Ker je tožnica v predmetni zadevi po tem, ko ji je bila (kot navaja v vlogi z dne 15. 3. 2022) vročena drugostopenjska odločba, sodišču sporočila, da tožbo umika (in da pri njej torej ne vztraja več), je sodišče v skladu s citiranim tretjim odstavkom 39. člena ZUS-1 predmetni postopek ustavilo.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - pritožba - zamuda roka za vložitev tožbe - verjeten izgled za uspeh
Tožnik je zaprosil za dodelitev BPP za sestavo in vložitev pritožbe zoper sklep z dne 24. 8. 2021, s katerim je sodišče zaradi zamude roka kot prepozno zavrglo tožnikovo tožbo. Tožena stranka je glede na okoliščine sprejela pravilen zaključek, da tožnik z vložitvijo pritožbe zoper sklep z dne 24. 8. 2021 nima verjetnih izgledov za uspeh.
Inženirska zbornica Slovenije (IZS) - vpis v imenik pooblaščenih inženirjev - mirovanje poklicnega naziva pooblaščenega inženirja - pogodba o zaposlitvi s krajšim delovnim časom
Predstavljena določba 73. člena ZDR-1 torej lahko predstavlja podlago za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za krajši delovni čas od polnega, tako pa bi lahko predstavljala tudi poseben primer v skladu z zakonom, ki ureja delovna razmerja, v smislu predhodno že citiranega tretjega in četrtega odstavka 13. člena Statuta IZS v zvezi z drugo in tretjo alinejo tretjega odstavka 5. člena ZAID.
ZTuj-2 člen 76, 76/1, 76/3, 78, 78/1, 85. ZUP člen 214.
tujci - omejitev gibanja tujcu - direktiva o vračanju - nastanitev v centru za tujce - obrazložitev odločbe - nepopolna oziroma nejasna obrazložitev
V izreku izpodbijane odločbe je navedeno, da je ukrep omejitve gibanja tožniku in njegove namestitve v center za tujce odrejen na podlagi druge alineje prvega odstavka 76. člena ZTuj-2, ker je tožnika v skladu z mednarodno pogodbo treba izročiti pristojnemu organu, in sicer italijanskim varnostnim organom, ta izročitev pa ni izvedljiva takoj. To toženka ponovi tudi v obrazložitvi odločbe, iz nadaljevanja obrazložitve pa nato izhaja, da je iz EURODAC izpisa razvidno, da je bil tožnik nazadnje obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito v Švici in da bo zato vračan po Dublinski uredbi. Tega toženka ne obrazloži oziroma ne utemelji.
Sprejem ukrepa za zagotovitev odprave nepravilnosti pomeni, da se zavezancu naložijo ravnanja, ki naj jih opravi s ciljem vzpostavitve zakonitega stanja. Ker je ukrep usmerjen v odpravo razlogov, ki so povzročili nezakonitost, je ustrezen ukrep le tisti, ki je z izvršitvijo sposoben doseči zakonito delovanje zavezanca. Iz tega izhaja nadaljnja zahteva, da mora biti ukrep prilagojen naravi in dejanskim okoliščinam konkretne kršitve.
Izrek je določen, če je konkretiziran in je razvidno, kakšna obveznost je zavezancu naložena z inšpekcijskim ukrepom. Vsebina odločitve o obveznosti stranke mora biti formulirana tako, da je nedvomno izražena v dispozitivu, saj je le jasen in določen dispozitiv lahko izvršljiv. Iz izreka ni razvidno, katere in kako obsežne spremembe oziroma ukrepe, ki se nanašajo na njegovo delovanje, mora sprejeti tožnica, da bo glede na okoliščine, v katerih je do kršitve prišlo, za naprej odvrnila vsakršno možnost promocijskega umeščenja zdravstvene dejavnosti, zdravstvene storitve ali izvajalce zdravstvene dejavnosti.
Glede na izrecno zakonsko določbo, da promocijsko umeščanje izdelkov pomeni kakršnokoli obliko avdiovizualnega komercialnega sporočanja, ki vključuje izdelek, storitev ali njuno blagovno znamko ali sklicevanje nanje, tako da se jih pokaže v programski vsebini, v zameno za plačilo ali podobno nadomestilo (17. točka 3. člena ZavMS), je treba za ugotovitev, da gre za promocijsko umeščanje, ugotoviti obstoj vseh zakonskih znakov opredeljenih za promocijsko umeščanje, torej tudi plačilo ali podobno nadomestilo. Šele po ugotoviti, da gre za promocijsko umeščanje izdelkov, sledi presoja ali je tako promocijsko umeščanje izjemoma dovoljeno (26. člen ZAvMS). Če ne gre za promocijsko umeščanje, pa je treba po presoji, ali in za katero vrsto (drugih) avdiovizualnih komercialnih sporočil gre (televizijsko oglaševanje, sponzoriranje, televizijsko prodajo), presojati morebitne posledice, če gre za nedovoljeno vrsto avdiovizualnih komercialnih sporočil (22. člen ZAvMS).
ZVOP-1 člen 32. Uredba (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter razveljavitvi Direktive 95/46/ES člen 6, 6/1, 6/1-e, 18, 18/1, 18/1-b, 77, 77/1.
varstvo osebnih podatkov - obdelava osebnih podatkov - zahteva za prenehanje obdelave osebnih podatkov - vodenje upravnega postopka
Sporno je vprašanje, ali tožena stranka kot nadzorni organ, ki odloča o zahtevi posameznika za omejitev obdelave osebnih podatkov, lahko ocenjuje, ali je v nekem drugem upravnem postopku bilo pisanje upravičeno vročeno določeni osebi oziroma ali lahko ocenjuje pravilnost vodenja upravnega postopka v neki drugi zadevi. Del vodenje upravnega postopka je tudi to, katere osebe se pritegne v postopek in katerim osebam se vročajo pisanja. Po presoji sodišča tožena stranka kot nadzorni organ za pravilnost obdelave osebnih podatkov, pravilnosti vodenja nekega drugega upravnega postopka ne more presojati. Upravni organi so namreč pri vodenju upravnega postopka samostojni, to pomeni, da so samostojni tudi pri odločanju, koga vse bodo pritegnili v postopek. Sodišče v zvezi s tem pojasnjuje, da je pri obravnavani zadevi bistveno vprašanje, ali je upravni organ osebne podatke obdeloval zaradi potreb vodenja upravnega postopka, ali pa jih je obdeloval za povsem drug namen.
Upravni organ je obdeloval osebne podatke le za potrebe upravnega postopka. Ni mogoče reči, da bi v navedenem upravnem postopku Informacijski pooblaščenec osebne podatke obdeloval v druge namene, kot pa je vodenje upravnega postopka. Ni razvidno, da bi se osebni podatki tožnika uporabljali za nekaj drugega, kot je vodenje upravnega postopka. Če pa se tožnik ne strinja s tem, komu vse se je pisanje vročalo, pa to lahko uveljavlja v upravnem sporu zoper odločbo 0710-183/2019/10 z dne 1. 6. 2020.
dovoljenje za nabavo orožja - ogrožena osebna varnost - primerno sredstvo za zavarovanje
Tožnik ni uspel dokazati, da je njegova osebna varnost ogrožena v tako veliki meri, da je orožje edino in hkrati najprimernejše sredstvo za zavarovanje pred konkretnimi nevarnostmi.
Gre za grožnje, ki obstajajo na abstraktni ravni, kar med strankama ni sporno. Tudi po mnenju sodišča te grožnje niso take intenzitete, da bi bila potrebna posest strelnega orožja, še zlasti, če se izhaja iz stališča, da obstajajo tudi druga sredstva za odvračanje nevarnosti, ki bi bile lahko hipotetično podane s strani drugih oseb, še zlasti, ker do sedaj tožnika še ni nihče ogrožal z orožjem.
Vlada RS lahko legitimno izvršuje svojo diskrecijo glede podeljevanja ali zavrnitve soglasja. Če izda soglasje, razlogov ni potrebno posebej navajati, če pa soglasja ne da, potem v takih okoliščinah, ko je kandidat že imenovan, zavrnitev soglasja mora vsebovati razlog, ki mora imeti podlago v legitimnem dejanskem okviru.
Tožnik ima najmanj pravico, da pod enakimi pogoji kot drugi kandidati kandidira na razpisano mesto oziroma da tožena stranka pod enakimi pogoji obravnava in neizdaja soglasij za ta imenovanja.
Tožena stranka v izpodbijanem aktu ni navedla (zakonitega) razloga za neizdajo soglasja, zato sodišče ne more presoditi zakonitosti izpodbijanega sklepa.
sodni izvedenec - začasna prepoved opravljanja dela - javna listina - pravica do izjave - ugovor retroaktivne uporabe zakona - zavrnitev tožbe
Pravilno je ugotovljeno odločilno dejstvo za izrek ukrepa začasne prepovedi opravljanja dela sodnega izvedenstva, da je zoper tožnika, ki je bil imenovan za sodnega izvedenca, uveden kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti in za katerega je mogoče izreči kazen zapora več kot dve leti.
Zmotno je prepričanje tožnika, da ZSICT velja retroaktivno, saj je navedena pravna norma v času domnevne storitve kaznivega dejanja tožnika že obstajala, in sicer v enaki vsebini kot sedaj. Pri izdani odločbi gre za upravni ukrep, ki nima kaznovalne narave, saj je povezan z izpolnjevanjem v zakonu določenega javnopravnega pogoja za opravljanje funkcije izvedenca, zato tudi ni določen v predpisu s področja kazenskega prava.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - materialni položaj - občasni neperiodični dohodki - možnost razpolaganja z nepremičnino
Tožnik ni izkazal, da s podjetjem in z rančem ne more razpolagati, kakor tudi ne, da ne bi mogel razpolagati z omenjenim premoženjem iz razlogov, ki so zunaj njegovega vpliva.
ZG člen 47, 47/1, 47/2, 47/3, 47/10, 47/11. ZKZ člen 2, 19, 20.
odobritev pravnega posla - dejanska raba zemljišč - namenska raba - zavrnitev tožbe
Za status zemljišča glede pravnega prometa je bistvena določitev namenske rabe v prostorskih aktih. Ni bistveno, kaj zemljišče po dejanski rabi predstavlja v naravi. Drugačno stališče bi namreč omogočilo lastniku, da bi kmetijsko zemljišče onesposobil za kmetijsko obdelavo in se tako izognil uporabi prisilnih določb ZKZ o prodaji kmetijskih zemljišč.
ZUreP-2 člen 58, 58/1, 58/2, 58/3, 58/4, 58/5, 58/8, 58/9. URS člen 160, 160/1, 161, 161/1.
stvarna pristojnost - neustavnost zakona - presoja ustavnosti in zakonitosti podzakonskega akta - zavrženje tožbe
Z 58. členom ZUreP-2 je zakonodajalec Upravno sodišče pooblastil, da v upravnem sporu odloča o zakonitosti prostorskih izvedbenih aktov (v delih, opredeljenih v drugem odstavku 58. člena ZUreP-2) kot splošnih pravnih aktov ter prostorski izvedbeni akt odpravi ali razveljavi v delu, katerega zakonitost izpodbija tožnik, in drugih delih, če so te določbe v medsebojni zvezi ali če je to nujno za rešitev zadeve. S tem je bila Upravnemu sodišču podeljena pristojnost, ki vsebinsko ustreza pristojnostim Ustavnega sodišča iz tretje in četrte alineje prvega odstavka 160. člena ter prvega odstavka 161. člena Ustave.
Upravno sodišče razveljavljenega 58. člena ZUreP-2 v odprtih postopkih, v katerih o tožbenem zahtevku še ni bilo pravnomočno odločeno, ne sme uporabljati, in posledično, da za odločanje o tožbah, vloženih na njegovi podlagi, ni (več) pristojno. Nepristojnost sodišča za odločanje v upravnem sporu je razlog za zavrženje tožbe.
odmera dohodnine - rok za vložitev tožbe - preuranjena tožba - zavrženje tožbe
Tožeča stranka je tožbo vložila zoper odločitev organa prve stopnje, zoper katero je vložila tudi pritožbo. Ker odločitev organa prve stopnje ni odločba, s katero je bil postopek končan, tožba zoper njo ni dovoljena.
vrnitev zemljišča - vodno zemljišče - javno dobro - pravni promet
Sodišče v zvezi s tem (tj. obliko vračila) pojasnjuje, da je po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča pri presoji obstoja ovir za vračanje denacionaliziranega premoženja v naravi odločilno stanje v času odločanja o vračanju, kar bo moral upoštevati tudi organ pri svoji odločitvi.
brezplačna pravna pomoč - zavrnitev prošnje - izvršilni postopek - izjema od splošnega pravila dodeljevanja BPP
Po četrti alineji 8. člena ZBPP se BPP ne dodeli, kadar je prosilec dolžnik v izvršilnem postopku, začetem na podlagi izvršilnega naslova po zakonu, ki ureja izvršbo, razen če verjetno izkaže obstoj razlogov za ugovor zoper sklep o izvršbi, ki po določbah zakona, ki ureja izvršbo, preprečujejo izvršbo. Vrhovno sodišče je v zadevi X Ips 49/2020 odločilo, da je treba to določbo razlagati tako, da je mogoče dolžniku v izvršilnem postopku dodeliti BPP tudi za sestavo in vložitev pritožbe zoper odločitev o ugovoru zoper sklep o izvršbi.
Toženka ugotavlja, čemur tožnik konkretno ne nasprotuje, da se s posegom ne spreminja proizvodna zmogljivost naprave, niti ne gre za spremembo v vrsti ali delovanju naprave ali njeno razširitev, ki bi lahko imela znatne negativne vplive na zdravje ljudi ali okolje, zato ne gre za večjo spremembo v obratovanju naprave v skladu z 8.3. točko prvega odstavka 3. člena ZVO-1. Že zato takšne naprave ni mogoče šteti za novo napravo, za katero bi bilo treba pridobiti okoljevarstveno dovoljenje, zato ni mogoče šteti, da gre za gradnjo naprave, ki bi bila prepovedana po 69. členu ZV-1. Ker ni sporno, da je predmet gradnje objekt, tj. upravna stavba z interno jedilnico, ki ni namenjen proizvodnji, v katero so vključene nevarne snovi, tudi ne gre za objekt iz 69. člena ZV-1.
Pričetek uporabe ZUreP-2 z dnem 1. 6. 2018 po mnenju sodišča narekuje, da se citirana določba tretjega odstavka 222. člena tega zakona razlaga na način, da je tam določen dveletni rok za odmero komunalnega prispevka v primeru, ko je do izboljšanja komunalne opremljenosti stavbnega zemljišča prišlo pred pričetkom uporabe ZUreP-2 (za kar gre v obravnavanem primeru), pričel teči šele s pričetkom uporabe tega zakona. Drugačna razlaga, za katero se zavzema tožnik, bi namreč po presoji sodišča pomenila nedopustno retroaktivno učinkovanje predpisa, saj ZPNačrt, ki je pred tem zakonom (torej tudi v času, ko je bil predmetni tožnikov objekt priklopljen na novo zgrajeni kanalizacijski sistem) urejal komunalni prispevek, ni določal časovne omejitve za izdajo odmernih odločb.
Ali se znak lahko registrira kot znamka, torej ali izpolnjuje pravila točke b) prvega odstavka 44. člena ZIL-1 obsega oceno: ali (1) je enak ali podoben predhodni znamki, ali (2) so blago ali storitve, na katere se nanašajo znak in znamka, enaki ali podobni in ali (3) zaradi tega obstaja verjetnost zmede v javnosti, pri čemer verjetnost zmede vključuje verjetnost povezovanja s prehodno znamko. Primerjava znakov je presoja njihove vidne, slušne in pomenske podobnosti, predvsem njihovih razlikovalnih in prevladujočih sestavin (dominantnih delov), pri čemer je odločilna celostna zaznava znamk pri povprečnem potrošniku.
Urad ni opravil primerjave znakov v okviru opisanih smernic. Umanjkala je celovita presoja podobnosti znakov. Ta obsega razčlenjeno vidno, slušno in pomensko primerjavo, presojo razlikovalnih in prevladujočih delov v očeh povprečnega potrošnika blaga in storitev. Slednjega Urad ni opredelil. Povedano drugače, ni določil upoštevne javnosti in ni z njenega vidika presodil vidne, zvočne in pomenske podobnosti znakov. Medtem, ko je povprečni potrošnik pravni standard in izostanek njegove opredelitve pomeni kršitev materialnega prava, pa je presoja podobnosti znakov vprašanje dejanskega stanja. Zaradi nepravilne uporabe točke b) prvega odstavka 44. člena ZIL-1, Urad ni ugotovil odločilnih dejstev, sodišče pa izpodbijane odločbe ni moglo preizkusiti (4. in 2. točka prvega odstavka v zvezi s 3. točko 64. člena ZUS-1).