nadomestilo za letni dopust - vezanost na pravno kvalifikacijo v tožbi - sodba presenečenja za stranke - denarna odškodnina - izraba letnega dopusta
Če je bil delavec prikrajšan za letni dopust zaradi nezakonite odpovedi ali druge nezakonitosti delodajalca, mora delodajalec, ki z nezakonitim ravnanjem delavcu ne omogoči njegove pravice do plačanega letnega dopusta, za to nositi posledice, ki se kaže v tem, da delavec ne izgubi pravice do izrabe po poteku referenčnega obdobja.
Če zaradi prenehanja delovnega razmerja dopusta ne more več izrabiti, je upravičen do nadomestila. Nadomestilo po 164. členu ZDR-1 je po naravi in namenu povsem drugačen institut od denarne odškodnine za povzročeno škodo po splošnih pravilih obligacijskega prava.
Sodišče ni vezano na pravno kvalifikacijo, ki jo opredeli stranka. O utemeljenosti zahtevka mora odločiti glede na podane navedbe, kar pomeni, da je vezano na dejanske okoliščine, s katerimi utemeljuje svoj zahtevek.
To, da tožnik ni imel možnosti koriščenja dopusta, ki bi mu pripadal, če bi ga toženka že v letu 2012 pravilno razporedila, samo po sebi ne pomeni, da mu je zaradi tega nastala tudi škoda, drugega pa tožnik ni zatrjeval. Njegove navedbe ne vsebujejo nobenega relevantnega dejstva glede obstoja škode, ne premoženjske ne nepremoženjske narave. Zato sodišče druge stopnje ni imelo podlage za priznanje odškodnine.
Ne gre za sodbo presenečenja, če sodišče glede na dejstva, ki jih je ugotovilo in o katerih sta stranki razpravljali, zmotno uporabi materialno pravo.
Tožnik je navajal, da mu tožena stranka ni omogočila izrabe dnevnega počitka v nepretrganem trajanju 11 ur in da je zato moral opraviti več dela. Škodo je opredelil kot premoženjsko škodo zaradi onemogočanja izrabe dnevnega počitka. Ta opredelitev škode in navedbe o kršitvi enovite pravice do dnevnega počitka bi lahko kazale, da uveljavlja odškodnino za nepremoženjsko škodo zaradi nezagotovljenega dnevnega počitka, vendar te škode (v čem se kaže na nepremoženjskem področju in za kakšno obliko škode sploh gre) ni konkretiziral. Trditveno podlago za odškodnino za premoženjsko škodo pa predstavljajo navedbe o več opravljenih urah dela.
prenehanje pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča - sodna razveza pogodbe o zaposlitvi
Sodišče druge stopnje je pri svoji odločitvi prvenstveno upoštevalo naravo dejavnosti toženke, ki ji je pripisalo poseben pomen prav zaradi skrbi za zdravje pacientov in eventualne hujše posledice ter omejenost nadzora farmacevtov pri njegovem delu, kar pa ne more biti odločilno. Narava dejavnosti in odgovornost posameznega delavca je namreč lahko razlog za sodno razvezo samo v povezavi z dosedanjim delom delavca in očitano kršitvijo ter težo te kršitve, ne more biti pa to splošen kriterij, ki bi diferenciral posamezne dejavnosti delodajalcev oziroma poklice in že na tej podlagi predstavljal kriterij za možnost sodne razveze ali reintegracijo. Neutemeljeno je neko dejavnost izpostaviti kot tako pomembno oziroma tako potencialno nevarno, da bi že njena narava utemeljevala drugačno presojo v zvezi z možnostjo nadaljevanja delovnega razmerja oziroma sodno razvezo, torej izpostavitev dejavnosti kot pomembnega dodatnega kriterija za sodno razvezo. To ni zakonski kriterij. Na drugi strani takšno tolmačenje tudi ne upošteva tega, ali so bile hujše posledice za delovanje delodajalca ali tretjih oseb sploh ugotovljene. V konkretnem primeru jih ni bilo.
Ko se presoja o izgubi zaupanja, se v presoji možnosti reintegracije oziroma sodne razveze upošteva tudi dotedanje delo delavca, morebitne dotedanje napake pri delu ali kršitve, v povezavi s konkretno očitano kršitvijo. V tej zadevi je bilo ugotovljeno, da je tožnik delal pri toženi stranki že osem let, da do očitane kršitve ni storil napak, da je bil vseskozi odlično ocenjen (ocena prejšnje vodje lekarne) in da je očitno obstajalo tudi veliko zadovoljstvo uporabnikov z njegovim delom. Obenem je treba upoštevati tudi dober odnos tožnika s sodelavci. Na drugi strani tožnikov odnos z direktorico toženke in neposredno vodjo očitno ni bil najboljši, kar je delno treba pripisati tudi njegovi sindikalni aktivnosti, vendar je predvsem pomembno, da se tudi objektivno ta odnos zaupanja ni mogel porušiti zaradi ene napake tožnika pri delu, ob tem, da je bila ta ocenjena kot lažja kršitev delovnih obveznosti, ki tudi ni bila storjena iz hude malomarnosti. Ob dodatnem dejstvu, da toženka potrebuje farmacevte, ki so bili itak preobremenjeni, te okoliščine pretehtajo pri presoji o reintegraciji in sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi. Tako kot je obrazložilo že sodišče prve stopnje, ima toženka petnajst enot in bi tožniku lahko zagotovila delo na njegovem delovnem mestu v drugi enoti in se na ta način izognila konfliktu z do tedaj neposredno nadrejeno delavko. Obenem tudi dogajanje po odpovedi pogodbe o zaposlitvi in v sodnem postopku (tožnikova obramba in komunikacija v sodnem postopku ni bila žaljiva) ne kaže na tako porušene odnose, ki bi narekovali sodno razvezo.
nesreča pri delu - objektivna ali krivdna odgovornost - padec v globino - delo na višini - krivda delavca
Pri opredelitvi objektivne odškodninske odgovornosti druga toženka pravilno opozarja na to, da mora škoda izvirati iz stvari oziroma dejavnosti, ki se štejejo za nevarne, torej mora biti večja škodna nevarnost del njene biti. Stvar oziroma dejavnost morata biti že po svoji naravi nevarni oziroma mora večja škodna nevarnost izhajati iz stvari ali dejavnosti. To na drugi strani izključuje objektivno odgovornost v primerih, če stvar ali dejavnost postaneta nevarni zaradi nedopustnega ravnanja ali opustitve oškodovanca ali tretjih oseb. V takšnem primeru namreč večja škodna nevarnost ne izhaja iz stvari ali dejavnosti, temveč nepravilnega, nevestnega ali neskladnega ravnanja vpletenih subjektov.
Gradbena dejavnost sama po sebi tudi ni nevarna dejavnost, saj zajema različna opravila, od katerih so nekatera lahko nevarna, druga pa ne. Zato je nesprejemljivo posplošeno stališče o gradbeni dejavnosti kot nevarni dejavnosti oziroma stališče, da delo gradbenikov že samo po sebi predstavlja delo s povečano nevarnostjo; takšno pa lahko postane v posebnih okoliščinah ali pri posebnih delih.
Tožniku ni bilo odrejeno delo na višini (ki bi bilo lahko nevarno), temveč delo na tleh - v prostoru, ki je bil obdan z armaturnimi mrežami, in v katerem je bil tožnik varen, zaradi česar odrejenega dela ni mogoče opredeliti kot dela s povečano nevarnostjo. Ta nevarnost je nastopila zaradi ravnanja tožnika, ki je začel plezati po armaturni mreži, ki se je na vrhu skrivila in zaradi česar je padel v globino na drugo stran.
Revizijsko sodišče ne sprejema izhodišča izvedenca o pomanjkljivem nadzoru, ki bi v praktični izvedbi pomenil, da bi moral nadrejeni tožniku za vsako opravilo in za vsako nalogo povedati, kako konkretno naj jo opravi. Takšno izhodišče je v temelju napačno. Obseg nadzora nad delavcem je namreč odvisen od dela in nevarnosti pri delu, konkretno delo, ki naj bi ga opravil tožnik (pranje betonskih tal na ravni in zavarovani površini, s tem da prevzame tudi pištolo za pranje) pa ni bilo takšno, da bi terjalo posebna in izrecna sprotna navodila. Nenazadnje je tudi izvedenec govoril o potrebi po občasnem nadzoru, kar pa po stališču revizijskega sodišča ne pomeni, da bi moral delodajalec (ali v tem primeru izvajalec) delavca nadzorovati pri vsakem enostavnem opravilu in ga pred vsakim opravilom poučevati, kako naj ga opravi. Nemogoče je zahtevati vzpostavitev stalnega nadzora.
dnevni počitek - plačilo za dejansko delo - denarna odškodnina
Glede na trditveno podlago zahtevka, ki jo je navedel tožnik in ki sta jo sprejeli sodišči nižje stopnje (četudi je nista pravilno upoštevali), je mogoč le zaključek, da zahtevana odškodnina za premoženjsko škodo predstavlja odškodnino za kršitev pogodbe zaradi več opravljenih ur dela, kot je bilo določeno v pogodbi med strankama. V okviru te trditvene podlage zahtevka torej ni ključna pravica oziroma obveznost zagotavljanja dnevnega počitka, ampak kršitev obveznosti plačila za (dejansko) opravljeno delo.
ZUTD člen 65, 65/1, 65/2, 65/3. ZUP člen 260. ZPP člen 378.
odločba Ustavnega sodišča - odprava odločbe - posredovanje neresničnih podatkov - pravica do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti - obnova postopka po uradni dolžnosti
Glede na odločbo Ustavnega sodišča U-I-272/18-17 bi morala tožena stranka v zvezi s sedmo alinejo prvega odstavka 65 člena ZUTD in glede na tretji odstavek 65. člena ZUTD pravnomočno odločbo o priznanju pravice do denarnega nadomestila odpraviti v postopku obnove po določbah ZUP in ne bi smela odločati le o prenehanju pravice.
odpoved pogodbe o zaposlitvi invalidu - ponudba drugega ustreznega dela - reintegracija - sodna razveza
Ugotovitev, da ima toženka več deset delovnih mest, ki bi bila ustrezna za tožnika, sama po sebi ne utemeljuje reintegracije, če so ta delovna mesta le sistemizirana in delodajalec nima potrebe po njihovi zapolnitvi, ali pa če so že zasedena. Nasprotno pa trenutna odsotnost potrebe po delavčevem delu oziroma zasedenost delovnih mest prav tako ni okoliščina, ki bi vedno utemeljevala sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. Zato je v vsakem primeru potrebno skrbno tehtaje okoliščin in interesov na strani obeh strank.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti
Glede na to, da je tožničina sodelavka vedela za tožničin odhod iz stavbe, ni utemeljen zaključek, da so bili tožničini pacienti puščeni sami brez nadzora. Pri tem je pomembno, da je šlo le za kratek čas odsotnosti in da tožnica delovnega mesta ni zapustila iz nekih docela neopravičljivih razlogov, ampak zato, ker je v skrbi za varnost pacientov preverila, ali se kdo nahaja v bližini stavbe.
Sodišče se je tudi zmotno oprlo na določbe ZVZD-1, zlasti na 12. člen tega zakona, po katerem mora delavec spoštovati in izvajati ukrepe za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu ter delo opravljati s tolikšno pazljivostjo, da varuje svoje življenje in zdravje ter življenje in zdravje drugih oseb. Tudi uporaba zakonskih in pogodbenih določil o temeljnih obveznostih delavca, pri čemer se je sodišče oprlo predvsem na obveznost vestnega opravljanja dela, ne privede do zaključka o hujših kršitvah obveznosti iz delovnega razmerja.
predlog za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča - delegacija pristojnosti - tehtni razlogi za delegacijo
Iz predloga ne izhaja, v kakšnem pogodbenem ali drugem odnosu odnosu naj bi bilo Delovno in socialno sodišče v Ljubljani s toženko - razen tega, da je sicer to sodišče, kot vsa druga sodišča v Republiki Sloveniji, kot delodajalec zavezanec za plačilo premij po pokojninskem načrtu Vlade Republike Slovenije za kolektivno dodatno pokojninsko zavarovanje za javne uslužbence. Zgolj tak odnos pa ne predstavlja tehtnega razloga za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča.
insolventnost delodajalca - pravice delavcev - prijava terjatve v stečajnem postopku - predlog za dopustitev revizije - ugoditev predlogu
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je vložitev tožbe na ugotovitev obstoja terjatve, ki je bila v stečajnem postopku prerekana, pogoj za priznanje pravic po Zakonu o štipendijskem, razvojnem, invalidskem in preživninskem skladu Republike Slovenije.
ZSPJS člen 22d, 22e. Uredba o delovni uspešnosti iz naslova povečanega obsega dela za javne uslužbence (2008) člen 2, 3.
delovna uspešnost iz naslova povečanega obsega dela
Medtem ko se redna delovna uspešnost nanaša na izvajanje rednih delovnih nalog, se delovna uspešnost za povečan obseg dela nanaša na delo, ki ga javni uslužbenec opravi poleg svojih rednih delovnih nalog.
Tudi iz opredelitve osnovne plače izhaja, da se pričakovani rezultati dela vežejo na opravljanje (rednih) nalog delovnega mesta, to je tistega delovnega mesta, za katerega javni uslužbenec sklene pogodbo o zaposlitvi.
Ne glede na to, ali bi bila tožnica še naprej zaposlena pri toženki ali pa je (začasno) ostala brez zaposlitve, njena zmanjšana zmožnost pridobivanja dohodka ostaja nespremenjena. Bistven vzrok za tožničine trajno nižje dohodke, ki se kaže v razliki med plačo, ki jo je lahko dosegla pred poškodbo, in plačo, ki jo zaradi zdravstvenih omejitev lahko doseže po poškodbi, je torej kljub izredni odpovedi vendarle škodni dogodek.
denarno nadomestilo - odločba Ustavnega sodišča - denarno nadomestilo za čas brezposelnosti - obnova postopka po uradni dolžnosti
Razlogi ustavnega sodišča glede 7. alineje prvega odstavka 65. člena ZUTD, ki ga je toženka uporabila pri odločanju o prenehanju pravice do denarnega nadomestila, pomenijo, da ob predhodni pravnomočni odločbi o priznanju pravice do denarnega nadomestila tožniku z dne 9. 2. 2012, toženka za nazaj (torej s 1. 2. 2012), z izpodbijanima odločbama z dne 14. 3. 2014 in 28. 8. 2014 ni smela odločiti le o prenehanju te pravice, temveč bi morala prvotno pravnomočno odločbo tudi odpraviti, in sicer v postopku obnove po ZUP. Ker tega ni storila, je odločitev sodišča druge stopnje v tem delu (sicer iz nekoliko drugačnih razlogov) zakonita.
Tudi v primeru odločanja o pravici do plačila prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje bi ob odsotnosti ustreznih določb ZUTD, toženka lahko izvedla le postopek obnove po določbah ZUP in bi v tem postopku morala odločiti tudi o odpravi prejšnje odločbe o priznanju pravice. Toženka je to v začetni fazi postopka tudi storila, saj je prvotno začela prav postopek obnove iz razloga po 1. točki 260. člena ZUP (sklep z dne 12. 7. 2013), vendar je v nadaljevanju odpravila to odločbo (odločba drugostopenjskega organa z dne 17. 2. 2014) z razlogi, naj prvostopenjski organ uporabi določbo materialnega predpisa – 7. alineje prvega odstavka 65. člena ZUTD. V nadaljevanju sta izpodbijani odločbi z dne 14. 3. 2014 in 10. 9. 2014 temeljili prav na tej podlagi oziroma na posledici prenehanja pravice do denarnega nadomestila, čeprav je toženka prvotno odločbo pravilno odpravila, vendar v nepravilnem postopku, saj se je sama sklicevala na odpravo „brez izdaje posebnega sklepa o uvedbi postopka po uradni dolžnosti.“ To pomeni, da pri izdaji izpodbijanih odločb ni postopala po postopku obnove, kar pa ni bilo pravilno.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga - sodna razveza pogodbe o zaposlitvi - odmera denarnega povračila
Tožniku je delovno razmerje pri toženki prenehalo zato, ker je kandidiral in bil izvoljen v svet delavcev. S tem je toženka zlorabila institut redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga kot povračilni ukrep zoper tožnika. Poleg 6. člena ZDR-1 je za presojo teže teh okoliščin, ki so privedle do nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, relevanten tudi 89. člen ZDR-1, ki kot neutemeljeni odpovedni razlog izrecno določa tudi kandidaturo za funkcijo delavskega predstavnika in sedanje ali preteklo opravljanje te funkcije. V teh okoliščinah, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, je podana bistvena podlaga, ki je tožniku v korist pri odmeri denarnega povračila.
ZPIZ-2 člen 4, 4/1. ZUP člen 50, 50/1, 50/4. OZ člen 184. ZPP člen 380, 380/1.
odločba Ustavnega sodišča - dedovanje - pravica do pokojnine - smrt zavarovanca med postopkom - ustavitev postopka - pravni nasledniki
Ker postopek uveljavljanja pravice do starostne pokojnine, ki se je pričel na zahtevo tožničinega moža, do njegove smrti še ni bil dokončno zaključen, se ni mogel nadaljevati z njegovimi pravnimi nasledniki. Uveljavljana pravica do starostne pokojnine glede na prvi odstavek 4. člena ZPIZ-2 (za katerega je Ustavno sodišče RS ugotovilo, da ni v neskladju z Ustavo RS) namreč ni mogla preiti nanje (in s tem tudi ne na tožnico).
V ZUTD je za razliko od drugega odstavka 65. člena le za primere iz tretjega do petega odstavka 65. člena predvidena tudi odprava odločbe o priznanju pravice do denarnega nadomestila.