CIVILNO PROCESNO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - OSEBNOSTNE PRAVICE
VSL00048655
URS člen 34, 35. DZ člen 239, 239/2, 239/3, 240, 241, 262, 262/1. ZNP-1 člen 64, 64/3. ZVDZ člen 7, 7/2.
postopek za postavitev odrasle osebe pod skrbništvo - skrbništvo - izbira skrbnika - postavitev skrbnika - naloge skrbnika - želje varovanca - pravica do osebnega dostojanstva - poseg v varstvo pravic zasebnosti in osebnostnih pravic - skrb za varovančeve premoženjske pravice in koristi - mnenje Centra za socialno delo (CSD) - odvzem volilne pravice - pravica do izjave - bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Poleg potrebnih lastnosti in sposobnosti skrbnika, ki jih zakon opredeljuje v 240. in v 241. členu, DZ določa, da sodišče pri imenovanju skrbnika upošteva predvsem želje varovanca, če jih je ta izrazil in če je sposoben razumeti njihov pomen in posledice, in če je to v korist varovanca. Določba je izraz dostojanstva osebe in njene pravice do samostojnega odločanja o sebi. Obe sta kot človekovi pravici zagotovljeni z Ustavo. Dopustnost posegov vanju je zato omejena na najmanjši potreben obseg. Nespoštovanje varovančeve želje je sprejemljivo le v primeru, ko je ugotovljeno, da ni sposoben razumeti njenega pomena in posledic, ali če ni v njegovo korist. Navedeno tudi pomeni, da se je sodišče dolžno z osebo pogovoriti o osebah, ki pridejo v poštev pri izbiri skrbnika in njeno mnenje ovrednotiti ob upoštevanju danih možnosti in dobrobiti osebe.
Ker odločitev o postavitvi skrbnika intenzivno posega v pravico posameznika, da samostojno odloča o svojih zadevah, mora biti obseg skrbnikovih nalog omejen na najmanjši potreben obseg. Še posebej v primeru, ko oseba nasprotuje postavitvi skrbnika, je sodišče dolžno oblikovati naloge tako, da bo iz izreka razvidno, v čem ostaja samostojna in do kod segajo skrbnikove naloge na posameznih področjih.
Odvzem volilne pravice bodisi na aktivni bodisi na pasivni strani morejo utemeljevati le okoliščine, iz katerih izhaja, da oseba ni sposobna razumeti pomena, namena in učinkov volitev.
Sodišče bi moralo najkasneje tedaj, ko je ugotovilo, da pritožnik nasprotuje skrbništvu in da je možno, da njegovo nasprotovanje ne bo privedlo do ustavitve postopka, pritožniku predstaviti možnosti za zagotovitev (pravne) pomoči v postopku. Dolžno mu je bilo bodisi dati možnost, da si izbere odvetnika, in ga poučiti o možnostih za pridobitev brezplačne pravne pomoči, bodisi postaviti začasnega skrbnika z nalogo pomagati pritožniku pri uveljavitvi njegovih pogledov v postopku. Šele če bi pritožnik obe možnosti zavrnil in bi sodišče ocenilo, da gre za pristno nasprotovanje in da zmore sam dovolj dobro predstaviti svoje želje in poglede v postopku, bi bil mogoč sklep, da je bila pritožniku zagotovljena pravica do izjave.
ZKP člen 166, 166/2, 340, 340/1, 340/1-1, 371, 371/1, 371/1-3, 371/1-11, 372/2. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6. URS člen 29.
razveljavitev sodbe - absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih - nejasni razlogi o odločilnih dejstvih - pomanjkljiva dokazna ocena - relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - neobstoječ pravni pouk - enakost orožij - kršitev pravice do obrambe - pravica do poštenega sojenja - tuj državljan - pravna jamstva v kazenskem postopku
Da so navedbe zagovornice povsem utemeljene, potrjuje tudi dejstvo, da je preiskovalni sodnik sicer formalno zadostil določbi 166. člena ZKP, po kateri lahko pred izdajo sklepa o preiskavi, opravi posamezna preiskovalna dejanja, ki bi jih bilo nevarno odlašati, drugi odstavek 166. člena ZKP pa glede vabljenja in zaslišanja osumljenca napotuje na uporabo določb ZKP o vabljenju in zaslišanju obdolženca, čemur pa sodišče prve stopnje ni zadostilo, saj obdolžencu, tedaj osumljencu, ni bil dan noben pravni pouk.
STAVBNA ZEMLJIŠČA - STEČAJNO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSK00048680
ZVEtL-1 člen 7.. ZPN člen 7.. ZTLR člen 12.
funkcionalno zemljišče k stavbi - nakup nepremičnine v stečajnem postopku - pravno nasledstvo - redna raba stavbe
Pojma redna raba stavbe ni mogoče razlagati tako široko, kot si to predstavlja tožeča stranka. Predvsem redna raba ni odvisna od (gospodarske) dejavnosti, ki se slučajno v nekem trenutku izvaja v tej stavbi, temveč se ta pojem nanaša na normalno rabo in funkcioniranje stavbe. Taki rabi stavb so namenjene nepremičnine in njihovi deli, ki v naravi predstavljajo dostopne poti, dovoze, parkirne prostore, prostore za smetnjake, prostore za igro in počitek, zelenice, zemljišče pod atriji in podobno, pri čemer te nepremičnine služijo lastnikom za uporabo stavbe, ne pa za izvajanje gospodarske dejavnosti v njej (kar bi predstavljalo posebno rabo stavbe).
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnikova osnovna naloga vodenje skupine kriminalistov, ki so zaposleni v okviru kolektiva PP A., kar pa ne predstavlja notranje organizacijske enote. Tožnik ni izvrševal pooblastil v zvezi z vodenjem, usklajevanjem in izvajanjem dela kot vodja notranje organizacijske enota po definiciji iz Uredbe, zakona, podzakonskega akta in tudi ne iz akta tožene stranke – Položajni dodatek za vodenje, dopolnitev usmeritev z dne 21. 1. 2011.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00048496
KZ-1 člen 226, 226/1, 226/3, 227. ZKP člen 370, 370/1, 370/1-4.
povzročitev stečaja z goljufijo ali nevestnim ravnanjem - opis kaznivega dejanja - zakonski znaki kaznivega dejanja - dokazanost - dokazni standard prepričanja - obsodilna sodba - premoženjskopravni zahtevek - adhezijski zahtevek - res iudicata
Varstveni objekt stečajne goljufije po prvem odstavku 226. člena KZ-1 je poslovna zvestoba, plačilna disciplina in pošteno ter enakopravno obravnavanje upnikov, temu namenu inkriminacije pa sledi tudi opis kaznivega dejanja po navedeni določbi. Izvršitveno ravnanje predstavlja navidezno ali dejansko poslabšanje premoženjskega stanja stečajnega dolžnika, ki ga vodi poseben namen neplačila obveznosti upnikom in je v vzročni zvezi z uvedbo stečaja kot sredstva za izognitev obveznostim. Izognitev plačilu upnikom ni zakonski znak kaznivega dejanja po prvem odstavku 226. člena KZ-1, kar pomeni, da dejansko oškodovanje upnikov, ki nastopi šele v situaciji odpusta obveznosti, ne predstavlja zakonskega znaka očitanega kaznivega dejanja. Opis izvršitvenega ravnanja s prepovedano posledico, kot je razviden iz prvega odstavka 226. člena KZ-1, je po svoji vsebini povsem jasen in ne dopušča nobenih dvomov, katera dejstva in okoliščine morajo biti zajete v konkretnem dejanskem stanu historičnega dogodka. Kritika pritožnika, da odpust dolga ni zakonski znak kaznivega dejanja po prvem odstavku 226. člena KZ-1, je zato neutemeljena.
V dejstvu, da je bil obtoženi od 30. 4. 2011 do vpisa lastninske pravice sina na predmetnih nepremičninah na podlagi darilne pogodbe z dne 9. 5. 2014 vpisan kot zemljiškoknjižni lastnik navedenega premoženja in je imel nepremičnini ne samo v lasti, ampak tudi v posesti, sodišče druge stopnje, upoštevaje ocenjeno vrednost teh dveh nepremičnin v višini čez 200.000,00 EUR in obveznost iz naslova kreditne pogodbe ter do upnikov, ki skupaj ocenjene vrednosti nepremičnin niso presegale, ob čemer obtoženi drugega premoženja in dohodkov ni imel, prepoznava poseben obtoženčev namen z obdaritvijo bližnjega sorodnika poslabšati svoje premoženjsko stanje in s tem povzročiti stečaj tako, da obveznosti upnikov ne bi bile poplačane, upoštevaje tudi, da je sam podal predlog za osebni stečaj in za odpust obveznosti, pri tem pa sklenitev darilne pogodbe zamolčal tako stečajnemu upravitelju, nato pa še predstavniku oškodovanca tekom stečajnega postopka.
Na pravilnost presoje prvostopenjskega sodišča o obstoju objektivnih in subjektivnih zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja ne more vplivati čas sproženja izvršbe po pravnomočni civilni sodbi, dejstvo, da je stečajni upravitelj le na podlagi odločbe o odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča izvedel, da je obtoženi v letu 2014 s predmetnima nepremičninama obdaril svojega sina, nato pa niti ni vložil izpodbojne tožbe, in pritožbeno opozorilo o zaznambi spora glede ničnosti predmetne darilne pogodbe v zemljiški knjigi. Gre za okoliščine, ki izvirajo iz sfere tretjih subjektov in obtoženca v ničemer ne razbremenjujejo očitka po izpodbijani sodbi. Enako stališče drugostopenjsko sodišče sprejema glede pritožbene navedbe, da je bil kljub dejstvu zemljiškoknjižnega lastništva obtoženca za predmetni nepremičnini njun dejanski lastnik obtoženčev sin. V zvezi z obtoženčevim zagovorom, da sta bili nepremičnini kupljeni s sredstvi obtoženčeve mame za B. B., pa sodišče druge stopnje poudarja, da je pomembno le dejstvo, da je bil obtoženi v času, ko je obstajala njegova lastna obveznost zlasti za poplačilo banke oziroma Y. d. o. o., zemljiškoknjižni lastnik nepremičnin, preko katerih bi terjatev lahko poplačal, pa je namesto tega obe nepremičnini brezplačno odsvojil, nato pa v doglednem času predlagal uvedbo postopka osebnega stečaja.
Glede na to, da je bila oškodovancu v postopku osebnega stečaja priznana terjatev, ki jo v pretežni vrednosti uveljavlja tudi v obliki premoženjskopravnega zahtevka, je utemeljena pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje v adhezijskem postopku ponovno odločalo o zahtevku, o katerem je bilo že pravnomočno razsojeno, in na ta način bistveno prekršilo določbe področnega zakona o pravdnem postopku.
Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje sklenilo, da ni izkazan znak malomarnega opravljanja lekarniške dejavnosti po 182. členu KZ-1, tj. občutno poslabšanje zdravja, saj tožena stranka ni dokazala, da je prav zaradi ravnanja tožnika prišlo do občutnega poslabšanja zdravja pacientke. Zavzelo je še materialnopravno stališče, da tožnik ni ravnal hudo malomarno, pač pa le z navadno malomarnostjo ter da ne gre za hudo kršitev glede na okoliščine, v katerih je bila ta storjena, prav tako pa tudi ni podan pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, da ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka. V tem delu je materialno pravo pravilno uporabljeno.
Pravilna pa je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni dokazala, da bi tožnik očitano kršitev storil s hujšo obliko malomarnosti, zato je pravilna odločitev, da izredna odpoved ni utemeljena niti po drugi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
Ob tehtanju okoliščin in interesov na strani tožnika (tožnikova želja opravljati delo farmacevta v lekarni, dotedanje delo pri njej, dober odnos s sodelavci in strankami ter objektivna potreba tožene stranke po delu magistrov farmacije) in tožene stranke (zaradi zakonsko zaupane skrbi za zdravje ljudi v okviru opravljanja javne zdravstvene službe potreba po popolnem zaupanju v pravilnost dela farmacevtov, ki izdajajo pacientom zdravila, ter že porušeni odnosi med tožnikom in vodstvom tožene stranke) je ob pravilni uporabi 118. člena ZDR‑1 treba pogodbo o zaposlitvi sodno razvezati in ugotoviti trajanje delovnega razmerja do dne odločitve sodišča prve stopnje, saj nadaljevanje delovnega razmerja med strankama ni več mogoče.
Tožena stranka je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi z dne 7. 10. 2019 ker je tožnik v nasprotju s predpisi dne 30. 8. 2019 z delavko A.A. sklenil pogodbo o zaposlitvi za opravljanje dela na delovnem mestu učitelj v oddelku podaljšanega bivanja z dne 29. 8. 2019 za določen čas od 1. 9. 2019 do 17. 9. 2019. Za sklenitev zaposlitve za določen čas ni bilo zakonsko določenih razlogov, saj je šlo za trajno potrebo po opravljanju dela na tem delovnem mestu. Nato pa je dne 16. 9. 2019 sklenil pogodbo o zaposlitvi na tem delovnem mestu sam s seboj, čeprav je pogodbo na strani tožene stranke podpisala pomočnica ravnatelja, ki pa za to ni imela pisnega pooblastila tožnika kot ravnatelja, ker je sklepanje delovnih razmerij v izključni pristojnosti ravnatelja. Tako je z A.A. sklenil pogodbo o zaposlitvi načrtno in izključno z namenom, da bi lahko na delovnem mestu učitelj podaljšanega bivanja z 18. 9. 2019 zaposlil sebe, kar je tudi storil. S tem pa je naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja.
Sodišče prve stopnje se je pravilno oprlo na 108. člen ZPP, ki določa postopanje z nepopolnimi vlogami. Če vložnik vloge ne popravi ali dopolni tako, da je primerna za obravnavo, jo sodišče zavrže (četrti odstavek 108. člena ZPP). Ker tožnik v odrejenem roku tožbe ni dopolnil, je sodišče prve stopnje tožbo pravilno zavrglo.
Tožena stranka, ki zatrjuje ustni dogovor, bi namreč morala predstaviti sodišču povsem konkretizirano dejansko podlago o okoliščinah in vsebini tega dogovora (opredeliti bi morala predmet, kraj, čas dogovora, pa tudi s katero konkretno osebo tožeče stranke naj bi tožena stranka po svoji zakoniti zastopnici takšen dogovor sklenila). Takšnih konkretnih pravno pomembnih dejstev pa tožena stranka v zvezi z zatrjevanim ustnim dogovorom ni podala, zato je sodišče prve stopnje postopalo procesno pravilno, ko ni izvedlo dokaza z zaslišanjem strank.
Obstoj škodnega dogodka je prvi pogoj za nastanek odškodninske odgovornosti. Ker morajo biti vsi elementi odškodninske odgovornosti kumulativno izpolnjeni, se sodišču prve stopnje ni bilo treba opredeljevati do nadaljnjih predpostavk. Ker bi se z izvedencem psihiatrične stroke ugotavljala le škoda in njen obseg, je bila izvedba tega dokaza nepotrebna.
izvršilni naslov - sklep o začasni odredbi - razveljavitev sklepa o začasni odredbi - ustavitev postopka zavarovanja - uradna dolžnost sodišča
Kadar je sklep o začasni odredbi izdan v pravdnem postopku ali kakšnem drugem postopku, ima v skladu z 268. členom ZIZ naravo sklepa o izvršbi, obenem pa predstavlja sklep o začasni odredbi v skladu s 1. točko 2. odstavka 17. člena ZIZ tudi izvršilni naslov, saj je v skladu s 4. odstavkom 19. člena ZIZ izvršljiv že pred njegovo pravnomočnostjo. Ker je bil tako s sklepom pritožbenega sodišča opr. št. I Cp 184/2021 z dne 6. 5. 2021 v delu, ki se nanaša na drugo toženo stranko, izvršilni naslov (t.j. sklep o začasni odredbi z dne 22. 6. 2020) pravnomočno razveljavljen (in predlog za izdajo začasne odredbe v tem delu tudi pravnomočno zavrnjen), je nastopila okoliščina iz 1. odstavka 76. člena ZIZ, ki je sodišču prve stopnje narekovala, da v delu, ki se nanaša na drugo toženo stranko, po uradni dolžnosti ustavi ta postopek zavarovanja in v tem delu v skladu z 2. odstavkom istega zakonskega določila razveljavi tudi vsa opravljena dejanja zavarovanja.
vlaganje v tujo nepremičnino - bistveno povečana vrednost zaradi vlaganj - obogatitev
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno zaključilo, da tožniku ne more prisoditi zahtevanega zneska glede na vrednost njegovih vlaganj v toženkino nepremičnino, ter zato, ob upoštevanju izvedenskega mnenja izvedenca gradbene stroke, tožniku v predmetnem postopku prisodilo le izračunano povečano vrednost toženkine nepremičnine, ki so jo povzročila tožnikova vlaganja.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00049055
KZ-1 člen 205, 205/1, 205/1-1, 205/1-3.
kaznivo dejanje velike tatvine - dokazovanje z izvedencem - dokazna ocena
V ponovljenem postopku je izvedenec vse dileme strokovno razjasnil, na podlagi njegovega izvedenskega menja pa je sodišče prve stopnje lahko nedvomno zaključilo, da posnetki prikazujejo obdolženca, kar je v napadeni sodbi tudi podrobno obrazložilo ter pravilno sklenilo, da izvedeni dokazi nedvomno potrjujejo, da je A. A. storitev očitanega kaznivega dejanja na škodo Varstveno delovnega centra D. dokazana. Izvedenec je med drugim prepričljivo pojasnil, da se storilec na posnetkih ujema z obdolžencem na devet stopenjski lestvici s stopnjo +2, kar pomeni, da gre za isto osebo, kar skupaj z ostalimi dokazi, ki jih je sodišče prve stopnje izvedlo, nedvomno potrjuje, da je obdolženi A. A. 25. 2. 2018 vlomil v prostore Varstveno delovnega centra D., Izpostava V., in s prodajnega pulta v prodajalni odtujil kovinsko prenosno blagajno s 160,00 EUR menjalnega denarja, last navedenega delovnega centra, to pa je storil z namenom, da si denar protipravno prilasti.
predlog za izvršbo na podlagi izvršilnega naslova - poziv sodišča - naslov dolžnika - zavrženje predloga za izvršbo
V predlogu za izvršbo na podlagi izvršilnega naslova mora biti med drugim navedeno tudi prebivališče dolžnika kot to določa prvi odstavek 40. člena ZIZ v zvezi s 1. točko prvega odstavka 16.a člena ZIZ.
predlog za izdajo začasne odredbe - kontradiktornost v postopku zavarovanja - skupno premoženje - nakup nepremičnine v času trajanja zakonske zveze - izvenzakonska skupnost (zunajzakonska skupnost) - zadostna trditvena podlaga
Kontradiktornost (in s tem spornost trditev) je v primeru ugoditve predlogu za izdajo začasne odredbe vzpostavljena šele v ugovornem postopku. Za ugoditev predlogu za izdajo začasne odredbe zadošča že verjetnost obstoja predpostavk za njeno izdajo, ta pa je podana takrat, ko je argumentov za nek sklep več kot tistih, ki kažejo nasprotno. Znižan dokazni standard narekuje restriktiven pristop pri uporabi tega instituta.
pomen izrazov - velika premoženjska škoda - zloraba položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti - zastaranje kazenskega pregona - zakonski znaki kaznivega dejanja - opis kaznivega dejanja - vezanost na opis dejanja - stroški kazenskega postopka - oprostitev plačila stroškov kazenskega postopka - zavrnitev zahteve za preiskavo - oškodovanec kot tožilec
Glede na v opisu jasno in konkretno navedeni znesek oškodovanja v višini 50.000,00 EUR je sodišče prve stopnje pravilno sledilo pravni kvalifikaciji po prvem, in ne po drugem odstavku 240. člena KZ-1, saj se za slednjo zahteva povzročitev velike premoženjske škode, kar pomeni škodo, ki presega in ne le dosega 50.000 EUR (3. točka devetega odstavka 99. člena KZ-1).
Pritožnik sicer pravilno ugotavlja, da sodišče na pravno kvalifikacijo kaznivega dejanja v zahtevi za preiskavo ni vezano, zanemari pa, da je absolutno vezano na opis kaznivega dejanja, kot ga v zahtevi navede oškodovanec kot tožilec, sodišče pa ga ne sme dopolnjevati oz. širiti s spisovnimi podatki ali lastnimi ocenami oz. sklepanji. Pritožbena izvajanja, da je oškodovancu kot tožilcu nastala premoženjska škoda v bistveno višjem znesku od 50.000,00 EUR, saj je bil kot porok in zastavitelj že per se dolžan D. d.d. vrniti znesek najetega kredita najmanj skupaj z obrestmi kredita, so zato neupoštevna, saj se oškodovanje v višjem znesku v opisu ne očita.
ZTLR člen 28, 28/2, 28/4, 72, 72/1, 72/2, 72/3. SPZ člen 43, 44, 45, 46.
priposestvovanje - pogoji za priposestvovanje lastninske pravice na nepremičnini - redno priposestvovanje - zakonita posest - dobroverna posest - dedovanje
Za pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja je tako po ZTLR kot tudi po SPZ ena izmed predpostavk čas, ki je potreben za priposestvovanje. Za presojo obstoja te predpostavke predstavljata odločilni dejstvi na eni strani začetek teka priposestvovalne dobe, t.j. trenutek, ko je posestnik nastopil posest nepremičnine in na drugi strani njen zaključek, kot trenutek pridobitve lastninske pravice na podlagi samega zakona. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi sicer zaključilo, da je tožnica dokazala obstoj lastninske pravice na spornih nepremičninah na podlagi priposestvovanja kot lastniška dobroverna posestnica, v obdobju od leta 1980 do 2015 (skupaj 35 let)3 pri tem pa, na kar pravilno opozarja tudi pritožba, ni navedlo prav nobenih razlogov, zakaj je ravno leto 1980 štelo kot ključno leto pričetka teka priposestvovalne dobe. Ker izpodbijana sodba o tem odločilnem dejstvu ne vsebuje nobenih razlogov, se v tem delu sploh ne da preizkusiti, zato je obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.
S to absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka izpodbijana sodba obremenjena tudi iz razloga, ker ne vsebuje nobenega dejanskega in pravnega zaključka o trenutku izteka priposestvovalne dobe in s tem posledično pridobitve lastninske pravice na podlagi priposestvovanja.
sklep o začetku postopka osebnega stečaja - pritožba dolžnika zoper sklep o začetku stečajnega postopka - višina terjatve upnika - trajnejša nelikvidnost
Upnica je pojasnila, koliko znaša dolg dolžnika in kakšna je njegova zamuda s plačilom tega in v podporo svojim trditvam predložila dokaze. Trditveno in dokazno breme v smeri drugačne višine ali zamude pri plačilu dolga se je tako prevalilo na dolžnika, kot je to pravilno ocenilo sodišče prve stopnje. Dolžnik se takšnega bremena ni razbremenil s trditvijo, da upnica odprtih obveznosti na njegov poziv ni želela razkriti.
Pritožbeno sodišče preizkusi sklep sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Tako opravljen preizkus izpodbijanega sklepa je pokazal, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj izrek sklepa nasprotuje razlogom sklepa. V izreku sklepa je namreč sodišče zavrglo pritožbo tožeče stranke z dne 7. 4. 2021 zoper sklep Višjega sodišča v Celju I Cp 27/2021 z dne 18. 2. 2021, v obrazložitvi sklepa pa je navedeno, da je Višje sodišče v Celju s sklepom I Cp 216/2021 z dne 26. 5. 2021 zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sklep sodišča prve stopnje, da se je zoper slednji sklep tožeča stranka pritožila (vložila odgovor, katerega je sodišče smiselno po vsebini štelo kot pritožbo) in da je sodišče pritožbo kot nedovoljeno zavrglo.