Prekrškovni organ je storilcu plačilni nalog izdal na podlagi drugega odstavka 57. člena ZP-1 in je pred izdajo in vročitvijo plačilnega naloga storilcu omogočil, da se osebno izjavi o prekršku in je v plačilnem nalogu zapisan povzetek njegove izjave. Storilec je bil ob podajanju izjave in pred izdajo ter vročitvijo plačilnega naloga seznanjen z vsemi dejanskimi in pravnimi vidiki nanj naslovljenega prekrška, zaradi česar pritožbeno sodišče ne vidi nobenega razloga, da storilec zoper plačilni nalog ni imel možnosti do učinkovite uporabe pravnega sredstva. Ker pa je storilec v zahtevi za sodno varstvo iz plačilnega naloga selektivno vzel samo napačno navedbo v nazivu zakona in je na tej podlagi v zahtevi za sodno varstvo uveljavljal kršitev materialnih določb zakona, je sodišče prve stopnje pri odločanju o zahtevi za sodno varstvo lahko upravičeno ugotovilo, da storilcu ni bila kršena pravica do izjave in ni imelo nobenega razloga, da bi v postopku odločanja o zahtevi za sodno varstvo moralo kršitev pravice do izjave odpraviti na podlagi devetega odstavka 65. člena ZP-1, temveč se je pravilno omejilo samo na materialnopravni preizkus plačilnega naloga.
Prekrškovni organ je hitri postopek vodil tudi zoper pravno osebo, za katero je z odločbo o prekršku ugotovil njeno pridružitveno odgovornost za prekršek, ki ga je neposredno storil isti storilec. Pravni osebi je za prekršek izrekel opomin. S takšno odločitvijo, ko je prekrškovni organ pravno osebo in storilca v istih okoliščinah obravnaval različno v korist pravne osebe, ki ji je za prekršek storilca priznal pravico do milejšega kaznovanja, zaradi česar je pritožbeno sodišče z vidika enakega varstva pravic v tem delu ugodilo pritožbi in je poseglo v izpodbijano sodbo, ki jo je spremenilo tako, da se tudi storilcu v zvezi s plačilnim nalogom za prekršek izreče opomin.
Jezikovna razlaga 17. člena ZJN-3 pokaže, da se pravila za javno naročanje na infrastrukturnem področju ne uporabljajo za katerekoli dejavnosti v zvezi z izkoriščanjem geografskega območja, temveč je določen tudi namen tega izkoriščanja, ki je v tem, da se prevoznikom po morju zagotavlja pristaniška infrastruktura.
Takšno stališče podpira tudi namenska razlaga relevantnih zakonskih določb, katerih namen je, da se pravila javnega naročanja na infrastrukturnem področju prenesejo na pravno osebo, ki opravlja pristaniško dejavnost, samo v tistem obsegu, za katerega ji je država podelila posebne ali izključne pravice. Pri presoji katere pravice je država prenesla na obdolženo pravno osebo, pa je sodišče prve stopnje namensko razlago relevantnih določb pravilno dopolnilo tudi z razlago 32. člena PZ.
Iz povzete razlage relevantnih določb pritožbeno sodišče zagovarja stališče, da za obdolženo pravno osebo na podlagi 17. člena ZJN-3 veljajo pravila javnega naročanja za dejavnosti, katerih namen je prevoznikom po morju zagotoviti pristaniško infrastrukturo, da lahko pravna oseba prevoznikom izpolni pogodbeno obveznost pretovora kot svojo pridobitno dejavnost, ki jo opravlja na trgu ob pogojih proste konkurence. V tem smislu je potrebno presojati pojem dejavnosti pretovora. Pritožbeno sodišče se strinja, da pravna oseba dejavnosti pretovora ne more opraviti, če ladijskemu prevozniku predhodno ne omogoči uporabe pristaniške infrastrukture, vendar kadar je obdolžena pravna oseba ladijskemu prevozniku uporabo pristaniške infrastrukture že omogočila in je dejavnost pretovora pomenila samo še izpolnitev njunega medsebojnega poslovnega razmerja, potem za dejavnost pretovora v tem smislu pravila javnega naročanja ne veljajo.
Pritožnica ima v postopku o prekršku položaj predlagateljice postopka, v katerem ima pristojnost pregona prekrška, kar pomeni, da bi morala očitano dejanje dokazati. Na drugi strani pa za obdolžence velja domneva nedolžnosti, v skladu s katero pritožnica ne more v obdolžilnem predlogu zgolj postaviti teze, da so oddali javno naročilo za dejavnost zagotavljanja pristaniške infrastrukture in nato pričakovati, da so obdolženci tisti, ki bi morali dokazati izjemo iz tretjega odstavka 12. člena ZJN-3, za kar se pritožnica v pritožbi neutemeljeno zavzema.
V skladu s tretjim odstavkom 202.e člena ZP-1 sodišče prekliče odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, če so bile storilcu za prekršek, ki je bil storjen pred izdajo sklepa o odložitvi prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, v času od izdaje tega sklepa do poteka preizkusne dobe pravnomočno izrečene kazenske točke v cestnem prometu, predpisane v številu, zaradi katerega se po zakonu izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja. Prav za takšno situacijo gre v konkretnem primeru. Storilec je prekršek, za katerega mu je bilo s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani PR 2181/2022 z dne 9. 5. 2024 izrečenih 7 kazenskih točk (kar je število kazenskih točk, pri katerem se na podlagi 26. člena ZPrCP vozniku začetniku izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja), storil 17. 10. 2021, kar je še pred izdajo sklepa o odložitvi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja z dne 21. 12. 2022, ta sankcija pa mu je bila pravnomočno izrečena 1. 6. 2024, kar je v času do poteka preizkusne dobe, ki je tekla od 12. 1. 2023 do 12. 9. 2024.
Ker je storilec plačal globo v polovičnem znesku 400,00 EUR v osmih dneh po pravnomočnosti plačilnega naloga, ni dolžan plačati celotnega zneska globe v znesku 800,00 EUR, kar pomeni, da ni dolžan plačati še preostalih 400,00 EUR, kot sta v razlogih sklepov napačno navedla sodišče prve stopnje in prekrškovni organ.
Pritožnik neutemeljeno zatrjuje, da mu je bila kršena pravica do uporabe slovenskega jezika v postopku pred tujim prekrškovnim organom. Direktiva (EU) 2015/413, na katero se v zvezi s tem sklicuje v pritožbi, namreč ureja čezmejno izmenjavo informacij o prometnih prekrških, povezanih z varnostjo v cestnem prometu ter strankam v takih postopkih daje le pravico, da tuji državni organi z njimi komunicirajo v jeziku, ki ga razumejo (15. točka preambule navedene Direktive ter tretji odstavek 5. čelna te Direktive), ne pa tudi, da stranka z njimi komunicira v lastnem jeziku, saj državni organ oziroma sodišče posluje v uradnem jeziku svoje države, in nemščina je uradni jezik Republike Avstrije (8. člen Zveznega ustavnega zakona). Pritožbena zatrjevanja storilca, da je organ države izdaje odločbe neupravičeno zahteval od storilca, da pravna sredstva vlaga v nemškem jeziku so glede na navedeno neutemeljena.
V okviru predmetnega postopka sodišče države izvršiteljice ne sme in ne more presojati, ali je pristojni organ države izdaje dejansko stanje ugotovil pravilno. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, v katerih storilec zanika storitev prekrška in pojasnjuje, da naj bi pregon za prekršek zastaral, ter da krivda za očitani prekršek storilcu ni bila dokazana. Te navedbe se nanašajo na pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, ki je podlaga za izdajo odločbe o prekršku pristojnega organa države izdaje, ki je postala pravnomočna in je sodišče države izvršiteljice nanjo vezano. Ne glede na to, ali so te navedbe pravilne in resnične, v okviru predmetnega postopka odločitve prekrškovnega organa druge države članice EU ni mogoče spremeniti in ugotoviti, da storilec ni storil očitanega prekrška.
V okviru predmetnega postopka sodišče države izvršiteljice ne sme in ne more presojati, ali je pristojni organ države izdaje dejansko stanje ugotovil pravilno. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, v katerih storilec pojasnjuje le dejanske okoliščine storjenega prekrška.