URS člen 22. ZPP člen 269, 277, 318, 318/1-1, 337, 337/1, 338, 338/2.
zamudna sodba - domneva priznanja tožbenih trditev - neizpodbojna domneva - predpostavke za izdajo zamudne sodbe - vročitev tožbe - pravilna vročitev tožbe v odgovor - pooblaščenec za sprejem sodnih pisanj - nova dejstva in dokazi v pritožbi - prepoved navajanja novih dejstev in dokazov v pritožbi - ugoditev reviziji
Po naravi stvari lahko tožena stranka izpodbija (ne)obstoj predpostavk iz prvega odstavka 318. člena ZPP, ki omogočajo izdajo zamudne sodbe, s pritožbo zoper tako izdano zamudno sodbo (prvi odstavek v zvezi z drugim odstavkom 338. člena ZPP). Na podlagi ustavno varovane pravice do izjave v 22. členu Ustave toženi stranki seveda ne bi bilo mogoče odreči pravice, da opozori sodišče na vse relevantne okoliščine za presojo (ne)obstoja predpostavk iz prvega odstavka 318. člena ZPP še pred izdajo zamudne sodbe. Citirana pravila ZPP pa ne dajejo podlage za sklepanje, da bi toženo stranko lahko doletele dodatne procesne sankcije, če pred izdajo zamudne sodbe ni izpodbijala procesnih predpostavk iz prvega odstavka 318. člena ZPP. Zato za nastop prekluzije navajanja novih dejstev in predlaganja novih dokazov v pritožbi (prvi odstavek 337. člena ZPP) niso izpolnjeni pogoji. To velja tudi v primeru, ko je tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje že izpostavljala posamezna dejstva, ki so relevantna za presojo pogojev za izdajo zamudne sodbe, v pritožbi zoper zamudno sodbo pa je to trditveno podlago nadgradila. V obeh primerih bi neupoštevanje tako uveljavljenih pritožbenih navedb pomenilo neupravičen poseg v pravico tožene stranke do izjave iz 22. člena Ustave in s tem absolutno bistveno kršitev pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
DELOVNO PRAVO - SOCIALNO ZAVAROVANJE - ZDRAVSTVENO ZAVAROVANJE
VS00073329
ZDR-1 člen 137, 137/3, 137/10. ZZVZZ člen 13, 31, 31/1, 69, 69/1, 84, 84/1, 85. ZDSS-1 člen 5, 7, 7/2, 7/2-a, 58. ZPP člen 379, 379/2. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) člen 159, 229a.
nadomestilo plače za čas začasne zadržanosti z dela - denarno nadomestilo v breme zavoda - razlika v nadomestilu - pravice iz obveznega zavarovanja - zavezanec za plačilo - socialni spor - dokončna in pravnomočna odločba - sodno varstvo - zavrženje dela tožbe
Tožnica je v individualnem delovnem sporu od delodajalca uveljavljala višje nadomestilo plače zaradi daljše zadržanosti od dela zaradi bolezni, kot ji je bilo izplačano s strani delodajalca, ki je dobil ta znesek tudi refundiran s strani Zavoda. Z višino izplačanega nadomestila je torej Zavod soglašal. Tožnica se s tem ni strinjala, vendar je sodno varstvo za izplačilo razlike nadomestila napačno uveljavljala v delovnem sporu zoper delodajalca. Le Zavod je pristojen za odmero spornega nadomestila, ki je v njegovo breme, pravilnost njegove odločitve pa se preverja v socialnem sporu.
O višini nadomestila za del vtoževanega obdobja je Zavod celo odločal. Tožnica je to odločbo Zavoda izpodbijala v socialnem sporu, kar je načeloma pravilna pot za zagotovitev sodnega varstva, a je bila njena tožba zavržena kot prepozna. O njeni pravici je bilo tako z odločbo Zavoda dokončno in pravnomočno odločeno na matičnem področju, takšna odločitev pa zavezuje tako delavca kot delodajalca.
Čeprav je delodajalec izplačevalec nadomestila, gre za pravico iz socialnega zavarovanja in v primeru spora o višini nadomestila za odločanje, ki je v pristojnosti Zavoda, ne pa delovnega sodišča.
Dopuščanje dveh različnih sodnih sporov v zvezi s priznavanjem iste pravice bi povzročilo tudi pravno negotovost, kar bi bilo v neskladju z 2. členom Ustave RS.
Vrhovno sodišče ne more izdati svetovalnega mnenja na način, da bi odgovorilo sodišču prve stopnje, v katerem primeru je sodišče druge stopnje pravilno presodilo uporabo načela dispozitivnosti v postopku pred sodiščem prve stopnje. Okoliščine, na katere se opira predlog, namreč ne odražajo razhajanj pri uporabi načela dispozitivnosti z vidika tožnikovega (ne)dovoljenega razpolaganja z zahtevkom. Različni odločitvi sodišča druge stopnje sta nenazadnje posledica različnega obsega presoje zakonitosti izpodbijanega upravnega akta, kar pa nima neposredne povezave z zastavljenim vprašanjem.
Ugotovitev, da obveznost obračuna in plačila davkov in prispevkov v trenutku sodnega odločanja o terjatvi iz odškodninskega razmerja še ne nastane, in da je glede tega predvideno odločanje v posebnem davčno - upravnem postopku, vodi do spoznanja, da sodišče v pravdnem postopku z dajatvenim izrekom odloči le o obveznosti plačila odškodnine za izgubljeni zaslužek, ki mora biti tolikšna, da oškodovancu zagotavlja popolno odškodnino. Njegov premoženjski položaj mora biti tak, kakršen bi bil, če ne bi bilo škodnega dogodka. In ker pomenijo plačila davkov in prispevkov oškodovančeve javnopravne obveznosti (pri tem igra izplačevalec plače le vlogo posrednika, ne pa zavezanca za plačilo javnopravnih dajatev), je treba njegov položaj izenačiti s položajem, kakršnega bi imel v primeru, da ne bi bilo škodnega dogodka. To pa je položaj prejemnika plače, kakršna je. In ta plača je t. i. bruto plača, torej znesek od katerega mora zavezanec za plačilo davščin, to pa je prejemnik plače, plačati javne dajatve.
pritožba zoper sklep sodišča druge stopnje o razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje - obseg pritožbenega preizkusa - kasatorično pooblastilo - zavrnitev pritožbe
Razlogi, s katerimi pritožnik utemeljuje, da bi sodišče druge stopnje kršitev postopka glede na njeno naravo lahko odpravilo sámo, ali da bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko sámo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti, ali da bi moralo sámo opraviti novo sojenje, morajo biti konkretizirani. Ne zadostuje zgolj prepis dikcije 357.a člena ZPP. Pritožnik ne more uspeti s pritožbo, v kateri se ukvarja z vsebinskim vidikom odločitve sodišča druge stopnje.
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 3. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 4.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja odgovorni državi članici - nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja - hujša bolezen - poslabšanje bolezni - dokazno breme - zavrnitev pritožbe - zavrnjena začasna odredba - zavrženje pritožbe
Za presojo, ali bi predaja prosilca odgovorni državi povzročila dejansko in izkazano nevarnost za znatno in nepopravljivo poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja, in zato pomenila nečloveško in ponižujoče ravnanje v smislu 4. člena Listine EU, ni upoštevna vsaka bolezen prosilca za mednarodno zaščito, temveč mora iti za situacijo, v kateri ima prosilec "posebej hudo duševno ali fizično bolezen", pri čemer je posebna resnost zdravstvenega stanja ugotovljena na podlagi objektivnih elementov (npr. zdravniških potrdil), ki jih predloži prosilec. Nadaljnja upoštevna okoliščina pa je dejanska in izkazana nevarnost za znatno in nepopravljivo poslabšanje takega zdravstvenega stanja zadevne osebe, kar mora prav tako izhajati iz predloženih dokazil.
predlog za dopustitev revizije - postopek osebnega stečaja - razrešitev stečajnega upravitelja - nedopustnost revizije - zavrženje predloga
Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju je šele z uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Uradni list RS 102/23 - v nadaljevanju ZFPPIPP-H), ki je začel veljati 1. 11. 2023, odprl možnost dopustitve revizije pod pogoji, ki jih določa zakon, ki ureja pravdni postopek, glede sklepov, izdanih na drugi stopnji, ki so taksativno našteti v tretjem odstavku 121. člena ZFPPIPP. Med te primere ne spada izpodbijani sklep sodišča druge stopnje z dne 12. 10. 2023. To pomeni, da zoper izpodbijani sklep, ne glede na prehodni režim, kot ga določata 137. in 140. člen ZFPPIPP-H, revizija ni dovoljena.
predlog za dopustitev revizije - neenotna sodna praksa - brezplačna pravna pomoč - odvetniški stroški za prijavo terjatve stečajnega postopka - dopuščena revizija
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je Upravno sodišče RS pravilno uporabilo določbo 1. al. 1. tč. tar. št. 33 (v zvezi s 5. tč. tar. št. 33 in v zvezi s 1. tč. tar. št. 18) Odvetniške tarife, ko je pri odmeri nagrade upoštevalo samo višino prijavljene terjatve upnice namesto celotnega zneska, za katerega je stečajni dolžnik prezadolžen.
prenos stvarne pristojnosti - specializirani oddelek - tehtni razlogi za delegacijo
Pri odločanju o predlogu za prenos stvarne pristojnosti po 33.a členu ZKP je bilo potrebno upoštevati število kaznivih dejanj po obtožnici, skupni obseg opisov ter obseg opisa posameznega kaznivega dejanja. V predlogu ni bilo upoštevano, da se zadeva vodi zoper pet fizičnih oseb ter zoper dve pravni osebi, ki jim je očitano, veliko število kaznivih dejanj, pri čemer gre tudi za hujša kazniva dejanja zoper gospodarstvo (za kaznivo dejanje povzročitve stečaja z goljufijo ali nevestnim poslovanjem po tretjem v zvezi s prvo točko prvega odstavka 226. člena KZ-1 ter za kaznivo dejanje davčne zatajitve po četrtem v zvezi s prvim odstavkom 249. člena KZ-1 je zagrožena kazen od enega do osmih let). Upoštevano ni bilo niti, da je obtožencem očitano storilstvo, sostorilstvo ter napeljevanje in pomoč, hkrati pa je uveljavljana odgovornost dveh pravnih oseb. Glede na našteto, in ko v obtožnici očitana škoda nekajkrat presega znesek, določen kot velika premoženjska škoda po 3. točka devetega odstavka 99. člena KZ-1, gre za takšno zadevo, ki naj bo tudi v prihodnje obravnavana na specializiranem oddelku.
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija pristojnosti iz drugih tehtnih razlogov - objektivna nepristranskost sodišča - vpisničarka - bližnji sorodnik - večje sodišče - zavrnitev predloga
Okrožno sodišče v Mariboru je eno od večjih sodišč v državi, kar pomeni, da je mogoče kadrovsko zagotoviti, da se z dela na zadevi izloči sporna oseba. ZPP v tretjem poglavju sicer ureja le izločitev sodnikov, strokovnih sodelavcev in sodnih zapisnikarjev, a Vrhovno sodišče ne vidi ovire, da razpravljajoča sodnica ne bi mogla izvesti ukrepov v duhu teh določb tudi v obravnavanem primeru. Zakaj bi bila zaradi dejstva, da je na sodišču zaposlena sporna sorodnica nasprotnega udeleženca, prizadeta objektivna nepristranskost sodišča, nasprotni udeleženec in razpravljajoča sodnica ne utemeljita. Kot tehtni razlog navajata zgolj tveganje, da se njegova sorodnica seznani s spisom, kar pa ne zadostuje za postopanje v skladu s 67. členu ZPP.
predlog za dopustitev revizije - kršitev pacientovih pravic - pomanjkljiv predlog - navedba pravnega pravila, ki naj bi bilo kršeno - utemeljitev pomembnosti vprašanja - zavrženje predloga
Predlagateljica v predlogu sicer opredeli sporni pravni vprašanji, ki se vsaj na prvi pogled tudi nanašata na pravna stališča Upravnega sodišča, na katerih temelji izpodbijana sodba. Vendar pa je njen predlog pomanjkljiv glede preostalih obveznih sestavin iz četrtega odstavka 367.b člena ZPP. Tako glede prvega vprašanja ne ponuja prav nikakršne obrazložitve v smislu navedene zakonske določbe, glede drugega pa v predlogu zgolj povzema potek postopka, navedbe strank in odločitev Upravnega sodišča ter izraža svoje nestrinjanje s to odločitvijo. Ob tem pa ne navede (še posebej ne natančno in konkretno) pravnega pravila, ki naj bi bilo prekršeno oziroma kršitve postopka, ki naj bi jo zagrešilo Upravno sodišče. Prav tako ne navede okoliščin, ki bi kazale na pomembnost spornih vprašanj, niti ne obrazloži, zakaj naj bi Upravno sodišče ti vprašanji rešilo nezakonito.
spor o pristojnosti - pristojnost v sporih iz zavarovalnih razmerij - prebivališče tožnika - ugoditev predlogu
Okrajno sodišče v Ljubljani, ki mu je bila zadeva odstopljena, utemeljeno opozarja na dodatno in posebno pravilo iz 51.b člena ZPP. Gre za pravilo, ki v sporih iz zavarovalnih razmerij določa, da je za sojenje poleg sodišča splošne pristojnosti pristojno tudi sodišče, na območju katerega ima tožeča stranka stalno oziroma začasno prebivališče ali sedež. Ker ima tožnica prebivališče na območju Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu, je torej Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu krajevno pristojno na podlagi določbe 51.b člena ZPP. Ker je tako, se je Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu napačno izreklo za krajevno nepristojno.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00073399
KZ-1 člen 49, 50-2, 51/1, 51/2.
priznanje krivde - omilitev kazenske sankcije
Pritrditi je treba vrhovnemu državnemu tožilcu, da ima lahko priznanje krivde različne vplive na odmero kazenske sankcije. Sodišče lahko presodi, da priznanje krivde ne predstavlja olajševalne okoliščine, lahko ga upošteva kot olajševalno okoliščino v skladu s splošnimi pravili za odmero kazni iz 49. člena KZ-1, lahko pa ugotovi, da ime priznanje krivde težo posebne olajševalne okoliščine, ki utemeljuje izrek omiljene kazni.
Sodišče sme storilcu odmeriti kazen pod mejo, ki je predpisana z zakonom, ali uporabiti milejšo vrsto kazni, med drugim, če ugotovi posebne olajševalne okoliščine, ki utemeljujejo izrek omiljene kazni (tako imenovani materialni razlogi za omilitev kazni iz druge alineje 50. člena KZ-1). Meje omilitve kazni so določene v prvem odstavku 51. člena KZ-1. Določba drugega odstavka 51. člena KZ-1 pa predvideva širše razpone omilitve po višini in vrsti kazni v primeru priznanja krivde ali sklenitve sporazuma o priznanju krivde. Iz navedene določbe je razvidno, da sodišče storilcu omili kazen v predpisanih mejah, če prizna krivdo, ko se prvič izjavi o obtožnem aktu, v katerem je za tak primer predlagana omilitev kazni, ali jo prizna v sporazumu z državnim tožilcem.
Že iz jezikovne razlage določbe drugega odstavka 51. člena KZ-1 je razvidno, da morata biti za omilitev kazni na podlagi te določbe kumulativno izpolnjena dva pogoja: prvič, da obdolženec prizna krivdo oziroma sklene sporazum o priznanju krivde in drugič, da je s strani državnega tožilca omilitev kazni predlagana za primer, če obsojenec prizna krivdo oziroma s tožilstvom sklene sporazum o priznanju krivde. Samo priznanje krivde, ne da bi državno tožilstvo hkrati predlagalo izrek omiljene kazni, sodišču ne omogoča, da omili kazen na podlagi drugega odstavka 51. člena KZ-1. Takšna, sicer docela jasna jezikovna razlaga določbe drugega odstavka 51. člena KZ-1 je podprta tudi z logično in namensko razlago zakona. Logično je namreč, da mora biti obdolženec za priznanje krivde in odpoved določenim procesnim pravicam vzpodbujen s ponudbo nižje kazni. Polni učinek načela smotrnosti je mogoče doseči le ob pogoju, da tožilec pri predlogu vrste in višine kazni v primeru, da obdolženec krivdo prizna, obdolžencu hkrati ponudi nižjo kazen.
predlog za dopustitev revizije - nepopoln predlog - obrazložitev predloga - zavrženje predloga - okoliščine, ki kažejo na pomembnost pravnega vprašanja - pomembnost za zagotovitev pravne varnosti in enotne uporabe prava - pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno
Toženec je v predlogu zgolj zastavil vprašanja, ki sama zase Vrhovnemu sodišču ne sporočajo ničesar, ni pa predloga ustrezno obrazložil. Tako ni zatrjeval pravnih pravil, ki naj bi jih sodišči nižje stopnje prekršili. Ravno tako ni pojasnil okoliščin, ki bi kazale na pomembnost pravnih vprašanj v smislu določil 367.a člena ZPP in ni obrazložil, v čem naj bi bila odločitev sodišča druge stopnje nezakonita, zato je Vrhovno sodišče takšen nepopoln predlog za dopustitev revizije na podlagi šestega odstavka 367.b člena ZPP zavrglo.