inšpekcijski postopek - ukrep gradbenega inšpektorja - nelegalna gradnja - odlog upravne izvršbe - pogoji za odlog upravne izvršbe
Glede na ugotovljeno dejansko stanje, ki med strankami niti ni (več) sporno, to je, da B. B. živi v predmetnem nelegalnem prizidku ter da nima druge možnosti oziroma drugega primernega stanovanja (brunarica namreč ne predstavlja primernega stanovanja po merilih iz citiranega 10. člena SZ-1, saj nima kopalnice in notranjega stranišča), sodišče zaključuje, da je odločitev prvostopenjskega organa o odlogu izvršbe skladno s citirano prvo alinejo prvega odstavka 156.a člena ZGO-1 pravilna in zakonita.
denacionalizacija - agrarna skupnost - vračanje premoženja članom agrarne skupnosti - odločba o denacionalizaciji - ničnost upravne odločbe - razlogi za ničnost odločbe - izkazanost ničnostnega razloga
Razlog nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, ki ga smiselno v postopku uveljavlja tožnica, ni ničnostni razlog niti po 6. točki niti po katerikoli drugi točki prvega odstavka 279. člena ZUP, ampak je okoliščina, ki bi jo tožnica lahko uveljavljala v pritožbi zoper delno odločbo.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 28, 28/1. ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/2, 84a, 84a-3.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - begosumnost - nevarnost pobega - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III)
Slovenski zakonodajalec je objektivne kriterije begosumnosti določil z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakon o mednarodni zaščiti (ZMZ-1A), ki je začel veljati 9. 11. 2021.
Za pridržanje ne zadošča nevarnost pobega, ugotovljena na podlagi enega od zakonsko določenih objektivnih kriterijev, ampak mora biti ta dodatno kvalificirana, saj države članice ne smejo pridržati osebe samo zato, ker v zvezi z njo poteka postopek, določen v tej uredbi.
ZJC-B člen 19, 19/1, 19/3, 14, 14/1, 14/1-2. ZUP člen 237, 237/2, 237/2-7.
razlastitev - razlastitev ceste - razlastitev na podlagi 19. člena ZJC - javna cesta, ki poteka po tujih nepremičninah - javna korist - kategorizacija cest
Pojem ob uveljavitvi ZJC-B obstoječe javne ceste je razumeti kot določeno prometno površino (in ne zgolj povezavo), ki jo je pristojni organ (skladno z merili za kategorizacijo) razglasil za javno cesto (in jo lahko vsak prosto uporablja pod predpisanimi pogoji). To pa pomeni, da je za odločitev o zahtevi za razlastitev pomembno (tudi), katera prometna površina je bila ob uveljavitvi ZJC-B razglašena kot javna cesta in je bila kot taka zajeta z Odlokom, ki je veljal ob uveljavitvi ZJC-B.
URS člen 157. ZUS-1 člen 4, 4/1, 36, 36/1, 36/1-4.
COVID-19 - začasni ukrepi v času epidemije SARS-CoV-2 (COVID-19) - pogoj PCT - osnovna šola - izobraževanje - subsidiarni upravni spor - varstvo ustavnih pravic v upravnem sporu - procesne predpostavke za tožbo - zavrženje tožbe
Po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča RS morajo biti tudi za sodno varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin v upravnem sporu na podlagi 4. člena ZUS-1 izpolnjeni zakonsko predpisani pogoji. Taka tožba je dovoljena, če je v njej zatrjevano dejanje javne oblasti, ki naj bi posegalo v človekove pravice in temeljne svoboščine tožnika, izvedeno s strani organa države oziroma samoupravne lokalne skupnosti ali nosilca javnega pooblastila pri izvrševanju njegovih oblastvenih pooblastil. Delovanje tožene stranke v obravnavani zadevi pa niti z vidika splošne opredelitve njenih nalog, ki so podrejene ciljem izobraževanja, niti z vidika ravnanja v konkretnem primeru ne ustreza opisanim značilnostim oblastvenega delovanja.
ZUS-1 člen 40, 40/3. ZUP člen 3, 3/3, 140, 140/2. Statut Univerze v Ljubljani (2017) člen 125.
študent - visoko šolstvo - vpis v višji letnik - pogojni vpis v višji letnik - daljša bolezen - subsidiarna uporaba ZUP - upravičeni razlogi - prosti preudarek - prekluzija
Tretji odstavek 3. člena ZUP določa, da se ZUP uporablja tudi v primerih, kadar izvajalci javnih služb odločajo o pravicah in obveznostih uporabnikov njihovih storitev. V obravnavanem primeru gre prav za tovrstno zadevo.
Izjemni vpis v višji letnik urejata 125. člen Statuta Univerze v Ljubljani in 86. člen Pravil Pravne fakultete Univerze v Ljubljani. V skladu z drugim odstavkom 125. člena Statuta lahko študent izjemoma zaprosi za vpis v višji letnik, če ima opravljene obvezne vsebine v skladu s študijskim programom in minimalni obseg kreditnih točk tekočega letnika ter ima izkazane upravičene razloge. Med drugim je v tem določilu tudi določeno, da je upravičeni razlog tudi daljša bolezen študenta. Vsebinsko enako je tudi določilo 86. člena Pravil Pravne fakultete Univerze v Ljubljani, kjer je prav tako navedeno, da se študent lahko izjemoma vpiše v višji letnik, če je v tekočem letniku opravil študijske obveznosti v obsegu najmanj 40 kreditnih točk in če ima za to upravičene razloge, med temi razlogi pa je prav tako navedena daljša bolezen. Iz teksta obeh besedil je razvidno, da gre v obravnavanih primerih za odločanje po prostem preudarku, saj je v besedilih obeh predpisov navedena stavčna zveza, da se študent „lahko“ vpiše v višji letnik, če za to obstajajo upravičeni razlogi.
Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja le, da je stranka vložila vlogo za podaljšanje rudarske pravice, katere dokumente je potrebno predložiti k navedeni vlogi skladno z drugim odstavkom 50. člena ZRud-1, da je večkrat bil podaljšan rok za dopolnitev vloge in da stranka vloge ni dopolnila v roku, zaradi česar je tožena stranka vlogo zavrgla. Druge pravne podlage za svojo vsebinsko odločitev tožena stranka v izpodbijanem aktu ni navedla. Izpodbijani sklep posledično ni obrazložen, saj ne vsebuje razlage zahtevkov strank in njihovih navedb o dejstvih, niti dokazov na katere opira ugotovljeno dejansko stanje, prav tako ne vsebuje razlogov odločilnih za presojo posameznih dokazov niti razlogov, ki so glede na ugotovljeno dejansko stanje narekovali sprejetje izpodbijane odločitve.
Davčni organ je zavrnil ugovor tretjega na podlagi 158. člena ZDavP-2 in ga nato napotil na vložitev tožbe na podlagi tretjega odstavka 182. člena ZDavP-2. Izrek izpodbijanega sklepa tako nasprotuje samemu sebi, kar pomeni, da ima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne da preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev pravil postopka.
ZIntPK člen 4, 10, 37, 37/2, 38, 77, 77/1. ZIS člen 33, 33/2, 34, 34/2.
korupcija - ugotovitve o konkretnem primeru - nasprotje interesov
Tožnik se je s tem, ko je na seji občinskega sveta glasoval o nagradi samemu sebi, in se iz tega glasovanja ni izločil, znašel v okoliščinah, ki pomenijo nasprotje interesov in ni storil vsega, da se temu izogne. Slednje pomeni, da o tem ni obvestil župana, ki vodi občinski svet, kar bi po obrazloženem moral storiti.
davčna izvršba - izvršilni naslov - izpodbijanje izvršilnega naslova
Skladno s sedmim odstavkom 157. člena ZDavP-2 se lahko s pritožbo zoper sklep o izvršbi uveljavljajo zgolj ugovori, ki se nanašajo na samo izvršbo. V postopku izvršbe ni (več) mogoče izpodbijati izvršilnega naslova, v obravnavanem primeru izvršljive sodbe in izvršljivih plačilnih nalogov za plačilo sodne takse.
stroški postopka - stroški pritožbenega postopka - stroški pritožbenega upravnega postopka - priglasitev stroškov - priglasitev in odmera odvetniških stroškov - nagrada za odvetniške storitve - pravočasnost priglasitve stroškov
Tožnik v pritožbi ni navedel tarifne številke OT, po kateri naj bi bil za sestavo pritožbe upravičen do 300 točk, zato je sodišče ocenilo, da za odločitev na podlagi 65. člena ZUS-1 v obravnavani zadevi ni podlage. V primeru, če sodišče priglašenih stroškov ne bi v celoti priznalo, bi namreč tožniku odvzelo pravico do sodnega varstva zoper takšno odločitev.
Skladno s koncesijsko pogodbo je koncesionarju prepuščeno, katero vrsto jamstva bo izbral, torej ali sanacijo z bančno garancijo ali vplačevanje sanacnine v sklad. Kolikor pa koncesionar bančne garancije ne predloži, pa sanacijo kljub vsemu izvaja, navedeno ne pomeni, da je razbremenjen obveznosti plačila sanacnine.
Že iz same vsebine določila prvega odstavka 12. člena Uredbe o rudarski koncesnini in sredstvih za sanacijo po presoji sodišča izhaja pravilen zaključek tožene stranke, da ne gre za prekluzivni rok, katerega posledica bi bila, da bi pravica tožene stranke za odmero rudarske sanacnine v primeru prekoračitve tega roka ugasnila.
Obveznost tožeče stranke je določena s predpisom in jo je oblastni organ pristojen oziroma dolžan odmeriti in v primeru neplačila tudi izterjati. Zato za njuno razmerje ne veljajo pravila dispozitivnosti in avtonomnosti urejanja vsebine tega razmerja, kar v temelju izključuje obligacijskopravno naravo njunega razmerja in s tem tudi uporabo pravnih pravil OZ glede zastaranja.
GZ člen 82, 106, 106/1. ZGO-1 člen 152, 156a. URS člen 36, 36/1.
inšpekcijski postopek - ukrep gradbenega inšpektorja - sklep o dovolitvi izvršbe - odlog izvršbe - ugotovitvena odločba Ustavnega sodišča - pravica do doma
Izdaja sklepa o dovolitvi izvršbe, s katero se odloči, da zavezančeva obveznost izpolnitve še obstoji in je zato potrebna njena izvršitev na način in s sredstvi, določenimi v sklepu o dovolitvi izvršbe, predstavlja odločanje o vidiku obveznosti, o katerem še ni bilo in tudi ni moglo biti odločeno z izvršilnim naslovom, to je o njeni prisilni realizaciji, zaradi katere mora zavezanec dopustiti s tem povezane posege v svoje pravice (predvsem premoženjske). Ob tem je pomembno, da tudi teh posegov ni dolžan trpeti neomejeno, saj je pod pogoji iz 285. člena ZUP upravičen zahtevati, da se izvršba opravi na način in s sredstvom, ki sta zanj najmilejša, če se z njima doseže namen izvršbe. Iz tega pa izhaja, da se s sklepom o dovolitvi izvršbe odloča o pravici oziroma pravni koristi stranke izvršilnega postopka, ki zaradi izvršbe ne sme priti v slabši pravni položaj, kot je nujno potreben za dosego izpolnitve.
Ustavoskladnost in s tem uporaba 152. člena ZGO-1, ki je podlaga za izrek inšpekcijskega ukrepa, sta vezani na ureditev odloga izvršbe v 156.a členu istega zakona, kot je dopolnjena v 3. točki izreka odločbe Ustavnega sodišča U-I-64/14. Povedano drugače: 152. člen ZGO-1 je skladen z ustavo, njegova uporaba pa zato dopustna, samo skupaj z ureditvijo iz 156.a člena ZGO-1, kot je do odprave ugotovljene neustavnosti dopolnjena z odločbo Ustavnega sodišča. Vložitev odloga zahteve za odlog izvršbe po 156.a členu ZGO-1 je zato treba šteti za pravno sredstvo, ki je neločljivo povezano z izdajo odločbe na podlagi 152. člena ZGO-1. Morebitno vložitev tega pravnega sredstva je po presoji sodišča treba obravnavati kot nadaljevanje postopka, začetega na podlagi ZGO-1, torej v smislu prehodne določbe pravega odstavka 106. člena GZ in o njej odločiti z uporabo 156.a člena ZGO-1 na način, kot ga je določilo Ustavno sodišče RS.
Določba 82. člena GZ je vsebinsko enaka določbi 152. člena ZGO-1, določb, ki bi omogočale presojo sorazmernosti posega v pravico do spoštovanja doma v okviru odloga izvršbe ali kako drugače, pa GZ nima. Z ustavno odločbo ugotovljena neustavnost se odpravlja šele z ureditvijo v Gradbenem zakonu (GZ-1), ki bo začel veljati 1. 6. 2022. Ta nova ureditev pa se bo na podlagi petega odstavka 128. člena GZ-1 uporabljala tudi v postopkih izvršbe, ki so se začeli pred začetkom uporabe tega GZ-1, če inšpekcijski ukrep do začetka uporabe tega zakona še ne bo izvršen.
davek na dodano vrednost (DDV) - oprostitev obračunavanja ddv - povezane osebe - zaslišanje priče - dokazni predlog - vnaprejšnja dokazna ocena - bistvena kršitev določb postopka
Ugotovitev davčnega organa, da tožnik v postopku in tudi v pripombah na zapisnik ni predložil nobenih dokazov, na podlagi katerih bi lahko prišlo do spremembe obdavčitve, predstavlja po mnenju sodišča vnaprejšnjo dokazno oceno. Takšna splošna vnaprejšnja dokazna ocena po mnenju sodišča nasprotuje načelu proste presoje dokazov in ni dopustni razlog za zavrnitev predlaganega dokaza.
Uredba Komisije (EU) št. 702/2014 z dne 25. junija 2014 o razglasitvi nekaterih vrst pomoči v kmetijskem in gozdarskem sektorju ter na podeželju za združljive z notranjim trgom z uporabo členov 107 in 108 Pogodbe o delovanju Evropske unije člen 2, 2/42. Uredba Komisije (EU) št. 702/2014 z dne 25. junija 2014 o razglasitvi nekaterih vrst pomoči v kmetijskem in gozdarskem sektorju ter na podeželju za združljive z notranjim trgom z uporabo členov 107 in 108 Pogodbe o delovanju Evropske unije preambula 33, 34, 58, 60.
sofinanciranje iz javnih sredstev - pogoji za sofinanciranje - javni razpis - določbe javnega razpisa - določnost razpisnih pogojev - začetna investicija - finančna pomoč za tekoče poslovanje - jezikovna razlaga
Že iz same jezikovne razlage je moč sklepati, da toplotna črpalka in zalogovnik s kapaciteto 500 l ne predstavljata „stroška strojev, opreme in zgradb, ki sta namenjena proizvodnji in distribuciji energije ter energetske infrastrukture“, poleg tega pa po oceni sodišča takšna razlaga ni niti v skladu z namenom Uredbe komisije (EU) št. 651/2014 z dne 17. 6. 2014, o razglasitvi nekaterih vrst pomoči za združljive z notranjim trgom pri uporabi členov 107 in 108 Pogodbe.
Zavezujoča so le določila javnega razpisa, ki jih s sprotnimi objavami pojasnil na spletni strani izvajalca ni dovoljeno širiti.
promet s kmetijskimi zemljišči - odobritev pravnega posla - pogoji za odobritev pravnega posla - dohodek iz kmetijske dejavnosti
Ker organ v postopku za izdajo izpodbijane odločbe ni reševal predhodnega vprašanja statusa kmeta obeh ponudnikov, sodišče ne more pritrditi njegovemu zaključku, da je bil upoštevan prednostni vrstni red kupcev po 23. členu ZKZ.
namen brezplačne pravne pomoči - neupravičeno dodeljena brezplačna pravna pomoč - dopolnitev vloge - ugoditev tožbi
Ugotovitev organa za BPP, da prosilka ni navedla v zvezi s katerimi postopki želi dodelitev BPP, pomeni, da za sporno dodelitev BPP v določbah zakona ni pravne podlage oziroma, da je bila odločitev o dodelitvi BPP preuranjena. Tožena stranka bi namreč morala upoštevati, da je dodeljena oblika BPP vezana na postopke iz prvega odstavka 1. člena ZBPP.
sprejem v državljanstvo - zavrženje vloge - prepozna vloga - materialni zakonski rok - zavrnitev tožbe
Tožnik je 18. 2. 2019 vložil vlogo za sprejem v državljanstvo RS po 40. členu ZDRS, zato je pravilna in zakonita odločitev tožene stranke, ki je njegovo prošnjo zavrgla, saj gre za materialni zakonski rok za vlaganje prošenj, ki je potekel 29. 11. 2003 in ga tudi po presoji sodišča ni mogoče podaljševati.
Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev) (2013) člen 8. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 28, 28/2. Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 6. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 5. ZMZ-1 člen 84.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - odvzem prostosti - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - nevarnost pobega - pridržanje - begosumnost - znatna nevarnost pobega prosilca - predaja odgovorni državi članici - objektivni kriterij - pridržanje za namen predaje odgovorni državi članici
Tožena stranka pravi, da je „s tem, ko je prosilec predhodno že vložil prošnjo na Hrvaškem in jo nato zapustil, podana okoliščina iz tretje alineje 84. člena ZMZ-1“. To drži, da je ta okoliščina izkazana, kar pa še ne pomeni, da je že preko te okoliščine (kriterija) izkazana tudi znatna begosumnost. Zato je tožena stranka v izpodbijanem aktu ravnala pravilno, ko je v nadaljevanju upoštevala določena specifična dejstva v zvezi s predmetnim kriterijem, to pa so: da je na Hrvaškem in v Sloveniji po njegovih navedbah zaprosil samo za to, ker ga je prijela policija, da ko ga je prijela policija v Sloveniji, je bil po gozdnih poteh namenjen proti Italiji in da mu je bila ciljna država Francija, ker ima tam sorodnike.
Iz navedb v času izreka ukrepa pridržanja ni izhajalo, da gre očitno za ekonomskega migranta, ki v Francijo želi iz ekonomskih razlogov, zaradi česar bi lahko bila njegova begosumnost večja. Ob ustnem izreku ukrepa pridržanja pa tožnik o teh okoliščinah ni bil nič izprašan, vprašanja in odgovori so bili zelo kratki in tožena stranka se ni spustila v razčiščevanje motivov tožnika, da se pridruži bratu, kar ni nerazumno ravnanje tožnika, da gre tja, kjer ima sorodnike, ki mu lahko pomagajo. Zato je tožena stranka naredila precej enostransko oziroma precej pomanjkljivo oceno dejstev v zvezi z znatno begosumnostjo, saj je upoštevala samo okoliščine, ki govorijo v prid pridržanju, ne pa vseh pravno relevantnih okoliščin.
Nobenega alternativnega ukrepa oziroma manj prisilnega ukrepa od odvzema prostosti tožena stranka v konkretnem primeru ni mogla vzeti v obzir in ni mogla uporabiti v okviru načela sorazmernosti in testa nujnosti, ker zakonodajalec ni prenesel določbe člena 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev) (2013) v notranji pravni red. Ukrep pridržanja na območju Azilnega doma v Ljubljani je sicer manj prisilen od odvzema prostosti v Centru za tujce Postojna zaradi blažjega režima odvzema prostosti, a še vedno pomeni odvzem prostosti, med tem ko alternative pridržanju morajo in (v določbi člena 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33/EU) tudi so omejitve pravice do svobode gibanja in ne pomenijo odvzema prostosti. Zaradi tega je izpodbijani akt nezakonit. Ne glede na navedeno pa je tožena stranka tudi možnost odvzema prostosti v Azilnem domu napačno razlagala in uporabila, saj opis načina varovanja v Azilnem domu in statistični podatki o učinkovitosti varovanja ne morejo pomeniti individualne obravnave partikularnih okoliščin na strani tožnika.