V okviru predmetnega postopka sodišče države izvršiteljice ne sme in ne more presojati, ali je pristojni organ države izdaje dejansko stanje ugotovil pravilno. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, v katerih storilec zanika storitev prekrška in pojasnjuje, da naj bi pregon za prekršek zastaral, ter da krivda za očitani prekršek storilcu ni bila dokazana. Te navedbe se nanašajo na pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, ki je podlaga za izdajo odločbe o prekršku pristojnega organa države izdaje, ki je postala pravnomočna in je sodišče države izvršiteljice nanjo vezano. Ne glede na to, ali so te navedbe pravilne in resnične, v okviru predmetnega postopka odločitve prekrškovnega organa druge države članice EU ni mogoče spremeniti in ugotoviti, da storilec ni storil očitanega prekrška.
V okviru predmetnega postopka sodišče države izvršiteljice ne sme in ne more presojati, ali je pristojni organ države izdaje dejansko stanje ugotovil pravilno. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, v katerih storilec pojasnjuje le dejanske okoliščine storjenega prekrška.
ZCes-2 največje dovoljene skupne mase sam ne določa, temveč napotuje na uporabo predpisa, v katerem so najviše dovoljene skupne mase določene. Ta predpis pa je Pravilnik o delih in opremi vozil. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je namen določb o najvišjih dovoljenih skupnih masah predvsem varovanje cestne infrastrukture. V prilogi 1 DEL A je določena največja dovoljena skupna masa 40 ton. Dejstvo, da je v potrdilu o skladnosti določena najvišja skupna masa 44 ton, za odločanje v tej zadevi zato ni relevantno.
Prekrškovni organ tako v pritožbi utemeljeno izpostavlja, da gre za diametralno nasprotje tega, kar je policist povedal in kar je sodišče prve stopnje zapisalo v sodbi. Utemeljen pa je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo 133. člen ZP-1, ker sodba ne temelji na dokazih in dejstvih, ki so bila ugotovljena v postopku, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka o prekršku po 2. odstavku 155. člena in je glede na predstavljeno nedvomno lahko vplivala na pravilnost izpodbijane sodbe.
Sodišče v postopku z zahtevo za sodno varstvo obravnava vsako izpodbijano odločbo posebej, zaradi česar združevanje različnih zadev v zvezi z zahtevami za sodno varstvo ni mogoče. Ker je postopek o prekršku tekel zoper storilca kot voznika - fizično osebo, mu je sodišče prve stopnje vabila pošiljalo na naslov njegovega stalnega bivališča.
Glede na izkazane vročitve vabil in dejstvo, da postopek ni tekel zoper storilca kot zakonitega zastopnika družbe A. d. o. o., ni bilo nobene podlage, da bi sodišče storilca vabilo preko zaposlitve.
Razlogi glede krivde so si povsem evidentno v nasprotju sami s sabo. Sodišče namreč storilcu najprej očita, da se je zavedal prepovedanosti svojega ravnanja, hkrati pa svojo ugotovitev relativizira z navedbo, da bi se moral in mogel zavedati prepovedanosti svojega ravnanja, kar medsebojno ni združljivo. Prav tako sta si medsebojno nasprotujoča zaključka sodišča, da je storilec predmetni prekršek storil z eventualnim naklepom ter da ga je storil iz lahkomiselnosti.
Ker je nad pravno osebo začet stečajni postopek, zaradi česar glede na prvi odstavek 14.b člena ZP-1 ni pravne podlage, da bi se storilki - pravni osebi izrekla globa za storjena prekrška, četudi je bila v postopku ugotovljena njena odgovornost.
Glede na zgoraj izpostavljeno dejstvo podana situacija, ko storilki pravni osebi za očitane prekrške globa ne more biti izrečena, tudi ni zakonske podlage, da bi sodišče pravni osebi naložilo plačilo stroškov postopka.