V konkretnem primeru je prišlo do preplačila plače tožencu za sporno obdobje zaradi tega, ker se je nepravilno upoštevalo določilo o odpravljanju nesorazmerja v osnovnih plačah. Napačno je bila izračunana skupna razlika za odpravo nesorazmerja ob upoštevanju 34. namesto pravilno 32. plačnega razreda, ki bi se moral upoštevati zaradi nižje stopnje izobrazbe tudi pri odpravi nesorazmerij v osnovni plači v skladu z določbo 49. č člena ZSPJS, kar je vplivalo na obračun in izplačila plače in povzročilo izplačilo previsoke plače toženi stranki. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku za vračilo preveč izplačanih plač v spornem obdobju.
Glede na to, da so določbe ZSPJS o plačah v javnem sektorju, zlasti glede na 3. člen ZSPJS, prisilne narave, je potrebno uporabiti določbo 86. člena OZ, ki govori o ničnosti pogodbe in določa, da je pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, nična, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. Pogodbeno določilo, po katerem je javni uslužbenec upravičen do višje plače kot je zakonsko določena, je nično in zato nima pravnega učinka. Kdor je na podlagi nične pogodbe že izpolnil svojo obveznost, je izpolnil nekaj, česar ni bil dolžan, zato ima pravico zahtevati svojo izpolnitev nazaj s kondikcijskim zahtevkom. Enako velja za napačen obračun plače, zaradi katerega pride do preplačila plače oziroma do višjega izplačila plač, ki presega plačo, določeno v skladu z ZSPJS. Zato v tem primeru ne pride v poštev določba 191. člena OZ, ki določa, da kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen če si je pridržal pravico zahtevati nazaj, ali če je plačal, da bi se izognil sili.
Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino člen 20, 21, 22, 37, 37/1, 37/2. ZPIZ-1 člen 67.
starostna pokojnina - sorazmerni del - sporazum o socialnem zavarovanju - invalid III. kategorije invalidnosti - invalidska pokojnina
Glede na to, da je bila tožniku pravica do sorazmernega dela invalidske pokojnine v Republiki Sloveniji s strani toženca zavrnjena, ostane skladno z določbo drugega odstavka 37. člena Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino dajatev (invalidska pokojnina) obveznost pogodbenice, ki jo je priznala, torej nosilca pokojninskega in invalidskega zavarovanja v BIH, ki je tožniku priznal pravico do invalidske pokojnine na podlagi seštevanja zavarovalnih dob pri obeh nosilcih zavarovanja. To pomeni, da tožnik po uveljavitvi Sporazuma z BIH na podlagi zavarovalne dobe, ki je bila že upoštevana pri priznanju njegove invalidske pokojnine, pri tožencu ne more uveljaviti pravice do starostne pokojnine oz. drugih pokojninskih dajatev.
imenovanje v naziv - javni uslužbenec - transformacija delovnega razmerja
Imenovanje javnega uslužbenca v naziv je v pristojnosti predstojnika organa državne uprave (prvi odstavek 90. člena ZJU). Tožena stranka tožnice še ni imenovala v noben naziv, zato sodišče še ni pristojno, da bi namesto delodajalca imenovalo tožnico v ustrezen uradniški naziv. Šele ko bo tožena stranka na podlagi tretjega odstavka 84. člena ZJU imenovala tožnico v naziv z odločbo, v kateri bo določila naziv (ob pogojih iz 86. člena ZJU) in datum pridobitve naziva, bo lahko tožnica v skladu s šestim odstavkom 24. člena ZJU sodno varstvo uveljavljala pred sodiščem, pristojnim za upravne spore (prim. sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII R 20/2010). S tem, ko je sodišče prve stopnje odločilo, da se tožnica imenuje v naziv, je storilo absolutno bistveno kršitev določbe pravdnega postopka po 3. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.
invalid III. kategorije invalidnosti - delna invalidska pokojnina
Tožnica je bila razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni z omejitvami pri delu, vključno s časovno razbremenitvijo 4 ure dnevno. Ker gre za uveljavljanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja, ji je sodišče prve stopnje pravilno priznalo pravico do dela na drugem delovnem mestu s krajšim delovnim časom od 1. 9. 2012 dalje. Ob III. kategoriji invalidnosti s časovno razbremenitvijo je tožnici pravilno priznana pravica do dela s krajšim delovnim časom od polnega vključno z določenimi omejitvami pri delu glede na tožničino preostalo delazmožnost. Hkrati pa je ob ugotovljeni preostali delovni zmožnosti za 4 ure dnevno sodišče prve stopnje tožnici pravilno priznalo tudi pravico do delne invalidske pokojnine in odločilo, da bo o višini in izplačevanju odločila tožena stranka s posebno upravno odločbo.
zavarovanje vozila - vrednost vozila - določitev zavarovalne vsote - zavarovalna polica - višina premije - podzavarovanje - nastanek zavarovalnega primera - višina odškodnine
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka zastopniku tožene stranke predložila samo račun italijanskega proizvajalca in ničesar drugega, da konkretno vozilo ni uvrščeno v katalog Eurotax, da je tožeča stranka glede vrednosti avtodoma strokovnjak, saj je njena dejavnost zastopstvo, prodaja in servis avtodomov R., zaradi česar je zavarovalni agent vrednost, kot jo je posredovala tožeča stranka upravičeno štel za verodostojno vrednost. Toženi stranki zato ni mogoče očitati neskrbnega ravnanja pri določitvi zavarovalne vsote, ne glede na to, da vrednosti ni ocenila strokovna služba tožene stranke.
sistem delitve stroškov ogrevanja – izvajalec – naročilo – nesoglasja med etažnimi lastniki – pravica do obravnavanja pred sodiščem – absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Tožena stranka skuša s trditvami, da vgrajeni sistem delitve stroškov ogrevanja ni primeren za ugotavljanje njene porabe, na tožečo stranko (ki je izvajalka) prevaliti breme, ki izhaja iz nesoglasij uporabnikov oz. lastnikov stavbe. Tožeča stranka je namreč delo opravila v obsegu, kot ji je bilo naročeno.
Sodišče prve stopnje je presodilo, da vgrajeni sistem deluje, čeprav je tožena stranka temu konkretizirano in dokazno podprto nasprotovala. To je dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje, ki je v sporu majhne vrednosti ni dopustno izpodbijati. Vendar je sodišče prve stopnje pri tej dejanski ugotovitvi kršilo pravico tožene stranke do obravnavanja (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Tožena stranka namreč utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje pavšalno zapisalo, da šteje za dokazano, da sistem deluje, ker so tako izpovedale priče D. D., E. E. in C. C. (pri čemer ni obrazložilo, kaj so o spornem dejstvu sploh izpovedale in zakaj jim sledi, oziroma zakaj ne sledi F. F. oz. G. G., ki sta izpovedala, da sistem ne deluje oziroma da se stroški ne obračunavajo po tem sistemu).
nadomestilo za primer brezposelnosti - brezposelna oseba - zavarovalna doba
V skladu z načeom izkoriščenosti zavarovalne dobe iz 69. člena ZUTD se pri ponovnem uveljavljanju pravic iz naslova brezposelnosti v zavarovalno dobo ne všteva obdobje, od katerega je bila zavarovancu pravica do denarnega nadomestila že odmerjena in zavarovalna doba, dosežena na podlagi prejemanja denarnega nadomestila. To pa v skladu s 17. členom ZUTD-A ne velja le za starejše zavarovance, ki so ob ponovnem uveljavljanju pravice dopolnili starost 57 let ali 35 let zavarovalne dobe. Tožnica je do dneva prenehanja delovnega razmerja oz. ponovnega uveljavljanja pravice do denarnega nadomestila dopolnila le 51 let starosti in 33 let zavarovalne dobe, zato zanjo ta izjema ne velja.
ZPP člen 186, 190, 190/1. OZ člen 229, 299/2, 1022, 1025.
odstop terjatve med pravdo - relevančna teorija - solidarno poroštvo - porok in plačnik - odškodninska odgovornost upnika poroku
Če bi tožeča stranka kot cedent med pravdo cedirala svojo terjatev nasproti toženi stranki D. d. d. kot cesionarju po 417. členu OZ, bi vtoževana terjatev sicer prešla v premoženje cesionarja. Toda procesni predpis ne določa, da bi morala tožeča stranka pritegniti v pravdo cesionarja kot tožečo stranko, ampak tako procesno situacijo ureja prvi odstavek 190. člena ZPP. Namen ureditve po 190. členu ZPP je v zavarovanju položaja tožeče stranke, da lahko tudi v teku pravde neovirano razpolaga s stvarjo ali pravico, na katero se nanaša pravda, hkrati pa ne obstoji nevarnost, da bo v pravdi njen zahtevek zaradi prenehanja stvarne legitimacije zavrnjen. Po prevladujoči sodni praksi je pri odstopu vtoževane terjatve med pravdo uveljavljena relevančna teorija, po kateri mora tožeča stranka v vsakem primeru spremeniti tožbeni zahtevek tako, da ga prilagodi nastali odsvojitvi. S tem, ko bi tožeča stranka prilagodila tožbeni zahtevek pravnemu dejstvu, da je med pravdo odstopila terjatve novemu upniku, ne bi prišlo do subjektivne spremembe tožbe, ker bi pravdni stranki ostali isti, prav tako pa bi ostal nespremenjen tožbeni zahtevek, saj bi njegova dopolnitev (da se izpolni novemu upniku) med (pravdnim) postopkom predstavljala le način izpolnitve obveznosti, razen tega pa bi se opirala na okoliščino, ki je nastala po vložitvi tožbe (186. člen ZPP). Prav zaradi nesoglasij glede poziva k plačilu pa je v OZ urejeno, da mora upnik, če dolžnik ne izpolni pravočasno svoje obveznosti, o tem obvestiti poroka, ker sicer odgovarja za škodo, ki nastane zaradi tega poroku. Drugače povedano, opustitev cit. dolžnosti ne nosi drugih posledic kot odškodninsko odgovornost upnika, porok pa je še vedno dolžan plačati zapadli dolg glavnega dolžnika v višini in z zapadlostjo kot glavni dolžnik.
ZZVZZ člen 80, 81, 81/2. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 232.
začasna nezmožnost za delo - bolniški stalež - nosilec dejavnosti
Tožnika je potrebno obravnavati kot nosilca dejavnosti direktorja - disponenta in v okviru te dejavnosti tudi ocenjevati njegovo delazmožnost upoštevajoč njegovo zdravstveno stanje. Tožnik lahko, glede na zdravstveno stanje (kronična degenerativna bolezen osteoartikularnega aparata) in težave, ki jih ima, opravlja bistvena opravila v okviru dejavnosti v skrajšanem delovnem času. To je organizira delo, opravlja administrativna dela, lažja vzdrževalna dela ter vodstvena opravila. Ker je bil tožnik v spornem obdobju zmožen navedena dela opravljati v skrajšanem delovnem času 4 ur, je tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je bil v v spornem obdobju začasno nezmožen za delo za polni delovni čas, neutemeljen.
Pri tožnici je prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti, saj tožnica zaradi psihičnih omejitev ni več zmožna za delo na delovnem mestu sortirka. Poleg tega tudi ni sposobna osvojiti novih znanj, potrebnih za vključitev na novo delovno mesto in v novo delovno okolje, tako da ni več zmožna za kakršnokoli pridobitno delo. Zato je tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti s priznanjem pravice do invalidske pokojnine utemeljen.
V konkretni zadevi pa se zahtevki niso opirali le na različno pravno in dejansko podlago, marveč je šlo tudi za eventualno kumulacijo, pri kateri se vrednost spornega predmeta določi ločeno za vsak eventualno kumulirani zahtevek posebej (drugi odstavek 41. člena ZPP).
ZZVZZ člen 80, 80/2, 81, 81/2. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 232. ZPP člen 254, 254/3.
začasna nezmožnost za delo - poškodba pri delu - bolezen - vzrok
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da dogodek z dne 21. 11. 2011 (poškodba v prometni nezgodi) pri tožniku ni pustil takšnih posledic, ki bi zahtevale več kot 11 mesecev za saniranje posledice poškodb, pridobljenih v prometni nezgodi, saj je šlo za lahko poškodbo, pri kateri je bil ugotovljen izvin oziroma nateg mišic, to je sprememba stanja mišičnega tkiva in ne poškodbe na skeletu. Zato je tožnik v spornem obdobjeu ob takem zdravstvenem stanju lahko opravljal svoje delo. Tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je bil tožnik začasno nezmožen za delo tudi v spornem obdobju, ni utemeljen, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
Toženec je tožnici pomotoma izplačal letni dodatek v polni višini, čeprav je tožnici pripadal le sorazmerni del letnega dodatka. Zato je nastalo preplačilo, ki ga je tožnica dolžna vrniti. V skladu s 1. odstavkom 275. člena ZPIZ-1 je oseba, ki je brez pravnega temelja obogatena na škodo drugega, oz. ji je bil na račun toženega zavoda izplačan denarni znesek, do katerega ni upravičena, dolžna prejeto vrniti.
Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo o stroških postopka na podlagi ugotovitve uspeha v sporu. Uspeh tožnice v sporu je določilo tako, da je od celotnega zneska 3.038,26 EUR (izplačilo plače, regresa za letni dopust, stroškov za prehrano in stroškov za prevoz), ki ga je tožnica vtoževala, odštelo znesek 155,40 EUR. Ta znesek predstavlja del tožničinega zahtevka, s katerim ni uspela v sporu. Sodišče prve stopnje je namreč tožbeni zahtevek za izplačilo zneska 155,40 EUR zavrnilo. Od celotnega vtoževanega zneska je odštelo še 550,14 EUR (izplačilo stroškov prevoza in prehrane na delo za čas od aprila 2013 do septembra 2013 z zakonskimi zamudnimi obrestmi), ker je tožnica v tem delu tožbo delno umaknila. Sodišče prve stopnje je tožnici prisodilo 2.332,72 EUR, kar pomeni, da je v sporu uspela 76,78 %. Na podlagi tega je odločilo, da je tožnica upravičena do povrnitve potrebnih stroškov postopka na podlagi drugega odstavka 154. člena in 155. člena ZPP v tem obsegu, tožena stranka pa v obsegu 23,22 %.
Postopek zavarovanja s predhodno odredbo je treba ustaviti tudi v primeru, ko je odločitev, na podlagi katere je bila predhodna odredba izdana, razveljavljena, zadeva pa vrnjena v ponovno odločanje sodišču prve stopnje ali drugemu pristojnemu organu.
OZ člen 84. EZ-1 člen 554. Uredba o načinu izvajanja gospodarske javne službe dejavnost sistemskega operaterja distribucijskega omrežja električne energije in gospodarske javne službe dobava električne energije tarifnim odjemalcem člen 46. Splošni pogoji za oskrbo manjših poslovnih odjemalcev z električno energijo člen 12. Splošni pogoji za dobavo in odjem električne energije iz distribucijskega omrežja električne energije člen 104.
pogodba o dobavi električne energije - dobava električne energije preko tretje osebe - sistemski operater distribucijskega omrežja - odstop od pogodbe - prenehanje z dobavo električne energije - najemna pogodba za poslovni prostor - kupec električne energije - najemnik - imetnik soglasja za priključitev - pogodba o dostopu do omrežja - neaktivnost najemodajalca - breme plačila po prekinitvi - zamenjava dobavitelja - odpovedni rok - datum prekinitve
V medsebojna razmerja v konkretni zadevi so vključeni štirje: tožeča stranka kot dobavitelj električne energije, tožena stranka kot kupec električne energije, SODO kot operater omrežja, ki je z imetnikom soglasja o priključitvi (najemodajalcem) sklenil pogodbo o dostopu do omrežja, in najemodajalec, ki je tisti, ki lahko uveljavlja pravico do ustavitve distribucije električne energije. Bistveno vprašanje tako je, ali neaktivnosti najemodajalca (imetnika soglasja za priključitev) naprtiti v breme najemniku, torej toženi stranki, ali v breme dobavitelju.
Toženec ni bil pogodbena stranka, ki bi imela s SODO sklenjeno pogodbo o dostopu do omrežja, zato je ne bi mogel prekiniti. To pa položaja tožene stranke ob odstopu od Pogodbe o dobavi v tej zadevi ne more bremeniti.
V tej konkretni zadevi je bila tožeča stranka tista, ki bi morala ob odpovedi Pogodbe o dobavi s strani kupca, ki ni imetnik soglasja za priključitev, odpoved v primernem roku sprejeti, hkrati pa sama urediti vse potrebno, da bi imetnik soglasja za priključitev bodisi zamenjal dobavitelja, bodisi da brez odlašanja pride do ustavitve distribucije električne energije. Tudi tožeča stranka se v pritožbi sklicuje na to, da je to dolžna storiti le ob sklenitvi pogodbe, zato bi te možnosti v razmerju do najemodajalca lahko poskušala izkoristiti. Pogodbo o dobavi je tožeča stranka sklepala kot strokovnjak s tega področja, pri tem pa, kar je bistveno, iz dejanske podlage izpodbijane sodbe sploh ne izhaja, da bi bila Pogodba o dobavi sklenjena s soglasjem imetnika za priključitev. Tožeča stranka se zato neutemeljeno sklicuje na dejstvo, da je toženec sam sklenil Pogodbo o dobavi, ki se nanaša na merilno mesto v lasti tretjega. Posledično pa je nepošteno, da mora najemnik poravnati stroške, nastale v času, ko je tožeča stranka urejala ustavitev distribucije električne energije z imetnikom soglasja za priklop.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - IZVRŠILNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VDS0015738
ZDSS-1 člen 43. ZIZ člen 270, 271, 272, 273. Zvis člen 10, 23, 24, 24/5, 25. Statut UM člen 299, 337.
razrešitev - imenovanje - začasna odredba
Dekan fakultete kot članice univerze po ZVis ni njen poslovodni organ. To velja le za dekana visokošolskega zavoda, ki ni članica univerze, kjer je dekan že po določbi petega odstavka 24. člena ZVis poslovodni organ in strokovni vodja takega zavoda. Rektor je tisti, ki vodi, predstavlja in zastopa univerzo (23. člen ZVis) in ga je mogoče šteti kot tistega, ki opravlja tudi poslovodno funkcijo.
Pravna oseba je le univerza. V okviru univerze se ustanovijo fakultete in umetniške akademije, lahko pa tudi visoke strokovne šole in drugi zavodi - članice univerze (članice univerze), ki imajo pravice in obveznosti, določene z ZVis, aktom o ustanovitvi univerze in statutom univerze. Članice univerze pri izvajanju nacionalnega programa visokega šolstva, za katerega zagotavlja sredstva Republika Slovenija, nastopajo v pravnem prometu s pooblastili, ki jih določa akt o ustanovitvi univerze in statut, v imenu in za račun univerze. V drugih primerih članice univerze nastopajo v pravnem prometu v svojem imenu in za svoj račun v skladu z aktom o ustanovitvi in statutom univerze (10. člen ZVis).
dogovor o proviziji - dokazovanje dogovora - prosta dokazna ocena - dokazni standard - gotovost - izključitev vsakega dvoma - nedokazanost - pravilo o dokaznem bremenu - razlogi o odločilnih dejstvih - nasprotje v razlogih sodbe
Tožnici ni uspelo z gotovostjo dokazati (tj. podati argumentirane trditve o dejstvih, ki izključujejo vsak razumen dvom), da tožbeni zahtevek za plačilo provizije obstoji.
zamudna sodba - začetek osebnega stečaja - prekinitev pravdnega postopka - vročanje tožbe v odgovor - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Stečajni postopek se je pričel pred izdajo izpodbijane zamudne sodbe in pred vročitvijo tožbe toženi stranki. Ker tožba ni bila pravilno vročena, pogoji za izdajo zamudne sodbe niso podani.
ugotovitev obsega skupnega premoženja – obstoj zunajzakonske skupnosti – pogoji za obstoj zunajzakonske skupnosti – kršitev pravice do izjave – absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Sodišče je kršilo tožnikovo pravico do izjave s tem, ko je brez argumentirane obrazložitve zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje njegove matere. Sodišče prepričljivih razlogov za zavrnitev dokaznega predloga ni navedlo ne na naroku ne v obrazložitvi sodbe. V dokaznem sklepu je le zapisalo, da je preostale dokazne predloge kot nepotrebne zavrnilo, v nadaljevanju pa tožniku zmotno očitalo, da je bil navedeni dokazni predlog nesubstanciran.