pravna oseba - predlog za oprostitev plačila sodne takse - trditveno in dokazno breme - premoženjsko stanje - finančno stanje - likvidnostno stanje - pridobivanje podatkov po uradni dolžnosti - vpogled v javne evidence - dvom o resničnosti navedb - procesna predpostavka - pravica do sodnega varstva - dostop stranke do sodišče
Sodišča so pri odločanju o delni oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu sodne takse vezana na trditve, ki jih v zvezi s svojim premoženjskim, finančnim in likvidnostnim stanje podajo predlagatelji. Oni sami morajo torej v predlogu navesti dejstva in okoliščine, iz katerih izhaja, da je podan dejanski stan iz 11. člena ZST-1 in v zvezi s tem predlagati ustrezne dokaze. Z vpogledom v javne evidence (oziroma evidence sodišča) lahko sodišča takšne trditve le preverijo (v kolikor dvomijo o njihovi resničnost). Nikakor pa niso dolžna dejstev v zvezi s tem ugotavljati sama, po uradni dolžnosti in brez ustrezne trditvene podlage.
Določitev plačila sodne takse, kot procesne predpostavke za obravnavo pravnega sredstva, dostopa stranke do sodišča ne otežuje nesorazmerno, saj je ta ustavna pravica stranki, ki je v slabem premoženjskem stanju, ustrezno zagotovljena prek določb drugega poglavja ZST-1. Oziroma a contrario - če zakonskih pogojev iz drugega poglavja ZST-1 stranka ne izpolnjuje (takšna pa je situacija v predmetni zadevi), zahtevano plačilo sodne takse ne pomeni nesorazmernega oteževanja oziroma kršitve pravice do sodnega varstva.
Ker je pritožnik sam predlagal število obrokov, pri čemer ni navedel nobenih drugih relevantnih okoliščin, ki bi kazale na to, da je deset obrokov po 148,01 EUR zanj prevelika obveznost, višje sodišče zaključuje, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna.
DELOVNO PRAVO – SODNE TAKSE – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VDS0016284
ZST-1 člen 12, 12/3. ZPP člen 108, 108/4.
Sodne takse – predlog za oprostitev plačila- zavrženje predloga
Sodišče prve stopnje je tožnikov predlog za oprostitev plačila sodne takse utemeljeno zavrglo, ker tožnik sodišču v določenem roku ni priložil izjav o premoženjskem stanju družinskih članov in torej svojega predloga na podlagi sklepa sodišča prve stopnje ni ustrezno dopolnil, da bi bil sposoben za nadaljnjo obravnavo (tretji odstavek 12. člena ZST-1 in četrti odstavek 108. člena ZPP).
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV - CIVILNO PROCESNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL0079577
ZPP člen 287, 287/2, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14. OZ člen 482, 482/2. ZVPot člen 21c, 21c/1, 21c/2.
pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih - pomanjkanje razlogov o zavrnitvi dokaznih predlogov - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - pravica do izvedbe pradlaganih dokazov - sklep o zavrnitvi dokaznega predloga - obrazložitev končne odločbe - garancija za brezhibno delovanje stvari - odgovornost prodajalca - brezhibno delovanje - vzrok za okvaro - povrnitev škode - uporaba druge stvari - podoben proizvod - nadomestni izdelek - vzroki, ki so zunaj proizvajalčeve sfere - navodila za vzdrževanje - zahteva za popravilo ali zamenjavo
Ker tožena stranka sodišču prve stopnje ne očita, da nima razlogov o odločilnih dejstvih (tj. pravno relevantnih dejstvih v zvezi z (ne)utemeljenostjo zahtevka), temveč da nima razlogov v zvezi z zavrnitvijo dokaznih predlogov, bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstaavka 339. člena ZPP ne more uspešno vsebinsko napolniti.
Ob ugotovitvah, da sta bili bateriji dobri, da je bilo potrebno dopolnjevanje elektrolita ter da je to potrebo povzročila tožena stranka, ki ni dolivala destilirane vode, pa čeprav je bila seznanjena z navodili za vzdrževanje, ni mogoče zaključiti nič drugega, kot da odgovornosti tožeče stranke za napake ni in da zato od tožene stranke utemeljeno terja stroške, ki so ji nastali z reklamacijo, ki se je izkazala za „neutemeljeno“.
Prodajalec oziroma proizvajalec na podlagi določila drugega odstavka 482. člena OZ ni dolžan zagotoviti nadomestnega izdelka za obdobje, ko je kupec zahteval popravilo stvari, do takrat, ko mu je prodajalec oziroma proizvajalec vrnil popravljeno stvar oziroma izročil drugo stvar, ki deluje brezhibno.
Ker tožeča stranka dolžnosti, da zagotovi nadomestne akumulatorje na podlagi zakona, torej nima, nove akumulatorje pa je (glede na citirane ugotovitve prvostopenjskega sodišča) dobavila, čeprav ni bilo dogovorjeno, da bodo v primeru neupravičene reklamacije ti s strani tožene stranke plačani, pa tudi pritožbeno sodišče ne more sprejeti drugačnega materialnopravnega zaključka, kot ga je že prvostopenjsko sodišče. Za plačilo novih akumulatorjev namreč ni najti veljavnega pravnega temelja. Ni namreč pravilen sklep pritožnice, da predstavlja (zgolj) zaradi tega, ker tožeča stranka toženi ni bila dolžna zagotoviti nadomestnih akumulatorjev, strošek njihove nabave strošek neupravičene reklamacije. Zahteve tožene stranke, da naj ji tožeča stranka v času, ko bo odpeljala stare akumulatorje v kontrolo proizvajalcu, zagotovi nadomestne akumulatorje, ni mogoče avtomatično razumeti kot zaveze, da bo plačala nove akumulatorje, če prodajalec oziroma tožena stranka drugih ni imela.
transformacija delovnega razmerja za določen čas v nedoločen čas - pogodba o zaposlitvi za določen čas - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - opravljanje sezonskega dela
Delodajalec lahko sklene pogodbo o zaposlitvi za določen čas zaradi sezonsko povečanega obsega dela. Pri toženi stranki je obstajala povečana potreba po delu stevardes v poletni sezoni in pri tem ni bistveno, če tožena stranka zaposluje stevardese, ki to delo opravljajo celo leto. Da je šlo pri toženi stranki za močno povečan obseg dela v poletni sezoni, izhaja iz predloženih podatkov tožene stranke in izpovedi prič. Zato je sodišče prve stopnje preuranjeno zaključilo, da tožena stranka ni dokazala močno povečanega obsega dela v poletni sezoni ter da je že v tem podlaga za ugotovitev nezakonite sklenitve pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Sodišče prve stopnje je tudi napačno uporabilo materialno pravo, ko je sezonsko delo opredelilo kot delo, ki je krajše od enega leta in da bi tožena stranka morala dokazati vsaj 50 % povečanje potrebe po delu stevardese v poletni sezoni. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
zadržanje na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve – pogoji za zdravljenje v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve – duševna bolezen – suicidnost
Ker je izvedenec ugotovil, da je pritožnica suicidna, na drugi način pa ni mogoče doseči izboljšanja, je pravilen sklep sodišča, da še tri tedne ostane na oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve v nujnem primeru.
Tožena stranka v roku 15 dni od prejema plačilnega naloga ni plačala sodne takse za pritožbo, prav tako ni zaprosila za oprostitev plačila takse, zato se na podlagi določb 2. in 3. odstavka 105. a člena ZPP šteje, da je pritožbo umaknila.
ZUPJS člen 15, 24, 31, 42. Pravilnik o načinu upoštevanja dohodkov pri ugotavljanju upravičenosti do otroškega dodatka, državne štipendije, znižanega plačila vrtca, subvencije, malice za učence in dijake, subvencije kosila za učence, subvencije prevoza za dijake in študente, oprostitve plačila socialnovarstvenih storitev in prispevka k plačilu družinskega pomočnika člen 4, 42/1, 42/2, 42/4. URS člen 2.
znižano plačilo vrtca - dohodek
Na podlagi podatkov iz uradnih evidenc je bilo v predsodnem postopku pravilno ugotovljeno, da dohodek tožničine družine znaša 22.860,37 EUR, in da povprečni mesečni dohodek na osebo (3-članske družine) znaša 653,01 EUR, kar predstavlja 64,31 % neto povprečne mesečne plače vseh zaposlenih. Zato je bila tožnica utemeljeno razvrščena v 7. dohodkovni razred. Kadar povprečni mesečni dohodek na osebo v odstotkih od neto plače znaša nad 64 % do 82 %, so starši v skladu s 24. členom ZUPJS dolžni plačati 53 % cene programa vrtca, kot je zakonito odločeno že v obravnavanem predsodnem postopku. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo izpodbijanih upravnih odločb tožene stranke in določitev plačila vrtca v višini 43 % cene programa vrtca.
ZJU člen 24, 24/5, 25, 25/2, 35, 35/2, 39, 39/2. ZDSS-1 člen 42, 42/1. ZDR-1 člen 56.
transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas - pogodba o zaposlitvi za določen čas - razlog za sklenitev - javna uslužbenka - nadomeščanje odsotnega delavca
Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je pri sklepanju pogodbe o zaposlitvi za določen čas zaradi nadomeščanja začasno odsotne delavke bistvenega pomena, da se sklene za enako delovno mesto, kot ga je zasedala začasno odsotna delavka. Tožnica je sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas za delovno mesto svetovalec v pravni službi, torej za drugo delovno mesto, kot je delovno mesto javnih uslužbenk, ki jih je nadomeščala. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da so bile pogodbe o zaposlitvi za določen čas sklenjene nezakonito in se šteje, da je tožnica s toženo stranko sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas (56. člen ZDR-1).
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS0016036
ZDR člen 43, 184, 184/1. OZ člen 131, 131/1, 131/2. ZVZD-1 člen 5. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
plačilo odškodnine - odškodninska odgovornost delodajalca - razlogi o odločilnih dejstvih - absolutna bistvena kršitev določb postopka - poškodba pri delu
Tožnik uveljavlja odškodninski zahtevek zoper prvotoženo stranko (delodajalca), ker mu je prvotožena stranka od leta 2011 dalje protipravno nalagala delo v nasprotju z omejitvami, ki jih je imel kot invalid III. kategorije. Ker je tožnik delo opravljal na lokaciji pri stranskem intervenientu, saj prvotožena stranka ni imela svojega prostora, kjer bi prala avtomobile, mu je bilo s strani prvotožene stranke tudi odrejeno, da je dolžan opravljati delo za stranskega intervenienta. Do škodnega dogodka je prišlo, ko je pri prestavljanju avtomobilske gume na dvorišču stranskega intervenienta utrpel zlom ledvenega vretenca. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je prvotožena stranka tožniku odrejala delo v skladu z zdravstvenimi omejitvami, zato je štelo, da v ravnanju prvotožene stranke ni elementa protipravosti. V zvezi s spornim dogodkom, ko naj bi tožnik na dvorišču stranskega intervenienta po navodilih delavca prestavljal avtomobilske gume, kar naj bi bilo v nasprotju z zdravniškimi omejitvami, pa je sodišče prve stopnje zaključilo, da tožnik tega dne gum ni prestavljal, zato je zaključilo, da ni podana odškodninska odgovornost prvotožene stranke. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik kritičnega dne ni prestavljal gum po navodilu delavca, je neustrezno obrazložena, saj sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. To pa predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Zaradi nepravilne ugotovitve sodišča prve stopnje, da tožnik spornega dne sploh ni prestavljal gum za stranskega intervenienta, sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali je delo s prestavljanjem gum pomenilo delo v nasprotju z omejitvami, ki jih je imel tožnik kot invalid III. kategorije invalidnosti. Zato je pritožbeno sodišče sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
odpravnina - obveznost plačila - razlika v odpravnini - odpoved pravici
Sporazum, s katerim se je tožnik odpovedal pravici do odpravnine v višini razlike med pripadajočo in plačano odpravnino, je ničen, ker nasprotuje ustavi in prisilnim predpisom oziroma moralnim načelom. Odpravnina je namenjena zagotavljanju socialne varnosti delavca ob prehodu v brezposelnost in je odmena za njegovo dotedanje delo. Upoštevajoč navedeno in dejstvo, da je delavec šibkejša stranka v delovnem razmerju, se je v sodni praksi oblikovalo stališče, da izplačilo odpravnine, ki je zakonska kategorija, ne more biti odvisno od volje pogodbenih strank, oziroma da se delavec ne more veljavno odpovedati niti pravici do odpravnine niti njenemu izplačilu. Ni utemeljenega razloga za razlikovanje med tem, kdaj se delavec odpove odpravnini – pred ali po vročitvi odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zato je zmotno stališče pritožbe, da je dopustna odpoved odpravnini po tem, ko je delavec že pridobil pravico do te odpravnine (kar tožena stranka veže na čas po vročitvi odpovedi) in da stališče o nedopustnosti odpovedi pravici do odpravnine velja le za primere, ko pravica še ni nastala. Za takšno razlikovanje ni nobene pravne podlage. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati razliko v odpravnini v vtoževanem znesku skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
Sodišče prve stopnje je zavrnilo dokazovanje z izvedencem za varnost pri delu in je samo ugotovilo, da bi morala prva tožena stranka zaradi lastnosti pnevmatskega kladiva, kot sta visok delovni tlak in velika hitrost obratovanja, za tožnikovo delovno mesto predpisati zaščitna očala, vendar tega ni storila. Sodišče prve stopnje ni imelo potrebnega strokovnega znanja za navedene ugotovitve, saj izjave prič in listine ne morejo nadomestiti mnenja izvedenca. Četudi je sodišče prve stopnje to znanje imelo, bi moralo svoje strokovne poglede razkriti pravdnim strankam v okviru odprtega sojenja. Če namreč sodišče ne ravna na opisan način in zaradi lastnega strokovnega znanja ne angažira izvedenca, stranke prikrajša za pravico do aktivnega sodelovanja pri obravnavi strokovnih vprašanj. Izvedensko mnenje je namreč predmet diskusije in kritike na obravnavi, na kateri sodelujejo stranke. Stališče, da sodnik ne potrebuje izvedenca, če ima sam zadostno strokovno znanje, bi pomenilo, da je kontradiktornost strokovnih vprašanj (ki jih je sodnik razrešil kar s svojim znanjem) zagotovljena le na pritožbeni stopnji. Ker je bila toženi stranki kršena pravica do dokaza, je pritožbeno sodišče razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje in mu vrnilo zadevo v novo sojenje.
postopek za delitev stvari v solastnini – skupni stroški – zavrženje predloga zaradi neplačila predujma – krivdno povzročeni stroški
Da je sodišče prve stopnje postopek zaključilo z zavrženjem predloga in razmerja med udeleženci ni vsebinsko uredilo, kljub temu pa nasprotnim udeležencem povzročilo stroške, je zakrivila predlagateljica z neplačilom predujma za stroške, potrebne za postavitev začasnega zastopnika za sprejemanje pisanj eni od nasprotnih udeleženk. Pritožbeno sodišče soglaša s pritožniki, da je zato stroške nasprotnim udeležencem, po načelu krivde, dolžna povrniti.
ZDR-1 člen 202. ZPP člen 184, 286. ZPIZ-1 člen 159.
prenehanje pogodbe o zaposlitvi - vrnitev nazaj na delo - nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi - priznanje pravic iz delovnega razmerja
Tožnik v predmetnem sporu uveljavlja vrnitev nazaj na delo in priznanje pravic iz delovnega razmerja (reintegracijo in reparacijo) za čas od nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi dalje in s tem delovnega razmerja na podlagi pravnomočne ugotovitve v drugem individualnem delovnem sporu, da je bila odpoved nezakonita. Tožnikova pravica zahtevati vrnitev nazaj na delo ni prenehala, saj v sporu o nezakonitosti odpovedi ni bil dolžan postaviti reintegracijskega in reparacijskega zahtevka. Zahtevek, ki ga je postavil v predmetni tožbi, da ga tožena stranka pozove nazaj na delo, je uveljavljal pravočasno (202. člen ZDR-1), kot zahtevek, da ga tožena stranka pozove na delo ob upoštevanju novih pravic iz naslova invalidskega zavarovanja (po pravnomočni sodbi iz socialnega spora). Tožnik ima tako za čas od dneva nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi dalje pa do poziva nazaj na delo pravice po odpovedani pogodbi o zaposlitvi, saj se pravice iz naslova invalidnosti pridobijo z dejanskim nastopom dela, kot je to pravilno odločilo sodišče prve stopnje (159. člen ZPIZ-1). Za čas do nastopa dela z omejitvami se šteje, da bi bil tožnik na delu polni delovni čas in je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo zahtevku tožnika za plačilo nadomestila plače za polni delovni čas. Po dejanski realizaciji poziva na delo, pa je tožnik upravičen do plačila za polovični delovni čas na delovnem mestu učitelj športne vzgoje z omejitvami.
ZPIZ-1 člen 60, 60/1, 60/2, 61, 61/1, 61/1-3, 80, 81.
invalid II. kategorije invalidnosti - sorazmerni del invalidske pokojnine - nepopolna ugotovitev dejanskega stanja
V vsakem konkretnem primeru je v skladu z 2. odstavkom 61. člena ZPIZ-1 potrebno pri invalidnosti II. in III. kategorije razčistiti preostalo delovno zmožnost. Torej bodisi v primeru zmanjšane zmožnosti za delo, pri kateri gre za preostalo delovno zmožnost za vsaj polovico polnega delovnega časa ali omejeni zmožnosti za delo, ko še obstaja preostala delovna zmožnost za polni delovni čas. Ker je edino merilo za razvrstitev zavarovanca v kategorijo invalidnosti, torej tudi v II. kategorijo iz 2. alineje 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1, kamor je bil razvrščen tudi tožnik, ugotovljena preostala delovna zmožnost, je potrebno nadalje vedno razčistiti še, ali je določena dela z omejitvami, bodisi v okviru poklica ali drugega dela, zavarovanec zmožen z ali brez poklicne rehabilitacije. Delovni invalid II. kategorije invalidnosti, ki je na dan nastanka invalidnosti že dopolnil starost 50 let, se glede na 2. alinejo 67. člena ZPIZ-1 lahko invalidsko upokoji, če ni zmožen za drugo ustrezno delo brez poklicne rehabilitacije, ta pa mu ni zagotovljena, ker je že dopolnil 50 let starosti. Prav vprašanje, ali je tožnik za drugo delo z določenimi omejitvami v polovičnem delovnem času zmožen z ali brez poklicne rehabilitacije, pa je v postopku pred sodiščem prve stopnje ostalo pomanjkljivo razčiščeno. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - ekonomski razlog - organizacijski razlog
Tožena stranka je dokazala, da sta obseg proizvodnje in prodaja v proizvodni enoti na začetku leta 2015 zaostajala za realiziranim obsegom v istem obdobju preteklega leta in s planiranim obsegom. Poleg tega so bili stroški poslovanja v istem obdobju višji, kot so bili predvideni. Zaradi upada prometa je tožena stranka znižala število zaposlenih na delovnem mestu obdelovalec kovinskih in drugih meritev, na katerem je bil zaposlen tudi tožnik. Tožena stranka je dokazala obstoj utemeljenega poslovnega razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. alinei prvega odstavka 89. člena ZDR-1, zato je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.
Tožena stranka ni dokazala, da naj bi tožnik, pri toženi stranki zaposlen kot vodja tehnično - servisnega oddelka, storil kršitvi, kot se mu očitata v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi (da je za prometno zimsko sezono 2014/2015 dopustil oziroma omogočil, da se je pri določenem podjetju v imenu in za račun delodajalca nepravilno naročalo in sprejemalo blago po nekonkurenčnih in nepravilnih cenah ter o tem ni opozoril nadrejenih in da je za prometno zimsko sezono 2014/2015 nepravilno izvedel proces naročanja in dobave blaga in storitev v zvezi z menjavo pnevmatik s spremljajočimi storitvami, premontaža, hramba, itd. za vozni park delodajalca), zato ni podan utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alinei 1. odstavka 110. člena ZDR-1. V zvezi s tretjo očitano kršitvijo v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, da je tožnik določenega toženi stranki pripravil nepravilne podatke o primerjavi cen v zvezi s pnevmatikami pri drugem podjetju, pa je tožnik tožnik priznal, da je spregledal podatke, vendar tabele ni naredil sam in napake tudi niso odkrili po skupnem pregledu preglednice. Vsi, ki so tabelo pregledali, so spregledali, da je drugi dobavitelj ob upoštevanju pravilnih podatkov o ceni polletne hrambe cenejši. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da ta kršitev ne predstavlja resnega in utemeljenega razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Kršitev, ki se tožniku očita, ni taka, ki bi pomembno vplivala na poslovanje tožene stranke in tudi ni storjena zaradi hude malomarnosti, zato ne daje podlage za zakonito izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zato izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni zakonita.
ZPP člen 35, 270, 270/1, 270/1-12, 270/2. ZS člen 53a, 53a/4, 53a/5, 54, 54/4.
delna oprostitev plačila sodne takse – sklep, izdan s strani strokovne sodelavke – pristojnost za odločanje o pritožbi
O oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu sodnih taks lahko odloča strokovni sodelavec (12. točka prvega odstavka v zvezi z drugim odstavkom 270. člena ZPP). Zoper odločitev, ki jo izda strokovni sodelavec, je sicer dovoljeno pravno sredstvo, vendar o njem odloči sodnik istega sodišča (četrti in peti odstavek 53.a člena v zvezi s četrtim odstavkom 54. člena ZS). Gre za specialnejšo določbo v razmerju do 35. člena ZPP, ki določa, da so za odločanje o pritožbah zoper odločbe okrajnih in okrožnih sodišč pristojna višja sodišča.
Uredba (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. 12. 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah člen 29, 29/1, 30, 30/1. ZPP člen 205, 205/1.
ugovor litispendence - subjektivna identiteta zahtevkov - objektivna identiteta zahtevkov - prekinitev postopka - negativna ugotovitvena tožba - dajatvena tožba - ugovor mednarodne pristojnosti - isti zahtevek
Presoja pravilnosti izpodbijane odločitve je tako omejena zgolj na ugotovitev, ali je sodišče prve stopnje, potem ko se je z odgovorom na tožbo seznanilo z dejstvom, da je pred avstrijskim sodiščem v teku postopek med istima pravdnima strankama, v katerem tožena stranka napram tožeči stranki uveljavlja zahtevek na ugotovitev neobstoja njene odgovornosti za poplavne dogodke v novembru leta 2012, pravilno ugotovilo obstoj treh odločilnih elementov, in sicer istovetnost strank, istovetnost zahtevkov in začetek teka postopkov, ki so od prvostopnega sodišča po uradni dolžnosti, torej ne odvisno od morebitnega ugovora litispendence, terjali sprejem izpodbijane odločitve.