Golo dejstvo lastništva enega izmed stanovanj v sporni stavbi samo po sebi še ne izkazuje verjetnosti obstoja terjatve. Za izpolnitev predpostavke iz prvega odstavka 272. člena ZIZ bi moral predlagatelj izkazati verjetnost obstoja terjatve po tožbenem zahtevku, torej da je oziroma bo njegov zahtevek za ugotovitev neveljavnosti sklepa etažnih lastnikov (verjetno) utemeljen, ker sklep ni bil oziroma ne bo sprejet z ustrezno večino glasov etažnih lastnikov.
Pritožnica utemeljeno uveljavlja, da opisana nasprotja in izostanek vsakršnih razlogov o nasprotujočih stališčih in argumentih strank glede smotrnosti prekinitve vzbujajo dvom, ali se je sodišče prve stopnje sploh seznanilo z razlogi, s katerimi je toženka utemeljevala predlog za prekinitev postopka, in z razlogi, s katerimi je tožnica temu predlogu nasprotovala.
Temeljno pravilo je, da sodišče v postopku za vzpostavitev etažne lastnine ne odloča o pravicah na zemljiškoknjižno že vpisanih posameznih delih stavbe, ki v naravi dejansko obstajajo. Zato je sodišče prve stopnje na podlagi določila 32. člena ZVEtL-1 pravilno ohranilo zemljiškoknjižno stanje teh posameznih delov.
Pri položaju vpisane nedokončane etažne lastnine je treba upoštevati, da so v zemljiški knjigi že vpisana stvarnopravna razmerja glede tistih posameznih delov v etažni lastnini, ki so že vpisani v zemljiški knjigi. Ta stvarnopravna razmerja med drugim vključujejo tudi vknjiženo lastninsko pravico. O tej pravici pa sodišče v postopku za vzpostavitev etažne lastnine ne sme odločati zato, ker za njihovo pridobitev, omejitev oziroma prenehanje, veljajo splošna pravila SPZ in ZZK-1. Če torej med zemljiškoknjižnim lastnikom vpisanega posameznega dela in dejanskim lastnikom ni spora o lastninski pravici na tem delu, lahko pravilno pravno stanje uskladita tudi zunaj postopka po ZVEtL-1, v rednem zemljiškoknjižnem postopku. Takšno postopanje navsezadnje zasleduje tudi samo načelo ekonomičnosti.
Odločitev pritožbenega sodišča v predmetni zadevi, ko je pritožbeno sporna ničnost kreditne pogodbe, je torej odvisna od rešitve istega vprašanja glede razlage prava Evropske unije, kot ga je postavilo Višje sodišče v Mariboru v zadevi I Cp 246/2025 s sklepom z dne 18. 11. 2025. Zato je sodišče druge stopnje ob smiselni uporabi tretjega odstavka 113.a člena ZS prekinilo tudi ta postopek. Pri tem je ravnalo smiselno enako, kakor velja v postopku z zahtevo za presojo ustavnosti (tretji odstavek 23. člena Zakona o Ustavnem sodišču).
Sodišče je pravilno izpostavilo dolžnost zaščititi ogroženost zdravega otrokovega razvoja ter preprečiti vsako najmanjšo možnost izvajanja kakršnegakoli fizičnega nasilja nad otrokom. Zato je, s pravilno uporabo dokaznega standarda verjetnosti, ugotovilo obstoj ogroženosti ter izvajanje stikov med očetom in sinom začasno omejilo, kot to izhaja iz izreka izpodbijanega sklepa. Takšna odločitev je zgolj začasna, ker lahko traja največ 9 mesecev.
Pritožnik utemeljeno opozarja, da odvetniku, če se zastopa sam, ne pripada nagrada po OT. Odvetnik kot stranka ne more zaračunati stroškov zastopanja samega sebe.
Čeprav je toženka tekom postopka poravnala stroške postopka po sklepu o stroških z dne 29. 7. 2025, je sodišče prve stopnje postopek s pritožbo pravilno nadaljevalo in upoštevalo, da izpolnitev obveznosti po sodni odločbi ne pomeni, da pritožnica pri pritožbi več ne vztraja. Toženka kljub pozivu sodišča, ali pritožbo umika (dopis z dne 7. 10. 2025 na list. št. 108), pravočasnega odgovora ni podala, zaradi česar je sodišče prve stopnje štelo, da konkludentno izjavlja, da pri pritožbi vztraja.
Iz 22. do 28. točke sodbe ni razvidno, kakšna pojasnila je tožena stranka tožniku dala. Sodišče prve stopnje je zgolj navedlo, da podpis izjave o prevzetem valutnem tveganju sam po sebi ne zadostuje za izpolnitev pojasnilne dolžnosti ter da tožena stranka tožnika ni opozorila na možnost realne in znatne spremembe tečaja ter na morebitne znatne negativne ekonomske posledice takšne spremembe. Pri tem pa iz obrazložitve ni razvidno niti, ali je sodišče to ugotovitev oprlo na trditveno podlago strank in jo štelo za nesporno, ali pa jo je sprejelo na podlagi ocene izvedenih dokazov. Slednja je v celoti izostala.
Bistvene sestavine prodajne pogodbe za prenos lastninske pravice na nepremičninah pa so, predmet prodaje, torej natančno opredeljena nepremičnina, s parcelno številko, katastrsko občino ali ID znakom in opisom ter določena kupnina za nepremičnino (cena). Iz navedenih SMS sporočil ne izhaja nedvoumna identifikacija nepremičnin, saj ni navedenih številk parcel, niti ID znakov, na katere bi se naj pogodba o prenosu lastninske pravice nanašala.
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz dokaznega sklepa (4. točka obrazložitve) ne izhaja, da bi sodišče prve stopnje izvedlo dokaz pod prilogo A6, niti ni sodišče prve stopnje obrazložilo, zakaj navedenega dokaza ni izvedlo (sodišče prve stopnje je neizvedbo dokazov obrazložilo v 5. točki obrazložitve, vendar se pri tem dokaza pod prilogo A6 ni omenilo).
Pritožbeno sodišče ugotovljene procesne kršitve ne more odpraviti samo z opravo procesnih dejanj na pritožbeni seji ali pritožbeni obravnavi. Ne sme namreč samo nadomestiti manjkajočih razlogov za neizvedbo dokaza, saj bi s tem samo kršilo strankino pravico do izjave in nesorazmerno poseglo v njeno pravico do pritožbe.
Nadomestilo plače se izplača že na podlagi zahteve za povračilo nadomestila plače, ki jo vloži delodajalec. Tožnica torej ne izda upravne odločbe, kot jo izda v primeru odločanja o začasni nezmožnosti za delo, temveč le neposredno nakaže denarni znesek zavarovančevemu delodajalcu na podlagi podatkov, za katere jamči delodajalec.
Potek zastaralnega roka je odvisen zgolj od nastanka škode, saj terjatev za povzročeno škodo v vsakem primeru zastara v petih letih, odkar je škoda nastala.
Kljub načeloma pravilni ugotovitvi, da ni bila izvedena meritev koncentracije alkohola z merilno napravo, so neutemeljene pritožbene navedbe, da na podlagi ugotovitve stopnje koncentracije alkohola z uporabo alkotesta in podpisanega zapisnika s strani storilca ni mogoče sankcionirati voznika zaradi vožnje pod vplivom alkohola, ker da ni nobenega zakonitega dokaza o meritvi.
Objava predloga sklepa na oglasni deski ni edini način za seznanitev etažnih lastnikov, saj zadošča, da je sklep objavljen na mestu, dostopnem vsem etažnim lastnikom, sodna praksa pa je kot ustrezne opredelila tudi druge načine seznanitve (npr. zbiranje podpisov od vrat do vrat).
Upnica je z verjetnostjo izkazala voljo etažnih lastnikov o zamenjavi upravnika in da dolžnica te volje ne spoštuje oziroma jo s kršitvijo obveznosti iz 61. člena SZ-1 onemogoča, kar po naravi stvari ogroža normalno funkcioniranje stavbe. Funkcioniranje stavbe kot celote ni le v interesu etažnih lastnikov, temveč tudi v interesu upravnika, ki ima legitimacijo za uveljavljanje terjatve iz 61. člena SZ-1. Tam našteti dokumenti in sredstva služijo izvrševanju siceršnjih upravnikovih pooblastil in nalog (da obračunava stroške, sestavlja obračune stroškov, poroča o svojem delu, sprejema plačila etažnih lastnikov ipd.), ki jih upravnik izvaja v interesu oziroma v korist etažnih lastnikov.
Za kondikcijski zahtevek je aktivno legitimiran izpolnitelj, ki je hkrati tisti, ki je prikrajšan (tu tožnik), pasivno legitimiran pa je prejemnik izpolnitve, ki je obogaten (tu tretji toženec). Do morebitne obogatitve prvega toženca in druge toženke (zaradi poplačila dolgov zapustnice s strani tretjega toženca in s tem povečanja zapuščine) ni prišlo na račun tožnika oziroma njuna morebitna obogatitev neposredno ne izvira iz tožnikove sfere (v 190. členu OZ je uporabljen izraz "na škodo drugega"). Dejstvo, da naj bi tretji toženec s prejeto kupnino poravnal nekaj dolgov zapustnice, je zato nepomembno. Vsi ostali morebitni pridobitelji teh denarnih sredstev (tako prvi toženec kot druga toženka na račun plačila dolgov zapustnice ali pa morebiti nekdo tretji, ki bi mu tretji toženec denar izročil iz naslova nekega drugega pravnega razmerja) se ne morejo šteti kot obogateni na račun tožnika. Ta razmerja s tožnikom niso neposredno povezana in tudi ne s samim dogodkom, ki je skupen tožniku in tretjemu tožencu, to je izročitev kupnine na podlagi neveljavnega pooblastila in prodajne pogodbe.
Iz zatrjevanj pritožnika ter poizvedb prvostopenjskega sodišča pri prekrškovnem organu in Vrhovnem državnem tožilstvu RS izhaja, da je v predmetni zadevi Vrhovno državno tožilstvo RS zoper plačilni nalog z dne 7. 10. 2024 vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti, o kateri je Vrhovno sodišče RS odločilo s sodbo IV Ips 12/2025 z dne 3. 9. 2025. Zahtevi za varstvo zakonitosti je ugodilo, izpodbijani plačilni nalog PPP Koper, št. 500103032801 z dne 7. 10. 2024 pa razveljavilo in zadevo vrnilo prekrškovnemu organu v novo odločanje. Iz odgovora PPP Koper z dne 9. 2. 2026 (l. št. 109 spisa) izhaja, da je prekrškovni organ storilcu poslal nov plačilni nalog, ki je v postopku vročanja.
Glede na navedeno, ko je Vrhovno sodišče RS plačilni nalog, na katerem temelji napadani sklep, razveljavilo, niso izpolnjeni materialni pogoji po drugem odstavku 202.e člena ZP-1, ki bi utemeljevali preklic odložitve izvršitve prepovedi uporabe tujega vozniškega dovoljenja, saj ni izkazano, da bi storilec v času preizkusne dobe storil hujši prekršek.
Pritožnik se na to, da je družba vložila odškodninsko tožbo proti njemu, ne more uspešno sklicevati. Odškodninski zahtevek ima družba za škodo, povzročeno njej, zato to ne more predstavljati razloga za prenehanje družbe.
V tem postopku se izključitveni in zahtevek na prenehanje družbe ne obravnavata skupaj. Z naštevanjem izključitvenih razlogov v postopku za prenehanje družbe zato, ker je bilo že povedano, da ni razlogov, ki bi prizadevali družbo kot celoto tako močno, da obstoj družbe ni več smiseln, pritožba ne more uspeti.
Več kot leto pred zapustnikovo smrtjo, je zavestno, prostovoljno prekinila njuno življenjsko skupnost. To prenehanje življenjske skupnosti torej ni bilo tiste vrste, ki ga sodna praksa ne šteje za ključnega, ker je denimo pogojen z okoliščinami, na katere partnerja ne moreta bistveno vplivati. Šlo je za zavestno odločitev, za umik iz skupnosti. Upoštevajoč ugotovitev, da so hude alkoholne epizode trajale več kot leto pred smrtjo zapustnika in vse do njegove smrti, da v tem času življenjske skupnosti med njim in tožnico ni bilo, je materialnopravno pravilen zaključek, da tožnici ne pripada dedna pravica iz naslova zunajzakonske skupnosti.
Zatrjevana škoda zaradi prejete izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (izpad dohodka) sama po sebi ni nenadomestljiva ali težko nadomestljiva škoda, saj bo v primeru uspeha v tem delovnem sporu tožnik lahko uveljavljal vse pravice iz delovnega razmerja za nazaj. Tožnik pa v predlogu za začasno odredbo ni obrazložil svojega siceršnjega premoženjskega in finančnega stanja (ali ima prihranke oziroma premoženje, s katerim se lahko preživlja) niti ni s tem v zvezi podal nobenih dokazil.