priznanje in izvršitev tujih sodnih odločb - vročitev odločbe - jezik v postopku
V zvezi s trditvami, da za ta primer sliši prvič, da ga o tem nihče ni obvestil in da želi, da mu sodišče razloži, za kaj gre v predmetni zadevi, pritožbeno sodišče po pregledu spisovnega gradiva ugotavlja, da iz odločbi priložene fotokopije vročilnice izhaja, da je odločba o prekršku bila storilcu vročena po pooblaščeni družbi za davčno svetovanje DDr. J. Mag. P. iz C., katere zaposleni naj bi tudi znali slovenski jezik in se šteje, da je storilec z vsebino pisanj na razumljiv način seznanjen.
PREKRŠKI - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - VARNOST CESTNEGA PROMETA
VSC00050386
ZPrCP člen 27, 27/9, 46, 46/5, 46/5-3, 107, 107/12.
odklon preizkusa alkoholiziranosti - prekoračitev hitrosti v naselju - zdravstveni razlog - meritev stopnje alkoholiziranosti
Za nastop dolžnosti policista, da udeležencu cestnega prometa odredi strokovni pregled, ker iz zdravstvenih razlogov ne more opraviti preizkusa z elektronskim alkotestom, mora poleg samega obstoja razloga zdravstvene narave biti izkazano tudi, da je udeleženec cestnega prometa policista seznanil s takimi razlogi oz. se skliceval na zdravstvene razloge. Le v takem primeru bi policist imel podlago za odreditev strokovnega pregleda.
Tretji odstavek 107. člena ZPrCP v zadnjem stavku sicer res določa, da policist odredi strokovni pregled tudi v primeru, če udeleženec cestnega prometa ne opravi odrejenega preizkusa po navodilih proizvajalca, vendar opisano ravnanje obdolženke v obravnavanem primeru, ko je večkrat pihala v alkotest, vendar kljub opozorilom nepravilno, pa za to ni imela objektivno opravičljivega razloga zdravstvene narave nedvomno sodi med primere ravnanj, ko udeleženec cestnega prometa ovira ali onemogoči izvedbo preizkusa z elektronskim alkotestom, kar se v skladu s četrtim odstavkom 107. člena ZPrCP šteje kot posredna odklonitev.
ZPP člen 142, 142/4, 318, 318/1-1, 318/1-3, 318/1-4.
zamudna sodba - pogoji za izdajo zamudne sodbe - vročitev tožbe v odgovor - vročanje sodnih pisanj - osebno vročanje - fikcija vročitve - obvestilo o pisanju v hišnem predalčniku - vročitev v hišni predalčnik - pravica do izjave v postopku - pravilnost vročitve - opustitev odgovora na tožbo - pasivnost tožene stranke - domneva priznanja tožbenih trditev - utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi - dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, ne smejo biti v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil tožnik - bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Ker gre za posredno toženčevo materialno dispozicijo (nikakor pa ne za sankcijo zaradi toženčeve neaktivnosti) oziroma za posredno uresničevanje pravice toženca do izjave, je bistven predpogoj zanjo pravilnost vročitve tožbe. Namen vročanja je zagotoviti, da bo udeleženec postopka seznanjen s procesnimi dejanji nasprotne stranke in sodišča in da bo temu primerno lahko pripravil svojo obrambo. Ta namen lahko vročitev doseže le, če je dejansko zagotovljeno, da bo sodno pisanje doseglo naslovnika. Sodna pisanja se zato vročajo naslovniku neposredno.
Za pogodbeno komasacijo - ki poteka brez upravnega komasacijskega postopka in se torej v zvezi z njo ne izda kak sklep o uvedbi postopka - noben zakon ne določa vpisa zaznambe.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSC00048453
KZ-1 člen 186, 186/1. ZKP člen 167, 167/1.
zavrnitev zahteve za preiskavo - utemeljen sum - neupravičena proizvodnja in promet s prepovedanimi drogami
Zato je pritrditi razlogom v izpodbijanem sklepu, da zbrani dokazi ne dajejo zadostne podlage za sklep o obstoju utemeljenega suma, nenazadnje pa se je to izkazalo tudi z ravnanjem organov odkrivanja, ki so v zvezi s podano kazensko ovadbo M. T. na podlagi desetega odstavka člena 148 ZKP podali le poročilo pristojnemu državnemu tožilcu, ne pa kazensko ovadbo, kot tudi, da že v zahtevi za preiskavo okrožna državna tožilka razen zaslišanja M. T. kot priče (razen zaslišanja osumljenca) ni predlagala izvedbe nobenih drugih dokazov, ki bi kakorkoli kazali na očitano prodajo prepovedane droge, zaradi česar tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ni dosežena stopnja utemeljenosti suma in zato tudi ni podlage za uvedbo preiskave.
fikcija vročitve - seznanitev s pisanjem - prepozna pritožba - epidemija - tek rokov
Fikcija vročitve pomeni le domnevno vročitev in ne upošteva dejstva, kdaj se je storilec s sklepom dejansko seznanil, vendar to na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa nima nobenega vpliva. Bistvo pravne fikcije je ravno v tem, da se neko dejstvo šteje za resnično, čeprav je povsem jasno, da ne ustreza resničnemu stanju. Do dejanske seznanitve naslovnika z vsebino pisanja na dan nastopa fikcije vročitve lahko pride le v primeru, če ravno ta dan naslovnik prevzame pošiljko pri vročevalcu. Če tega ne stori, mu vročevalec pusti poštno pošiljko šele naslednji dan po nastopu fikcije v hišnem predalčniku, vendar se vročitev šteje za opravljeno z dnem izteka roka in takrat tudi nastopijo pravne posledice vročitve in sicer neodvisno od tega, kdaj je naslovnik dejansko prejel pošiljko v fizični obliki in se seznanil z njeno vsebino.
Neutemeljene pa so pritožbene navedbe, da procesni roki niso tekli in so začeli teči po 12. 4. 2021. Z Odredbo, ki je bila objavljena v Uradnem list RS, št. 12 z dne 28. 1. 2021 je bilo namreč določeno, da procesni roki v zadevah, v katerih so bili začasno ustavljeni, začnejo teči s 1. 2. 2021.
priznanje in izvršitev tujih sodnih odločb - načelo vzajemnega priznavanja - dejansko stanje
Storilec dejansko zatrjuje in dokazuje, da prekrškov ni storil, vendar tega v predmetnem postopku ni mogoče upoštevati. To bi moral zatrjevati in dokazovati v postopku o prekršku pred pristojnim organom držav izdaje. Sodišče države izvršiteljice namreč ne odloča o odgovornosti za storjeni prekršek. O tem je pravnomočno odločil že pristojni organ države izdaje in zaradi načela vezanosti na pravnomočne odločbe sodišč in drugih organov ter načela vzajemnega priznavanja iz 3. člena ZSKZDČEU-1, se niti prvostopenjsko, niti pritožbeno sodišče ne moreta in ne smeta spuščati v presojo pravilnosti in zakonitosti take odločbe.
CESTE IN CESTNI PROMET - PREKRŠKI - VARNOST CESTNEGA PROMETA
VSC00048825
ZCestn člen 50, 50/1, 50/3, 50/4, 50/4-8.
odgovorna oseba - neznani neposredni storilec prekrška - plačilo cestnine - pogodba o cestninjenju - prekrški v zvezi s plačevanjem cestnine
Tudi 50. člen ZCestn ločuje med primeri, ko prekršek stori voznik kot neposredni storilec prekrška, in primeri, ko prekršek stori odgovorna oseba, čeprav predpisuje enako sankcijo za prekršek. Zato je treba v obravnavni zadevi neposrednega storilca prekrška, obravnavati po določbah, ki veljajo za voznika, to je po določbi četrtega odstavka 50. člena ZCestn, čeprav ima po določbi prvega odstavka 15. člena ZP-1 status odgovorne osebe. Ker pa je v 50. členu ZCestn izrecno predpisano kaznovanje neposrednega storilca, po mnenju pritožbenega sodišča posebno opredeljevanje v plačilnem nalogu in opisu prekrška, da je storilec prekršek storil v imenu, na račun in s sredstvi pravne osebe, ni nujno potrebno.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00048496
KZ-1 člen 226, 226/1, 226/3, 227. ZKP člen 370, 370/1, 370/1-4.
povzročitev stečaja z goljufijo ali nevestnim ravnanjem - opis kaznivega dejanja - zakonski znaki kaznivega dejanja - dokazanost - dokazni standard prepričanja - obsodilna sodba - premoženjskopravni zahtevek - adhezijski zahtevek - res iudicata
Varstveni objekt stečajne goljufije po prvem odstavku 226. člena KZ-1 je poslovna zvestoba, plačilna disciplina in pošteno ter enakopravno obravnavanje upnikov, temu namenu inkriminacije pa sledi tudi opis kaznivega dejanja po navedeni določbi. Izvršitveno ravnanje predstavlja navidezno ali dejansko poslabšanje premoženjskega stanja stečajnega dolžnika, ki ga vodi poseben namen neplačila obveznosti upnikom in je v vzročni zvezi z uvedbo stečaja kot sredstva za izognitev obveznostim. Izognitev plačilu upnikom ni zakonski znak kaznivega dejanja po prvem odstavku 226. člena KZ-1, kar pomeni, da dejansko oškodovanje upnikov, ki nastopi šele v situaciji odpusta obveznosti, ne predstavlja zakonskega znaka očitanega kaznivega dejanja. Opis izvršitvenega ravnanja s prepovedano posledico, kot je razviden iz prvega odstavka 226. člena KZ-1, je po svoji vsebini povsem jasen in ne dopušča nobenih dvomov, katera dejstva in okoliščine morajo biti zajete v konkretnem dejanskem stanu historičnega dogodka. Kritika pritožnika, da odpust dolga ni zakonski znak kaznivega dejanja po prvem odstavku 226. člena KZ-1, je zato neutemeljena.
V dejstvu, da je bil obtoženi od 30. 4. 2011 do vpisa lastninske pravice sina na predmetnih nepremičninah na podlagi darilne pogodbe z dne 9. 5. 2014 vpisan kot zemljiškoknjižni lastnik navedenega premoženja in je imel nepremičnini ne samo v lasti, ampak tudi v posesti, sodišče druge stopnje, upoštevaje ocenjeno vrednost teh dveh nepremičnin v višini čez 200.000,00 EUR in obveznost iz naslova kreditne pogodbe ter do upnikov, ki skupaj ocenjene vrednosti nepremičnin niso presegale, ob čemer obtoženi drugega premoženja in dohodkov ni imel, prepoznava poseben obtoženčev namen z obdaritvijo bližnjega sorodnika poslabšati svoje premoženjsko stanje in s tem povzročiti stečaj tako, da obveznosti upnikov ne bi bile poplačane, upoštevaje tudi, da je sam podal predlog za osebni stečaj in za odpust obveznosti, pri tem pa sklenitev darilne pogodbe zamolčal tako stečajnemu upravitelju, nato pa še predstavniku oškodovanca tekom stečajnega postopka.
Na pravilnost presoje prvostopenjskega sodišča o obstoju objektivnih in subjektivnih zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja ne more vplivati čas sproženja izvršbe po pravnomočni civilni sodbi, dejstvo, da je stečajni upravitelj le na podlagi odločbe o odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča izvedel, da je obtoženi v letu 2014 s predmetnima nepremičninama obdaril svojega sina, nato pa niti ni vložil izpodbojne tožbe, in pritožbeno opozorilo o zaznambi spora glede ničnosti predmetne darilne pogodbe v zemljiški knjigi. Gre za okoliščine, ki izvirajo iz sfere tretjih subjektov in obtoženca v ničemer ne razbremenjujejo očitka po izpodbijani sodbi. Enako stališče drugostopenjsko sodišče sprejema glede pritožbene navedbe, da je bil kljub dejstvu zemljiškoknjižnega lastništva obtoženca za predmetni nepremičnini njun dejanski lastnik obtoženčev sin. V zvezi z obtoženčevim zagovorom, da sta bili nepremičnini kupljeni s sredstvi obtoženčeve mame za B. B., pa sodišče druge stopnje poudarja, da je pomembno le dejstvo, da je bil obtoženi v času, ko je obstajala njegova lastna obveznost zlasti za poplačilo banke oziroma Y. d. o. o., zemljiškoknjižni lastnik nepremičnin, preko katerih bi terjatev lahko poplačal, pa je namesto tega obe nepremičnini brezplačno odsvojil, nato pa v doglednem času predlagal uvedbo postopka osebnega stečaja.
Glede na to, da je bila oškodovancu v postopku osebnega stečaja priznana terjatev, ki jo v pretežni vrednosti uveljavlja tudi v obliki premoženjskopravnega zahtevka, je utemeljena pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje v adhezijskem postopku ponovno odločalo o zahtevku, o katerem je bilo že pravnomočno razsojeno, in na ta način bistveno prekršilo določbe področnega zakona o pravdnem postopku.
Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje sklenilo, da ni izkazan znak malomarnega opravljanja lekarniške dejavnosti po 182. členu KZ-1, tj. občutno poslabšanje zdravja, saj tožena stranka ni dokazala, da je prav zaradi ravnanja tožnika prišlo do občutnega poslabšanja zdravja pacientke. Zavzelo je še materialnopravno stališče, da tožnik ni ravnal hudo malomarno, pač pa le z navadno malomarnostjo ter da ne gre za hudo kršitev glede na okoliščine, v katerih je bila ta storjena, prav tako pa tudi ni podan pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, da ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka. V tem delu je materialno pravo pravilno uporabljeno.
Pravilna pa je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni dokazala, da bi tožnik očitano kršitev storil s hujšo obliko malomarnosti, zato je pravilna odločitev, da izredna odpoved ni utemeljena niti po drugi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
Ob tehtanju okoliščin in interesov na strani tožnika (tožnikova želja opravljati delo farmacevta v lekarni, dotedanje delo pri njej, dober odnos s sodelavci in strankami ter objektivna potreba tožene stranke po delu magistrov farmacije) in tožene stranke (zaradi zakonsko zaupane skrbi za zdravje ljudi v okviru opravljanja javne zdravstvene službe potreba po popolnem zaupanju v pravilnost dela farmacevtov, ki izdajajo pacientom zdravila, ter že porušeni odnosi med tožnikom in vodstvom tožene stranke) je ob pravilni uporabi 118. člena ZDR‑1 treba pogodbo o zaposlitvi sodno razvezati in ugotoviti trajanje delovnega razmerja do dne odločitve sodišča prve stopnje, saj nadaljevanje delovnega razmerja med strankama ni več mogoče.
Tožena stranka je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi z dne 7. 10. 2019 ker je tožnik v nasprotju s predpisi dne 30. 8. 2019 z delavko A.A. sklenil pogodbo o zaposlitvi za opravljanje dela na delovnem mestu učitelj v oddelku podaljšanega bivanja z dne 29. 8. 2019 za določen čas od 1. 9. 2019 do 17. 9. 2019. Za sklenitev zaposlitve za določen čas ni bilo zakonsko določenih razlogov, saj je šlo za trajno potrebo po opravljanju dela na tem delovnem mestu. Nato pa je dne 16. 9. 2019 sklenil pogodbo o zaposlitvi na tem delovnem mestu sam s seboj, čeprav je pogodbo na strani tožene stranke podpisala pomočnica ravnatelja, ki pa za to ni imela pisnega pooblastila tožnika kot ravnatelja, ker je sklepanje delovnih razmerij v izključni pristojnosti ravnatelja. Tako je z A.A. sklenil pogodbo o zaposlitvi načrtno in izključno z namenom, da bi lahko na delovnem mestu učitelj podaljšanega bivanja z 18. 9. 2019 zaposlil sebe, kar je tudi storil. S tem pa je naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - organizacijski razlog
Tožena stranka je dokazala, da je zaradi spremenjenega lastništva prišlo do reorganizacije področja sistema kakovosti tako, da delo tožnika na delovnem mestu Vodja sistema kakovosti ni bilo več potrebno, saj je delo z njegovega področja prevzel oddelek Kontrole kakovosti ter lastnik tožene stranke v okviru koncerna, kar predstavlja zakonit poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku.
podaljšanje začasnega zavarovanja - vložitev obtožnice - protipravno pridobljena premoženjska korist - načelo proporcionalnosti - načelo sorazmernosti - obseg zavarovanja - vrednost premoženja - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnine z zaznambo prepovedi v zemljiški knjigi - prepoved odtujitve in obremenitve poslovnega deleža v družbi
Proporcionalnost ukrepa pa poleg ugotovitve ustrezne stopnje verjetnosti, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, in omejitve trajanja zavarovanja zagotavlja tudi omejitev obsega zavarovanja na vrednost, ki ustreza ocenjeni višini s konkretnim kaznivim dejanjem pridobljene protipravne premoženjske koristi. Glede na cilj ukrepa je torej nedopustno zavarovati več, kot bi to bilo (upoštevaje izid postopka) dopustno odvzeti. Obrazložitev sklepa o podaljšanju ukrepa začasnega zavarovanja ob vložitvi obtožnice mora vsebovati tudi razloge o primernosti in nujnosti ukrepa ter o sorazmernosti med višino premoženjske koristi ter vrednostjo premoženja, na katerem se podaljšuje zavarovanje. Obrazložitev sklepa o podaljšanju ukrepa začasnega zavarovanja ob vložitvi obtožnice mora namreč vsebovati tudi razloge o vplivu ukrepa na premoženjski in socialni položaj obdolženca ali prejemnika ali osebe, na katero je bila korist prenesena.
IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00048491
ZKP člen 377, 377/3, 402, 402/3, 402/5. ZIKS-1 člen 24. KZ-1 člen 86, 86/8, 86/12.
izvršitev kazni - predlog za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist - zavrženje predloga - postopek z izrednim pravnim sredstvom - sodba razveljavljena v postopku z izrednim pravnim sredstvom - razveljavitev pravnomočne sodbe, s katero je bila izrečena kazen zapora - odložitev izvršitve kazni zapora
Vrhovno sodišče je v postopku zahteve za varstvo zakonitosti razveljavilo sodbo višjega sodišča. Navkljub izostanku izrecne zakonske določbe, izrečena zaporna kazen ni le odložena, temveč zaradi sodbe Vrhovnega sodišča z dne 10. 6. 2021 ne obstaja več. Zato je odločitev o zavrženju predloga za nadomestitev zaporne kazni z delom v splošno korist, pravilna.
zapuščinski postopek - nepravočasna pritožba v zapuščinskem postopku - restriktivna razlaga izjem
Pritožbeno sodišče v zapuščinskem postopku presoja pravočasne pritožbe, izjemoma pa tudi nepravočasne pritožbe, če s tem niso prizadete pravice drugih oseb, ki se opirajo na sklep sodišča prve stopnje (tretji odstavek 173. člena ZD). Vendar je to izjemo potrebno razlagati restriktivno, pri čemer mora pritožnik obrazložiti, zakaj bi bilo potrebno v njegovem primeru narediti takšno izjemo.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - stranska kazen izgon tujca iz države - varnostni ukrep odvzem predmetov - kazenska sankcija - uporaba omilitvenih določil - priznanje krivde
Neutemeljena pa je pritožba zagovornika tudi v delu, ko graja odločbo o kazenskih sankcijah. Obdolženčevo priznanje krivde namreč sodišča ne zavezuje, da pri odmeri kazni uporabi omilitvena določila, kot je to razbrati iz pritožbenih navajanj. Glede na to, da obdolženec, poučen o nepreklicnosti in pravnih posledicah, storitev kaznivega dejanja iz koristoljubnosti priznal, pa so pritožbene trditve v smeri, da obdolženec obravnavano dejanje ni storil zaradi plačila (kot se mu je očitalo in kar je tudi priznal), temveč izključno zaradi dobrosrčnosti in ker je želel pomagati turškim državljanom, brez teže.
ZZVZZ člen 87, 87/1. ZPP člen 286, 286/2, 286a, 286a/1, 488. ZVZD-1 člen 5, 9. Uredba o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih (2005) člen 11, 11-1.
regresni zahtevek zavoda - poškodba delavca - protipravnost ravnanja - nesklepčnost tožbe - trditveno in dokazno breme - izdaja sodbe brez glavne obravnave - materialno procesno vodstvo
Sodišče prve stopnje je stranki opozorilo na namero izdaje sodbe brez glavne obravnave zaradi nespornega dejanskega stanja ter jima dalo možnost, da se o tem izjavita in zahtevata izvedbo naroka. Tožnica na ta dopis sodišča ni odgovorila, zato je sodišče upravičeno izdalo sodbo brez opravljene glavne obravnave.
OZ člen 15, 18, 18/1, 69, 70, 70/1, 125, 130, 130/1.
sklenitev pogodbe - sklenitev pogodbe po zastopniku - pogodba v breme tretjega - izjava volje
Zmotno je pritožbeno stališče tožeče stranke, da s strani tožene stranke podpisana dobavnica in s strani tožeče stranke izstavljen račun toženi stranki za dobavo in montažo termoizolacijske nadgradnje predstavljata dokazilo o sklenitvi pogodbe med pravdnima strankama. To ne drži. Kot je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, so to lahko le indici, iz katerih pa ne izhaja nujno, da sta pravdni stranki dejansko sklenili pogodbo.
Tožena stranka, ki zatrjuje ustni dogovor, bi namreč morala predstaviti sodišču povsem konkretizirano dejansko podlago o okoliščinah in vsebini tega dogovora (opredeliti bi morala predmet, kraj, čas dogovora, pa tudi s katero konkretno osebo tožeče stranke naj bi tožena stranka po svoji zakoniti zastopnici takšen dogovor sklenila). Takšnih konkretnih pravno pomembnih dejstev pa tožena stranka v zvezi z zatrjevanim ustnim dogovorom ni podala, zato je sodišče prve stopnje postopalo procesno pravilno, ko ni izvedlo dokaza z zaslišanjem strank.