlja v isti tožbi, revizija vedno dovoljena. Ker je tožnica zahtevek za plačilo denarnega povračila uveljavljala v posledici nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi in je sodišče o zahtevku tožnice pravnomočno odločilo z isto sodbo, gre za spor, v katerem je revizija dovoljena že po zakonu, zato je sodišče prve stopnje nepravilno zavrglo revizijo tožnice z dne 20. 10. 2015.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - organizacijski razlog - ukinitev delovnega mesta - odpoved večjemu številu delavcev
Tožena stranka je sprejela nov Pravilnik o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest, s katerim je ukinila tožničino delovno mesto, njene naloge pa je prenesla med ostale zaposlene. To pa predstavlja
organizacijski razlog, zaradi katerega je prenehala potreba po opravljanju dela, ki ga je tožnica opravljala pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Zato je bil podan utemeljen poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi v smislu 1. alinee 1. odstavka 89. člena ZDR-1.
Pri presoji obveznosti delodajalca, da izvede postopek odpovedi večjemu številu delavcev, se upoštevajo le tisti delavci, ki jim delovno razmerje preneha na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Ne upoštevajo pa se tisti delavci, ki jim pogodba o zaposlitvi preneha na drugih podlagah
(
npr. s sporazumnim prenehanjem pogodbe o zaposlitvi) ali tisti, ki zaradi ukinitve delovnih mest sklenejo z delodajalcem nove pogodbe o zaposlitvi brez odpovedi ali nadaljujejo delo v drugih enotah delodajalca brez spremembe pogodbe o zaposlitvi.
stroški postopka - dopolnilni sklep - preizkus uporabe materialnega prava po uradni dolžnosti
V okviru preizkusa pravilne uporabe materialnega prava po uradni dolžnosti je pritožbeno sodišče ugotovilo, da so bili tožeči stranki priznani previsoki stroški zato, ker je sodišče prve stopnje sicer pravilno in v skladu z ZOdvT izračunane potrebne stroške tožeče stranke naložilo v plačilo toženi stranki, ne da bi upoštevalo dejstvo, da je bil del teh stroškov (in celotna sodna taksa) tožniku že prisojen v uvodoma citirani V. točki sodbe in sklepa opr. št. VI Pd 630/2011 z dne 5. 9. 2014. Zato je že prisojene stroške v višini 168,05 EUR potrebno odšteti od stroškov, priznanih tožniku z izpodbijanim sklepom (z dne 23. 6. 2015) v višini 491,75 EUR, tako da je tožnik upravičen le še do razlike v višini 323,70 EUR. Pritožbeno sodišče je v razveljavitvenem sklepu opr. št. Pdp 1415/2014 tako v izreku kot tudi v obrazložitvi izrecno zapisalo, da mora sodišče prve stopnje v novem postopku ponovno odmeriti stroške postopka in tožeči stranki prisoditi še morebitno razliko nad že prisojenim zneskom stroškov postopka v V. točki izreka sodbe, vendar je sodišče prve stopnje (očitno pa tudi tožena stranka, ki tega dejstva v pritožbi ne omenja!) ta napotek prezrlo in očitno štelo, da je bila z razveljavitvenim sklepom razveljavljena celotna odločitev o stroških postopka v V. točki izreka sodbe, čeprav ni bila.
Skladno z določbo 78. člena ZPP stranko, ki nima pravdne sposobnosti, zastopa njen zakoniti zastopnik. Zakoniti zastopnik je določen z zakonom ali z aktom, ki ga izda organ, pristojen za socialne zadeve, na podlagi zakona. Ker je tožena stranka javni zavod, je za presojo, kdo je njen zakoniti zastopnik, potrebno uporabiti ZZ, ki v 31. členu določa, da je poslovodni organ zavoda direktor ali drug individualni organ, ter da direktor organizira in vodi delo in poslovanje zavoda, predstavlja in zastopa zavod in je odgovoren za zakonitost dela zavoda.
Strokovni direktor tožene stranke, četudi je po statutu pooblaščen za nadomeščanje direktorja v odsotnosti, glede na citirane določbe 78. člena ZPP in 31. člena ZZ ni zakoniti zastopnik tožene stranke in zato nima pravice do zastopanja pred sodiščem brez posebnega pooblastila zakonitega zastopnika, to je direktorja tožene stranke, poleg tega pa mora izpolnjevati tudi dodatni pogoj – opravljen pravniški državni izpit (ker je po citirani določbi 3. odstavka 87. člena ZPP lahko pooblaščenec samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit). To izhaja tudi iz določb 28. in 29. člena, zlasti pa iz 15. alineje 29. člena Statuta tožene stranke, na katero se sklicuje tožena stranka, ki določa da strokovni direktor zastopa toženo stranko v drugih zadevah in podpisuje pogodbe v mejah, ki jih s pooblastili določi direktor tožene stranke.
starostna pokojnina - odmera pokojnine - naknadno plačilo prispevkov - vštevanje obdobja zavarovanja v pokojninsko dobo
V socialnem sporu je mogoče zadevo presojati le ob upoštevanju pravno relevantnega dejanskega stanja, kakršno je obstajalo do konca upravnega postopka. Torej največ do datuma izdaje drugostopenjske odločbe. Zavarovanje, za katero je zavarovanec sam zavezanec za prispevek, je v pokojninsko dobo vštevno le, če so plačani prispevki. Ker do dokončnosti predsodnega postopka prispevki za sporno obdobje niso bili poravnani, tega obdobja ni mogoče upoštevati niti v sodno socialnem sporu. Zato tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih upravnih odločb in za priznanje starostne pokojnine v višjem znesku ni utemeljen.
Pri ugotavljanju lastnega dohodka v zvezi z upravičenostjo do varstvenega dodatka se med drugim upoštevajo prejemki obeh zakoncev in se ob izpolnjevanju ostalih predpisanih pogojev dajatev v določeni višini za določeno časovno obdobje določi za oba zakonca. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožnikova družina, ki jo sestavljata tožnik in njegova žena, upravičena do varstvenega dodatka v višini 123,67 EUR mesečno. Torej, v višini razlike med minimalnim dohodkom za varstveni dodatek za družino in lastnim dohodkom tožnikove družine. Ker sta izpodbijana upravna akta pravilna in zakonita, tožbeni zahtevek na njuno odpravo in za priznanje varstvenega dodatka v višjem znesku ni utemeljen.
Sodni izvršitelj - imenovanje novega izvršitelja - razrešitev izvršitelja - prevzemnik - izbira izvršitelja - smrt izvršitelja med postopkom
Glede pravice in dolžnosti upnika, da v postopku predlaga izvršitelja, ki bo opravljal izvršilna dejanja, ni razlike glede na to, ali je izvršitelj med postopkom umrl, ali pa je bil razrešen iz enega od razlogov, predvidenih v 1. do 10. točki prvega odstavka 286. a člena ZIZ. Namen tretjega odstavka 287. člena ZIZ in 44. a člena ZIZ je namreč v obeh primerih isti.
ZPIZ-1 člen 15, 15/1. ZMEPIZ-1 člen 115a. ZPP člen 154, 154/1, 156.
lastnost zavarovanca - stroški postopka
Tožnik je v tem sporu izpodbijal odločitev tožene stranke, da ima tožnik lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova opravljanja samostojne dejavnosti za poln zavarovalni čas. Po vložitvi tožbe je že sama tožena stranka po sprejemu ZMEPIZ-1A izdala odločbo, s katero je odpravila izpodbijani odločbi. Ker je tožnik v postopku uspel, razlog za zavrženje tožbe zaradi pomanjkanja pravnega interesa pa ni bil na njegovi strani, temveč je posledica novo izdane odločbe tožene stranke, je upravičen do povračila stroškov postopka.
ZPP člen 8, 236a, 286a. ZDR-1 člen 7, 89, 89/1, 89/1-3, 89/2, 89/3.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - verbalno spolno nadlegovanje
Tožena stranka je tožeči stranki utemeljeno redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz krivdnega razloga zaradi verbalnega spolnega nadlegovanja sodelavke A.A., s čimer je tožeča stranka kršila določbe iz pogodbe o zaposlitvi ter 7. člen ZDR-1, ki prepoveduje tudi vsakršno spolno nadlegovanje na delovnem mestu.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove - poslovni razlog - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - organizacijski razlog
Reorganizacija je izvedena takrat, ko se delodajalec odloči, da se naloge določenega delovnega mesta porazdelijo med ostale zaposlene, torej da bo obstoječe delo opravil z manj zaposlenimi. Na zakonitost odpovedi ne vplivajo niti poslovni rezultati niti obseg dela, saj se delodajalec za reorganizacijo lahko odloči tudi v primeru nespremenjenega obsega dela in nespremenjenih poslovnih rezultatov. Sodišče pa nima pravice, da se spušča v presojo organiziranosti dela pri toženi stranki, saj je to v avtonomni pristojnosti delodajalca, pri čemer je direktor tožene stranke tisti, ki ima največji vpogled v poslovanje ter v potrebe tožene stranke po prilagajanju delovnega procesa. Sodišče prve stopnje je odločitev o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga oprlo na izpovedbe prič, ki kot take nimajo pravice, da odločajo o razlogih reorganizacije, ne pa na izpovedbo direktorja, ki je na naroku za glavno obravnavo obrazložil svojo odločitev glede reorganizacije dela pri toženi stranki. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - javni uslužbenec - pisno opozorilo
Pisnega opomina, ki vsebuje le splošno opozorilo, da bo v primeru, če se bodo kršitve vseeno nadaljevale, ponovno uveden disciplinski postopek in podana redna odpoved pogodbe, brez navedbe, na katero obdobje se nanaša (ni določeno, da obstaja možnost odpovedi v primeru ponovne kršitve v enem letu od prejema pisnega opozorila oz. v obdobju, določenem v kolektivni pogodbi dejavnosti, vendar najdalj v dveh letih), ni mogoče šteti za pisno opozorilo pred redno odpovedjo. Če je delodajalec ocenil, da določena kršitev ni tako huda, da bi bilo potrebno delavcu podati prehodno opozorilo pred odpovedjo v smislu 85. člena ZDR-1 in mu je izrekel le (milejšo) disciplinsko sankcijo – v obravnavanem primeru opomin, te disciplinske sankcije ni mogoče šteti za predhodno opozorilo kot pogoj za podajo redno odpovedi iz krivdnega razloga, čeprav so tudi disciplinske sankcije namenjene discipliniranju kršitelja in temu, da delavec kršitev ne bi ponavljal, oziroma da bi svoje delo izboljšal in ustrezno izpolnjeval svoje obveznosti. Tožena stranka tako ni izpolnila svoje obveznosti v zvezi s predhodnim pisnim opozorilom v smislu določbe 1. odstavka 85. člena ZDR-1. Ker pa je predhodno opozorilo pogoj za zakonitost kasnejše odpoved iz krivdnega razloga, je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, podana tožnici, že iz tega razloga nezakonita, odločitev sodišča prve stopnje pa pravilna.
invalid III. kategorije invalidnosti - invalid I. kategorije invalidnosti - izvedenec
Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskega mnenja sodnega izvedenca specialista psihiatra, da je tožnica zmožna le za delo s polovičnim delovnim časom, utemeljeno zaključilo, da je pri tožnici podano stanje po 3. alineji drugega odstavka 63. člena ZPIZ-2 in jo na tej podlagi razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti s pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno oziroma 20 ur tedensko na svojem delu. Hkrati je pravilno odločilo, da bo o pravici, višini in izplačevanju delnega nadomestila odločil toženec s posebno odločbo v 30 dneh po pravnomočnosti te sodbe. Ker pri tožnici ne gre za popolno izgubo delovne zmožnosti za vsako organizirano pridobitno delo, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti s priznanjem pravice do invalidske pokojnine.
vročanje družbi - vročanje na sedežu družbe - poizvedbe glede kršitev postopka - poročilo o kršitvah določb postopka
Tožnici je bil poziv za dopolnitev tožbe vročen na dan, ko je sodno pošiljko za družbo (tožnico) prevzela sicer za to ne posebej pooblaščena mati tožničine zakonite zastopnice, ki živi na sedežu družbe in pošiljke v odsotnosti hčerke tudi za družbo dejansko redno sprejema.
Sodišče prve stopnje je napačno vročalo tožbo na naslov tožene stranke v stečaju. Ker je bila tožba vložena v skladu z napotitvenim sklepom stečajnega upravitelja, ki je prijavljeno terjatev tožeče stranke prerekal, bi sodišče prve stopnje moralo tožbo, v skladu z določbo 251. člena ZFPPIPP, vročiti stečajni upraviteljici na naslovu, ki je naveden kot naslov za vročanje v imeniku upraviteljev pri Ministrstvu za pravosodje. Ker je bilo pisanje vročeno na drugem naslovu, pomeni, da je bila vročitev nepravilna.
ZDR člen 204, 204/3. ZDR-1 člen 54, 54/1, 54/1-3, 56, 132, 132/1.
pogodba o zaposlitvi za določen čas - transformacija v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas - povečan obseg dela
Razlog za sklenitev obeh aneksov k pogodbi o zaposlitvi za določen čas je bil v nasprotju z zakonom, ker pogodba ni bila sklenjena zaradi opravljanja dela (oziroma zaradi začasno povečanega obsega dela, kot je v aneksih zapisano), temveč zaradi zagotovitve nadomestila plače v breme javnih sredstev. Zato je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je tožnik sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas in tožbenemu zahtevku ugodilo.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS0015125
ZDR člen 43, 184, 184/1. OZ člen 131, 131/1, 131/2, 149, 150, 153, 153/1, 153/3. ZVZD člen 5, 9, 23, 23/1, 23/2, 24, 24/1, 24/2, 24/3.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - plačilo odškodnine - nepopolna ugotovitev dejanskega stanja - razlogi o odločilnih dejstvih - zmotna uporaba materialnega prava - spolzke stopnice - sestop s tovornjaka - nevarno delo
Sodišče prve stopnje je zmotno zaključilo, da je šlo pri zdrsu tožnika na stopnici pri sestopu s tovornjaka in posledično poškodbi tožnika za njegovo nepazljivost oziroma nesrečno naključje, ki bremeni njega samega. Tožnik je zapeljal na rampo le s sprednjim delom vozila, zaradi česar je moral sestopiti z vozila, ki je bilo nagnjeno, pri tem pa je bistveno, da je imel tožnik tudi v primeru, ko bi povsem pravilno pripeljal na rampo, ob strani le 50 cm prostora za sestop. To pomeni, da gre za povečano nevarnost ob sestopu, saj vsakršna nepravilnost povzroči padec z rampe, kar se je zgodilo tudi tožniku. Poleg tega je bilo mesto, kjer bi tožnik sestopil, mokro od prejšnjih pranj vozil, saj naj bi bil tožnik zadnji izmed osmih vozil v vrsti. Sestop na mokro rampo, ki je pod kotom, s tem da je potrebno sestopiti po dveh stopnicah, ki sta prav tako zaradi položaja tovornjaka pod naklonom in mokri, iz kabine tovornjaka ritensko, pomeni, da gre za delo s povečano nevarnostjo. Sodišče teh okoliščin ni upoštevalo, zato ni pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da ni šlo za nevarno delo. Nepravilni so tudi zaključki sodišča prve stopnje, da ni podana krivdna odgovornost tožene stranke. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati, da tožena stranka ni posredovala nobene dokumentacije, ki bi dokazovala, da je bil tožnik ustrezno usposobljen za varno delo oziroma seznanjen z nevarnostmi pri delu v smislu 23. in 24. člena ZVZD ter kakšne ukrepe je glede tega izvedla po določbi 5. člena ZVZD. Sodišče prve stopnje je materialnopravno zmotno zaključilo, da ni podan temelj odškodninske odgovornosti. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Po oceni pritožbenega sodišča so bili izpolnjeni pogoji za narok, kot tudi pogoji za preklic pogojne obsodbe, saj ni mogoče slediti pritožbeni navedbi, da obsojenec naložene obveznosti še ni plačal, ker ni razpolagal z naslovom in računom oškodovanke. Tudi trditev, da oškodovanka na naslovu, kamor naj bi ji poslal obvestilo obsojenčev zagovornik, ni dosegljiva, ni sprejemljiva, saj spisovni podatki kažejo drugače, to je, da je oškodovanka vedno prejemala obvestila na naslovu, ki ga je posredovala sodišču, obsojenec pa je imel več kot dovolj časa, da svojo obveznost izpolni in poišče način za izpolnitev obveznosti.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - navodila zdravnika
Tožnik s svojimi ravnanji – ko se je sestal s prijateljem in v bližnjem lokalu pred odhodom na pregled k zdravnici, popil kavo in odigral partijo šaha in pred tem prijatelju pomagal pri prevozu avtomobila v nekaj kilometrov (7,5 km) oddaljeni kraj oziroma odšel v trgovino, in ko se je dan kasneje od doma odpeljal na Policijsko postajo v domačem kraju, ni kršil niti navodil specialista niti navodil osebne zdravnice, njegovo ravnanje, ki bi mu ga osebna zdravnica tudi sicer dovolila, kot je izpovedala, pa ni vplivalo na podaljšanje zdravljenja oziroma ni poslabšalo njegovega zdravstvenega stanja. Zato ni bil ni podan utemeljen razlog za izredno odpoved po 8. alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1, ki določa, da lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec v času odsotnosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe ne spoštuje navodil pristojnega zdravnika, imenovanega zdravnika ali zdravniške komisije, ali če v tem času opravlja pridobitno delo ali če brez odobritve pristojnega zdravnika odpotuje iz kraja svojega bivanja.
priznanje štipendije - Zoisova štipendija - stvarna pristojnost - zmotna uporaba materialnega prava - stroški postopka
Stroški postopka po ZUP so vezani na postopek o določeni upravni stvari in so del odločbe o glavni stvari, lahko pa se o stroških postopka odloči s sklepom, vendar mora biti to v odločbi o glavni stvari navedeno. V obravnavanem primeru je bila sporna dodelitev štipendije in vračilo prejetih štipendij. Ker so v tem postopku pred prvostopenjskim sodiščem ostali sporni le stroški postopka, se stvarna pristojnost določi po vsebini glavne stvari. Glavna stvar pa se nanaša na pravico do štipendije, torej na zadevo, o kateri je po točki 3. c 7. člena ZDSS-1 stvarno pristojno Delovno in socialno sodišče v Ljubljani. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.