odkupna vrednost enot premoženja, vpisanih na osebnem računu pri skladu obveznega dodatnega pokojninskega in invalidskega zavarovanja – prenos ali enkratno izplačilo odkupne vrednosti – poklicna pokojnina – pripadnik slovenske vojske
Tožnik uveljavlja izplačilo odkupne vrednosti enot premoženja, vpisanih na osebnem računu pri Skladu obveznega dodatnega pokojninskega in invalidskega zavarovanja Republike Slovenije. Sodišče prve stopnje je, ob upoštevanju avtentične razlage določbe 5. odstavka 206. člena ZPIZ-2 (po kateri je to določbo treba razumeti tako, da imajo zavarovanci, ki so najmanj 10 let opravljali vojaško službo v Slovenski vojski ter ne nameravajo uveljaviti pravice do poklicne pokojnine, ter poklicni vojaki, ki se jim odpove pogodba o zaposlitvi na obrambnem področju na podlagi zakona, zaradi starostne omejitve opravljanja vojaške službe, pravico zahtevati, da se jim sredstva, ki jih imajo na računu pri Skladu, izplačajo v enkratnem znesku, šele po prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi z Ministrstvom za obrambo), ugotovilo, da tožniku delovno razmerje pri Republiki Sloveniji, Ministrstvu za obrambo, ni prenehalo, zato je tožbeni zahtevek zavrnilo. Ustavno sodišče Republike Slovenije je z odločbo U-I-153/14-18 oziroma U-I-123/15-15 z dne 12. 5. 2016 ugotovilo, da je bil 5. odstavek 206. člena ZPIZ-2 z vsebino, kot mu jo je določila avtentična razlaga, v neskladju z Ustavo RS. Glede na takšno ustavno odločbo in dejstvo, da je pravna podlaga za odločanje v obravnavani zadevi 5. odstavek 206. člena ZPIZ-2, to je določba pred spremembo določeno v ZPIZ-2B, ki je bil sprejet 23. 12. 2015, je odločitev sodišča prve stopnje, ki temelji na avtentični razlagi 5. odstavka 206. člena ZPIZ-2, nepravilna.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove - poslovni razlog - ustreznost delovnega mesta - invalid III. kategorije invalidnosti
Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskih mnenj izvedencev medicinske stroke pravilno zaključilo, da je tožena stranka tožniku (invalidu III. kategorije invalidnosti) ponudila pogodbo o zaposlitvi za ustrezno delo na delovnem mestu „čistilec javnih površin III“, ki je v skladu z omejitvami iz odločbe ZPIZ in je tožnik za to delo sposoben. Zato so pritožbene navedbe o neustreznosti tožniku ponujene pogodbe o zaposlitvi na delovnem mestu „čistilec javnih površin III“ neutemeljene.
odpravnina - obveznost plačila - razlika v odpravnini - odpoved pravici
Sporazum, s katerim se je tožnica odpovedala pravici do odpravnine v višini razlike med pripadajočo in plačano odpravnino, je ničen, ker nasprotuje ustavi in prisilnim predpisom oziroma moralnim načelom. Odpravnina je namenjena zagotavljanju socialne varnosti delavca ob prehodu v brezposelnost in je odmena za njegovo dotedanje delo. Upoštevajoč navedeno in dejstvo, da je delavec šibkejša stranka v delovnem razmerju, se je v sodni praksi oblikovalo stališče, da izplačilo odpravnine, ki je zakonska kategorija, ne more biti odvisno od volje pogodbenih strank, oziroma da se delavec ne more veljavno odpovedati niti pravici do odpravnine niti njenemu izplačilu. Ni utemeljenega razloga za razlikovanje med tem, kdaj se delavec odpove odpravnini – pred ali po vročitvi odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zato je zmotno stališče pritožbe, da je dopustna odpoved odpravnini po tem, ko je delavec že pridobil pravico do te odpravnine (kar tožena stranka veže na čas po vročitvi odpovedi) in da stališče o nedopustnosti odpovedi pravici do odpravnine velja le za primere, ko pravica še ni nastala. Za takšno razlikovanje ni nobene pravne podlage. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati razliko v odpravnini v vtoževanem znesku skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
odpravnina - obveznost plačila - razlika v odpravnini - odpoved pravici
Sporazum, s katerim se je tožnik odpovedal pravici do odpravnine v višini razlike med pripadajočo in plačano odpravnino, je ničen, ker nasprotuje ustavi in prisilnim predpisom oziroma moralnim načelom. Odpravnina je namenjena zagotavljanju socialne varnosti delavca ob prehodu v brezposelnost in je odmena za njegovo dotedanje delo. Upoštevajoč navedeno in dejstvo, da je delavec šibkejša stranka v delovnem razmerju, se je v sodni praksi oblikovalo stališče, da izplačilo odpravnine, ki je zakonska kategorija, ne more biti odvisno od volje pogodbenih strank, oziroma da se delavec ne more veljavno odpovedati niti pravici do odpravnine niti njenemu izplačilu. Ni utemeljenega razloga za razlikovanje med tem, kdaj se delavec odpove odpravnini – pred ali po vročitvi odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zato je zmotno stališče pritožbe, da je dopustna odpoved odpravnini po tem, ko je delavec že pridobil pravico do te odpravnine (kar tožena stranka veže na čas po vročitvi odpovedi) in da stališče o nedopustnosti odpovedi pravici do odpravnine velja le za primere, ko pravica še ni nastala. Za takšno razlikovanje ni nobene pravne podlage. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati razliko v odpravnini v vtoževanem znesku skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
Tožnica je s tem, ko je uporabila informativni izračun in zahtevek za spremembo police kot pravi listini, to je kot da bi jo podpisal zavarovanec B.B., čeprav je vedela, da teh dokumentov zavarovanec ni podpisal ter ju predložila toženi stranki, zato da bi prišlo na polici do spremembe premijskega razreda, ki so se pri pregledu police izkazali kot neustrezni in do ukinitve popusta na brezškodno dogajanje ter s tem do rešitve reklamacije, kršila delovne obveznosti. Obenem so podani znaki kaznivega dejanja ponarejanja listin po 251. členu KZ-1. Tožena stranka je dokazala, da je obstajal utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 1. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1, zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.
transformacija delovnega razmerja za določen čas v nedoločen čas - pogodba o zaposlitvi za določen čas - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - opravljanje sezonskega dela
Delodajalec lahko sklene pogodbo o zaposlitvi za določen čas zaradi sezonsko povečanega obsega dela. Pri toženi stranki je obstajala povečana potreba po delu stevardes v poletni sezoni in pri tem ni bistveno, če tožena stranka zaposluje stevardese, ki to delo opravljajo celo leto. Da je šlo pri toženi stranki za močno povečan obseg dela v poletni sezoni, izhaja iz predloženih podatkov tožene stranke in izpovedi prič. Zato je sodišče prve stopnje preuranjeno zaključilo, da tožena stranka ni dokazala močno povečanega obsega dela v poletni sezoni ter da je že v tem podlaga za ugotovitev nezakonite sklenitve pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Sodišče prve stopnje je tudi napačno uporabilo materialno pravo, ko je sezonsko delo opredelilo kot delo, ki je krajše od enega leta in da bi tožena stranka morala dokazati vsaj 50 % povečanje potrebe po delu stevardese v poletni sezoni. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV - CIVILNO PROCESNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL0079577
ZPP člen 287, 287/2, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14. OZ člen 482, 482/2. ZVPot člen 21c, 21c/1, 21c/2.
pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih - pomanjkanje razlogov o zavrnitvi dokaznih predlogov - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - pravica do izvedbe pradlaganih dokazov - sklep o zavrnitvi dokaznega predloga - obrazložitev končne odločbe - garancija za brezhibno delovanje stvari - odgovornost prodajalca - brezhibno delovanje - vzrok za okvaro - povrnitev škode - uporaba druge stvari - podoben proizvod - nadomestni izdelek - vzroki, ki so zunaj proizvajalčeve sfere - navodila za vzdrževanje - zahteva za popravilo ali zamenjavo
Ker tožena stranka sodišču prve stopnje ne očita, da nima razlogov o odločilnih dejstvih (tj. pravno relevantnih dejstvih v zvezi z (ne)utemeljenostjo zahtevka), temveč da nima razlogov v zvezi z zavrnitvijo dokaznih predlogov, bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstaavka 339. člena ZPP ne more uspešno vsebinsko napolniti.
Ob ugotovitvah, da sta bili bateriji dobri, da je bilo potrebno dopolnjevanje elektrolita ter da je to potrebo povzročila tožena stranka, ki ni dolivala destilirane vode, pa čeprav je bila seznanjena z navodili za vzdrževanje, ni mogoče zaključiti nič drugega, kot da odgovornosti tožeče stranke za napake ni in da zato od tožene stranke utemeljeno terja stroške, ki so ji nastali z reklamacijo, ki se je izkazala za „neutemeljeno“.
Prodajalec oziroma proizvajalec na podlagi določila drugega odstavka 482. člena OZ ni dolžan zagotoviti nadomestnega izdelka za obdobje, ko je kupec zahteval popravilo stvari, do takrat, ko mu je prodajalec oziroma proizvajalec vrnil popravljeno stvar oziroma izročil drugo stvar, ki deluje brezhibno.
Ker tožeča stranka dolžnosti, da zagotovi nadomestne akumulatorje na podlagi zakona, torej nima, nove akumulatorje pa je (glede na citirane ugotovitve prvostopenjskega sodišča) dobavila, čeprav ni bilo dogovorjeno, da bodo v primeru neupravičene reklamacije ti s strani tožene stranke plačani, pa tudi pritožbeno sodišče ne more sprejeti drugačnega materialnopravnega zaključka, kot ga je že prvostopenjsko sodišče. Za plačilo novih akumulatorjev namreč ni najti veljavnega pravnega temelja. Ni namreč pravilen sklep pritožnice, da predstavlja (zgolj) zaradi tega, ker tožeča stranka toženi ni bila dolžna zagotoviti nadomestnih akumulatorjev, strošek njihove nabave strošek neupravičene reklamacije. Zahteve tožene stranke, da naj ji tožeča stranka v času, ko bo odpeljala stare akumulatorje v kontrolo proizvajalcu, zagotovi nadomestne akumulatorje, ni mogoče avtomatično razumeti kot zaveze, da bo plačala nove akumulatorje, če prodajalec oziroma tožena stranka drugih ni imela.
ZPP člen 35, 270, 270/1, 270/1-12, 270/2. ZS člen 53a, 53a/4, 53a/5, 54, 54/4.
delna oprostitev plačila sodne takse – sklep, izdan s strani strokovne sodelavke – pristojnost za odločanje o pritožbi
O oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu sodnih taks lahko odloča strokovni sodelavec (12. točka prvega odstavka v zvezi z drugim odstavkom 270. člena ZPP). Zoper odločitev, ki jo izda strokovni sodelavec, je sicer dovoljeno pravno sredstvo, vendar o njem odloči sodnik istega sodišča (četrti in peti odstavek 53.a člena v zvezi s četrtim odstavkom 54. člena ZS). Gre za specialnejšo določbo v razmerju do 35. člena ZPP, ki določa, da so za odločanje o pritožbah zoper odločbe okrajnih in okrožnih sodišč pristojna višja sodišča.
ZIZ člen 62, 62/2, 256, 256/2, 258, 258/1, 258/1-1.
predhodna odredba – pristojnost sodišča
Po določbi 2. odstavka 256. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/98 in naslednji) je v primeru zavarovanja s predhodno odredbo po pravnomočnosti sklepa o ugovoru iz 2. odstavka 62. člena ZIZ za vodenje in odločanje na prvi stopnji pristojno sodišče, pred katerim je uveden pravdni postopek. Obravnavana zadeva je bila po pravnomočnosti sklepa Okrajnega sodišča v Ljubljani odstopljena Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani, Zunanji oddelek v Kranju kot stvarno in krajevno pristojnemu sodišču. Zato je to sodišče skladno z določbo 2. odstavka 256. člena ZIZ zakonito odločilo o ugovoru tožene stranke zoper sklep o predhodni odredbi.
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da ni podlage za izdajo predhodne odredbe, saj se v obravnavani zadevi predlog za zavarovanje opira na plačilni nalog, vsebovan v sklepu o izvršbi, izdanem na podlagi verodostojne listine, zoper katerega je vložen obrazložen ugovor.
DELOVNO PRAVO – SODNE TAKSE – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VDS0016284
ZST-1 člen 12, 12/3. ZPP člen 108, 108/4.
Sodne takse – predlog za oprostitev plačila- zavrženje predloga
Sodišče prve stopnje je tožnikov predlog za oprostitev plačila sodne takse utemeljeno zavrglo, ker tožnik sodišču v določenem roku ni priložil izjav o premoženjskem stanju družinskih članov in torej svojega predloga na podlagi sklepa sodišča prve stopnje ni ustrezno dopolnil, da bi bil sposoben za nadaljnjo obravnavo (tretji odstavek 12. člena ZST-1 in četrti odstavek 108. člena ZPP).
postopek poenostavljene prisilne poravnave – sklep o začetku postopka – pritožba upnika – presoja insolventnosti dolžnika – trditve v predlogu niso v nasprotju z dokazi
Zmotno je stališče pritožnika, da sodišče prve stopnje pred izdajo sklepa o začetku postopka ni presojalo, ali je dolžnik insolventen. Izpodbijani sklep vsebuje podatke, ki jih mora vsebovati v skladu z določbo 153. člena v zvezi z drugim odstavkom 221.b člena ZFPPIPP, vseh trditev iz predloga in podatkov iz poročila o finančnem položaju dolžnika pa ni treba povzemati v obrazložitev sklepa, ker je upnikom zagotovljen vpogled v predlog in priloge z objavo v skladu z določbo tretjega odstavka 221.d člena ZFPPIPP.
Tožena stranka v roku 15 dni od prejema plačilnega naloga ni plačala sodne takse za pritožbo, prav tako ni zaprosila za oprostitev plačila takse, zato se na podlagi določb 2. in 3. odstavka 105. a člena ZPP šteje, da je pritožbo umaknila.
ZDR-1 člen 6, 6/1, 86, 86/1, 86/4, 89, 89/1, 89/1-1, 89/2. ZSDU člen 88, 89, 91, 98.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - ekonomski razlog - organizacijski razlog
Prihodki tožene stranke so bili v letu 2014 nižji kot v predhodnem letu, prav tako so bili nižji skupni prihodki. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je pri toženi stranki v spornem obdobju obstajal ekonomski razlog, zato je tožena stranka upravičeno sprejela organizacijske spremembe. Uprava tožene stranke je sprejela sklep, da zaradi nedoseganja planiranih prodanih naklad v letu 2014 po 31. 12. 2014 prenehajo izhajati določene blagovne znamke, za katere skrbništvo je bila zadolžena tožnica, zato je prenehala potreba po tožničinem delu. Tožena stranka je dokazala, da je obstajal utemeljen poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi v skladu s 1. alineo prvega odstavka 89. člena ZDR-1. Zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.
začasna odredba – ureditvena začasna odredba – predpostavke za izdajo začasne odredbe – verjetnost obstoja terjatve – lastninska pravica na objektu – imetniki pravice uporabe na družbeni lastnini – gradnja na zemljišču v družbeni lastnini – provizorični objekti – stavbna pravica
Lastninska pravica na zemljišču (oziroma zahtevek na njeno ugotovitev) napram stavbni pravici (in v tej smeri podanem zahtevku) ni nekaj več (kot to navaja pritožba), ampak nekaj drugega.
Ker tožnica svojih trditev o stvarni (lastninski) pravici na zemljiščih ni uspela (ustrezno) izkazati, njenemu navajanju, da naj bi ji skušala toženka z odsvajanjem tega premoženja uveljavljanje teh pravic na zemljiščih preprečiti, ni moč slediti. Obstoj stavbne pravice lastniku zemljišča ne preprečuje (onemogoča) odsvojitve (obremenitve) le-tega.
ZPIZ-1 člen 60, 60/1, 60/2, 61, 61/1, 61/1-3, 80, 81.
invalid II. kategorije invalidnosti - sorazmerni del invalidske pokojnine - nepopolna ugotovitev dejanskega stanja
V vsakem konkretnem primeru je v skladu z 2. odstavkom 61. člena ZPIZ-1 potrebno pri invalidnosti II. in III. kategorije razčistiti preostalo delovno zmožnost. Torej bodisi v primeru zmanjšane zmožnosti za delo, pri kateri gre za preostalo delovno zmožnost za vsaj polovico polnega delovnega časa ali omejeni zmožnosti za delo, ko še obstaja preostala delovna zmožnost za polni delovni čas. Ker je edino merilo za razvrstitev zavarovanca v kategorijo invalidnosti, torej tudi v II. kategorijo iz 2. alineje 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1, kamor je bil razvrščen tudi tožnik, ugotovljena preostala delovna zmožnost, je potrebno nadalje vedno razčistiti še, ali je določena dela z omejitvami, bodisi v okviru poklica ali drugega dela, zavarovanec zmožen z ali brez poklicne rehabilitacije. Delovni invalid II. kategorije invalidnosti, ki je na dan nastanka invalidnosti že dopolnil starost 50 let, se glede na 2. alinejo 67. člena ZPIZ-1 lahko invalidsko upokoji, če ni zmožen za drugo ustrezno delo brez poklicne rehabilitacije, ta pa mu ni zagotovljena, ker je že dopolnil 50 let starosti. Prav vprašanje, ali je tožnik za drugo delo z določenimi omejitvami v polovičnem delovnem času zmožen z ali brez poklicne rehabilitacije, pa je v postopku pred sodiščem prve stopnje ostalo pomanjkljivo razčiščeno. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - ekonomski razlog - organizacijski razlog
Tožena stranka je dokazala, da sta obseg proizvodnje in prodaja v proizvodni enoti na začetku leta 2015 zaostajala za realiziranim obsegom v istem obdobju preteklega leta in s planiranim obsegom. Poleg tega so bili stroški poslovanja v istem obdobju višji, kot so bili predvideni. Zaradi upada prometa je tožena stranka znižala število zaposlenih na delovnem mestu obdelovalec kovinskih in drugih meritev, na katerem je bil zaposlen tudi tožnik. Tožena stranka je dokazala obstoj utemeljenega poslovnega razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. alinei prvega odstavka 89. člena ZDR-1, zato je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.
Tožena stranka ni dokazala, da naj bi tožnik, pri toženi stranki zaposlen kot vodja tehnično - servisnega oddelka, storil kršitvi, kot se mu očitata v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi (da je za prometno zimsko sezono 2014/2015 dopustil oziroma omogočil, da se je pri določenem podjetju v imenu in za račun delodajalca nepravilno naročalo in sprejemalo blago po nekonkurenčnih in nepravilnih cenah ter o tem ni opozoril nadrejenih in da je za prometno zimsko sezono 2014/2015 nepravilno izvedel proces naročanja in dobave blaga in storitev v zvezi z menjavo pnevmatik s spremljajočimi storitvami, premontaža, hramba, itd. za vozni park delodajalca), zato ni podan utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alinei 1. odstavka 110. člena ZDR-1. V zvezi s tretjo očitano kršitvijo v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, da je tožnik določenega toženi stranki pripravil nepravilne podatke o primerjavi cen v zvezi s pnevmatikami pri drugem podjetju, pa je tožnik tožnik priznal, da je spregledal podatke, vendar tabele ni naredil sam in napake tudi niso odkrili po skupnem pregledu preglednice. Vsi, ki so tabelo pregledali, so spregledali, da je drugi dobavitelj ob upoštevanju pravilnih podatkov o ceni polletne hrambe cenejši. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da ta kršitev ne predstavlja resnega in utemeljenega razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Kršitev, ki se tožniku očita, ni taka, ki bi pomembno vplivala na poslovanje tožene stranke in tudi ni storjena zaradi hude malomarnosti, zato ne daje podlage za zakonito izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zato izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni zakonita.
Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih člen 47, 47/2, 49, 51, 51/1, 51/1-2.
izvedenina - zmotna uporaba materialnega prava - zahtevno izvedensko mnenje
Ker priglašena nagrada sodne izvedenke ni specificirana, v sporni zadevi ne gre za izdelavo zelo zahtevnega izvedenskega mnenja, temveč zahtevnega mnenja, za katerega se po 2. točki 1. odstavka 51. člena Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih lahko prizna 276,00 EUR. V 51. členu Pravilnika so določeni štirje razponi nagrad za pisni izvid in mnenje, in sicer za manj zahtevno, zahtevno, zelo zahtevno in izjemno zahtevno izvedensko delo. Iz razvrstitve nagrad je mogoče sklepati, da gre za zelo zahtevna mnenja takrat, ko odrejena naloga zahteva dodaten poglobljen študij, obsežne analize in preiskave, študij strokovne literature, posvetovanje z drugimi strokovnjaki in podobno. Glede na 4. odstavek 47. člena Pravilnika je zahtevnost izvida in mnenja odvisna tudi od obsežnosti dokumentacije, ki je podlaga za izdelavo izvedenskega mnenja, časa, ki ga ima izvedenec na voljo, kompleksnosti in vrste zadeve, ki je predmet izvidenstva ter drugih dejavnikov, ki vplivajo na stopnjo zahtevnosti izvida in mnenja. V obravnavani zadevi gre dejansko za zahtevno izvedensko mnenje. Četudi je izdelano na 32 straneh, obsega izvid in mnenje le tri strani, vse ostalo pa predstavlja povzemanje medicinskih izvidov in mnenj invalidskih komisij tožene stranke ter sodnoizvedenskega mnenja. Gre torej za običajno izvedensko mnenje, iz katerega ne izhaja, da bi terjalo nadpovprečno angažiranost v smislu posebnih analiz in preiskav, posvetovanja z drugimi strokovnjaki iste vrste, uporabo domače in tuje literature itd. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremenilo tako, da je ustrezno znižalo dosojeni znesek izvedenine.
ZUPJS člen 15, 24, 31, 42. Pravilnik o načinu upoštevanja dohodkov pri ugotavljanju upravičenosti do otroškega dodatka, državne štipendije, znižanega plačila vrtca, subvencije, malice za učence in dijake, subvencije kosila za učence, subvencije prevoza za dijake in študente, oprostitve plačila socialnovarstvenih storitev in prispevka k plačilu družinskega pomočnika člen 4, 42/1, 42/2, 42/4. URS člen 2.
znižano plačilo vrtca - dohodek
Na podlagi podatkov iz uradnih evidenc je bilo v predsodnem postopku pravilno ugotovljeno, da dohodek tožničine družine znaša 22.860,37 EUR, in da povprečni mesečni dohodek na osebo (3-članske družine) znaša 653,01 EUR, kar predstavlja 64,31 % neto povprečne mesečne plače vseh zaposlenih. Zato je bila tožnica utemeljeno razvrščena v 7. dohodkovni razred. Kadar povprečni mesečni dohodek na osebo v odstotkih od neto plače znaša nad 64 % do 82 %, so starši v skladu s 24. členom ZUPJS dolžni plačati 53 % cene programa vrtca, kot je zakonito odločeno že v obravnavanem predsodnem postopku. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo izpodbijanih upravnih odločb tožene stranke in določitev plačila vrtca v višini 43 % cene programa vrtca.
zaplemba premoženja – kazen zaplembe premoženja – razveljavitev kazni – vrnitev zaplenjenega premoženja – sodna pristojnost – zaplemba delnic – zaplemba družbe – podržavljenje na podlagi odloka – podržavljenje s kazensko sodbo – razveljavitev kazenske sodbe
Delničarji niso lastniki premoženja družbe, lastnica je družba sama. Lastnica tudi spornih nepremičnin, je bila tako lahko le družba. Podjetje in s tem nepremičnine so bile podržavljene na podlagi 1. in 2. točke prvega člena odloka AVNOJ – ex lege z dnem njegove uveljavitve (6. 2. 1945). Podržavljeno je bilo podjetje in ne premoženje fizične osebe. Ta pa je očitno formalno ostal imetnik vseh delnic podjetja. S sklepom Okrajnega ljudskega sodišča v Prevaljah z dne 10. 10. 1945 naj bi mu bilo podjetje „vrnjeno v last in posest“, kar bi lahko pomenilo le, da se je eventualno vzpostavilo prvotno stanje – nepremičnine so spet postale last podjetja in ne A. A., saj niso bile njegovo osebno premoženje (zato niso mogle biti vrnjene njemu osebno), njemu pa so bile lahko dodeljene le delnice (kolikor jih formalno ni obdržal že od prej), kot izkazanemu edinemu delničarju.