prenehanje delovnega razmerja - nadomestilo za neizrabljen letni dopust - prenos letnega dopusta - referenčno obdobje
V četrtem odstavku 162. člena ZDR-1 je obdobje za prenos določeno v trajanju 12 mesecev (do 31. decembra naslednjega leta), kar pomeni, da sta referenčno obdobje in obdobje za prenos izenačena. Zato bi se lahko postavilo vprašanje, ali tako opredeljeno obdobje za prenos v resnici zadosti zahtevi iz navedenih sodb Sodišča EU, da je obdobje za prenos daljše od referenčnega obdobja, vendar pa to ne more vplivati na odločitev v tej zadevi. V trenutku, ko je tožniku delovno razmerje prenehalo, je namreč od poteka referenčnega obdobja za izrabo letnega dopusta za leti 2014 in 2015 poteklo ne le 12 mesecev za prenos, temveč pri dopustu za leto 2015 več kot 18 mesecev (sodba C-214/2010 govori o ustreznosti 15-mesečnega obdobja za prenos), v primeru dopusta za leto 2014 pa gre celo za več kot 30 mesecev od izteka referenčnega obdobja.
ZDR člen 184. ZPIZ-1 člen 63, 63/1. OZ člen 131, 131/1, 131/2, 150, 153/2, 153/3.
odškodninska odgovornost delodajalca - vojska - skok s padalom - nesreča pri delu - objektivna odgovornost - prispevek oškodovanca
Poškodba tožnice pri skoku s padalom je posledica nesreče pri delu. Tožena stranka je izdala dva ukaza, v katerih je med pripadniki padalske reprezentance SV navedena tudi tožnica. V ukazih je bilo predvideno tudi sodelovanje pripadnikov na civilnem tekmovanju v A. (kjer je prišlo do poškodbe tožnice). V ukazih so bile tožnici določene konkretne naloge, ki jih je morala v zvezi s pripravami in tekmovanji izvesti. Ukaza sta bila podlaga za priprave tekmovanja, udeležba na tekmovanju se je štela v redni delovni čas. Ure udeležbe na tekmovanju ob delovnikih so bile plačane, v dela prostih dnevih so se tekmovalcem kompenzirale. Čas na pripravah in tekmovanjih se je štel kot čas prisotnosti na delu. Tožena stranka je za tožnico sestavila prijavo poškodbe pri delu, tožnici je bil zaradi poškodbe pri delu odobren dalj časa trajajoč bolniški stalež, zaradi poškodbe pri delu pa je bila tožnica tudi invalidsko upokojena.
Tožena stranka je uveljavila prakso, da je bilo v končni fazi tekmovalcu prepuščena odločitev, ali se bo udeležil posameznega tekmovanja oziroma ali bo opravil posamezni skok. Odločitev tekmovalca, da bo opravil skok s padalom v skladu z načrtovanim planom aktivnosti padalske reprezentance SV, pa ne pomeni, da te aktivnosti ni izvedel v skladu s svojimi delovnimi obveznostmi, ki jih je od njega pričakovala in jih predvidevala tožena stranka.
Ker je do tožničine poškodbe prišlo pri izvajanju padalske dejavnosti, ki je nevarna dejavnost, je podana objektivna odškodninska odgovornost tožene stranke za škodo, ki je nastala tožnici.
Tožnica je pri spornem skoku ravnala z zahtevano skrbnostjo, tudi pri padcu na tla pa je uporabila vse znane tehnike, s pomočjo katerih je poskušala omiliti posledice padca. Zato je pravilna ugotovitev sodišč druge in prve stopnje, da tožnica k nastanku škode ni prispevala.
ZDR-1 člen 162, 163, 164. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 7. Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 31.
letni dopust - bolniška odsotnost - možnost izrabe letnega dopusta - prenos letnega dopusta - odškodninska odgovornost delodajalca
Določbo četrtega odstavka 162. člena ZDR-1, po kateri ima delavec pravico izrabiti ves letni dopust, ki ni bil izrabljen v tekočem koledarskem letu oziroma do 30. junija naslednjega leta zaradi odsotnosti zaradi bolezni ali poškodbe, porodniškega dopusta ali dopusta za nego in varstvo otroka, do 31. decembra naslednjega leta, je treba razlagati tako, da ta določba ne vključuje tudi položaja, v katerem delavec pred potekom obdobja za prenos ni imel dejanske možnosti izvršitve te pravice. Če torej delavec dejansko ni imel možnosti izrabe letnega dopusta tudi do poteka obdobja za prenos, tega lahko še vedno izrabi. Pri tem pa pravica do izrabe letnega dopusta ni neomejena, saj jo je, kot pojasnjeno, tudi SEU, razen izjemoma, omejilo na obdobje 15 mesecev za prenos. V konkretni zadevi to vprašanje ni relevantno, saj je tožnica po poteku bolniškega staleža v letu 2014 in 2015 spet začela z delom s 1. 12. 2015 (in se kmalu za tem z vprašanji o svojem dopustu obrnila na kadrovsko službo), torej že pred potekom obdobja za prenos, ki ga določa četrti odstavek 162. člena ZDR-1.
V zvezi z drugim vprašanjem je najprej treba pojasniti, da tako določbe ZDR-1 kot določbe Direktive 2003/88/ES in Listine Evropske unije o temeljenjih pravicah ne omogočajo dogovora (odločitve) o denarnem nadomestilu za neizrabljen dopust namesto tega dopusta, razen ob prenehanju delovnega razmerja. Vendar to ne pomeni, da delavec, ki mu delovno razmerje sploh (še) ni prenehalo in mu delodajalec med trajanjem delovnega razmerja ni pravilno omogočil izrabe letnega dopusta, nima drugih pravic. Zaradi zagotovitve ustreznega sodnega varstva oziroma učinkovitega uveljavljanja njegovih pravic ima pravico zahtevati izrabo letnega dopusta oziroma (ob izpolnjenih pogojih) tudi pravico do ustrezne odškodnine zaradi kršitve pogodbenih obveznosti v času trajanja delovnega razmerja. Drugačna razlaga bi to pravico delavca izvotlila.
Sodišče druge stopnje je tožnici utemeljeno prisodilo odškodnino za neizrabljen dopust. Toženka namreč v sodnem sporu niti ni zatrjevala (tega ne zatrjuje niti v reviziji), da je tožnico ob vrnitvi na delo v začetku decembra 2015 poučila o njenih pravicah glede izrabe dopusta in konkretno poskrbela, da je imela dejansko možnosti izrabiti plačani letni dopust, jo kakorkoli (pravočasno) vzpodbudila, da naj to stori in jo poučila tudi o posledicah, do katerih bo prišlo (izgube pravice), če tega ne bo storila.
ZJU člen 68, 106. ZPol člen 67b. ZSPJS člen 16. Uredba o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (2008) člen 11.
javni uslužbenec - napredovanje v višji plačni razred - usposabljanje - kandidat za policista
V primeru opravljanja usposabljanja kandidatov za policiste za varovanje zunanje meje Evropske unije se to usposabljanje v skladu s tedaj veljavnim Pravilnikom všteva v napredovalno obdobje in se to obdobje ne more enačiti z inštitutom pripravništva.
Možnost revizije je omejena le na predhodno odločitev Vrhovnega sodišča o dopustitvi revizije. Vrhovno sodišče je s sklepom VIII DoR 243/2019 z dne 14. 1. 2020 predlog tožnice za dopustitev revizije zavrnilo. Glede na navedeno in v skladu z 377. členom ZPP je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo.
predlog za dopustitev revizije - dopuščena revizija - prenehanje pogodbe o zaposlitvi - sporazum - razveljavitev sporazuma
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, ko je razveljavilo sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi.
ZDR-1 člen 85, 85/1. ZPP člen 4, 348, 355, 358, 339, 339/1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga - pisno opozorilo na izpolnjevanje obveznosti - sprememba dokazne ocene pred sodiščem druge stopnje - načelo neposrednosti - pritožbena obravnava
Šlo bi za zlorabo instituta pritožbene obravnave, če bi sodišče druge stopnje sicer opravilo pritožbeno obravnavo, na njej ponovilo določene dokaze, nato pa spremenilo prvostopenjsko sodbo na podlagi drugačne dokazne ocene tistih dokazov, ki jih je sodišče prve stopnje neposredno izvedlo, sodišče druge stopnje pa jih ni ponovilo, čeprav ni šlo za stvarne dokaze (listine, pisne izjave prič, ogledne predmete, ki so v spisu, posredno izvedene dokaze), glede katerih bi bilo pritožbeno sodišče v enakem spoznavnem položaju kot sodišče prve stopnje.
V okoliščinah konkretnega primera je treba šteti, da je drugostopenjsko sodišče brez pritožbene obravnave spremenilo dokazno oceno dokazov, ki so bili neposredno izvedeni pred sodiščem prve stopnje in jih pritožbeno sodišče ni ponovilo na pritožbeni obravnavi.
predlog za dopustitev revizije - nepopoln predlog - zavrženje predloga
Tožnik ni zadostil zahtevanim formalnim pogojem iz četrtega odstavka 367.b člena ZPP, saj predlog za dopustitev revizije ne vsebuje nobenega konkretnega pravnega vprašanja, o katerem naj odloči vrhovno sodišče. Tožnik prav tako ni navedel, katero pravno pravilo naj bi sodišče druge stopnje kršilo. Predlog tožnika je po vsebini v bistvu revizija, saj v njem posplošeno nasprotuje zaključku sodišča druge stopnje o tem, da je sodišče prve stopnje z zamudno sodbo utemeljeno zavrnilo njegov tožbeni zahtevek.
V tej zadevi tudi ne gre za primer takoimenovane nujne delegacije, na kar sicer napeljujejo tožničine navedbe v predlogu. O nujni delegaciji govorimo takrat, kadar pri krajevno pristojnem sodišču zaradi izločitev ni več nobenega sodnika, ki bi lahko odločil. Za nujno delegacijo ne zadošča le obstoj izločitvenih razlogov, ampak morajo biti ti izkazani v obliki sklepa, s katerim je bilo ugodeno zahtevi za izločitev sodnika ali sodnikov. Takšnih sklepov, ki bi se nanašali na vse sodnike Delovnega sodišča v Mariboru, v tej zadevi ni.
izredna odpoved - pisna obdolžitev in vabilo na zagovor - vročanje - okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da omogoči zagovor - odklonilno ločeno mnenje
Zakon vročitve vabila na zagovor ne določa kot nujnega pogoja za zakonitost "postopka" odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj ne določa točno, kako mora delodajalec delavca pisno seznaniti s kršitvami in ga povabiti na zagovor. Zato za presojo te zakonitosti ni pomembna le pravilna vročitev, temveč je lahko pomembna tudi seznanitev delavca in dodatno - kar zakon izrecno določa - ali morda obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči seznanitev in zagovor.
Nepravočasno pošiljanje dokumentov stranki ne vpliva na pravilnost vročitve in tek zakonsko določenih rokov. Posledice v tem primeru zadenejo stranko. Sodbi sta bili pravilno vročeni pooblaščenki tožnice, posebej pooblaščeni za sprejemanje sodnih pisanj, pritožbi tožnice, vloženi po poteku pritožbenega roka, pa pravilno zavrženi kot prepozni.
pritožba zoper sklep o razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje - razlogi za pritožbo
Pritožba ni namenjena izpodbijanju razlogov odločitve sodišča druge stopnje o razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje, temveč razlogom vračanja zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, čeprav za to v skladu z določbami ZPP ni podlage. V tako začrtanem obsegu pritožbenega izpodbijanja se vrhovno sodišče ne more opredeljevati do utemeljenosti razlogov za razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje, pa čeprav bi se s takšnimi pritožbenimi razlogi povsem strinjalo.
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija pristojnosti iz tehtnih razlogov v zadnji fazi sodnega postopka - izdana sodba - objektivna nepristranskost - pogodbeni odnos med Republiko Slovenijo in zavarovalnico - zavrnitev predloga
Postopek pred sodiščem prve stopnje v tej zadevi je že končan, sodišče je tudi že izdalo sodbo, zato je treba že z tega razloga predlog zavrniti.
Pogodben odnos med Vlado Republike Slovenije in tožnico, na podlagi katerega vsa sodišča v državi, vključno z Vrhovnim sodiščem, vplačujejo premije po Pokojninskem načrtu za dodatno pokojninsko zavarovanje za javne uslužbence, ni tehten razlog, ki bi utemeljeval delegacijo pristojnosti.
predlog za dopustitev revizije - dopuščena revizija - institucionalno varstvo - oprostitev plačila institucionalnega varstva - plačilna sposobnost zavezanca - Center za socialno delo (CSD) - postopek
Revizija se dopusti glede vprašanj:
- ali lahko pristojni center za socialno delo v skladu z Uredbo o merilih za določanje oprostitev pri plačilih socialno varstvenih storitev (Uredba) po uradni dolžnosti ugotavlja plačilno sposobnost zavezanca za institucionalno varstvo, tudi v primeru, če zavezanec ne poda vloge za oprostitev plačila institucionalnega varstva,
- ali se lahko pri zavezancu, ki ne vloži vloge za oprostitev plačila institucionalnega varstva, in katerega je upravni organ opozoril na pravne posledice, ki bodo nastopile, če vloge ne bo vložil, šteje, da je plačilna sposobnost zavezanca tolikšna, kolikor znaša oprostitev upravičenca?
Tožnica je na podlagi 5. člena ZDR-1 vložila tožbo zoper podružnico tujega podjetja kot svojega delodajalca, vendar pa, kakor to jasno izhaja iz zgoraj navedenih stališč, to ne pomeni, da v tem sporu podružnica ne more uveljavljati terjatev matične družbe do tožnice v pobot. Matična družba in podružnica sta namreč ena in ista pravna oseba, zato je jasno, da lahko podružnica, ki je v delovnem sporu tožena kot delodajalec, v pobot uveljavlja tudi vse terjatve, ki jih ima matična družba do delavca - enako, kot bi jih lahko uveljavljala sama matična družba, če bi nastopala kot toženka.
Zmotna je presoja, da za pobot prav iz tega razloga (ker gre za terjatev matične družbe) ni izpolnjen pogoj vzajemnosti terjatev. Ker gre pri matični družbi in njeni podružnici za eno in isto pravno osebo, je terjatev matične družbe, čeprav jo v pobot uveljavlja podružnica, terjatev osebe, ki je v razmerju do tožnice lahko hkrati njen upnik in dolžnik.
ZDSS-1 člen 7, 7/1, 58. ZOA člen 2, 6. ZSV člen 19. ZUS-1 člen 2.
spor o pristojnosti - osebna asistenca - socialni spor - upravni spor
Odločba centra za socialno delo o pravici do osebne asistence je dokončen upravni akt, zoper katerega je sodno varstvo v skladu s prvim odstavkom 2. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zagotovljeno v upravnem sporu.
Spora o pravici do osebne asistence ni mogoče opredeliti kot spora iz 5.b točke prvega odstavka 7. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1). Tudi če pravico do osebne asistence uvrstimo med pravice do socialnih prejemkov iz različnih naslovov, ni izpolnjen nadaljnji pogoj za pristojnost socialnega sodišča, to je, da je za priznanje te pravice odločilen premoženjski cenzus. Nasprotno prvi odstavek 6. člena Zakona o osebni asistenci (ZOA) izrecno določa, da je vsakemu, ki izpolnjuje s tem zakonom določene pogoje, zagotovljena osebna asistenca pod enakimi pogoji, ne glede na njegov dohodek ali premoženje.
razlika v plači - bistvena kršitev določb postopka - neobrazloženost sodne odločbe
Sklicevanje sodišča prve stopnje, da je bilo o temelju zahtevka že pravnomočno odločeno v drugem pravnomočno končanem individualnem delovnem sporu, je napačno. Odločitev o temelju zahtevka je stvar vmesne sodbe (315. člen ZPP), do njene izdaje pa pride v postopku reševanja iste zadeve (iz razloga smotrnosti), ko zahtevek glede višine še ni zrel za odločanje. S (končnima) sodbama sodišč druge in prve stopnje, izdanima v drugem sporu (šlo je sicer za spor med istima strankama za razliko v plači, vendar za drugo obdobje), ni bilo odločeno o temelju zahtevka, ki ga tožnik vtožuje, saj razlogi sodbe v drugi zadevi ne postanejo pravnomočni. Zaradi zgoraj opisanega zmotnega stališča sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe ni navedlo odločilnih dejstev, zaradi katerih je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika v tem sporu.
V tej zadevi tožena stranka ni podala ugovora stvarne pristojnosti, zato bi se sodišče po uradni dolžnosti lahko izreklo za stvarno nepristojno le ob predhodnem preizkusu tožbe, torej preden je tožbo posredovalo v odgovor. Ker je okrajno sodišče ta rok zamudilo, se kasneje po uradni dolžnosti ni več moglo izreči za stvarno nepristojno.