V obravnavanem primeru gre za enostanovanjsko stavbo (glede na Uredbo o razvrščanju objektov), zato je šteti, da gre za stavbo, ki ima le en del (skladno z opredelitvijo pojma stavbe in dela stavbe iz drugega odstavka 71. člena ZEN), saj mansarde kot prostora ni mogoče opredeliti za posamezni del stavbe, ki bi se ga lahko samostojno pravno urejalo (oziroma toženka ni navedla razlogov, da bi šlo za prostor, ki bi lahko pomenil posamezni del stavbe, torej ki bi se lahko samostojno pravno uredil, glede na tretji odstavek 71. člena ZEN). Ob takšnem stanju stvari, ko posamezni prostori stavbe nimajo narave dela stavbe, ki bi se lahko samostojno pravno urejal, pa se ne more govoriti o spremembi namembnosti objekta ali dela objekta. Enostanovanjska stavba je objekt, ki ima le en del in zato tudi namembnost. Sprememba uporabnosti podstrešja iz bivalnega v nebivalni (ali drugega prostora) v enostanovanjski stavbi ni relevantno dejstvo v smislu 80. člena ZPNačrt in ne vpliva na spremembo namembnosti objekta, ker se namen objekta, ki je enovit, ne spreminja
S pozivom z dne 21. 6. 2017, ki ga je toženka oprla na peti odstavek 129. člena ZIL-1, ni pozvala tožnice, da imenuje zastopnika, temveč je pozvala zastopnika, ki je zahtevo vložil, in ga opozorila na posledico (zavrženje zahteve) na podlagi petega odstavka 129. člena ZIL-1. Ker torej toženka ni ravnala, kot ji predpisuje peti odstavek 129. člena ZIL-1, zavrženja kot posledico nesodelovalne dolžnosti tožnice na navedeno pravno podlago ni mogla opreti.
Dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno. Prav ima v tem pogledu tožnik, da določila ZDMV, ki jih v svoji odločbi navaja drugostopenjski davčni organ, ne predpisujejo, da bi se vozilo moralo nahajati na ozemlju Republike Slovenije, da bi se ga lahko registriralo, zato po presoji sodišča tudi ni osnove, da se zgolj iz podatkov o registraciji in odjavi vozil v MRVL sklepa na to, ali se vozila nahajajo na ozemlju Republike Slovenije.
Odločilno merilo za tarifno uvrstitev blaga je v skladu z ustaljeno sodno prakso treba poiskati v njegovih objektivnih značilnostih in lastnostih, kot so opredeljene z besedilom tarifne številke KN in opombami k oddelku ali poglavju. POHS so v precejšnjo pomoč pri razlagi obsega različnih tarifnih številk, nimajo pa zavezujočega značaja. Tudi namembnost proizvoda je lahko objektivno merilo za uvrstitev, če je neločljivo povezana s proizvodom, pri čemer se neločljivost presoja glede na njegove objektivne značilnosti in lastnosti.
Sklep o ustavitvi inšpekcijskega postopka ne oblikuje ali spreminja pravnega položaja oseb, prav tako tudi ne ugotavlja pravnih razmerij in pravnih dejstev. Ker je inšpektor ustavil inšpekcijski upravni postopek, ker je ocenil, da ni javnega interesa za njegovo vodenje oziroma nadaljevanje, s tem upravnim aktom ni bilo odločeno o zahtevi (ali interesu) stranke ali stanskega udeleženca. Zato tudi tožnik kot pobudnik inšpekcijskega postopka oziroma morebitni stranski udeleženec z odločitvijo inšpektorja o ustavitvi postopka ne more biti prizadet v svojem pravnem položaju.
Ni sporno med strankama, namreč tožnik tega ni izpodbijal ne v odgovoru na poziv, ne v pritožbi ali tožbi, da je tožnik na račun neposrednih in izravnalnih plačil za leto 2016 prejel znesek 2.098,40 EUR in ne 1.341,56 EUR, kot je navedel v vlogi. Ugotovljen znesek pa, skupaj z drugimi prihodki poslovanja, ki jih je navedel tožnik, pomeni, da tožnik presega zgornjo mejo, določeno z zneskom 9.023,47 EUR (prihodek njegove kmetije je bil 9.488,76 EUR), kar pomeni, da v smislu javnega razpisa ne šteje za nosilca majhne kmetije, ki je upravičena do razpisane podpore. Ob navedeni nesporni ugotovitvi je organ tožnikovo vlogo pravilno zavrnil.
V skladu s sedmim odstavkom 157. člena ZDavP-2 s pritožbo zoper sklep o davčni izvršbi ni možno izpodbijati izvršilnega naslova (v predmetni zadevi odločb o odmeri davka od dohodka iz kmetijstva). Enako velja tudi za tožbo. Ugovore v zvezi z izvršilnim naslovom bi moral tožnik uveljavljati v odmernem postopku. Tožnikovi tožbeni ugovori v zvezi s katerim tožnik finančnemu organu očita bistvene kršitve določb postopka pa se nanašajo na odmerno odločbo, torej na izvršilni naslov.