ZKP člen 34, 34/1, 372, 372-1. KZ-1 člen 216, 216/1, 216/3.
kršitev kazenskega zakona - obstoj kaznivega dejanja - zakonski znaki - kaznivo dejanje zlorabe izvršbe - poskus kaznivega dejanja - izvršilni postopek na podlagi verodostojne listine
Besedilo, da nekdo izterja več kot je kdo dolžan plačati je treba razlagati tako, da obsega tudi primere, v katerih oškodovanec ne dolguje ničesar, storilec pa od njega vseeno nekaj izterja ali poskuša izterjati. Argumentacija prvostopenjskega sodišča, da je jezikovno razlago besedila da nekdo izterja več, kot je dolžan plačati, v okviru slovenskega jezika mogoče razlagati le na način, da je nekdo izterjal več, kot je bil drugi dolžan plačati in to tako v primeru, ko mu je drugi dolgoval določeni znesek, ki je manjši od (iz)terjanega, kot tudi v primeru, ko mu drugi ni dolgoval ničesar, je razumna. Prepričljivo je stališče, da je besedo več v normativnem besedilu treba razlagati tako, da velja takrat ko primerjamo različne vrednosti kot tudi v primeru, ko vrednost, ki je večja od nič primerjamo z nič. Takšna razlaga jezikovnega okvira zakonskega besedila v ničemer ne prebija. Logično je razlaga, da je vsak izterjan znesek, ne glede na to kolikšen je, vedno večji od nič, pri čemer pa je na podlagi argumenta a minore ad maius razumno sklepanje, da če je inkriminiran položaj, v katerem storilec od oškodovanca izterja več, kot pa slednji dolguje, da je še toliko bolj logično, da je inkriminiran tudi položaj, v katerem oškodovanec ne dolguje ničesar, storilec pa od njega vseeno nekaj izterja ali poskuša izterjati. Drži tudi, da je bila volja zakonodajalca ob inkriminaciji zlorabe izvršbe prav v zaščiti oškodovancev, takšne zaščite pa seveda ne potrebujejo samo dejanski dolžniki v primerih, ko upnik od njih namerno izterja več, kot pa so dolžni, temveč tudi oškodovanci, ki sploh niso ničesar dolžni, pa upnik od njih vseeno izterja neko vsoto. Glede na objekt kazensko pravnega varstva je zato razumno stališče v izpodbijani pravnomočni sodbi, da je ena od izvršitvenih oblik storitve tega kaznivega dejanja podana tudi takrat, ko storilec vloži predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, pa se pri tem zaveda, da terjatev ne obstoji, oziroma da ne obstoji ustrezna verodostojna listina.
dopuščena revizija - povrnitev škode - odgovornost za škodo od nevarne dejavnosti - objektivna odgovornost - pojem nevarne dejavnosti - tarzanka - športna vzgoja
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali stališče sodišča druge stopnje, da izvajanje vaje na kombiniranem preprijemalnem plezalu (t. i. tarzanki) ne predstavlja nevarne dejavnosti, odstopa od ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča.
izločitev sodnika - pravica do pritožbe - zavrženje zahteve za izločitev sodnika
Drži sicer, da o zahtevi stranke za izločitev odloča predsednik sodišča (prvi odstavek 73. člena ZPP), vendar pa ZPP v šestem odstavku svojega 72. člena določa tudi, da prepozno, nerazumljivo, nepopolno ali nedovoljeno zahtevo za izločitev zavrže s sklepom predsednik senata. Čeprav je tudi odločanje o formalnih predpostavkah za vsebinsko obravnavanje tesno povezano z odločanjem o izločitvi, se je zakonodajalec za tako možnost odločil iz razlogov ekonomičnosti postopka, pravilnost odločitve pa prepustil pritožbeni presoji.
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija pristojnosti iz tehtnih razlogov - objektivna nepristranskost sodišča - nezadovoljstvo z delom sodnika - delegacija pristojnosti iz razlogov ekonomičnosti - zavrnitev predloga
Odpravi dvoma v pravilnost odločitev posamičnih sodnikov so namenjena redna in izredna pravna sredstva zoper njihove odločbe, odpravi dvoma v sposobnost nepristranskega odločanja posamičnega sodnika pa predlog za izločitev takega sodnika. Ni pa temu namenjen institut delegacije pristojnosti celotnega sodišča na drugo stvarno pristojno sodišče, saj ta pride v poštev le v primerih okoliščin, zaradi katerih bi bili vsi sodniki pristojnega sodišča nezmožni objektivno nepristranskega odločanja.
Pritožba iz 357. a člena ZPP ni dovoljena v primerih, ko višje sodišče v pravdnem postopku razveljavi sklep sodišča prve stopnje. Ob smiselni uporabil določb ZPP enako velja za ekvivalentne sklepa iz izvršilnega postopka.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VS00014932
OZ člen 83. ZPP člen 286b, 287, 339, 339/1.
gradbena pogodba - gradbeno-obrtniška dela - predmet pogodbe - dogovor o izvedbi dodatnih del - razlaga nejasnih pogodbenih določil - tipska pogodba - plačilo pogodbene cene - enotna cena - trditveno in dokazno breme - zavrnitev dokaznega predloga - preskakovanje pravnih sredstev
Na tožniku je bilo dokazno breme glede dogovorjenih in opravljenih del. Ker ni dokazal večjega obsega opravljenih del od dogovorjenega, sta nižji sodišči v skladu s pravili o trditvenem in dokaznem bremenu pravilno sledili toženki, da je opravljena dela v celoti poravnala z gotovinskimi plačili v znesku preko 70.000,00 EUR.
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija pristojnosti iz tehtnih razlogov - objektivna nepristranskost sodišča - svaštvo uslužbenca sodišča z udeleženci postopka
Dejstvo, da je vodja urada sodišča in vodja nepravdnega vpisnika snaha nasprotnih udeležencev, bi utegnilo pri nasprotni stranki in v javnosti povzročiti dvom o korektnosti postopka in nepristranskosti odločanja sodišča.
Dokler sodišče ne izda odločbe, lahko stranka umakne že vloženo revizijo (drugi odstavek 334. člena ZPP, v zvezi s 383. členom ZPP). Ker Vrhovno sodišče o vloženi reviziji v času do njenega umika še ni izdalo odločbe, je s tem sklepom ugotovilo, da je revizija umaknjena.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00014117
ZKP člen 372, 372-5.. KZ-1 člen 74, 74/1, 186, 186/1, 45a.
neupravičena proizvodnja in promet s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog - kršitev kazenskega zakona - odločba o odvzemu protipravne premoženjske koristi - protipravna premoženjska korist - odvzem premoženjske koristi
Pri Institutu odvzema premoženjske koristi gre za sui generis ukrep, ki je po svoji naravi bližje civilnopravni kot kazenski sankciji, saj se z njim zasleduje predvsem restitucijo, torej vzpostavitev takšnega premoženjskega stanja, kot je bilo pred storitvijo kaznivega dejanja. Vendar pa restitucija ni edini namen odvzema premoženjske koristi. Na konkretnega storilca kaznivega dejanja (in druge možne storilce) ima ukrep odvzema premoženjske koristi nedvomno tudi preventiven učinek v smislu, da vpliva na njegovo vedénje, da kaznivih dejanj ne bi storil oziroma ponovil. To se kaže v luči prvega odstavka 74. člena KZ-1, po katerem nihče ne more obdržati premoženjske koristi, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem ali zaradi njega, kar z drugimi besedami predstavlja uzakonitev načela, da se kriminalna dejavnost ne izplača. Ravno preventiven vidik ukrepa odvzema premoženjske koristi omogoča, da se storilci kaznivih dejanj ne morejo zanašati na odbitek tistih stroškov, ki so per se prepovedani, saj so ti po svoji naravi neločljivo povezani s (predhodnim) protipravnim ravnanjem oziroma iz njega izvirajo.
Navedeno stališče sicer ne pomeni, da je v vseh primerih pravilna in zakonita uporaba bruto metode. Glede na raznovrstnost kaznivih dejanj ni mogoče vnaprej na abstraktni ravni določiti, da so vsi stroški, ki jih imajo storilci z izvršitvijo (dokončanih) kaznivih dejanj, nezakoniti. Na kakšen način in s kakšnimi stroški storilci dokončajo kaznivo dejanje, ni enoznačnega odgovora, zato tudi ni mogoče vnaprej opredeliti pravila, po kateri metodi mora biti odvzeta protipravno pridobljena premoženjska korist. Izjema, kjer se uporaba bruto metode izkaže kot pravilna, zakonita in navsezadnje pravična, pa so ravno primeri, kot je obravnavani, kjer je narava vložkov (stroškov, izdatkov oziroma dejanj) že sama po sebi protipravna.
Ostali kazenski postopki ne morejo imeti vpliva na pravilnost odločbe o odvzemu premoženjske koristi in pravilno uporabo načel proste presoje dokazov in iskanja materialne resnice v tem kazenskem postopku. Na podlagi drugačnih sodnih odločitev v drugih kazenskih postopkih zagovorniki zato neutemeljeno zatrjujejo kršitev ustavnih in procesnih načel v tem postopku.
zahteva za varstvo zakonitosti - dovoljenost - pravnomočna sodna odločba - formalna in materialna pravnomočnost
Zagovorničina zahteva zoper delno pravnomočno sodbo je bila vložena med postopkom. Sodba je bila delno razveljavljena v odločbah o krivdi za dejanje pod točko IV, določeni kazni za to dejanje in o enotni kazni. Zato ni mogoče šteti da je sodba, zoper katero je vložena zahteva za varstvo zakonitosti, že pravnomočna. Sodba je bila razveljavljena v delih, ki so sestavni del obsodilne sodbe (1., 3. in 7. točka 359. člena ZKP). Zahteva za varstvo zakonitosti zoper izpodbijano sodbo, ki tudi ni samostojna, ampak je sestavni del druge sodbe (Okrožnega sodišča v Kranju z dne 2. 12. 2016 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 11. 7. 2017), ki je postala materialno in formalno pravnomočna v vseh delih dne 24. 7. 2017, tako ni dovoljena, ker je zahtevo mogoče vložiti takrat, ko postane sodba formalno in materialno pravnomočna glede vseh delov sodbe.
mediji - pravica do popravka - varstvo časti in dobrega imena - vsebina popravka - odklonitveni razlogi - zavrnitev zahteve za objavo popravka - vsebinsko zanikanje - zavajajoč popravek - pravica javnosti do obveščenosti - objektivno informiranje javnosti - prizadetost pravice ali interesa predlagatelja popravka
Koncept pravice do popravka ne zajema zgolj vidika uresničevanja posameznikove pravice do varstva dobrega imena, časti in zasebnosti ter ustavno varovane pravice do dostojanstva, temveč tudi vidik zagotavljanja celovite in uravnotežene podobe dogajanja in v tem okviru zlasti varovanja interesa javnosti po objektivni in vsestranski informiranosti. Popravek zato ne sme biti zavajajoč, saj bi bil v nasprotnem primeru interes javnosti prizadet. Prav tak pa bi bil popravek, ki so ga glede plačljivosti programov predlagale tožnice. Ne izpodbija namreč bistva sporočila spornega prispevka, temveč poskuša v dialog vnesti argument, ki vsebinsko tja pravzaprav sploh ne sodi - t. i. metábasis eis állo génos. Gre za argumentacijsko taktiko diverzije ali odvračanja pozornosti.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - STVARNO PRAVO
VS00014666
ZVEtL člen 30, 30/6. ZVEtL-1 člen 43, 51, 57, 57/3. URS člen 22, 155. ZPP člen 22, 155. ZPP člen 44, 44/2. ZNP člen 35, 37.
sprememba materialnega predpisa - prehodna določba - pravica do revizije - pripadajoče zemljišče - določitev pripadajočega zemljišča - pretekla raba zemljišča - redna raba nepremičnine - stavba, zgrajena pred januarjem 2003 - prostorski akti in upravna dovoljenja - razlaga zakona - prehodne in končne določbe ZVEtL-1 - pojem nadaljnjih postopkov po prehodnih in končnih odločbah ZVEtL-1 - prepoved poseganja v pridobljene pravice - prepoved retroaktivnosti - pravica do izjave v postopku - dovoljenost revizije - nepravdni postopek
Po presoji revizijskega sodišča je ustavnoskladna razlaga tretjega odstavka 57. člena ZVEtL-1 lahko samo taka, da "nadaljnji postopki" po izdaji prvostopenjske odločbe (ki je bila izdana še pred uveljavitvijo ZVEtL-1), v katerih naj se uporabljajo določbe ZVEtL-1, ne pomenijo tudi postopkov z rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi zoper to odločbo na način, da bi se v njih uporabljale materialnopravne določbe ZVEtL-1. Taki nadaljnji postopki lahko pomenijo le tiste postopke, na katere omenjena zakonska določba v zadnjem stavku tudi izrecno odkaže: "Če je po uveljavitvi tega zakona odločba prve stopnje razveljavljena, se postopek nadaljuje po določbah tega zakona." Uporaba materialnopravnih določb ZVEtL-1 v instančnih postopkih bi namreč lahko pomenila retroaktivni poseg v pridobljene pravice, predvsem pa tudi poseg v pravico strank do izjave.
Hkrati pa taka razlaga tretjega odstavka 57. člena ZVEtL-1 omogoča uporabo procesnih določb ZVEtL-1 v nadaljnjih postopkih s pravnimi sredstvi. Tako denimo v primerih, ko je bila odločba sodišča prve stopnje izdana še na podlagi ZVEtL, udeležencem vendarle daje pravico do revizije, ki je ZVEtL ni dovoljeval. S tem namreč za nazaj ne posega v že pridobljene pravice - pravica do revizije nastane šele z izdajo drugostopenjske odločbe.
Namen revizije kot izrednega pravnega sredstva ni niti ponoven preizkus sodbe sodišča prve stopnje niti podrobno ukvarjanje in odgovarjanje na vsak malenkosten očitek ali na množico takih očitkov, ki so zgolj navidezno ukvarjajo s (procesnimi ali materialnopravnimi) pravnimi vprašanji, v resnici pa pomenijo prikrito izpodbijanje dejanskega stanja in dokazne ocene. Bistvo revizijskega postopka je sicer odločanje v posamičnih konkretnih zadevah, a vendar z namenom zagotovitve pravne varnosti, enotne uporabe prava in razvoja prava preko sodne prakse. In četudi je v konkretnem primeru revizija dovoljena glede na vrednostni kriterij, ni zgolj sredstvo za varovanje individualnih interesov posameznika in tudi ne spreminja vloge Vrhovnega sodišča kot precedenčnega sodišča.
Preventivna funkcija odškodninskega prava tudi v luči splošnega načela neminem laedere ne seže tako daleč, da bi lahko oškodovanec zgolj zato, ker mu je nastala škoda na zemljišču, ki je sicer namenjeno tudi splošni rekreaciji oziroma uporabi širšemu krogu ljudi oziroma uporabnikov, od njegovega lastnika oz. upravljalca lahko terjal povrnitev škode. Na športnih rekreativnih površinah, kot so tudi športni stadioni, so postavljene lahko različne ovire oziroma naprave, namenjene prav uporabi takšnih objektov v športne in rekreativne namene, kot njihovi normalni sestavni oziroma funkcionalni deli. Le teh ob odsotnosti ustreznih predpisov oziroma običajev ni treba posebej zavarovati, uporabniki pa jih morajo upoštevati na ta način, da poskrbijo tudi za lastno varnost oz. za varno uporabo rekreativnih in športnih površin. To pa seveda predpostavlja tudi uporabo objektov, kakršen je stadion, v skladu s predpisanim režimom oziroma pravili v času, ko je vidljivost zadostna za normalno uporabo in seveda ob potrebni skrbnosti. Pričakuje se skrbnost povprečno skrbnega uporabnika, če te ni, se ravnanje lastnika oziroma upravljalca takšnega objekta ne obarva s protipravnostjo. Odgovor na dopuščeno vprašanje je ob vsem povedanem torej, da prvotoženi stranki ni mogoče očitati protipravnega ravnanja.
izločitev sodnika - višji sodnik - nezadovoljstvo z delom sodnika
Tudi če bi bilo res, da so bile v prejšnjem pritožbenem postopku podane procesne kršitve, napačno uporabljeno materialno pravo, ali sprejeta napačna dokazna ocena na morebitni pritožbeni obravnavi, to še ne bi bil razlog za izločitev sodnice poročevalke.
ZKP člen 149a, 149a/3, 150, 150/1-1, 155, 155/1, 155a, 155a/3, 166, 214, 371, 371/1-8, 371/1-11, 395.. ZNPPol člen 40, 40/1-4.
bistvene kršitve določb postopka - postopek identifikacije - odredba za hišno preiskavo - dokazni standard - obrazložitev odredbe - prikriti preiskovalni ukrepi - načelo sorazmernosti in subsidiarnosti - pomanjkljivi razlogi o odločilnih dejstvih - nujna preiskovalna dejanja - ugotavljanje nezakonitosti dokaza
Po četrti alineji prvega odstavka 40. člena ZNPPol smejo policisti ugotavljati identiteto osebe, ki z obnašanjem, ravnanjem, ali zadrževanje na določenem kraju ali ob določenem času zbuja sum, da bo storila, izvršuje, ali je storila kaznivo dejanje ali prekršek. Za ugotavljanje identitete zadošča obstoj suma, torej najnižja stopnja verjetnosti, da bo oseba storila, izvršuje, ali je storila kaznivo dejanje ali prekršek. Glede na to, da je za ugotavljanje identitete zadostna že najnižja stopnja verjetnosti (dokazni standard), to je sum, je treba sprejeti stališče obeh sodišč, da sta policistka in policist imela zadostno podlago, da sta se odločila legitimirati A. K. Zato se ni mogoče strinjati z zagovornikom, da je bila identifikacija opravljena nezakonito, ker da obnašanje K. ni bilo sumljivo, in da v sodbah ni nobene argumentacije, zakaj bi K. obisk pri H.policista povezala s kaznivim dejanjem preprodaje drog.
Glede na obnašanje D. H. in A. K., ko je ta zapuščal njegovo stanovanje, in dejstvo, da sta neposredno zatem policista pri K. zasegla prepovedano drogo heroin, je preiskovalna sodnica razumno sklepala, da so podani utemeljeni razlogi za sum, da je A. K. prepovedano drogo kupil ravno pri D. H., in ocenila, da je podana verjetnost, da bodo pri hišni preiskavi našli nadaljnje količine prepovedanih drog, podatke o morebitnih drugih odjemalcih, pripomočke za pakiranje in tehtanje prepovedanih drog in druge sledi ali predmete, ki bodo služili kot dokaz v kazenskem postopku. Glede na to, da je policija upravičena opraviti legitimiranje na podlagi suma, ki je najnižji dokazni standard, ta pa je bil v konkretnem primeru ugotavljanja identitete A. K. podan, takšno preverjanje zanesljivosti informatorja ni bilo potrebno. Obe sodišči sta se glede vprašanj, odločilnih za presojo zakonitosti odredbe za hišno preiskavo jasno opredelili, zato vložnikovo zatrjevanje, da je sodišče druge stopnje storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP (očitno mišljeno po drugem odstavku 395. člena ZKP), ker da sodba sodišča druge stopnje nima razlogov o odločilnih dejstvih, niso utemeljene. Bistvenega pomena je, da je bila odredba za hišno preiskavo izdana na podlagi konkretnih zaznav policistov, v okviru rednega opravljanja del in nalog policije, in ne na nepreverjenih informacijah anonimnih oseb, kot to poskuša prikazati zagovornik. V bistvu je celoten niz, pozneje odrejenih prikritih preiskovalnih ukrepov, samo logična nadgradnja, ki temelji na zakonito pridobljenih dokazih v postopku ugotavljanja identitete A. K., pri izvedbi hišne preiskave stanovanja D. H. ter podatkih, ki jih je ta dal policiji. Kolikor zahteva trdi, da je šlo za nedovoljene dokaze in na tej podlagi uveljavlja bistveno kršitev iz 8.točke prvega odstavka 371. člena ZKP in kršitev pravic iz 35., 36. in 37. člena Ustave, zato ne more uspeti.
Stališče pritožbenega sodišča, da je treba dokazni standard utemeljenih razlogov za sum pri odrejanju hišne preiskave, kakor tudi pri odrejanju ukrepov po 155. členu ZKP, glede na nujnost postopanja po 166. členu ZKP, razlagati manj restriktivno, kot pa v primerih, ko ne gre za nujna preiskovalna dejanja, je napačno. Vendar pa glede na to, da so bili pogoji za odreditev hišne preiskave pri D. H. podani, zaradi takega napačnega stališča višjega sodišča, pravnomočna sodba ni nezakonita, saj to zgrešeno pravno stališče na njeno zakonitost ni v ničemer vplivala.