ZUS-1 člen 58, 58/3. GZ člen 43, 43/2, 43/3, 114, 114/2, 118. ZGO-1 člen 197, 197/1, 197/1-1, 197/4.
gradbeno dovoljenje - legalizacija - domneva izdanega gradbenega in uporabnega dovoljenja po ZGO-1
V zadevi ni sporno, da je bila gradnja obstoječega objekta začeta pred letom 1964 in da je bila izvedena pred uveljavitvijo GZ. Prav tako ni sporno, da je tožnik z vloženo zahtevo uveljavljal legalizacijo posegov (sprememba namembnosti, povečava tlorisne površine) na obstoječem objektu. Zato je glede na drugi odstavek 114. člena GZ po presoji sodišča drugostopenjski organ pravilno zaključeval, da je v postopku odločanja o zahtevi za legalizacijo po 116. GZ treba upoštevati tudi določbo drugega odstavka 43. člena tega zakona, po kateri mora biti pri gradnji, ki se nanaša na obstoječi objekt, na katerem se namerava izvajati gradnja, izpolnjen tudi pogoj, da obstoječi objekt ni zgrajen brez gradbenega dovoljenja.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 28, 28/2. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 4. ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-5, 84a, 84a-3.
mednarodna zaščita - predaja odgovorni državi članici - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - predaja prosilca odgovorni državi članici EU - sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka - predaja Republiki Hrvaški - prepoved mučenja ali nečlovečnega in ponižujočega ravnanja - dokazno breme
Uredba Dublin III temelji na domnevi, da imajo vse države članice vzpostavljene minimalne standarde na področju mednarodne zaščite in se zato vse države članice štejejo za varne države za državljane tretjih držav. V odsotnosti dokumentov ustreznih inštitucij oziroma pristojnih organov (na primer Sodišča EU, ESČP ali UNHCR, ki bi obravnavali azilni postopek na Hrvaškem kot kritičen) pa toženi stranki dejstva, ki se domneva, ni bilo potrebno še dodatno utemeljevati. Na tožniku je trditveno in dokazno breme glede dejstev, da bi bil s predajo Hrvaški podvržen nehumanemu ali poniževalnemu ravnanju oziroma kršitvi človekovih pravic. Tožnik tako ni uspel izkazati dovolj velike verjetnosti obstoja sistemskih pomanjkljivosti na Hrvaškem v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III, ki bi preprečevala vrnitev tožnika pristojnim organom Hrvaške.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja za mednarodno zaščito - nerelevantna dejstva - varna izvorna država - posebna družbena skupina - grožnje - nedržavni subjekt
Da tožnik mafije ne mara, da je izobražen in rojen v Nemčiji, tožnika tudi po presoji sodišča ne uvršča v posebno družbeno skupino. Kot posebna družbena skupina šteje zlasti skupina, katere člane druži skupna prirojena lastnost ali poreklo, ki je nespremenljivo, ali značilnost ali prepričanje, ki je tako temeljnega pomena za posameznikovo identiteto, da se ga ne sme prisiliti, naj se ji odreče in ki ima v njegovi državi različno identiteto, ker ga družba, ki ga obkroža, dojema kot različno. Tožnik je zatrjeval preganjanje s strani nedržavnega subjekta, pri čemer pa po presoji sodišča iz njegovih navedb ne izhaja, da ga državni organi v izvorni državi ne bi bili sposobni zaščititi.
javni razpis - sofinanciranje iz javnih sredstev - pravica do pritožbe - napačen pravni pouk
Pravica pritožbe, zagotovljena v 13. členu ZUP, pomeni pravico stranke do rednega pravnega sredstva, ki ima odložilni učinek (če ni z zakonom določena izjema) in devolutivni učinek.
mednarodna zaščita - predaja prosilca odgovorni državi - zavrženje prošnje za mednarodno zaščito - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III)
Toženka je pravilno ugotovila, da za Republiko Hrvaško, ki je sprejela odgovornost za obravnavo tožnikove prošnje, ni podana utemeljena domneva, da obstajajo sistemske pomanjkljivosti z zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU. Toženka se je opredelila do vseh relevantnih tožnikovih navedb in na to nanašajoče se tožnikove razloge pravilno ocenila kot neutemeljene. Pravilno je tudi pojasnila, da ima Republika Hrvaška v celoti uveljavljen sistem mednarodne zaščite, prosilci imajo podobne pravice kot prosilci v Republiki Sloveniji, s strani tožnika predloženi članki se nanašajo na „sistemske“ pomanjkljivosti v zvezi z ilegalnimi vstopi v Republiko Hrvaško in ne dokazujejo razlogov, zaradi katerih tožnik ne bi smel biti vrnjen v Republiko Hrvaško. Tako je pravilna ocena toženke, da tožnik, na katerem je bilo trditveno in dokazno breme, ni dokazal, da bi bil s predajo Hrvaški podvržen nehumanemu ali poniževalnemu ravnanju oziroma kršitvi človekovih pravic niti sistemskih pomanjkljivosti na Hrvaškem.
stvarna pristojnost - neustavnost zakona - presoja ustavnosti in zakonitosti podzakonskega akta - zavrženje tožbe
Položaj Ustavnega sodišča in njegove posebne ustavno določene pristojnosti, ki jih Ustava rednim sodiščem ne podeljuje, zato ne omogočajo drugega zaključka kot to, da je pristojnost Ustavnega sodišča za presojo skladnosti podzakonskih predpisov in predpisov lokalnih skupnosti, vključno s pooblastilom, da te predpise ob ugotovitvi njihove protiustavnosti ali nezakonitosti razveljavi oziroma odpravi, izključne narave. Zato je bila izpodbijana zakonska ureditev, ki je enake pristojnosti podeljevala upravnemu sodstvu, v neskladju s tretjo oziroma četrto alinejo prvega odstavka 160. člena in prvim odstavkom 161. člena Ustave.
pravice in obveznosti po ZNISESČP - verifikacija stare devizne vloge - prenos sredstev na privatizacijski račun - skrajšani postopek - pravica do izjave
V konkretnem primeru, ko iz zahteve za verifikacijo izhaja, da naj ne bi prišlo do prenosa deviznih sredstev na posebni privatizacijski račun, po podatkih sklada, pa naj bi do prenosa prišlo, niso izpolnjeni pogoji za odločanje v skrajšanem ugotovitvenem postopku. Niti ne gre za to, da bi tožena stranka pridobila sama podatke, ki bi le potrjevali, kar je navedla tožeča stranka, temveč pridobljeni podatki potrjujejo ravno nasprotno, kar zatrjuje in izkazuje tožnica.
Tožena stranka je šele k odgovoru na tožbo predložila dokument, ki je bil podlaga za njeno odločitev. Tožena stranka s tem ne more sanirati nezakonitosti odločbe, saj z odgovorom na tožbo razlogov izpodbijanega akta ni možno dopolnjevati, kakor tudi ni mogoče odpraviti pomanjkljivosti glede uresničevanja pravice stranke glede izjave oziroma obrambe v upravnem postopku.
Uredba o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja (2006) člen 9, 9/1.
dohodnina - odmera dohodnine - napoved za odmero dohodnine - jubilejna nagrada - dohodek rezidenta, dosežen z delom v Republiki Avstriji - čezmejni delovni migrant - državljan zaposlen v Avstriji - jezikovna razlaga zakona - jezikovna, logična, sistematična in namenska razlaga zakona - načelo davčne pravičnosti
Dejstvo, da v Uredbi o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja ni posebej določeno, da se jubilejna nagrada ne všteva v davčno osnovo iz delovnega dohodka, npr. za 25 let delovne dobe, ne pomeni, da se v takšnem primeru sploh ne všteva v davčno osnovo, še posebej glede na dejstvo, da je bila jubilejna nagrada davčnemu zavezancu izplačana v R. Avstriji, ki ima na delovnopravnem področju nekoliko drugačne predpise. Tako bo moral organ v ponovnem postopku ugotoviti, kdaj so delavci v R. Avstriji upravičeni do prejema jubilejne nagrade in navedeno primerjati s slovensko zakonodajo. Kolikor bo ugotovljeno, da so do nagrade upravičeni delavci za 25 let delovne dobe namesto za 20 in/ali 30 let, bo treba zavezancu zmanjšati davčno osnovo v sorazmernem deležu glede na višino nagrade za 20 in 30 let.
brezplačna pravna pomoč - dodelitev brezplačne pravne pomoči - verjeten izgled za uspeh - očitno nerazumna zadeva
Prosilec mora zato, da bi organ lahko presodil, ali ima zadeva, v zvezi s katero prosi za dodelitev BPP, sploh kakšne izglede za uspeh, pojasniti svojo vlogo. Sodišče se s tako razlago strinja. Čeprav je prosilec praviloma prava neuka stranka, pa je od njega kljub temu mogoče pričakovati, da vsaj laično nakaže okoliščine, iz katerih izhaja, da so kršene njegove pravice, in ki bi lahko kazale na to, da je v zadevi smiselno začeti postopek, se ga udeleževati in vlagati pravna sredstva. Tudi 140. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, ki se skladno z drugim odstavkom 34. člena ZBPP uporablja v zadevah BPP) prosilcu nalaga, da svojo prošnjo ustrezno, pa čeprav laično, utemelji.
ZODPol člen 40a, 40a/4. ZDoh-2 člen 36, 37, 37/1, 37/1-7, 44, 44/1, 44/1-5, 44/1-6.
dohodnina - drug dohodek iz delovnega razmerja - dohodek iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti
Sporno je pravno vprašanje, ali predstavlja prejemek s strani delodajalca (Policije) kot nadomestilo za uporabo lastnih oblačil v službene namene obdavčljiv dohodek. Uporaba lastnih oblačil v službene namene je sicer določena z ZODPol, vendar pa navedena civilna oblačila ne predstavljajo značilnih, nujnih in običajnih sredstev za opravljanje dela policista. Za uniformo policije in za stroške njenega vzdrževanja velja izjema, zato ne štejejo v davčno osnovo dohodka iz delovnega razmerja. To pa ne velja za uporabo civilnih oblačil (ki jih kupuje tožnik) v službene namene. Po presoji sodišča je prvostopni organ pravilno uporabil materialno pravo, ko je tožnikov prejemek iz naslova nadomestila za uporabo lastnih oblačil v službene namene obdavčil kot drug dohodek iz delovnega razmerja.
ZTuj-2 člen 33, 33/3, 52, 55, 55/1, 55/1-6. Pravilnik o načinu ugotavljanja zadostnih sredstev za preživljanje v postopku izdaje dovoljenja za prebivanje (2012) člen 9. ZUP člen 10, 237, 237/2, 237/2-7.
dovoljenje za stalno prebivanje - pogoji za izdajo dovoljenja - zagotovljena sredstva za preživljanje - nedoločen pravni pojem - obrazložitev odločbe
Ocena, da obstajajo razlogi za domnevo, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu RS, je primarno prepuščena organu, ki odloča o izdaji dovoljenja, ta pa jo mora posebej obrazložiti.
Razlaga navedenega nedoločenega pravnega pojma, ki jo je v obravnavani zadevi sprejela tožena stranka, presega okvire možne razlage, ki jo dopuščajo ustaljene metode razlage prava. Organa sta namreč nedoločni pravni pojem iz 6. alineje 1. odstavka 55. člen ZTuj-2 utemeljevala z dvema ugotovitvama. Najprej z ugotovitvijo, da je tožnik v postopku predložil listine (aneks k pogodbi o zaposlitvi, plačilne liste in obrazce za obračun potnih stroškov), ki so bile po oceni organa prirejene z namenom, da bi izkazal izpolnjevanje pogoja zadostnih sredstev za preživljanje, ki je po tretjem odstavku 33. člena ZTuj-2 med drugim zahtevano za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje. Nato pa z ugotovitvijo, da je posledično zaradi suma storitve kaznivega dejanja po 235. in 253. členu KZ-1 zoper tožnika vložena kazenska ovadba. Takšna razlaga pa je po oceni sodišča vsaj preuranjena, saj okoliščine, ki jih tožena stranka kot dejansko podlago sprejete odločitve navaja v svoji obrazložitvi, (še) ne morejo predstavljati utemeljenih razlogov za domnevo, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu RS.
Ne organ prve stopnje ne tožena stranka nista argumentirano pojasnila, na podlagi česa sklepata na obstoj okoliščin, zaradi katerih se lahko zavrne izdajo zaprošenega dovoljenja za stalno prebivanje. V svoji dokazni oceni se namreč nista opredelila do tožnikovih pojasnil glede razlogov za sklenitev aneksa (tako časovnih kot tudi vsebinskih), dejanske izvedbe službenih poti (obstoja evidence tožnika in obrazcev prevoza na delo delodajalca) in nekaznovanosti, saj sta se le sklicevala na ugotovitev, da je zoper tožnika vložena kazenska ovadba.
ZSZ člen 58, 58/1, 62, 62/1. Odlok o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča v Občini Videm (2003) člen 12, 12/1.
nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča - odmera nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča - plačilo nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča - neustavnost določb občinskega odloka o odmeri nadomestila - neustavnost zakonske oziroma podzakonske ureditve
Po stališču Ustavnega sodišča Republike Slovenije ureditev nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča sama po sebi ni v nasprotju z Ustavo, temveč bi lahko bile neustavne kvečjemu posamezne določbe Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča v Občini Videm, česar pa tožnik niti ne konkretizira. Sodišče zato ne more slediti tožnikovim pavšalnim navedbam o neustavnosti zakonske ureditve, prav tako pa ocenjuje, da ne gre za dvojno obdavčitev, kot zatrjuje tožnik. Pri nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča gre namreč za dajatev za pravico uživanja in obremenjevanja zemljišča, na katerem je zgrajen objekt ali se na njem predvideva gradnja objekta in je glede na zakonodajo opredeljeno kot stavbno zemljišče, kar pomeni, da gre za drug namen kot davščine, ki se nanašajo na promet z nepremičninami.
ugotovitev državljanstva - ničnost odločbe - ničnost odločbe o državljanstvu - razlogi za izrek ničnosti odločbe - izkazanost ničnostnega razloga - neobstoj ničnostnih razlogov
Institut ničnosti ni namenjen sanaciji pomanjkljivosti odločbe, ki bi jo lahko stranka dosegla z uporabo drugih pravnih sredstev, pa tega iz kateregakoli razloga ni storila, temveč nasprotno: ker institut ničnosti izključuje institut pravnomočnosti, ki je eden od temeljev pravne varnosti in zaupanja v pravo, ga je treba uporabljati restriktivno oziroma strogo v okviru zakonsko določenih razlogov, ki so v 279. členu ZUP taksativno našteti.
ZBPP člen 14, 41, 42. ZDR-1 člen 129. ZUP člen 35, 37, 253, 253/2.
brezplačna pravna pomoč - prenehanje upravičenosti do brezplačne pravne pomoči - prepovedi reformatio in peius - pravica do izjave - premoženjski cenzus - izločitev uradne osebe
Sodišče se s tožnikom ne strinja, da bi toženka kršila prepoved reformatio in peius. Taka prepoved toženke, ki je v prvem ponovnem postopku odločila, da tožniku upravičenost do BPP preneha 11. 5. 2021, pa je bila ta odločba s sodbo I U 931/2021 z dne 13. 7. 2021 nato odpravljena kot nezakonita, zadeva pa vrnjena v ponovni postopek, ni vezala. Taka prepoved veže, ob pogojih iz drugega odstavka 253. člena ZUP, le drugostopenjski organ v pritožbenem postopku.
Tožnik po presoji sodišča neutemeljeno zatrjuje, da ni bil dolžan seznanjati toženke o spremembah v dohodkih, saj nasprotno izhaja iz drugega in tretjega odstavka 41. člena ZBPP.
Iz prvega odstavka 41. člena ZBPP izhaja, da mora upravičenec pogoje za dodelitev BPP izpolnjevati ves čas, za katerega mu je ta dodeljena, iz prvega odstavka 42. člena pa še, da se začne postopek ugotavljanja upravičenosti do BPP po uradni dolžnosti, kadar se ugotovi, da so nastopile okoliščine, zaradi katerih bi bilo treba izdati drugačno odločbo, in po logiki stvari je to v predmetnem primeru povečanje tožnikovih dohodkov.
upravni spor - tožba v upravnem sporu - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - upravni akt - odločba organa druge stopnje - zavrženje tožbe
Predmet odločanja v upravnem sporu je le tisti dokončni upravni akt, s katerim je po vsebini odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi stranke. Odločba drugostopenjskega organa, s katerim se zavrne pritožbo ali vsebinsko ne poseže v odločitev prvostopenjskega orgna, ni tak akt. Tako je tudi ustaljeno stališče upravno sodne prakse (npr. sklepa VSRS I Up 457/2009 in I Up 574/2008) in pravne teorije.
denacionalizacija - vrnitev nepremičnine v naravi - zmanjšanje vrednosti nepremičnine - prekluzivni rok - odškodnina zaradi manjvrednosti nepremičnine - odškodninski zahtevek
Po presoji sodišča se tožnik utemeljeno sklicuje na stališče Vrhovnega sodišča v sklepu X Ips 188/2014 z dne 22. 10. 2014, v katerem je to navedlo, da je že v odločbah I Up 66/2002 z dne 16. 9. 2004, I Up 680/2004 z dne 6. 7. 2005, X Ips 179/2005 z dne 25. 1. 2007 in II Ips 689/2006 z dne 15. 11. 2007 sprejelo jasno stališče, ki predstavlja ustaljeno stališče sodne prakse, da je rok 60 dni za vlaganje zahtevkov zaradi manjvrednosti vrnjene nepremičnine, določen v 26. členu ZDen-B, materialni prekluzivni rok, katerega potek ima za posledico, da procesnega dejanja, vezanega na ta rok, ni več mogoče opraviti.
Tako glede na določbo 26. člena ZDen-B kot tudi glede na četrti odstavek 26. člena ZDen mora za uveljavljanje odškodnine iz naslova manjvrednosti najkasneje pred izdajo odločbe o vrnitvi nepremičnine biti postavljen zahtevek, glede na četrti odstavek 26. člena ZDen pa mora zahtevek biti že tudi vsebinsko obravnavan, vendar o njem nato ni odločeno, ker se upravičenec in zavezanec nista uspela sporazumeti o razliki v vrednosti podržavljenih in vrnjenih nepremičnin.
zemljiški kataster - ureditev meje - elaborat ureditve meje - spor o poteku meje - nestrinjanje s predlagano mejo - napotitev na sodni postopek
V upravnem postopku se ugotavlja potek meje zgolj na podlagi katastrskih podatkov, drugačen potek meje in morebitno priposestvovanje spornega zemljišča pa je možno uveljavljati le v sodnem postopku.
denacionalizacija - vrnitev nepremičnin v naravi - zmanjšanje vrednosti nepremičnine - odškodnina zaradi manjvrednosti nepremičnine - prekluzivni rok
Po presoji sodišča se tožnik utemeljeno sklicuje na stališče Vrhovnega sodišča v sklepu X Ips 188/2014 z dne 22. 10. 2014, v katerem je to navedlo, da je že v odločbah I Up 66/2002 z dne 16. 9. 2004, I Up 680/2004 z dne 6. 7. 2005, X Ips 179/2005 z dne 25. 1. 2007 in II Ips 689/2006 z dne 15. 11. 2007 sprejelo jasno stališče, ki predstavlja ustaljeno stališče sodne prakse, da je rok 60 dni za vlaganje zahtevkov zaradi manjvrednosti vrnjene nepremičnine, določen v 26. členu ZDen-B, materialni prekluzivni rok, katerega potek ima za posledico, da procesnega dejanja, vezanega na ta rok, ni več mogoče opraviti.
Tako glede na določbo 26. člena ZDen-B kot tudi glede na četrti odstavek 26. člena ZDen mora za uveljavljanje odškodnine iz naslova manjvrednosti najkasneje pred izdajo odločbe o vrnitvi nepremičnine biti postavljen zahtevek, glede na četrti odstavek 26. člena ZDen pa mora zahtevek biti že tudi vsebinsko obravnavan, vendar o njem nato ni odločeno, ker se upravičenec in zavezanec nista uspela sporazumeti o razliki v vrednosti podržavljenih in vrnjenih nepremičnin.
ZUP člen 67, 67/2, 139, 139/5. ZNB člen 22a, 22a/4.
cepljenje - obvezno cepljenje otrok - vloga za opustitev obveznega cepljenja - dolžnost predložiti zdravstveno dokumentacijo - nepopolna vloga
Neutemeljen je ugovor tožnikov, da bi tožena stranka lahko sama pridobila zdravstveno dokumentacijo, saj tožnika za pridobitev zdravstvenih podatkov, ki so obvezna sestavine vloge, nista podala pisne privolitve. Tožena stranka torej ni imela možnosti, da bi sama pridobila zdravstveno dokumentacijo in je vlogo tožnikov, ki je bila zato nepopolna, pravilno zavrgla.
ZDoh-2 člen 5, 5/1, 5/2, 6, 7, 7/2. ZDoh-2R člen 1. ZUP člen 129, 129/4, 225, 225/4.
davčni rezident - rezidentski status - ugotavljanje rezidentskega statusa - rezidentstvo po konvenciji in po ZDoh-2 - dvojno rezidentstvo - izogibanje dvojnemu obdavčevanju - pravnomočna odločitev o isti stvari
Rezidentski status se za namen odmere dohodnine v Republiki Sloveniji presoja na podlagi 6. člena ZDoh-2. Je pa v nadaljevanju določena izjema, ko se zavezanec, ki bi se na podlagi 6. člena ZDoh-2 v nekem časovnem obdobju sicer štel za rezidenta Slovenije, v tem času obravnava kot nerezident. Pogoj za nastop te fikcije je, da gre za osebo, ki se v relevantnem času po mednarodni pogodbi, sklenjeni med Slovenijo in drugo državo, šteje samo za rezidenta te druge države pogodbenice.