slovenska vojska - delovni čas - pripravljenost za delo - varovanje državne meje - vojaška operacija - sodba Sodišča Evropske unije - Direktiva 2003/88/ES - uporaba direktive
Revizijsko sodišče se strinja z razlogi sodišč druge in prve stopnje, da operacije Odboj ni mogoče šteti za vojaško operacijo v pravem pomenu besede.
Ne gre za primer možne izključitve uporabe Direktive 2003/88/ES iz druge alineje prve točke izreka sodbe C-742/19, ki omogoča izvzetje vojaške dejavnosti v primeru posebnih dejavnosti, za katere sistem rotacije ni primeren.
Prav tako ni mogoče uporabiti izjeme iz tretje alineje, ki določa izredne dogodke, ki zaradi resnosti in obsega zahtevajo sprejetje ukrepov, ki so nujni za zaščito življenja, zdravja in varnosti skupnosti, saj narava dejavnosti vojakov, med njimi tožnika, pri varovanju državne meje (skupaj s policisti) ni dosegla standarda takšnega (kratkotrajnega ali trajnega) izrednega dogodka (dogajanja).
Možnost izključitve uporabe Direktive v zvezi z uvedbo sistema rotacij oziroma načrtovanja delovnega časa tudi ni podana v primeru četrte alineje prve točke izreka sodbe v zadevi C-742/19, ki to možnost povezuje s primeri izvedbe vojaških operacij v pravem pomenu besede, saj v obravnavanem primeru teh ni bilo.
spor o pristojnosti - stvarna pristojnost - pravnomočna kazenska sodba - odškodninska odgovornost - terjatev iz delovnega razmerja
Četudi se spor nanaša na odškodninsko terjatev, ki je v zvezi z delovnim razmerjem, je za presojo pristojnosti ključno, da med tožnikom in prvim tožencem ni šlo za razmerje delavec - delodajalec. Zato tudi ne gre za (odškodninski) delovni spor po b) točki prvega odstavka 5. člena ZDSS-1, ampak za spor o premoženjskopravnem zahtevku v smislu 30. člena ZPP.
ZIS člen 91. Kolektivna pogodba dejavnosti gostinstva in turizma Slovenije (2018) člen 73.
dopuščena revizija - kolektivni delovni spor - podjetniška kolektivna pogodba - delitev napitnine - igre na srečo
Revizija se dopusti glede vprašanj:
- ali je v skladu z 91. členom ZIS in s 73. členom KPGIT ureditev v podjetniški kolektivni pogodbi, ki predvideva delitev napitnine le med zaposlene na delovnih mestih na oddelkih igralnih miz, igralnih avtomatov, blagajniškega poslovanja in igralniške recepcije, ne pa tudi med tiste zaposlene pri koncesionarju, ki nimajo neposrednega stika z izvajanjem igre;
- ali je v skladu z ZIS in KPGIT ureditev v podjetniški kolektivni pogodbi, po kateri se napitnina zbira in deli ločeno po oddelkih posamezne destinacije.
slovenska vojska - pripravljenost za delo - delovni čas - varovanje državne meje - vojaška operacija - izvedba vojaške vaje - vojaško urjenje - sodba Sodišča Evropske unije - Direktiva 2003/88/ES - uporaba direktive
Revizijsko sodišče se strinja z razlogi sodišč druge in prve stopnje, da operacijo Odboj in prejšnjega varovanja meje ni mogoče šteti za vojaško operacijo v pravem pomenu besede. Sodišči sta pravilno poudarili, da se je enako ali podobno delovanje Slovenske vojske izvajalo že od leta 2015, v obdobju glavnega vala migrantov in kasneje. Tudi takšna dejavnost od leta 2019 naprej ni predstavljala dejavnosti v izrednih okoliščinah oziroma razmerah, temveč je šlo za običajno službo v mirnem času brez posebnosti itd.
Ne gre za primer možne izključitve uporabe Direktive iz druge alineje prve točke izreka sodbe C-742/19, ki omogoča izvzetje vojaške dejavnosti v primeru posebnih dejavnosti, za katere sistem rotacije ni primeren. Kot izhaja iz obrazložitve v zadevi C-742/19, se to nanaša le na posebne dejavnosti, ki zaradi visoke usposobljenosti pripadnikov ali izjemne občutljivosti nalog lahko povzročijo velike težave pri nadomeščanju z drugimi pripadniki s sistemom rotacije (75. in 76. točka obrazložitve).
Prav tako ni mogoče uporabiti izjeme iz tretje alineje prve točke izreka citirane sodbe, ki določa izredne dogodke, ki zaradi resnosti in obsega zahtevajo sprejetje ukrepov, ki so nujni za zaščito življenja, zdravja in varnosti skupnosti, saj narava dejavnosti vojakov, med njimi tožnika, pri varovanju državne meje (skupaj s policisti) ni dosegla standarda takšnega (kratkotrajnega ali trajnega) izrednega dogodka (dogajanja).
Možnost izključitve uporabe Direktive v zvezi z uvedbo sistema rotacij oziroma načrtovanja delovnega časa tudi ni podana v primeru četrte alineje prve točke izreka sodbe v zadevi C-742/19, ki to možnost povezuje s primeri izvedbe vojaških operacij v pravem pomenu besede, saj v obravnavanem primeru teh ni bilo.
Izključitev Direktive se nanaša na tiste osebe, ki se usposabljajo za vojaško službo in osebe na operativnem urjenju. Pri tem pojmu ne gre za vsako urjenje, temveč za operativno urjenje, torej izvajanje urjenja zaradi operativnih priprav - soočanje s položaji, ki omogočajo kar najbolj natančno posnemanje pogojev, v katerih potekajo vojaške operacije v pravem pomenu besede.
Vseeno je treba tudi v primeru operativnega urjenja po prvi alineji prve točke izreka sodbe C-742/19, podobno kot v primeru vojaških operacij v pravem pomenu besede, pri izključitvi uporabe Direktive upoštevati tudi soodvisnost, ki obstaja med operacijami in različnimi, tudi podpornimi dejavnostmi vojske, ki so potrebne za uspešno izvedbo operacij. Tudi operativno urjenje namreč posnema delovanje v vojaških operacijah v pravem pomenu besede. Gre za primere, ko pri operativnem urjenju sodelujejo tudi pripadniki vojaških enot, ki se ne urijo sami, temveč zagotavljajo izvedbo operativnega urjenja drugih oseb. V teh primerih je treba, podobno kot v primeru vojaške operacije v pravem pomenu besede (glej 79. točko sodbe C-742/19), ugotoviti, ali so te dejavnosti nujne za dobro izvedbo operativnega urjenja oziroma tudi, ali bi se v takšnem primeru uvedba sistema rotacije ali načrtovanja delovnega časa lahko izvedla le v škodo dobre izvedbe operativnega urjenja.
Pritožbeno sodišče bistvene kršitve določb pravdnega postopka v zvezi z nedopustno spremenjeno dokazno oceno ni storilo s tem, ker ni izvedlo pritožbene obravnave, pač pa že s tem, ker v pritožbenih navedbah sploh ni imelo podlage za poseg v dejansko stanje, kakršnega je ugotovilo sodišče prve stopnje.
Sodišče druge stopnje na zmotno ali nepopolno ugotovljeno dejansko stanje ne pazi po uradni dolžnosti in v ugotovljeno dejansko stanje ne posega mimo pritožbenih navedb, kot je to storilo sodišče druge stopnje v tem primeru, ko je samo, brez podlage v pritožbenih navedbah glede (okoliščin sklepanja) sporazuma z dne 11. 3. 2020 ugotovilo drugačna dejstva kot sodišče prve stopnje.
Ker toženec ugotovljenega dejanskega stanja glede sporazuma s pritožbo sploh ni izpodbijal, tožnica ni mogla pričakovati odločitve sodišča druge stopnje, ki bi temeljila na drugačnih dejstvih, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje. Zato tožnica v reviziji utemeljeno uveljavlja kršeno pravico do kontradiktornega obravnavanja v postopku pred sodiščem druge stopnje (bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP).
slovenska vojska - pripravljenost za delo - vojaška operacija - varovanje državne meje - sodba Sodišča Evropske unije - Direktiva 2003/88/ES
Revizijsko sodišče se strinja z razlogi sodišč druge in prve stopnje, da operacije Odboj ni mogoče šteti za vojaško operacijo v pravem pomenu besede.
Ne gre za primer možne izključitve uporabe Direktive iz druge alineje prve točke izreka sodbe v zadevi C-742/19, ki omogoča izvzetje vojaške dejavnosti v primeru posebnih dejavnosti, za katere sistem rotacije ni primeren. Kot izhaja iz obrazložitve v tej zadevi, se to nanaša le na posebne dejavnosti, ki zaradi visoke usposobljenosti pripadnikov ali izjemne občutljivosti nalog lahko povzročijo velike težave pri nadomeščanju z drugimi pripadniki s sistemom rotacije (75. in 76. točka obrazložitve).
Prav tako ni mogoče uporabiti izjeme iz tretje alineje prve točke izreka sodbe C-742/19, ki določa izredne dogodke, ki zaradi resnosti in obsega zahtevajo sprejetje ukrepov, ki so nujni za zaščito življenja, zdravja in varnosti skupnosti, saj narava dejavnosti vojakov, med njimi tožnika, pri varovanju državne meje (skupaj s policisti) ni dosegla standarda takšnega (kratkotrajnega ali trajnega) izrednega dogodka (dogajanja).
Možnost izključitve uporabe navedene direktive v zvezi z uvedbo sistema rotacij oziroma načrtovanja delovnega časa tudi ni podana v primeru četrte alineje prve točke izreka sodbe C-742/19, ki to možnost povezuje s primeri izvedbe vojaških operacij v pravem pomenu besede, saj v obravnavanem primeru teh ni bilo.
predlog za dopustitev revizije - dopuščena revizija - kolektivni delovni spor - individualni delovni spor - zastaranje terjatve iz delovnega razmerja
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je v okoliščinah konkretnega primera pravilno stališče, da je kljub pravnomočni sodbi v kolektivnem delovnem sporu tožnikova terjatev zastarala pred vložitvijo tožbe v tem individualnem delovnem sporu.
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je mogoče ugotoviti lastnost zavarovanca na podlagi delovnega razmerja za polni delovni čas, ki je bilo priznano na podlagi sodbe delovnega sodišča v obdobju, ko je že bila vzpostavljena lastnost zavarovanca na podlagi delovnega razmerja za krajši delovni čas pri drugem delodajalcu.
pritožba zoper sklep o razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje - pritožbeni razlogi - izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi
Zakon omejuje pritožbene razloge zoper razveljavitveni sklep sodišča druge stopnje in vračanje zadeve v novo sojenje le na pravilnost uporabe kasatoričnih pooblastil pritožbenega sodišča. To pomeni, da sme vrhovno sodišče v zvezi z razveljavitvenim sklepom presojati le razloge za vrnitev zadeve sodišču prve stopnje, ne pa tega, ali je sodišče druge stopnje morda napačno odločilo o razlogih za razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje oziroma konkretno v tej zadevi o razlogih za razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje glede odločanja mimo pritožbenih navedb toženke v zvezi s tožbenim zahtevkom in o pravici tožnice do zagovora pred izredno odpovedjo v skladu z določbo 85. člena ZDR-1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga
Toženka ni dokazala dejstev, s katerimi je utemeljevala odpovedni razlog (da so delo na delovnem mestu, na katerem je delo opravljala tožnica, pred spremembami opravljali trije delavci; da je bila sistemizacija glede tega delovnega mesta spremenjena; da je prišlo do zmanjšanja obsega dela na tem delovnem mestu; da je prišlo do zmanjšanja proizvodnje raznovrstnih artiklov). Pomembno je tudi, da je toženka istočasno kot tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi delavcu na drugem delovnem mestu in mu ponudila sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za tožničino delovno mesto, ker je hotela v delovnem razmerju obdržati prav tega delavca (ta je ponujeno pogodbo o zaposlitvi sprejel). Na ta način je navidezno ustvarila prenehanje potreb po delu tožnice.
kadrovska štipendija - pogodba o štipendiranju - vračilo štipendije
Sodišče druge stopnje je poudarilo, da se sodišču prve stopnje ne bi bilo treba ukvarjati z vprašanjem, ali je tožnik zamudil enomesečni rok za ponudbo zaposlitve po zaključenem izobraževanju ter kakšne so posledice te zamude. Zato, kot je pojasnilo, tudi ni odgovarjalo na pritožbene navedbe v zvezi s tem. V posledici napačno zavzetih stališč se ni opredelilo do pritožbenih navedb zoper nosilne razloge sodišča prve stopnje.
pogodba o štipendiranju - kadrovska štipendija - vračilo štipendije
Čeprav je tožnik pogodbo o štipendiranju podpisal tudi z namenom, da se toženka kasneje pri njem zaposli, ni nepomembno, kako so bili v pogodbi dogovorjeni pogoji (in s tem obveznosti strank glede) zaposlitve.
Tožnik svoje obveznosti glede zagotovitve zaposlitve ni izpolnil tako, kot se je zavezal s pogodbo, saj je toženki zaposlitev ponudil prepozno. Toženka tega ni sprejela, iz pogodbe pa ne izhaja, da bi morala tožniku v takšnem primeru vrniti štipendije.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - odpoved večjemu številu delavcev - kategorije primerljivih delavcev - krajši delovni čas - reorganizacija
Prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi (kot je opredelitev iz 89. člena ZDR-1) ne sme temeljiti na razlikovanju med delavci za polni in krajši delovni čas na istem delovnem mestu, saj to vzpostavlja razlikovanje po neustreznem kriteriju primerljivosti oziroma neprimerljivosti. Kriterij mora izhajati iz prenehanja potreb po delu, vendar na istem delovnem mestu prenehanja potreb po delu ni mogoče utemeljiti s tem, da je postalo nepotrebno le delo tistih delavcev, ki so zaposleni polni delovni čas, ne pa tudi ostalih. Res je ena od bistvenih sestavin pogodbe o zaposlitvi tudi delo s polnim ali krajšim delovnim časom (31. člen ZDR-1), vendar v zvezi s prenehanjem potreb po delu razlikovanje po tem kriteriju ni ustrezno. S takšnim izločanjem nekaterih delavcev iz primerjave se ustvarja neutemeljeno razlikovanje med delavci, ki sicer delajo enako delo in so povsem zamenljivi.
določitev drugega stvarno pristojnega sodišča (delegacija) - ustalitev pristojnosti
V tej zadevi se je sodišče izreklo za stvarno nepristojno po ugovoru toženca in stranskega intervenienta o stvarni nepristojnosti. Sklep o tem je izdalo po razpisu glavne obravnave, zato je prišlo do ustalitve pristojnosti pri tem sodišču.
pogodbena kazen - konkurenčna klavzula - posebna znanja - dopuščena revizija
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo določbo prvega odstavka 40. člena ZDR-1 glede vpliva pridobljenih znanj toženca pri delodajalcu, ki uveljavlja konkurenčno klavzulo.
prenehanje vodenja v evidenci brezposelnih oseb - znanje slovenskega jezika - dopuščena revizija
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je sodišče druge stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ko se ni opredelilo do tožnikovih navedb o opravičljivih zdravstvenih razlogih v zvezi z uporabo 8. a člena ZUTD.
dopuščena revizija - sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi - prevara
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je bila podana prevara tožnice pri sklepanju sporazuma o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi z dne 5. 10. 2016 in sklenitvi pogodbe o zaposlitvi za določen čas z dne 6. 10. 2016.
Vrhovno sodišče ne more izdati svetovalnega mnenja na način, da bi odgovorilo sodišču prve stopnje, v katerem primeru je sodišče druge stopnje pravilno presodilo uporabo načela dispozitivnosti v postopku pred sodiščem prve stopnje. Okoliščine, na katere se opira predlog, namreč ne odražajo razhajanj pri uporabi načela dispozitivnosti z vidika tožnikovega (ne)dovoljenega razpolaganja z zahtevkom. Različni odločitvi sodišča druge stopnje sta nenazadnje posledica različnega obsega presoje zakonitosti izpodbijanega upravnega akta, kar pa nima neposredne povezave z zastavljenim vprašanjem.