Morebitna neskladnost izvajanja gradnje z izdanim gradbenim dovoljenjem oziroma projektno dokumentacijo (in posledično nastajajoča škoda kot posledica tega ravnanja) je lahko predmet inšpekcijskih postopkov na podlagi določb Gradbenega zakonika in ne razlog za izdajo začasne odredbe. V okviru odločanja o izdaji začasne odredbe na podlagi 32. člena ZUS-1 namreč lahko sodišče zadrži le pravne učinke gradbenega dovoljenja, zaradi katerih nastaja težko popravljiva škoda.
Revizija se dopusti glede vprašanj:
Ali je pravilno materialnopravno stališče in navodilo Upravnega sodišča, da v obravnavani zadevi upravni organ v ponovnem postopku ne sme uporabiti Uredbe o hrupu, za katero je Ustavno sodišče ugotovilo, da je v neskladju z ustavo (ugotovitvena odločba), enoletni rok za odpravo protiustavnosti pa je že potekel?
Ali je dopustno, da v ponovnem postopku po pravnomočni sodbi, s katero je Upravno sodišče odpravilo upravni akt in zadevo vrnilo v ponovni postopek, isto sodišče še enkrat odloča o istih pravnih vprašanjih glede pravilne uporabe materialnega prava in vprašanjih glede postopka sprejema državnega prostorskega načrta?
Ali je v primeru, ko je Upravno sodišče dejansko stanje ugotovilo na glavni obravnavi v prvem postopku, v katerem je tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani upravni akt, dopustno, da Upravno sodišče v ponovnem postopku ponovno odloča o tem istem dejanskem vprašanju?
Revizija se dopusti glede vprašanja:
Ali je s tem, ko tožeči stranki, ki je občina, na območju katere naj bi se vršila obravnavana gradnja, ni priznalo statusa stranskega udeleženca postopka izdaje gradbenega dovoljenja, Upravno sodišče odločalo v nasprotju z Ustavo?
Objektivni rok za obnovo postopka izdaje gradbenega dovoljenja (drugi odstavek 47. člena GZ) začne teči s trenutkom zakonitega začetka gradnje. Le po preteku dveh mesecev od zakonitega začetka gradnje ni mogoče predlagati obnove postopka izdaje gradbenega dovoljenja iz razloga, ker bi določena oseba morala biti udeležena v postopku kot stranski udeleženec in ji ni bila dana možnost udeležbe v postopku.
Začetek gradnje je zakonit, če je gradnja objekta, ki je utemeljena na izdanem dokončnem oziroma pravnomočnem gradbenem dovoljenju, zaznavna v zunanjem svetu, investitor pa je skladno z zakonom zakoličil objekt, prijavil začetek nameravane gradnje, začel gradnjo z izvajanjem takih gradbenih, obrtniških ali inštalacijskih del na podlagi katerih je tam prisotni tretji osebi lahko razvidno, da se je začela gradnja nepremičnine ter najpozneje do začetka gradnje skladno s predpisi uredil in označil gradbišče z gradbiščno tablo z vsemi predpisanimi sestavinami in podatki
Pomen in težo morebitnih pomanjkljivosti glede zakonitosti začetka gradnje je treba presoditi v vsakem primeru posebej z vidika njihovega posega v pravni položaj tretje osebe, ki bi želela v postopku sodelovati kot stranski udeleženec. V zvezi s pomanjkljivostjo navedbe podatka o gradbenem dovoljenju na gradbiščni tabli pa gre v vsakem primeru za težko pomanjkljivost, ki povzroči nezakonitost začetka gradnje, saj se tretja oseba ne more seznaniti niti z okoliščino, da je bilo gradbeno dovoljenje izdano, poleg tega pa tudi ne s tem, kdaj je bilo izdano in kdo ga je izdal, kar so vse podatki, ki so bistveni, da oseba lahko sklepa na možnost svojih pravnih sredstev in sploh ugotovi pristojni organ, pri katerem jih lahko uveljavi.
Rok iz drugega odstavka 47. člena GZ, za obnovo postopka po 9. točki 260. člena ZUP, nadomešča rok, ki ga za obnovo postopka iz tega razloga določa 5. točka 263. člena ZUP. V zvezi z obnovo postopka pa ostaja iz vseh obnovitvenih razlogov omejitev absolutnega roka iz četrtega odstavka 263. člena ZUP, ki določa, da se po preteku treh let od dokončnosti odločb obnova ne more več predlagati in tudi ne uvesti po uradni dolžnosti. Ta omejitev velja torej tudi za možnost obnove postopka izdaje gradbenega dovoljenja.
Pri dvojčkih in vrstnih hišah nasploh ne gre za etažno lastnino. To pomeni, da pri teh objektih ni mogoče pravno opredeliti skupnih delov, na katerih bi imeli lastniki posameznih nepremičnin solastnino po določbah SPZ in SZ-1.
Če zgradba (dvojček) stoji na dveh nepremičninah, je del zgradbe, ki stoji na eni nepremičnini sestavina te nepremičnine, drugi del zgradbe pa sestavina druge nepremičnine.
Stena, čeprav si jo v naravi delita dve zgradbi, ni samostojna stvar v pravnem prometu in nima posebnega lastniškega (solastninskega ali skupno-lastninskega) režima, ki bi bil drugačen od siceršnjega režima na posameznem delu dvojčka, ki vsak stoji na svoji zemljiški parceli. Dejanski konstrukcijski pomen posameznega gradbenega elementa namreč ne vpliva na stvarnopravno ureditev lastninskih razmerij. Za stališče, po katerem bi bila le stena, ki je konstrukcijski element hiše, v solastnini ali skupni lastnini lastnikov sosednih zemljišč, hiša, oziroma preostali deli objekta pa v lasti lastnika zemljišča, torej ni pravne podlage. Zato pri posegih v tako steno ni mogoče uporabiti pravil o potrebnem soglasju, ki jih SPZ določa za upravljanje s stvarjo v solastnini (peti odstavek 67. člena) ali skupni lastnini (peti odstavek 72. člena).
To pomeni, da z vidika dopustnosti posegov v tako steno, če gre za poseg do parcelne meje, ne gre za vprašanje pravice graditi, kot jo opredeljuje gradbena zakonodaja. Če ta pravica izhaja iz vpisa lastninske pravice na nepremičnini, ki je predmet posega, upravni organ tudi po GZ nima podlage zahtevati dodatnih dokazil.To pa ne pomeni, da lastnik sosednje nepremičnine nima pravnega varstva pred nedopustnimi vplivi gradbenega posega na drugi nepremičnini, pomeni le, da tega pravnega varstva ne more uveljavljati v obravnavanem postopku z izpodbijanjem pravice graditi kot jo opredeljuje gradbena zakonodaja.