Iz pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave med drugim izhaja, da so sodišča, ki uporabljajo zakon v konkretnih primerih, dolžna enake položaje obravnavati enako in dosledno uporabljati zakon, brez upoštevanja osebnih okoliščin, ki v pravnem pravilu niso navedene kot odločilne. Ob povsem enakem dejanskem stanju torej ne sme priti do različne odločitve. Ker Vrhovno sodišče ne vidi razlogov za drugačno odločitev, zadevi pa sta v vseh bistvenih okoliščinah identični, se sklicuje na že obširno podane razloge v sodbi II Ips 47/2022.

V postopku izdaje gradbenega dovoljenja dejstva, ali je lastnik tisti, ki je vpisan v zemljiško knjigo, ali je lastnik kdo drug, ki naj bi to postal ex lege, ni mogoče ugotavljati kot o predhodnem vprašanju.

Pri presoji izpolnjevanja pogoja pravice gradnje iz 6. točke prvega odstavka 43. člena GZ se upošteva bodisi vpis lastninske pravice na nepremičnini ne glede na to, da za pridobitev lastninske pravice na podlagi zakona (ex lege) vpis v zemljiško knjigo ni konstitutiven, bodisi listina, ki je lahko podlaga za vpis te pravice v zemljiško knjigo (npr. pravnomočna sodna odločba).

Sam tek postopka za ugotovitev lastninske pravice še ne dokazuje, da je vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo napačen.

Odlok je splošni akt lokalne skupnosti, oblastni izraz njene samouprave, s katerim ureja javnopravna razmerja iz svoje pristojnosti, med drugim tudi rabo prostora in prostorske ureditve lokalnega pomena, kot je umeščanje stavb v prostor. Zato državi pri izdaji gradbenega dovoljenja ni mogoče pripisati odgovornosti za nejasne in pomanjkljive določbe prostorskega akta ali, kot je to v obravnavanem primeru, z vidika varstva pred poplavami slabe rešitve lokalne samouprave.

Upoštevati je namreč treba tudi delitev pristojnosti med lokalno skupnostjo (občino) in državo. Za umeščanje stavb v prostor je pristojna občina (12. člen Zakona o urejanju prostora - ZureP-1, ki je veljal v spornem času), medtem ko je pristojnost države, da v okviru postopka izdaje gradbenega dovoljenja presoja, ali so izpolnjeni predpisani pogoji za izdajo tega dovoljenja, med katerimi je na prvem mestu preverjanje, ali je projekt izdelan v skladu s prostorskim aktom (prvi odstavek 14. člena in 54. člen in nasl. ZGO-1). V pristojnost občine spada tudi urejanje in izvedba varstva pred naravnimi nesrečami na svojem območju (prvi odstavek 37. člena Zakona o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami - ZVNDN) ter načrtovanje in izvajanje zaščitnih ukrepov (četrta alineja drugega odstavka 37. člena ZVNDN).

Noben izmed elementov, ki v OPN opredeljujejo vrzel, ne vsebuje časovne opredelitve v smislu sprejema oziroma uveljavitve OPN. Kot pravilno opozarja revizija tudi pojem nezazidanega stavbnega zemljišča ne vsebuje take opredelitve. OPN namreč ne opredeljuje pojma nezazidanega zemljišča. Opredelitev tega pojma v drugih predpisih pa tudi ne daje podlage za razlago, po kateri bi se kot nezazidano zemljišče lahko štelo le zemljišče, na katerem ob uveljavitvi prostorskega akta ni bilo zgrajenega objekta.

Za odločitev upravnega organa o tem, ali gre za vrzel je torej odločilno le dejansko stanje zemljišča v času odločanja, saj opredelitev vrzeli ne nalaga ne ugotavljanja dejanskega stanja zemljišča v času uveljavitve OPN, ne razlogov za nastanek takega zemljišča.

Opredelitev vrzeli pa sama po sebi ne določa dopustnosti konkretne gradnje na nekem območju. Podlago za odločanje o dopustnosti konkretne gradnje določa OPN z določbami, ki glede na enotno namensko rabo območja urejajo posamezne enote EUP.