Z začasno odredbo hoče upnik doseči vrnitev menic v svojo posest (in ne na primer v hrambo tretjemu) ter prepoved dolžniku, da od njega v sodnem postopku zahteva plačilo preostalega meničnega dolga, česar pa mu po oceni pritožbenega sodišča z začasno odredbo ni mogoče preprečiti, tudi če bi sodišče ugotovilo verjetnost upnikove terjatve. Sodišče z začasno odredbo ne more stranke omejiti v njeni pravici, da o njenem zahtevku odloči sodišče v pravdi.
ZPIZ-2 člen 63, 63/1, 63/2, 63/4, 63/5, 81, 81-3, 85. ZPIZ-1 člen 66, 66/3.
invalid III. kategorija invalidnosti - samozaposleni - stvarne omejitve
Pri tožniku je podana omejena delovna zmožnost. Tožnik dejavnosti, za katero je zavarovan, ni več zmožen opravljati pod splošnimi pogoji kot pred nastankom invalidnosti, zmožen pa jo je opravljati v omejenem obsegu oziroma z določenimi fizičnimi razbremenitvami pri delu. Takšno stanje predstavlja podlago za razvrstitev v III. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do premestitve. Za priznanje druge pravice, to je pravice do dela v dejavnosti, za katero je zavarovan z omejitvami, kar uveljavlja s postavljenim tožbenim zahtevkom, pa v ZPIZ-2 ni podlage. Pravico do premestitve zavarovancu, ki ima sklenjeno delovno razmerje v Republiki Sloveniji, sicer zagotovi delodajalec (2. odstavek 81. člena ZPIZ-2). V tožnikovi domeni je, da si kot samozaposlen zavarovanec delo oziroma opravljanje dejavnosti organizira na način, da bo skladen z priznanimi omejitvami. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik uveljavljal spremembo izpodbijanih odločb in priznanje pravice do dela v dejavnosti, za katero je zavarovan kot s.p., oziroma do dela v svojem poklicu z določenimi stvarnimi omejitvami s polovičnim delovnim časom 4 ure dnevno.
ZPP člen 39, 44, 44/2, 44/3, 45, 139, 139/6, 142, 142/7. ZDSS-1 člen 31. ZObr člen 57, 57/7.
določitev vrednosti spora - disciplinski postopek - zmotna uporaba materialnega prava - vročitev - vročitev pooblaščencu
Če se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarni znesek, je odločilna vrednost spornega predmeta, ki jo je tožeča stranka navedla v tožbi (drugi odstavek 44. člena ZPP). Le če bi tožnik navedel očitno previsoko ali prenizko vrednost spora, da bi nastalo vprašanje o stvarni pristojnosti ali pravici do revizije, se mora sodišča najpozneje na glavni obravnavi pred začetkom obravnavanja glavne stvari na hiter in primeren način prepričati o pravilnosti v tožbi navedene vrednosti. O tem takoj odloči s sklepom, zoper katerega ni posebne pritožbe (tretji odstavek 44. člena ZPP), kar pomeni da se stranka zoper takšen procesni sklep lahko pritoži le v okviru pritožbe zoper odločitev o glavni stvari. Ker ne gre za primere iz 39. člena ZPP, ko bi moralo sodišče določati vrednost spornega predmeta, je pritožbeno sodišče sklep sodišča prve stopnje razveljavilo in zadeve v tem delu ni vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V ZPP namreč ni podlage za izdajo posebnih sklepov o predlogih strank za določitev nižje ali višje vrednosti spora.
Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da zaradi opustitve vročitve odločbe tožnikovemu pooblaščencu ni začel teči rok za ugovor. Ključno vprašanje za presojo, ali je bil ugovor zoper disciplinsko odločbo vložen v roku 3 dni (po 125. točki Pravil službe v Slovenski vojski), je, kdaj je tožnikov pooblaščenec dejansko prejel sporno odločbo. Naslovnik spornega pisanja (odločba disciplinskega organa) bi namreč moral biti tožnikov pooblaščenec, ne pa tožnik, ki je po zaslišanju oziroma ob zaključku disciplinskega postopka predložil pooblastilo za zastopanje po odvetniku. Od tega trenutka dalje je tožnik za opravljanje procesnih dejanj, torej tudi tistih v zvezi s sprejemom pisanj tožene stranke, pooblastil odvetnika. Po sedmem odstavku 142. člena ZPP se šteje, da je vročitev opravljena osebno stranki, če je pisanje vročeno pooblaščencu. Če je pooblaščenec sporno pisanje kljub nezakonitem vročanju prejel, je relevantno le še vprašanje, kdaj ga je dejansko prejel. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijana sodbo in sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Druga pripravljalna vloga, vložena po tem, ko sta tožnika že umaknila tožbo, za postopek ni bila več potrebna. Po prvem odstavku 155. člena ZPP sodišče upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo.
ZPP člen 11, 11/1, 185, 185/1. Kolektivna pogodba za dejavnost železniškega prometa člen 49, 190.
izplačilo razlike v plači - obveznost plačila - sprememba tožbe - nadomeščanje začasno odsotnega delavca - razlogi o odločilnih dejstvih - absolutna bistvena kršitev določb postopka
Tožnik zahteva razliko v plači po 190. členu Kolektivne pogodbe za dejavnost železniškega prometa, ker naj bi v letu 2013 nadomeščal nadrejenega. Po navedeni določbi delodajalec zagotavlja delavcu v primeru opravljanja drugega dela po 49. členu te pogodbe plačo, kakršno prejema po pogodbi o zaposlitvi oziroma plačo, ki je zanj ugodnejša. Pravno pomembnih dejstev glede ugodnejše plače iz naslova nadomeščanja začasno odsotnega delavca sodišče prve stopnje tudi v ponovnem sojenju ni ugotavljalo. Razlogi izpodbijane sodbe se nanašajo na neupravičenost tožnika do plače po odpovedani pogodbi o zaposlitvi, o čemer je bilo že pravnomočno odločeno in ni več predmet spora v ponovnem sojenju. Izpodbijana sodba pa nima razlogov o odločilnem dejstvu, tj. upravičenosti tožnika do višje plače zaradi nadomeščanja začasno odsotnega delavca, zato jo ni mogoče preizkusiti. To pomeni, da je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
ZDR člen 6, 88, 88/1, 88/1-1, 89. ZDR-1 člen 89/2.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - dopolnilna sodba - plačilo za nadurno delo
Tožena stranka je zaradi zmanjšanja obiskovalcev in slabših poslovnih rezultatov v prvih mesecih leta 2012 reorganizirala delo, in sicer je tožnikovo delo delovnega mesta nadzornika iger prerazporedila na preostale zaposlene, kasneje pa je del nalog tega delovnega mesta prenesla tudi na zunanjo sodelavko, ki je imela s toženo stranko sklenjeno pogodbo o opravljanju poslovnih storitev. Ker je obstajal utemeljen poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. alinei prvega odstavka 88. čena ZDR, je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.
Tožnik je zahteval izplačilo 107 nadur, ki jih je opravil v spornem obdobju. Sodišču je predložil evidenco mesečno opravljenih ur, v kateri je upošteval tudi dneve, ko je koristil letni dopust. Sodišču je predlagal, da od tožene stranke pridobi mesečne obračune plač. Za odločitev o zahtevku za plačilo nadur bi bilo potrebno raziskati, ali manko ur v posameznih mesecih dejansko predstavlja koriščenje letnega dopusta. Sodišče prve stopnje bi moralo pri primerjavi mesečne delovne obveznosti in dejansko opravljenih ur upoštevati tudi letni dopust oziroma dneve, ko ga je tožnik koristil. Navedeno bi lahko sodišče ugotovilo z vpogledom v obračune plač za tožnika, pri čemer je tožnik predlagal, da tožena stranka sama predloži obračune plač zanj. Sodišče je nepravilno štelo, da bi obračune tožnikovih plač potrebovalo le za ugotavljanje višine. Ker je zaradi zmotne pravne presoje dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče izpodbijani dopolnilno sodbo razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
ZDSS člen 43, 43/1, 43/2. ZIZ člen 272, 272/2, 273.
začasna odredba - izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi – zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi – zavarovanje nedenarne terjatve – verjetno izkazana terjatev
Tožnik v dosedanjem postopku ni izkazal za verjeten obstoj njegove terjatve v zvezi z nezakonitostjo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Obstoj terjatve tožnika bi bil v tej fazi postopka verjetno izkazan, če bi iz spisovnih podatkov izhajalo, da je tožena stranka izpodbijano izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala iz očitno neutemeljenega razloga, ali če bi bila podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi očitno nezakonita. Podatki v spisu zaenkrat ne nudijo opore za ugotovitev, da je tožnik svojo terjatev v tem individualnem delovnem sporu verjetno izkazal. Terjatev je verjetno izkazana, če okoliščine, ki govorijo v prid obstoju določenega dejstva, prevladujejo nad tistimi, ki govorijo proti obstoju takšnega dejstva. Iz tožbenih navedb tožnika in predloga za izdajo začasne odredbe ter iz listin, ki so v spisu, je razbrati, da je tožena stranka tožniku izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala v roku, določenem v drugem odstavku 109. člena ZDR-1, da je pred odpovedjo tožnika pisno seznanila z očitanimi kršitvami in mu omogočila zagovor v razumnem roku.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ
VSL0023488
KZ člen 113, 113/1, 113/1-3, 115, 115/2, 115/5. ZIKS-1 člen 24, 24/1, 24/1-1, 28, 82, 82/1, 82/1-1.
zastaranje izvršitve kazni zapora - tek in pretrganje zastaranja izvršitve kazni - načelno pravno mnenje
Prekinitev prestajanja kazni zapora iz razloga po 1. točki prvega odstavka 82. člena ZIKS-1, ni primer, „da zastaranje izvršitve kazni zapora preneha teči, ko obsojenec nastopi kazen“ (Načelno pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 14. 12. 2005, Pravno mnenje II/2005), zato je po preteku dvakratnika relativnega zastaranja roka izvršitev kazni zapora absolutno zastarala (peti odstavek 115. člena KZ).
Pritožnikova vloga „Pravno odškodninski zahtevek“ je nepopolna, saj nima določno postavljenega dajatvenega zahtevka. Tožnik tudi po pozivu sodišča, da nejasno in nepopolno vlogo popravi tako, da jo označi kot tožbo, postavi jasen in določen tožbeni zahtevek, o katerem naj odloči sodišče, da navede številko in datum morebitne izpodbijane odločbe oziroma pojasni tožbeni zahtevek glede vtoževane odškodnine ter izkaže elemente odškodninske odgovornosti, vloge ni dopolnil tako, da bi bila sposobna za obravnavo. Zato je pravilno zavržena (5. odstavek 108. člena ZPP).
CIVILNO PROCESNO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – IZVRŠILNO PRAVO – ODVETNIŠTVO
VSL0085828
OZ člen 22, 22/1, 28, 28/2. ZPP člen 436, 436/3. ZOdvT tarifna številka 3100.
spor majhne vrednosti – ponudba – naročilnica kot ponudba – sprejem ponudbe – podjemna pogodba – trditveno in dokazno breme – izvršilni stroški – zakonske zamudne obresti od izvršilnih stroškov – nastop zamude – začetek teka zakonskih zamudnih obresti – prehod postopka iz izvršbe v pravdo – razveljavitev sklepa o izvršbi – izvršljivost obveznosti – zapadlost obveznosti – stroški pravdnega postopka – nagrada za postopek – nastanek nagrade
Tožena stranka je v naročilnicah opredelila tako predmet naročila, ceno, kot tudi rok plačila (valuto). Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožnici, da imajo tako sestavljene naročilnice naravo ponudbe.
Paricijski rok, ki je bil prekinjen z vložitvijo ugovora dolžnika in bo začel teči znova od vročitve te sodbe dolžniku, ne odlaga zapadlosti, temveč le izpolnitev dolžnikove obveznosti plačila izvršilnih stroškov. Prejem sklepa o izvršbi s strani dolžnika vpliva le na izpolnitveno obveznost dolžnika (torej na izvršljivost obveznosti), ne pa tudi na samo zapadlost obveznosti in začetek teka zakonskih zamudnih obresti.
Nagrada za postopek ni pogojena z vlaganjem pisnih vlog, temveč ta nagrada nastane že s sprejemom pooblastila in praviloma (izjeme, ko se nagrada zmanjša, so določene v tarifni številki 3101) ni odvisna od opravil, ki jih pooblaščenec v postopku opravi.
Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku izvedlo le listinske dokaze, ni pa ponovilo ostalih izvedenih dokazov z zaslišanjem strank in prič v prejšnjih postopkih, pri tem pa je svojo odločitev oprlo na zaslišanje priče B.B in na izpovedbo direktorice tožene stranke, ki pa jih sodišče v ponovljenem postopku ni izvedlo ali ponovilo, kar pomeni, da je svojo odločitev oprlo tudi na izvedbo dokazov, ki jih v tem postopku ni izvedlo. Sodišče prve stopnje mora v ponovljenem postopku ponoviti ali izvesti dokaze, ki jih je izvedlo v prejšnjih postopkih, v kolikor svojo odločitev opre na dokaze, ki jih je sodišče sicer izvedlo v prejšnjem postopku. S tem je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev pravil postopka po določilih 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ima izpodbijani sklep o zavrženju tožbe pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - sodba na podlagi pripoznave - denarno povračilo - višina
Sodišče prve stopnje je nepravilno uporabilo 1. odst. 118. čl. ZDR-1, ki višino denarnega povračila povezuje z določenim številom plač delavca, ki so mu bile izplačane v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Prvostopno sodišče je tožnici priznalo povračilo v določenem znesku, vendar ni nikjer opredelilo, koliko tožničinih plač to predstavlja. Zato je odločitev prvostopnega sodišča materialnopravno nepravilna. Na podlagi kriterijev, ki jih je sodišče prve stopnje upoštevalo pri odmeri denarnega povračila, je ustrezno, pravično in skladno s sodno prakso, da se tožnici določi povračilo v višini treh plač. Zato je pritožbeno sodišče sodbo sodišča v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je tožnici v tej višini priznalo denarno povračilo.
Vložnica je pri sodišču prve stopnje vložila vlogo poimenovano „vloga za vnovično presojanje socialne zadeve“. Ker je sodišče prve stopnje ocenilo, da je vloga nerazumljiva in da ne vsebuje vsega, da bi se lahko obravnavala, je vložnico s sklepom pozvalo, da jo ustrezno dopolni. Hkrati jo je poučilo, da lahko zaprosi za brezplačno pravno pomoč ter tudi o pravnih posledicah, če ne bo postopala skladno s sklepom in vloge ne bo popravila. Tožnica ni ravnala po sklepu sodišča, zato je sodišče prve stopnje vlogo pravilno zavrglo (5. odstavek 108. člena ZPP).
Pritožba je dovoljena le zoper sklep, izdan na prvi stopnji. Tožnik je vložil pritožbo zoper sklep, ki je bil izdan na drugi stopnji. Zato je sodišče prve stopnje, na podlagi prvega odstavka 343. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP, tožnikovo vlogo upravičeno zavrglo.
ZDR-1 člen 37, 110, 110/1, 110/1-1. KZ-1 člen 204, 208, 209.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - znaki kaznivega dejanja - tatvina - zatajitev - poneverba in neupravičena uporaba tujega premoženja
Tožena stranka je tožniku v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitala, da je 20 litrov goriva natočil v PVC posodo namesto v rezervoar službenega vozila z namenom, da si ga protipravno prilasti. Sodišče prve stopnje je dejstvo, da je tožnik hkrati ob polnjenju goriva v poltovorno vozilo natočil še 20 litrov goriva v plastenko za potrebe viličarja, pravilno ocenilo kot verjetno. Spornega dne je dostop do cisterne z gorivom na drugi lokaciji tožene stranke oviralo transportno vozilo. Posledično tožnik ne bi mogel brez večjega napora prenesti posode z gorivom od cisterne do viličarja, upoštevaje, da mu je iz naslova invalidnosti III. kategorije priznana omejitev dela z bremeni, težjimi od 10 kg. Tožnik je plastenko z gorivom postavil med sedeže vozila zgolj zato, da se gorivo ne bi razlilo. Mesto, kamor je tožnik postavil posodo, je bilo vidno, kar pomeni, da tožnik ni imel namena skrivati posode. Glede na navedene ugotovitve je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnik ni imel namena gorivo odtujiti, temveč ga uporabiti za polnjenje rezervoarja viličarja, ki ga je tisti dan potreboval za opravljanje dela. Ker tožniku očitana kršitev iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni dokazana, izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi ni zakonita.
zavrženje tožbe - pravni interes - starostna pokojnina - priznanje pravice do dodatne pokojnine
V zadevi niso izpolnjene procesne predpostavke za vsebinsko obravnavo zadeve. Iz sklepa, ki ga je tožnica izpodbijala pred sodiščem, izhaja, da je tožena stranka odločala o zahtevi za priznanje pravice do starostne pokojnine. Le v obrazložitvi navedenega sklepa navaja, da mora tožnica pravice, ki izhajajo iz dodatnega pokojninskega zavarovanja, sama uveljavljati pri pristojnem organu, ne pa pri ZPIZ, ki odloča o pravicah iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Ker o pravici, kot jo uveljavlja tožena stranka z izpodbijano odločbo, ni bilo odločeno (odločilen je namreč izrek odločbe, ne pa njegova obrazložitev), niso bili izpolnjeni pogoji za sodno varstvo.
ZJU člen 21, 21/1, 147, 147/1, 149, 149/1, 149/1-1, 156/2, 156/3, 156/5. ZDSS-1 člen 6, 6/1, 6/1-c, 47. ZSPJS člen 9, 9/3, 13, 13/2. Uredba o notranji organizaciji, sistemizaciji, delovnih mestih in nazivih v organih javne uprave in pravosodnih organih člen 44, 44/1. ZDR-1 člen 42.
premestitev - razlika v plači - javni uslužbenec - organizacijski razlogi - zmotna uporaba materialnega prava - plačilo po dejanskem delu
Pri toženi stranki je začel veljati novi akt o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest, ki je ukinil delovno mesto višjega svetovalca, ki ga je zasedala tožnica. Sprejeta odločitev je bila posledica sprememb v organizacijski in kadrovski strukturi glede na dejanske potrebe občinske uprave. Cilj reorganizacije je bila optimizacija poslovanja občinske uprave, poenotenja sistema, zlasti pa harmonizacija dejanskega stanja z aktom o sistemizaciji delovnih mest. Zaradi navedenega se je delno spremenilo delovno področje znotraj oddelkov in posledično tudi delovna opravila posameznih delovnih mest. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je podan organizacijski razlog za tožničino premestitev, ta pa ni bila izvedena z izključnim namenom razporeditve na nižje vrednoteno delovno mesto. Tožena stranka je zaradi ukinitve tožničinega delovnega mesta preverila možnost premestitve v skladu s 158. členom ZJU in ugotovila, da zanjo obstaja možnost premestitve na drugo delovno mesto, ki se opravlja v nazivu prvega nižjega kariernega razreda in za katerega tožnica izpolnjuje vse pogoje. Na novo oblikovano delovno mesto višjega svetovalca za družbene dejavnosti pri toženi stranki ni bilo prosto, saj ga je že zasedla druga delavka, zato tožena stranka ni bila dolžna tožnice premestiti na to delovno mesto. Ker je bila premestitev tožnice zakonita, tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepov o premestitvi ni utemeljen.
Tožena stranka bi morala v sistemizaciji določiti delovna mesta, glede na vrste del in nalog, ki se pri njej dejansko opravljajo. Pri tem bi moralo oblikovanje delovnih mest slediti dejanskim potrebam dela. V kolikor pri toženi stranki obstaja potreba po opravljanju določenih nalog in se te naloge tudi opravljajo, mora sistemizacija vključevati ustrezno delovno mesto, v okviru katere se te naloge opravljajo. Tožnica je v postopku trdila, da je pri toženi stranki po premestitvi opravljala dela in naloge ukinjenega delovnega mesta višjega svetovalca za mednarodno sodelovanje v nazivu višjega svetovalca III, za katerega kolektivna pogodba dejavnosti določa uvrstitev v 33. plačni razred brez napredovanj in v 38. plačni razred z napredovanji. Če je tožnica v resnici opravljala drugo delo, kakor tisto, ki naj bi ga opravljala na novo oblikovanem delovnem mestu svetovalke za organizacijo kulturnih in drugih dejavnosti, na katerega je bila premeščena, potem ji pripada plačilo za delo, ki ga je dejansko opravljala, čeprav tožena stranka nima sistematiziranega ustreznega delovnega mesta, ki bi ta dela obsegala. Ker je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo, da je tožničin zahtevek po izplačilu razlike v plači za delovno mesto višje svetovalke neutemeljen že zaradi zakonitega sklepa o premestitvi, je ostalo dejansko stanje glede tega dela tožbenega zahtevka nepopolno ugotovljeno. Zato je pritožbeno sodišče odločitev sodišča prve stopnje v tem delu razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču v novo sojenje.
Sporazum med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo o socialnem zavarovanju člen 38, 38/2.
starostna pokojnina - ponovna odmera pokojnine
V okoliščinah konkretnega primera, ko gre za razlike v plači za obdobje, ko je bil tožnik že pokojninsko in invalidsko zavarovan pri srbskem nosilcu zavarovanja, ki mu je to zavarovalno dobo upošteval tudi pri priznanju pravice do starostne pokojnine, poleg tega pa je bilo že dokončno in pravnomočno odločeno, da v spornem obdobju pri tožencu ni imel lastnosti zavarovanca, teh razlik v plači pri ponovni odmeri pokojnine ni mogoče upoštevati.
starostna pokojnina – znižanje starostne meje za priznanje pravice do starostne pokojnine
Tožnica pred 18 letom starosti ni bila vključena v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zato ne izpolnjuje pogoja, določenega v 38. členu ZPIZ-1, za znižanje starostne meje za priznanje pravice do starostne pokojnine.