enotno dovoljenje za prebivanje in delo - bivanje v RS - nezaposlenost - razveljavitev dovoljenja
Organ je pravilno odločil, ko je razveljavil tožnikovo enotno dovoljenje za prebivanje in delo v RS, saj tožnik daljši čas (podaljšane) veljavnosti enotnega dovoljenja ni imel ustreznega zdravstvenega zavarovanja in tudi v tem obdobju ni bil zaposlen ter ni bival v RS. Ob presoji pogojev za razveljavitev enotnega dovoljenja za prebivanje in delo, je treba upoštevati tudi namen izdaje takega dovoljenja, in sicer da lahko tujec, ki mu je bilo dano dovoljenje za prebivanje za določen namen, biva v RS samo v skladu z namenom, za katerega mu je bilo dovoljenje dano. Ta namen je pri izdaji enotnega dovoljenja za prebivanje in delo že po jezikovni razlagi v tem, da se tujcu daje dovoljenje za prebivanje v RS zato, ker ima tujec tu delo. Tožnik pa v RS ni bil niti zaposlen niti zdravstveno zavarovan, celo niti bival ni v RS, saj je bil pred preverjenjem tri mesece na začasnem delu v Belgiji.
ZDavP-2 člen 76, 76/1, 76/2, 126, 126/6. ZDDPO-2 člen 12, 12/3, 29, 29/1. ZDDV-1 člen 57, 57/2.
davek od dohodkov pravnih oseb - davek na dodano vrednost (DDV) - davčna izguba - zmanjšanje davčne izgube - zastaranje pravice do izterjave davčnih obveznosti - zastaranje pravice do odmere davka - davčno (ne)priznani odhodki - dokazovanje - dokazno breme - oprostitev plačila DDV
Davčni organ v izpodbijani odločitvi glede zmanjšanja davčne izgube ne bi smel upoštevati v nabavno vrednost nepremičnin obveznosti, ki so nastale v letu 2007, in ki so v letu 2018, ko je bila izdana izpodbijana odločba, že absolutno zastarane. Po šestem odstavku 126. člena ZDavP-2 ne glede na določbe o zastaranju pravice do odmere in izterjave, davčna obveznost preneha, ko preteče deset let od dneva, ko je prvič začelo teči, razen če je bilo zastaranje pravice do izterjave zadržano, kar pa ni obravnavani primer.
V primeru, ko se pojavi dvom v resničnost poslovnih dogodkov, je na zavezancu, torej v konkretnem primeru na tožniku, da dokaže, da se zaračunane storitve navedeni družbi dejansko nanašajo na 57. člen ZDDV-1 in so s tem oproščene obračunavanja izstopnega DDV, torej da so računi pravilni tudi po vsebini. To pa obenem pomeni, da tožnik ne more zahtevati od davčnega organ, da dokaze v tej zvezi zbira uradoma, saj je to obveznost davčnega zavezanca.
ZTuj-2 člen 76, 76/1, 76/3, 78, 78/1, 85. ZUP člen 214.
tujci - omejitev gibanja tujcu - direktiva o vračanju - nastanitev v centru za tujce - obrazložitev odločbe - nepopolna oziroma nejasna obrazložitev
V izreku izpodbijane odločbe je navedeno, da je ukrep omejitve gibanja tožniku in njegove namestitve v center za tujce odrejen na podlagi druge alineje prvega odstavka 76. člena ZTuj-2, ker je tožnika v skladu z mednarodno pogodbo treba izročiti pristojnemu organu, in sicer italijanskim varnostnim organom, ta izročitev pa ni izvedljiva takoj. To toženka ponovi tudi v obrazložitvi odločbe, iz nadaljevanja obrazložitve pa nato izhaja, da je iz EURODAC izpisa razvidno, da je bil tožnik nazadnje obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito v Švici in da bo zato vračan po Dublinski uredbi. Tega toženka ne obrazloži oziroma ne utemelji.
Iz zakonodajnega gradiva izhaja, da je namen določbe 117. člena GZ legalizirati objekte, pri katerih je zaradi časa njihove gradnje (tj. gradnje pred 1. 1. 1998) zakonodajalec ocenil, da nad javnim interesom (sicer pogojno, saj je tako izdano dovoljenje le začasno) prevlada interes ohranitve objekta. Ni pa logično (in bi bilo tudi v nasprotju z namenom navedene zakonske določbe), da bi zakonodajalec to možnost legalizacije predvidel le v primeru, ko je predmet legalizacije celoten objekt, ne pa tudi, ko je predmet legalizacije del objekta (prizidek). Če je legalizacija na tej podlagi možna za celotni objekt, je možna tudi le za njegov del (argument a fortiori a maiori ad minus - z večjega na manjše). Temu nasprotno toženkino stališče bi pomenilo, da je celotni objekt (postal) nedovoljen objekt (nelegalen oziroma neskladen objekt).
Izpodbijana odločba ne ustreza standardu obrazloženosti v smislu 214. člena ZUP. Prvostopenjski organ namreč upoštevajoč okoliščine konkretnega primera, o katerih je bil obveščen, pri izbiri ukrepov ni opravil konkretizirane presoje z vidika načela sorazmernosti iz drugega odstavka 7. člena ZIN, ki bi utemeljevala naložitev ukrepov tožnici ter ni pojasnil tehtanja okoliščin iz tretjega odstavka 7. člena ZIN, ki jih je upošteval pri določitvi izpolnitvenega roka za prostovoljno izvršitev odločbe, kot izhaja iz izreka prvostopenjske odločbe. Odločba tako nima razlogov o odločilnih dejstvih, zato je posledično ni mogoče materialnopravno preizkusiti.
ZVOP-1 člen 32. Uredba (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter razveljavitvi Direktive 95/46/ES člen 6, 6/1, 6/1-e, 18, 18/1, 18/1-b, 77, 77/1.
varstvo osebnih podatkov - obdelava osebnih podatkov - zahteva za prenehanje obdelave osebnih podatkov - vodenje upravnega postopka
Sporno je vprašanje, ali tožena stranka kot nadzorni organ, ki odloča o zahtevi posameznika za omejitev obdelave osebnih podatkov, lahko ocenjuje, ali je v nekem drugem upravnem postopku bilo pisanje upravičeno vročeno določeni osebi oziroma ali lahko ocenjuje pravilnost vodenja upravnega postopka v neki drugi zadevi. Del vodenje upravnega postopka je tudi to, katere osebe se pritegne v postopek in katerim osebam se vročajo pisanja. Po presoji sodišča tožena stranka kot nadzorni organ za pravilnost obdelave osebnih podatkov, pravilnosti vodenja nekega drugega upravnega postopka ne more presojati. Upravni organi so namreč pri vodenju upravnega postopka samostojni, to pomeni, da so samostojni tudi pri odločanju, koga vse bodo pritegnili v postopek. Sodišče v zvezi s tem pojasnjuje, da je pri obravnavani zadevi bistveno vprašanje, ali je upravni organ osebne podatke obdeloval zaradi potreb vodenja upravnega postopka, ali pa jih je obdeloval za povsem drug namen.
Upravni organ je obdeloval osebne podatke le za potrebe upravnega postopka. Ni mogoče reči, da bi v navedenem upravnem postopku Informacijski pooblaščenec osebne podatke obdeloval v druge namene, kot pa je vodenje upravnega postopka. Ni razvidno, da bi se osebni podatki tožnika uporabljali za nekaj drugega, kot je vodenje upravnega postopka. Če pa se tožnik ne strinja s tem, komu vse se je pisanje vročalo, pa to lahko uveljavlja v upravnem sporu zoper odločbo 0710-183/2019/10 z dne 1. 6. 2020.
sodni izvedenec - začasna prepoved opravljanja dela - javna listina - pravica do izjave - ugovor retroaktivne uporabe zakona - zavrnitev tožbe
Pravilno je ugotovljeno odločilno dejstvo za izrek ukrepa začasne prepovedi opravljanja dela sodnega izvedenstva, da je zoper tožnika, ki je bil imenovan za sodnega izvedenca, uveden kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti in za katerega je mogoče izreči kazen zapora več kot dve leti.
Zmotno je prepričanje tožnika, da ZSICT velja retroaktivno, saj je navedena pravna norma v času domnevne storitve kaznivega dejanja tožnika že obstajala, in sicer v enaki vsebini kot sedaj. Pri izdani odločbi gre za upravni ukrep, ki nima kaznovalne narave, saj je povezan z izpolnjevanjem v zakonu določenega javnopravnega pogoja za opravljanje funkcije izvedenca, zato tudi ni določen v predpisu s področja kazenskega prava.
ZG člen 47, 47/1, 47/2, 47/3, 47/10, 47/11. ZKZ člen 2, 19, 20.
odobritev pravnega posla - dejanska raba zemljišč - namenska raba - zavrnitev tožbe
Za status zemljišča glede pravnega prometa je bistvena določitev namenske rabe v prostorskih aktih. Ni bistveno, kaj zemljišče po dejanski rabi predstavlja v naravi. Drugačno stališče bi namreč omogočilo lastniku, da bi kmetijsko zemljišče onesposobil za kmetijsko obdelavo in se tako izognil uporabi prisilnih določb ZKZ o prodaji kmetijskih zemljišč.
Vlada RS lahko legitimno izvršuje svojo diskrecijo glede podeljevanja ali zavrnitve soglasja. Če izda soglasje, razlogov ni potrebno posebej navajati, če pa soglasja ne da, potem v takih okoliščinah, ko je kandidat že imenovan, zavrnitev soglasja mora vsebovati razlog, ki mora imeti podlago v legitimnem dejanskem okviru.
Tožnik ima najmanj pravico, da pod enakimi pogoji kot drugi kandidati kandidira na razpisano mesto oziroma da tožena stranka pod enakimi pogoji obravnava in neizdaja soglasij za ta imenovanja.
Tožena stranka v izpodbijanem aktu ni navedla (zakonitega) razloga za neizdajo soglasja, zato sodišče ne more presoditi zakonitosti izpodbijanega sklepa.
dovoljenje za nabavo orožja - ogrožena osebna varnost - primerno sredstvo za zavarovanje
Tožnik ni uspel dokazati, da je njegova osebna varnost ogrožena v tako veliki meri, da je orožje edino in hkrati najprimernejše sredstvo za zavarovanje pred konkretnimi nevarnostmi.
Gre za grožnje, ki obstajajo na abstraktni ravni, kar med strankama ni sporno. Tudi po mnenju sodišča te grožnje niso take intenzitete, da bi bila potrebna posest strelnega orožja, še zlasti, če se izhaja iz stališča, da obstajajo tudi druga sredstva za odvračanje nevarnosti, ki bi bile lahko hipotetično podane s strani drugih oseb, še zlasti, ker do sedaj tožnika še ni nihče ogrožal z orožjem.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - materialni položaj - občasni neperiodični dohodki - možnost razpolaganja z nepremičnino
Tožnik ni izkazal, da s podjetjem in z rančem ne more razpolagati, kakor tudi ne, da ne bi mogel razpolagati z omenjenim premoženjem iz razlogov, ki so zunaj njegovega vpliva.
vrnitev zemljišča - vodno zemljišče - javno dobro - pravni promet
Sodišče v zvezi s tem (tj. obliko vračila) pojasnjuje, da je po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča pri presoji obstoja ovir za vračanje denacionaliziranega premoženja v naravi odločilno stanje v času odločanja o vračanju, kar bo moral upoštevati tudi organ pri svoji odločitvi.
ZUreP-2 člen 58, 58/1, 58/2, 58/3, 58/4, 58/5, 58/8, 58/9. URS člen 160, 160/1, 161, 161/1.
stvarna pristojnost - neustavnost zakona - presoja ustavnosti in zakonitosti podzakonskega akta - zavrženje tožbe
Z 58. členom ZUreP-2 je zakonodajalec Upravno sodišče pooblastil, da v upravnem sporu odloča o zakonitosti prostorskih izvedbenih aktov (v delih, opredeljenih v drugem odstavku 58. člena ZUreP-2) kot splošnih pravnih aktov ter prostorski izvedbeni akt odpravi ali razveljavi v delu, katerega zakonitost izpodbija tožnik, in drugih delih, če so te določbe v medsebojni zvezi ali če je to nujno za rešitev zadeve. S tem je bila Upravnemu sodišču podeljena pristojnost, ki vsebinsko ustreza pristojnostim Ustavnega sodišča iz tretje in četrte alineje prvega odstavka 160. člena ter prvega odstavka 161. člena Ustave.
Upravno sodišče razveljavljenega 58. člena ZUreP-2 v odprtih postopkih, v katerih o tožbenem zahtevku še ni bilo pravnomočno odločeno, ne sme uporabljati, in posledično, da za odločanje o tožbah, vloženih na njegovi podlagi, ni (več) pristojno. Nepristojnost sodišča za odločanje v upravnem sporu je razlog za zavrženje tožbe.
odmera dohodnine - rok za vložitev tožbe - preuranjena tožba - zavrženje tožbe
Tožeča stranka je tožbo vložila zoper odločitev organa prve stopnje, zoper katero je vložila tudi pritožbo. Ker odločitev organa prve stopnje ni odločba, s katero je bil postopek končan, tožba zoper njo ni dovoljena.
brezplačna pravna pomoč - zavrnitev prošnje - izvršilni postopek - izjema od splošnega pravila dodeljevanja BPP
Po četrti alineji 8. člena ZBPP se BPP ne dodeli, kadar je prosilec dolžnik v izvršilnem postopku, začetem na podlagi izvršilnega naslova po zakonu, ki ureja izvršbo, razen če verjetno izkaže obstoj razlogov za ugovor zoper sklep o izvršbi, ki po določbah zakona, ki ureja izvršbo, preprečujejo izvršbo. Vrhovno sodišče je v zadevi X Ips 49/2020 odločilo, da je treba to določbo razlagati tako, da je mogoče dolžniku v izvršilnem postopku dodeliti BPP tudi za sestavo in vložitev pritožbe zoper odločitev o ugovoru zoper sklep o izvršbi.
Pričetek uporabe ZUreP-2 z dnem 1. 6. 2018 po mnenju sodišča narekuje, da se citirana določba tretjega odstavka 222. člena tega zakona razlaga na način, da je tam določen dveletni rok za odmero komunalnega prispevka v primeru, ko je do izboljšanja komunalne opremljenosti stavbnega zemljišča prišlo pred pričetkom uporabe ZUreP-2 (za kar gre v obravnavanem primeru), pričel teči šele s pričetkom uporabe tega zakona. Drugačna razlaga, za katero se zavzema tožnik, bi namreč po presoji sodišča pomenila nedopustno retroaktivno učinkovanje predpisa, saj ZPNačrt, ki je pred tem zakonom (torej tudi v času, ko je bil predmetni tožnikov objekt priklopljen na novo zgrajeni kanalizacijski sistem) urejal komunalni prispevek, ni določal časovne omejitve za izdajo odmernih odločb.
Toženka ugotavlja, čemur tožnik konkretno ne nasprotuje, da se s posegom ne spreminja proizvodna zmogljivost naprave, niti ne gre za spremembo v vrsti ali delovanju naprave ali njeno razširitev, ki bi lahko imela znatne negativne vplive na zdravje ljudi ali okolje, zato ne gre za večjo spremembo v obratovanju naprave v skladu z 8.3. točko prvega odstavka 3. člena ZVO-1. Že zato takšne naprave ni mogoče šteti za novo napravo, za katero bi bilo treba pridobiti okoljevarstveno dovoljenje, zato ni mogoče šteti, da gre za gradnjo naprave, ki bi bila prepovedana po 69. členu ZV-1. Ker ni sporno, da je predmet gradnje objekt, tj. upravna stavba z interno jedilnico, ki ni namenjen proizvodnji, v katero so vključene nevarne snovi, tudi ne gre za objekt iz 69. člena ZV-1.
Ali se znak lahko registrira kot znamka, torej ali izpolnjuje pravila točke b) prvega odstavka 44. člena ZIL-1 obsega oceno: ali (1) je enak ali podoben predhodni znamki, ali (2) so blago ali storitve, na katere se nanašajo znak in znamka, enaki ali podobni in ali (3) zaradi tega obstaja verjetnost zmede v javnosti, pri čemer verjetnost zmede vključuje verjetnost povezovanja s prehodno znamko. Primerjava znakov je presoja njihove vidne, slušne in pomenske podobnosti, predvsem njihovih razlikovalnih in prevladujočih sestavin (dominantnih delov), pri čemer je odločilna celostna zaznava znamk pri povprečnem potrošniku.
Urad ni opravil primerjave znakov v okviru opisanih smernic. Umanjkala je celovita presoja podobnosti znakov. Ta obsega razčlenjeno vidno, slušno in pomensko primerjavo, presojo razlikovalnih in prevladujočih delov v očeh povprečnega potrošnika blaga in storitev. Slednjega Urad ni opredelil. Povedano drugače, ni določil upoštevne javnosti in ni z njenega vidika presodil vidne, zvočne in pomenske podobnosti znakov. Medtem, ko je povprečni potrošnik pravni standard in izostanek njegove opredelitve pomeni kršitev materialnega prava, pa je presoja podobnosti znakov vprašanje dejanskega stanja. Zaradi nepravilne uporabe točke b) prvega odstavka 44. člena ZIL-1, Urad ni ugotovil odločilnih dejstev, sodišče pa izpodbijane odločbe ni moglo preizkusiti (4. in 2. točka prvega odstavka v zvezi s 3. točko 64. člena ZUS-1).