Tožnik zatrjuje, da izvršba s prisilitvijo, torej z denarno kaznijo, ni potrebna, ker je obveznost izpolnil. Ker pa organa obeh stopenj na te tožnikove navedbe nista argumentirano odgovorila, sodišče izpodbijanega sklepa ne more preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP.
notar - imenovanje notarja - ustavitev postopka - dovoljenost tožbe v upravnem sporu - procesne predpostavke za tožbo v upravnem sporu - zanemarljive posledice - zavrženje tožbe
Ker v obrazložitvi izpodbijanega sklepa o ustavitvi postopka navedeni razlogi, ki so narekovali ustavitev predmetnega postopka imenovanja notarja na prosto notarsko mesto s sedežem v Ljubljani niti glede na tožbene navedbe ne odstopajo od razlogov, ki jih je v predmetni zadevi navedlo Vrhovno sodišče v sodbi št. I Up 215/2021 z dne 15. 12. 2021, je mogoče zaključiti, da izpodbijani sklep o ustavitvi postopka za tožnico nima nikakršnih posledic in da je njen pravni položaj enak, kot pred ustavitvijo postopka.
ZDen člen 73. ZLPP člen 5, 5/1, 14, 14/3. ZUN člen 21. ZSKZ člen 14, 14/1, 14/3, 16, 16/1. ZLNDL člen 3.
denacionalizacija - stavbna zemljišča - zavezanec za vrnitev nepremičnine - ex lege prenos v last države - kršitev določb postopka - načelo kontradiktornosti
Iz prvega odstavka 5. člena ZLPP izhaja, da pred ugotovitvijo družbenega kapitala podjetje izloči iz sredstev podjetja kmetijska zemljišča in gozdove, ki postanejo z dnem uveljavitve tega zakona last Republike Slovenije oziroma občin in se v skladu s posebnim zakonom prenesejo v upravljanje SKZG oziroma občin /.../. Po tretjem odstavku 14. člena ZSKZ pa se za kmetijska zemljišča, kmetije in gozdove (med drugim) po 5. členu ZLPP štejejo tudi nezazidana stavbna zemljišča, ki 11. 3. 1993 niso bila določena kot nezazidana stavbna zemljišča v prostorskem izvedbenem aktu po 21. členu ZUN. V obravnavani zadevi ni sporno, da predmetne nepremičnine predstavljajo po namenski rabi nezazidana stavbna zemljišča.
Navedeno dovoljuje zaključek, da predmetne nepremičnine niso prešle ex lege v last Republike Slovenije oziroma občine in se torej niso lastninile po 14. členu ZSKZ.
V skladu s prvim odstavkom 23. člena ZKZ ima zakupnik prodajanega zemljišča prednost pred drugim kmetom, vendar pa B. B. ni izkazal, da ima predmetna zemljišča v zakupu. Med strankami sicer ni sporno, da B. B. predmetna zemljišča obdeluje, kar je na naroku potrdil tudi sam, ko je povedal, da jih obdeluje že 14 let. Vendar pa samo obdelovanje zemljišč še na zadošča za opredelitev pravnega razmerja kot zakupa. V skladu z določbami ZKZ se zakupna pogodba sklene v pisni obliki, drugače nima pravnega učinka (peti odstavek 26. člena ZKZ) in se vpiše v zemljiško knjigo ter zemljiški kataster (prvi odstavek 28. člena ZKZ)2. Glede na to, da iz sestavljenih izpiskov prodajanih zemljišč iz zemljiške knjige in zemljiškega katastra (ki se nahajajo v upravnem spisu) izhaja, da B. B. ni vpisan v zemljiško knjigo in zemljiški kataster kot zakupnik predmetnih zemljišč ter da s tožnikom ni sklenil pisne pogodbe o zakupu, sodišče ugotavlja, da se ga ne more šteti za zakupnika kmetijskih zemljišč v skladu s 23. členom ZKZ.
Med strankami ni sporno, da imata B. B. in A. A. status kmeta in da sta oba uveljavljala predkupno pravico po 4. točki prvega odstavka 23. člena ZKZ. Ker sta bila uvrščena na isto mesto, se je njuna predkupna pravica presojala v skladu z drugim odstavkom 23. člena ZKZ, pri čemer je upravni organ pravilno najprej presojal, ali jima kmetijska dejavnost pomeni edino ali glavno dejavnost (1. točka drugega odstavka 23. člena ZKZ). Ker je navedeni pogoj izpolnjeval le A. A., je imel močnejšo predkupno pravico in se zato drugih pogojev ni presojalo. Šele če bi obema kupcema kmetijska dejavnost pomenila edino ali glavno dejavnost in bi tudi oba obdelovala prodajana zemljišča (2. točka drugega odstavka 23. člena ZKZ), bi upravni organ lahko upošteval izbiro prodajalca (3. točka drugega odstavka 23. člena ZKZ).
ZIUZEOP člen 74. Odlok o finančnem nadomestilu zaradi izpada dohodka v proizvodnji vina zaradi epidemije COVID-19 (2020) člen 2, 4, 8.
COVID-19 - kmetijstvo - pogoji za priznanje pravice - odločba - obrazložitev odločbe - neustavnost oziroma nezakonitost podzakonskega predpisa - exceptio illegalis
Podzakonski predpis sme zakonsko normo razčleniti le do te mere, da s tem sam ne opredeljuje izvirno pravic in obveznosti ter da z zakonom urejenih pravic ne zožuje.
ZSPJS člen 19, 19/2. ZUP člen 209, 209/1, 209/2. ZUS-1 člen 2, 36, 36/1, 36/1-4.
uvrstitev v plačilni razred - uvrstitev v višji plačni razred - soglasje pristojnega organa - akcesorni akt
Akcesorni akt, v obravnavanem primeru odklonitev soglasja za uvrstitev javne uslužbenke v višji plačni razred od plačnega razreda delovnega mesta, ni samostojni akt, ki bi ga bilo mogoče izpodbijati v upravnem sporu; z njim ni (bilo) odločeno o pravici tožnice oziroma njeni pravni koristi (drugi odstavek 2. člena ZUS-1). Akcesorni akt je (praviloma) možno izpodbijati s pravnimi sredstvi, vloženimi zoper odločbo, s katero je odločeno o glavni stvari. V obravnavani zadevi bi bila to odločba, s katero bi Zdravstveni dom ... odločil o tožničinem predlogu za uvrstitev v višji plačni razred na podlagi drugega odstavka 19. člena ZSPJS. Vendar po presoji sodišča niti te odločitve ni možno izpodbijati s tožbo v upravnem sporu, saj ne gre za upravni akt v smislu 2. člena ZUS-1, ker je uvrstitev v višji plačni razred od plačnega razreda delovnega mesta oziroma naziva na podlagi drugega odstavka 19. člena ZSPJS predvidena kot možnost (ki jo ima v obravnavanem primeru lokalna skupnost kot ustanovitelj javnega zavoda, skupaj z državo kot financerjem), ne pa kot pravica javnega uslužbenca.
upravni spor - dopustnost tožbe - litispendenca - zavrženje tožbe
Iz podatkov spisa v zadevi I U 1203/2021 je razvidno, da je bila tožnikova tožba vročena toženki 20. 10. 2021. Tega dne je nastopila visečnost pravde oziroma litispendenca (prvi odstavek 189. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Posledica tega je, da se med istima strankama o istem zahtevku ne bi smela začeti nova pravda, ki pa se je kljub temu z vročitvijo tožnikove tožbe toženki v tej zadevi začela 1. 3. 2022. Sodišče je moralo zato ob uporabi 189. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 tožbo zavreči, kot izhaja iz izreka tega sklepa.
Izpodbijana odločba nima obrazložitve, ki bi zadostila zakonsko predpisanemu standardu, saj toženka v obrazložitvi zgolj opisuje potek upravnega postopka, citira navedbe tožnikov ter povzame vsebino strokovnega mnenja komisije. Iz obrazložitve odločbe pa ni jasno razvidno, kakšno dejansko stanje je bilo ugotovljeno v postopku, niti razlogi, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo sprejeto odločitev.
Sodišče je pri presoji strokovnih izvidov komisije poskuševalcev zadržano in presoja predvsem postopkovne nepravilnosti jemanja in ocenjevanja vzorcev. Komisija poskuševalcev je namreč sestavljena iz devetih certificiranih poskuševalcev, kar po mnenju sodišča v najvišji meri zagotavlja objektivnost podanih ocen.
ZVO-1 člen 149, 156, 156/1, 157. Uredba o obvezni občinski gospodarski javni službi zbiranja komunalnih odpadkov (2017) člen 13. Uredba o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo (2006) člen 18. Uredba o odpadkih (2015) člen 3, 3/1, 3/1-11.
inšpekcijski postopek - ukrep inšpektorja za okolje - odpadki - ravnanje z odpadki - ravnanje z odpadno embalažo - prevzem odpadne embalaže
Sodišče ugotavlja, da je v izpodbijani odločbi prvostopenjski organ zaključil, da je tožnica kot izvajalka javne službe dolžna družbam za ravnanje z odpadno embalažo oddati vso embalažo, ki je zbrana kot ločeno zbrana frakcija, ne da bi, na kar s svojimi ugovori opozarja tožnica v tožbi (in kar je smiselno ugovarjala tudi v upravnem postopku), predhodno ugotovil oziroma obrazložil, kaj je v obravnavanem primeru šteti za ločeno zbrano frakcijo. Navedena okoliščina pa se v konkretnem primeru pokaže kot ključna, ker tožnica ne trdi, da nima odpadkov, pač pa, da nima ločeno zbranega odpadka s klasifikacijsko številko 15 01 01 (papirnata in kartonska embalaža).
ZUP člen 275, 275/1, 280, 280/1. GZ člen 68, 68/6. ZPP člen 184, 184/2.
gradbeno dovoljenje - postopek izdaje uporabnega dovoljenja - stranka v postopku - stranski udeleženec - odprava in razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici - ničnost odločbe - aktivna legitimacija - sprememba tožbe
Tožnica je z vlogo z dne 15. 2. 2022 vložila dopolnitev tožbenih zahtevkov, iz katerih smiselno izhaja, da jih utemeljuje na 58. členu ZUreP-2 in ustavni odločbi U-I-327/2020 z dne 20. 1. 2022, na podlagi katere bi lahko začela pred Ustavnim sodiščem postopek za oceno ustavnosti in zakonitosti za tožnico spornih prostorskih aktov. Sodišče spremembe tožbe ni dopustilo, saj dopolnjeni tožbeni zahtevki pomenijo tako objektivno spremembo tožbe, v smislu drugega odstavka 184. člena ZPP, uveljavljanje drugega zahtevka poleg obstoječega kot subjektivno spremembo, saj se nov zahtevek ne nanaša na sedaj toženo stranko, pač pa bi ga tožnica morala v skladu z 58. členom ZUreP-2 naperiti zoper občino, ki je prostorski akt sprejela.
Stranka v smislu prvega odstavka 280. člena ZUP ni le oseba, ki je imela v končanem postopku izdaje upravne odločbe formalni status stranke, temveč se mora aktivna legitimacija presojati ob vložitvi predloga za izrek ničnosti. Nepravilnosti, ki imajo za posledico ničnost odločbe, lahko posegajo tako v pravni položaj oseb, ki so imele formalni status stranke v postopku izdaje izpodbijane odločbe, kot tudi v pravni položaj tretjih, ki v postopku izdaje izpodbijane odločbe niso bili udeleženi.
Pri vprašanju, komu pripada položaj stranke v upravnem postopku izdaje uporabnega dovoljenja, treba izhajati iz določbe šestega odstavka 68. člena GZ, po kateri je v postopku izdaje uporabnega dovoljenja stranka le investitor. Besedilo določbe se jasno opredeljuje do vseh strank tega postopka in ne le strank v ožjem pomenu besede.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - kazenski postopek - obnovitev postopka - objektivni pogoj - verjeten izgled za uspeh
Kot obnovitveni razlog v predmetni zadevi je tožnik uveljavljal krivo izpovedbo prič ob sklicevanju na prvi odstavek 410. člena ZKP, vendar pa je potrebno v tem primeru upoštevati tudi drugi odstavek 410. člena ZKP, ki jasno in nedvoumno določa, da se mora v primerih iz 1. točke prvega odstavka 410. člena ZKP dokazati s pravnomočno sodno odločbo, da so osebe spoznane za krive zatrjevanih kaznivih dejanj.
brezplačna pravna pomoč - poziv k dopolnitvi vloge - nepopolna vloga - zavrženje vloge - kazenski postopek - napačna uporaba materialnega prava
ZKP in ZBPP se ne izključujeta, temveč z vidika ureditve BPP pomeni ureditev iz 97. člena ZKP lex specialis, tako da bi bilo neživljenjsko in tudi v nasprotju s načeli obveznega zastopanja v kazenskem postopku, če bi obdolženec moral najprej obvestiti sodišče v kazenski zadevi, ki bi nato razrešilo odvetnika, postavljenega po uradni dolžnosti, nato pa bi obdolženec šele takrat lahko vložil prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči.
občinski prostorski načrt (OPN) - odločba Ustavnega sodišča - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - zavrženje tožbe
Ustava ne predvideva pristojnosti (rednih) sodišč za presojo ustavnosti in zakonitosti podzakonskih predpisov in splošnih aktov s pooblastilom, da v primeru njihovega neskladja z Ustavo ali zakonom take akte odpravijo ali razveljavijo. Ustavno sodišče je edino, ki sme kot varuh ustavnosti in zakonitosti na zahtevo upravičenih predlagateljev ali na pobudo vsakogar, ki za to izkaže pravni interes, z za vse obvezujočim učinkom poseči v zakone, podzakonske predpise in druge splošne pravne akte. Zgoraj opisani položaj Ustavnega sodišča in njegove posebne ustavno določene pristojnosti, ki jih Ustava rednim sodiščem ne podeljuje, zato ne omogočajo drugega zaključka kot to, da je pristojnost Ustavnega sodišča za presojo skladnosti podzakonskih predpisov in predpisov lokalnih skupnosti, vključno s pooblastilom, da te predpise ob ugotovitvi njihove protiustavnosti ali nezakonitosti razveljavi oziroma odpravi, izključne narave.
mednarodna zaščita - samovoljna zapustitev azilnega doma - pravni interes
Tožnik v času odločanja ne izkazuje več pravnega interesa za vodenje upravnega spora. Iz obvestila tožene stranke z dne 24. 3. 2022 izhaja, da je tožnik 16. 11. 2021 samovoljno zapustil Azilni dom in se vanj ni več vrnil.
COVID-19 - začasni ukrepi v času epidemije SARS-CoV-2 (COVID-19) - varstvo ustavnih pravic - osnovna šola - pravni interes - zavrženje tožbe
Tožnika ne izkazujeta več pravnega interesa za ugotovitev, da je zahteva tožene stranke po 3 x tedenskem testiranju nezakonita ter da nedopustno posega v ustavne pravice, saj tožena stranka tega ne zahteva več. Iz istih razlogov tožnika tudi nimata več pravnega interesa za to, da bi bilo odločeno, da bi se toženi stranki prepovedovalo pogojevati vstop v šolo z izpolnjevanjem pogoja PCT, saj se ta pogoj ne zahteva več.
ZIUPGT člen 15, 15/1, 15/1-3, 19, 19/7. ZUP člen 214, 214/1.
COVID-19 - pogoji za priznanje pravice - nadomestilo plače - obrazložitev odločbe - absolutna bistvena kršitev določb postopka
Obrazložitev ne vsebuje vseh sestavin, ki jih določa sedmi odstavek 19. člena ZIUPGT (vsebine zahtevka za delno povračilo nadomestila plače in njegovih prilog ter razlogov za zavrnitev zahtevka za povračilo), zaradi česar je izpodbijani sklep v tem delu neobrazložen. Tožena stranka svoje odločitve ne more obrazložiti le s prepisom zakonskega besedila, brez opredelitve do konkretnega dejanskega stanja.
gradbeno dovoljenje - skladnost posega s prostorskimi izvedbenimi akti - začasni objekt - parkirišče
Da citirana prostorska akta dopuščata ureditev začasnega parkirišča (oziroma sta ga do sprejema OPN - op. sod.), res izhaja tudi iz mnenja Občine Domžale, št. 3510-127/2019-6 z dne 17. 10. 2019 (v katerem občina pojasni svoje stališče glede danega soglasja za priključitev, št. 3711-212/2017-2 z dne 2.8. 12. 2017, z rokom veljavnosti dveh let), kar pa ne pomeni (kot to želi prikazati tožnik), da je s tem podano pozitivno mnenje o skladnosti tožnikove zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja s prostorskim/a aktom/a.
davki in prispevki od dohodkov fizičnih oseb iz zaposlitve - zdravstvena dejavnost - opravljanje zdravstvene storitve - podjemna pogodba - pogodbeno razmerje - dohodek iz delovnega razmerja - obravnava poslovnih dogodkov skladno z njihovo ekonomsko vsebino
Pogodbe o (poslovnem) sodelovanju, ki jih je tožnik za opravljanje zdravstvenih storitev sklepal z zdravniki kot gospodarskimi subjekti, so sklenjene na neveljavni pravni podlagi. Navedene pogodbe civilnega prava so sklenjene v nasprotju s kogentnimi predpisi, zato se tudi po presoji sodišča ti aktivno pridobljeni dohodki zdravnikov, ustvarjeni na z davčnega vidika neveljavni podlagi, ne morejo obdavčiti kot dohodki, ki jih fizična oseba dosega v okviru svojega organiziranega poslovanja, oziroma v okviru svoje organizirane dejavnosti po 46. členu ZDoh-2.
Tožnik glede vrste in načina opravljanja storitev po Pogodbah o (poslovnem) sodelovanju, ne ugovarja, da so se na podlagi sklenjenih pogodb opravljale raznovrstne zdravstvene storitve, diagnostični pregledi, dežurstva, pa tudi ne o tem, da so se storitve opravljale v prostorih tožnika, z njegovimi sredstvi, po njegovih navodilih oziroma pod njegovim nadzorom, kar vse kaže na odvisno pogodbeno razmerje med delodajalcem in fizično osebo iz tretjega odstavka 35. člena ZDoh-2.