pravna oseba - predlog za oprostitev plačila sodne takse - trditveno in dokazno breme - premoženjsko stanje - finančno stanje - likvidnostno stanje - pridobivanje podatkov po uradni dolžnosti - vpogled v javne evidence - dvom o resničnosti navedb - procesna predpostavka - pravica do sodnega varstva - dostop stranke do sodišče
Sodišča so pri odločanju o delni oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu sodne takse vezana na trditve, ki jih v zvezi s svojim premoženjskim, finančnim in likvidnostnim stanje podajo predlagatelji. Oni sami morajo torej v predlogu navesti dejstva in okoliščine, iz katerih izhaja, da je podan dejanski stan iz 11. člena ZST-1 in v zvezi s tem predlagati ustrezne dokaze. Z vpogledom v javne evidence (oziroma evidence sodišča) lahko sodišča takšne trditve le preverijo (v kolikor dvomijo o njihovi resničnost). Nikakor pa niso dolžna dejstev v zvezi s tem ugotavljati sama, po uradni dolžnosti in brez ustrezne trditvene podlage.
Določitev plačila sodne takse, kot procesne predpostavke za obravnavo pravnega sredstva, dostopa stranke do sodišča ne otežuje nesorazmerno, saj je ta ustavna pravica stranki, ki je v slabem premoženjskem stanju, ustrezno zagotovljena prek določb drugega poglavja ZST-1. Oziroma a contrario - če zakonskih pogojev iz drugega poglavja ZST-1 stranka ne izpolnjuje (takšna pa je situacija v predmetni zadevi), zahtevano plačilo sodne takse ne pomeni nesorazmernega oteževanja oziroma kršitve pravice do sodnega varstva.
Ker je pritožnik sam predlagal število obrokov, pri čemer ni navedel nobenih drugih relevantnih okoliščin, ki bi kazale na to, da je deset obrokov po 148,01 EUR zanj prevelika obveznost, višje sodišče zaključuje, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna.
zadržanje na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve – pogoji za zdravljenje v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve – duševna bolezen – suicidnost
Ker je izvedenec ugotovil, da je pritožnica suicidna, na drugi način pa ni mogoče doseči izboljšanja, je pravilen sklep sodišča, da še tri tedne ostane na oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve v nujnem primeru.
Za utemeljitev izbrane pristojnosti bi moral tožnik poleg tega, da je škoda nastala, postaviti tudi trditve, kje je škoda oziroma škodljiva posledica nastala oziroma ali je izbral določeno sodišče, ker je bilo na njegovem območju storjeno škodno dejanje.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS0016036
ZDR člen 43, 184, 184/1. OZ člen 131, 131/1, 131/2. ZVZD-1 člen 5. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
plačilo odškodnine - odškodninska odgovornost delodajalca - razlogi o odločilnih dejstvih - absolutna bistvena kršitev določb postopka - poškodba pri delu
Tožnik uveljavlja odškodninski zahtevek zoper prvotoženo stranko (delodajalca), ker mu je prvotožena stranka od leta 2011 dalje protipravno nalagala delo v nasprotju z omejitvami, ki jih je imel kot invalid III. kategorije. Ker je tožnik delo opravljal na lokaciji pri stranskem intervenientu, saj prvotožena stranka ni imela svojega prostora, kjer bi prala avtomobile, mu je bilo s strani prvotožene stranke tudi odrejeno, da je dolžan opravljati delo za stranskega intervenienta. Do škodnega dogodka je prišlo, ko je pri prestavljanju avtomobilske gume na dvorišču stranskega intervenienta utrpel zlom ledvenega vretenca. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je prvotožena stranka tožniku odrejala delo v skladu z zdravstvenimi omejitvami, zato je štelo, da v ravnanju prvotožene stranke ni elementa protipravosti. V zvezi s spornim dogodkom, ko naj bi tožnik na dvorišču stranskega intervenienta po navodilih delavca prestavljal avtomobilske gume, kar naj bi bilo v nasprotju z zdravniškimi omejitvami, pa je sodišče prve stopnje zaključilo, da tožnik tega dne gum ni prestavljal, zato je zaključilo, da ni podana odškodninska odgovornost prvotožene stranke. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik kritičnega dne ni prestavljal gum po navodilu delavca, je neustrezno obrazložena, saj sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. To pa predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Zaradi nepravilne ugotovitve sodišča prve stopnje, da tožnik spornega dne sploh ni prestavljal gum za stranskega intervenienta, sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali je delo s prestavljanjem gum pomenilo delo v nasprotju z omejitvami, ki jih je imel tožnik kot invalid III. kategorije invalidnosti. Zato je pritožbeno sodišče sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
ZDR-1 člen 6, 6/1, 86, 86/1, 86/4, 89, 89/1, 89/1-1, 89/2. ZSDU člen 88, 89, 91, 98.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - ekonomski razlog - organizacijski razlog
Prihodki tožene stranke so bili v letu 2014 nižji kot v predhodnem letu, prav tako so bili nižji skupni prihodki. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je pri toženi stranki v spornem obdobju obstajal ekonomski razlog, zato je tožena stranka upravičeno sprejela organizacijske spremembe. Uprava tožene stranke je sprejela sklep, da zaradi nedoseganja planiranih prodanih naklad v letu 2014 po 31. 12. 2014 prenehajo izhajati določene blagovne znamke, za katere skrbništvo je bila zadolžena tožnica, zato je prenehala potreba po tožničinem delu. Tožena stranka je dokazala, da je obstajal utemeljen poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi v skladu s 1. alineo prvega odstavka 89. člena ZDR-1. Zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.
Pravilo, da mora sodišče načeloma izvesti vse predlagane dokaze, je omejeno na razumno mero. Glede na pravila o tem, da predhodno krije stroške postopka za sodni preizkus glavni delničar, tudi po stališču pritožbenega sodišča sodišče lahko zavrne tiste dokazne predloge, ki služijo predlagatelju postopka le za še eno ?drugo mnenje? na stroške nasprotnega udeleženca.
Pojem ?bistvenega odstopanja vrednosti? iz tretjega odstavka 614. člena ZGD-1 je nedoločen pravni pojem (pravni standard), ki mu je treba v vsakem posamičnem primeru dati pravi pomen z ugotovitvijo vseh relevantnih okoliščin.
V kakšni višini in po kateri tarifi bi sodišče odmerjalo nagrado skupnemu zastopniku manjšinskih delničarjev, če ta ne bi bil odvetnik, se pritožbenemu sodišču v konkretnem primeru ni bilo treba opredeljevati. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da gre v konkretnem primeru skupnemu zastopniku, ki je odvetnik, nagrada za delo v skladu z Odvetniško tarifo. Pričakovanja skupnega zastopnika s tem niso mogla biti v ničemer prizadeta, prav tako pa je tudi nasprotni udeleženec kot zavezanec plačila nagrade in stroškov skupnega zastopnika lahko pričakoval višino stroškov, ki jih bo moral plačati za nagrado skupnemu zastopniku, ki je odvetnik, glede na Odvetniško tarifo.
ZJU člen 24, 24/5, 25, 25/2, 35, 35/2, 39, 39/2. ZDSS-1 člen 42, 42/1. ZDR-1 člen 56.
transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas - pogodba o zaposlitvi za določen čas - razlog za sklenitev - javna uslužbenka - nadomeščanje odsotnega delavca
Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je pri sklepanju pogodbe o zaposlitvi za določen čas zaradi nadomeščanja začasno odsotne delavke bistvenega pomena, da se sklene za enako delovno mesto, kot ga je zasedala začasno odsotna delavka. Tožnica je sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas za delovno mesto svetovalec v pravni službi, torej za drugo delovno mesto, kot je delovno mesto javnih uslužbenk, ki jih je nadomeščala. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da so bile pogodbe o zaposlitvi za določen čas sklenjene nezakonito in se šteje, da je tožnica s toženo stranko sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas (56. člen ZDR-1).
Tožena stranka ni dokazala, da naj bi tožnik, pri toženi stranki zaposlen kot vodja tehnično - servisnega oddelka, storil kršitvi, kot se mu očitata v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi (da je za prometno zimsko sezono 2014/2015 dopustil oziroma omogočil, da se je pri določenem podjetju v imenu in za račun delodajalca nepravilno naročalo in sprejemalo blago po nekonkurenčnih in nepravilnih cenah ter o tem ni opozoril nadrejenih in da je za prometno zimsko sezono 2014/2015 nepravilno izvedel proces naročanja in dobave blaga in storitev v zvezi z menjavo pnevmatik s spremljajočimi storitvami, premontaža, hramba, itd. za vozni park delodajalca), zato ni podan utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alinei 1. odstavka 110. člena ZDR-1. V zvezi s tretjo očitano kršitvijo v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, da je tožnik določenega toženi stranki pripravil nepravilne podatke o primerjavi cen v zvezi s pnevmatikami pri drugem podjetju, pa je tožnik tožnik priznal, da je spregledal podatke, vendar tabele ni naredil sam in napake tudi niso odkrili po skupnem pregledu preglednice. Vsi, ki so tabelo pregledali, so spregledali, da je drugi dobavitelj ob upoštevanju pravilnih podatkov o ceni polletne hrambe cenejši. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da ta kršitev ne predstavlja resnega in utemeljenega razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Kršitev, ki se tožniku očita, ni taka, ki bi pomembno vplivala na poslovanje tožene stranke in tudi ni storjena zaradi hude malomarnosti, zato ne daje podlage za zakonito izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zato izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni zakonita.
ZUPJS člen 15, 24, 31, 42. Pravilnik o načinu upoštevanja dohodkov pri ugotavljanju upravičenosti do otroškega dodatka, državne štipendije, znižanega plačila vrtca, subvencije, malice za učence in dijake, subvencije kosila za učence, subvencije prevoza za dijake in študente, oprostitve plačila socialnovarstvenih storitev in prispevka k plačilu družinskega pomočnika člen 4, 42/1, 42/2, 42/4. URS člen 2.
znižano plačilo vrtca - dohodek
Na podlagi podatkov iz uradnih evidenc je bilo v predsodnem postopku pravilno ugotovljeno, da dohodek tožničine družine znaša 22.860,37 EUR, in da povprečni mesečni dohodek na osebo (3-članske družine) znaša 653,01 EUR, kar predstavlja 64,31 % neto povprečne mesečne plače vseh zaposlenih. Zato je bila tožnica utemeljeno razvrščena v 7. dohodkovni razred. Kadar povprečni mesečni dohodek na osebo v odstotkih od neto plače znaša nad 64 % do 82 %, so starši v skladu s 24. členom ZUPJS dolžni plačati 53 % cene programa vrtca, kot je zakonito odločeno že v obravnavanem predsodnem postopku. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo izpodbijanih upravnih odločb tožene stranke in določitev plačila vrtca v višini 43 % cene programa vrtca.
Napotitev na pravdo zakonitih dedinj, ki oporoko izpodbijata iz več razlogov, je glede na določbo prvega odstavka 213. člena Zakona o dedovanju pravilna. Oporoka ima prednost pred zakonom kot dedni naslov in velja v primerjavi z zakonitim dedovanjem za močnejši pravni naslov.
Tožena stranka v roku 15 dni od prejema plačilnega naloga ni plačala sodne takse za pritožbo, prav tako ni zaprosila za oprostitev plačila takse, zato se na podlagi določb 2. in 3. odstavka 105. a člena ZPP šteje, da je pritožbo umaknila.
odškodninska odgovornost - plačilo odškodnine - nezgoda pri delu - absolutna bistvena kršitev določb postopka
Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do ugotovitev izvedenk medicinske stroke, da bi bilo zdravljenje tožnika bistveno krajše, če bi sledil predlaganemu zdravljenju specialista travmatologa. Komisija za fakultetna izvedenska mnenja je v svojem mnenju navedla, da bi bilo zdravljenje tožnika predvidoma krajše vsaj za dve leti, v kolikor bi se pred tem odločil za popolno zatrditev desnega zapestja, kar je predlagal specialist travmatolog pri pregledu 19. 10. 2011. Iz mnenja izhaja, da tožnik nadaljnjim operacijam ni bil več naklonjen, zatrditev desnega zapestja pa je bila narejena šele 4. 11. 2013. Sodišče prve stopnje bi se moralo do navedenega opredeliti, saj (daljše) zdravljenje lahko vpliva na pretrpljene telesne bolečine in strah ter na pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in skaženosti. Raziskati bi tudi moralo, zakaj je tožnik zavračal predlagani način zdravljenja. Ker tega ni storilo, je izpodbijana sodba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
DELOVNO PRAVO – SODNE TAKSE – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VDS0016284
ZST-1 člen 12, 12/3. ZPP člen 108, 108/4.
Sodne takse – predlog za oprostitev plačila- zavrženje predloga
Sodišče prve stopnje je tožnikov predlog za oprostitev plačila sodne takse utemeljeno zavrglo, ker tožnik sodišču v določenem roku ni priložil izjav o premoženjskem stanju družinskih članov in torej svojega predloga na podlagi sklepa sodišča prve stopnje ni ustrezno dopolnil, da bi bil sposoben za nadaljnjo obravnavo (tretji odstavek 12. člena ZST-1 in četrti odstavek 108. člena ZPP).
odkupna vrednost enot premoženja, vpisanih na osebnem računu pri skladu obveznega dodatnega pokojninskega in invalidskega zavarovanja – prenos ali enkratno izplačilo odkupne vrednosti – poklicna pokojnina – pripadnik slovenske vojske
Tožnik uveljavlja izplačilo odkupne vrednosti enot premoženja, vpisanih na osebnem računu pri Skladu obveznega dodatnega pokojninskega in invalidskega zavarovanja Republike Slovenije. Sodišče prve stopnje je, ob upoštevanju avtentične razlage določbe 5. odstavka 206. člena ZPIZ-2 (po kateri je to določbo treba razumeti tako, da imajo zavarovanci, ki so najmanj 10 let opravljali vojaško službo v Slovenski vojski ter ne nameravajo uveljaviti pravice do poklicne pokojnine, ter poklicni vojaki, ki se jim odpove pogodba o zaposlitvi na obrambnem področju na podlagi zakona, zaradi starostne omejitve opravljanja vojaške službe, pravico zahtevati, da se jim sredstva, ki jih imajo na računu pri Skladu, izplačajo v enkratnem znesku, šele po prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi z Ministrstvom za obrambo), ugotovilo, da tožniku delovno razmerje pri Republiki Sloveniji, Ministrstvu za obrambo, ni prenehalo, zato je tožbeni zahtevek zavrnilo. Ustavno sodišče Republike Slovenije je z odločbo U-I-153/14-18 oziroma U-I-123/15-15 z dne 12. 5. 2016 ugotovilo, da je bil 5. odstavek 206. člena ZPIZ-2 z vsebino, kot mu jo je določila avtentična razlaga, v neskladju z Ustavo RS. Glede na takšno ustavno odločbo in dejstvo, da je pravna podlaga za odločanje v obravnavani zadevi 5. odstavek 206. člena ZPIZ-2, to je določba pred spremembo določeno v ZPIZ-2B, ki je bil sprejet 23. 12. 2015, je odločitev sodišča prve stopnje, ki temelji na avtentični razlagi 5. odstavka 206. člena ZPIZ-2, nepravilna.
zaplemba premoženja – kazen zaplembe premoženja – razveljavitev kazni – vrnitev zaplenjenega premoženja – sodna pristojnost – zaplemba delnic – zaplemba družbe – podržavljenje na podlagi odloka – podržavljenje s kazensko sodbo – razveljavitev kazenske sodbe
Delničarji niso lastniki premoženja družbe, lastnica je družba sama. Lastnica tudi spornih nepremičnin, je bila tako lahko le družba. Podjetje in s tem nepremičnine so bile podržavljene na podlagi 1. in 2. točke prvega člena odloka AVNOJ – ex lege z dnem njegove uveljavitve (6. 2. 1945). Podržavljeno je bilo podjetje in ne premoženje fizične osebe. Ta pa je očitno formalno ostal imetnik vseh delnic podjetja. S sklepom Okrajnega ljudskega sodišča v Prevaljah z dne 10. 10. 1945 naj bi mu bilo podjetje „vrnjeno v last in posest“, kar bi lahko pomenilo le, da se je eventualno vzpostavilo prvotno stanje – nepremičnine so spet postale last podjetja in ne A. A., saj niso bile njegovo osebno premoženje (zato niso mogle biti vrnjene njemu osebno), njemu pa so bile lahko dodeljene le delnice (kolikor jih formalno ni obdržal že od prej), kot izkazanemu edinemu delničarju.
ZIZ člen 62, 62/2, 256, 256/2, 258, 258/1, 258/1-1.
predhodna odredba – pristojnost sodišča
Po določbi 2. odstavka 256. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/98 in naslednji) je v primeru zavarovanja s predhodno odredbo po pravnomočnosti sklepa o ugovoru iz 2. odstavka 62. člena ZIZ za vodenje in odločanje na prvi stopnji pristojno sodišče, pred katerim je uveden pravdni postopek. Obravnavana zadeva je bila po pravnomočnosti sklepa Okrajnega sodišča v Ljubljani odstopljena Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani, Zunanji oddelek v Kranju kot stvarno in krajevno pristojnemu sodišču. Zato je to sodišče skladno z določbo 2. odstavka 256. člena ZIZ zakonito odločilo o ugovoru tožene stranke zoper sklep o predhodni odredbi.
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da ni podlage za izdajo predhodne odredbe, saj se v obravnavani zadevi predlog za zavarovanje opira na plačilni nalog, vsebovan v sklepu o izvršbi, izdanem na podlagi verodostojne listine, zoper katerega je vložen obrazložen ugovor.
Tožnica (članica sveta delavcev) je določenega dne svoje delo na delovnem mestu opravljala največ 4 ure. Preostanek delovnega časa se je tožnica zadrževala na volišču oziroma v prostoru pred voliščem, za kar ni imela dovoljenja nadrejene osebe. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da tožničino ravnanje predstavlja kršitev temeljne obveznosti iz 33. člena ZDR-1, ki zavezuje delavca k vestnemu opravljanju dela na delovnem mestu, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, v času in na kraju, določenem za izvajanje dela, upoštevaje organizacijo dela in poslovanje pri delodajalcu. Poleg tega je tožnica ravnala tudi v nasprotju s prvim odstavkom 19. člena Pravilnika o delovnem času, ki določa, da mora imeti zaposleni za vsako odsotnost z dela, četudi ta traja sama del delovnega časa, dovoljenje direktorja ali vodje enote. Zaradi ugotovljene kršitve citiranih določil ZDR-1 in Pravilnika je tožnica disciplinsko odgovorna (prvi odstavek 172. člena ZDR-1). Zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti sklepa o disciplinski odgovornosti.
Sodišče prve stopnje je zavrnilo dokazovanje z izvedencem za varnost pri delu in je samo ugotovilo, da bi morala prva tožena stranka zaradi lastnosti pnevmatskega kladiva, kot sta visok delovni tlak in velika hitrost obratovanja, za tožnikovo delovno mesto predpisati zaščitna očala, vendar tega ni storila. Sodišče prve stopnje ni imelo potrebnega strokovnega znanja za navedene ugotovitve, saj izjave prič in listine ne morejo nadomestiti mnenja izvedenca. Četudi je sodišče prve stopnje to znanje imelo, bi moralo svoje strokovne poglede razkriti pravdnim strankam v okviru odprtega sojenja. Če namreč sodišče ne ravna na opisan način in zaradi lastnega strokovnega znanja ne angažira izvedenca, stranke prikrajša za pravico do aktivnega sodelovanja pri obravnavi strokovnih vprašanj. Izvedensko mnenje je namreč predmet diskusije in kritike na obravnavi, na kateri sodelujejo stranke. Stališče, da sodnik ne potrebuje izvedenca, če ima sam zadostno strokovno znanje, bi pomenilo, da je kontradiktornost strokovnih vprašanj (ki jih je sodnik razrešil kar s svojim znanjem) zagotovljena le na pritožbeni stopnji. Ker je bila toženi stranki kršena pravica do dokaza, je pritožbeno sodišče razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje in mu vrnilo zadevo v novo sojenje.
postopek za delitev stvari v solastnini – skupni stroški – zavrženje predloga zaradi neplačila predujma – krivdno povzročeni stroški
Da je sodišče prve stopnje postopek zaključilo z zavrženjem predloga in razmerja med udeleženci ni vsebinsko uredilo, kljub temu pa nasprotnim udeležencem povzročilo stroške, je zakrivila predlagateljica z neplačilom predujma za stroške, potrebne za postavitev začasnega zastopnika za sprejemanje pisanj eni od nasprotnih udeleženk. Pritožbeno sodišče soglaša s pritožniki, da je zato stroške nasprotnim udeležencem, po načelu krivde, dolžna povrniti.