Prekrškovni organ je priložil zgoščenko (priloga A2 spisa), na katerih je datoteka z izpisi meritev za zahtevani merilnik s pojasnilom, da je obravnavana meritev prikazana pod številko 138. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da se je storilec v zvezi z omenjeno zgoščenko izjavil, da se meritev hitrosti pod številko 138 ne nanaša na dan 30. 12. 20202 ter da na ta dan glede na podatke zgoščenke, meritve ob 11:02 uri ni bilo. Vsled temu je prekrškovni organ poslal novo zgoščenko ter sodišče z dopisom z dne 22. 6. 2023 obvestil ,ter da bo, v kolikor bo datoteka natisnjena kot pdf datoteka, kritična meritev prikazana pod številko 138. Storilec je izjavil, da je očitno meritev v računalniški program vnesena naknadno, in kot izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe, se je sodišče prve stopnje tem ugotovitvam storilca pridružilo. Vendar pri tem iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje ne izhaja, da bi sodišče zgoščenki vpogledalo, saj dokaznega sklepa o tem v sodbi ni, prav tako pa iz razlogov ne izhaja opredelitev sodišča prve stopnje do zatrjevanj prekrškovnega organa, da je očitno do pomanjkljivega izpisa prišlo pri tiskanju datoteke iz omenjene zgoščenke, ne pa zato, ker te datoteke na (prvi) predloženi zgoščenki (sploh) ni bilo.
Sodišče prve stopnje ugotovilo, da je storilec v postopku predložil dokaze, da v kritičnih obdobjih ni vozil štirikolesnika v gozdovih, kot se mu očita, saj je predložil USB ključek iz katerega izhaja, kje se je v teh kritičnih obdobjih nahajal štirikolesnik, ki je njegova last, poleg tega pa iz predloženih videoposnetkov s strani prekrškovnega organa ni mogoče ugotoviti niti datuma niti leta, ko naj bi bil konkretni posnetek dejansko posnet, prekrškovni organ pa je o storitvi prekrškov sklepal izključno na podlagi teh videoposnetkov.
Pojma "izobesiti" ni mogoče razlagati tako ozko, kot se za to zavzema zagovornica v pritožbi in ni mogoče šteti, da izobešena zastava pomeni le zastavo, ki visi, ne pa tudi zastave, ki je pritrjena na neko površino. Bistvo izobešanja zastave je v tem, da je ta javno vidna in ker je sodišče v zvezi s tem ugotovilo, da je le-ta bila pogosto javno vidna, je mogoče utemeljeno šteti, da je storilec na tak način zastavo tuje države izobešal. Prav tako je neutemeljeno zavzemanje zagovornice za zaključek, da zastava ni bila javno izobešena, ker je bila pritrjena na notranji strani garažnih vrat in da garaža v bližini hiše A., ne more biti javna površina. Garaža je sicer res načeloma zaseben prostor, vendar če so vrata garaže pogosto odprta in je na ta način vidna na teh vratih pritrjena zastava, je tako ravnanje mogoče šteti kot javno vidno izobešanje zastave.
Določba 25. člena URS med drugim res določa, da je vsakomur zagotovljena pravica do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč, 23. člen URS pa tudi, da ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče, vendar je razlaga obdolženca glede pravice do pritožbe oziroma pravnega sredstva zmotna. Pravica do pritožbe namreč ni neomejena. V konkretnem primeru je bila izčrpana s pritožbo zoper sklep sodišča prve stopnje in z vsebinsko odločitvijo o njej Višjega sodišča v Celju. Zmotna je namreč razlaga obdolženca, da zato, ker je v skladu z URS Vrhovno sodišče najvišje sodišče v državi (127. člen URS), vedno obstaja možnost pritožbe zoper odločbe sodišč druge stopnje. Ustavno sodišče RS je že večkrat potrdilo, da pravica do pravnega sredstva po 25. členu URS več kot dvostopenjskega sojenja (tj. več kot pritožbe zoper odločbo sodišča prve stopnje) ne zagotavlja.
V okviru predmetnega postopka sodišče države izvršiteljice ne sme in ne more presojati, ali je pristojni organ države izdaje dejansko stanje ugotovil pravilno. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, v katerih storilka pojasnjuje, da očitanega dne ni vozila ona, temveč B. B. Vse te navedbe se nanašajo na pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, ki je podlaga za izdajo odločbe o prekršku pristojnega organa države izdaje, ki je postala pravnomočna in je sodišče države izvršiteljice nanjo vezano.
Ko torej iz trditev in dokazov, priloženih k pritožbi izhaja, da je storilec servisnemu centru A. poslal določene dokumente, pri čemer je prvo sporočilo bilo poslano dne 27. 1. 2022, iz s strani tujega prekrškovnega organa priložene odločbe z dne 20. 7. 2022 pa izhaja, da bi te podatke moral posredovati do dne 22. 2. 2022, pri tem pa iz potrdila z dne 2. 3. 2023 ni jasno, na koga se potrdilo nanaša oziroma kateri osebi (pravni ali fizični) je bila izrečena denarna kazen, je pritožnik uspel vzbuditi dvom o pravilnosti zaključka sodišča prve stopnje, da ni izkazan nobeden izmed razlogov iz 186. člena ZSKZDČEU-1 za zavrnitev priznanja in izvrševanja odločbe pristojnega organa države izdaje.