Dejansko stanje med strankama ni bilo sporno, saj je toženka vložila le ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, v katerem je navedla, da sklep o izvršbi zavrača in da njene poslovne knjige ne izkazujejo odprtih obveznosti do upnika, ki naj o terjatvi predloži dokaze. Takšne ugovorne trditve ne pomenijo zanikanja nadaljnjih tožničinih trditev iz dopolnitve tožbe, s katerimi je vsestransko dopolnila temelj in višino računov, na podlagi katerih je bil izdan sklep o izvršbi. Ker drugih trditev toženka ni podala, ji ne bi koristilo, če bi predlagala zaslišanje svojega zakonitega zastopnika, česar tudi sicer ni storila.
Sodišče prve stopnje je stranki z dopisom seznanilo s pravno podlago in presojo, da lahko v obravnavani zadevi odloči brez naroka, ker dejansko stanje glede pravno odločilnih dejstev ni sporno, pa tudi, da bo narok za glavno obravnavo opravilo le v primeru, da bo to stranka izrecno zahtevala. Ker se toženka na ta dopis (tako kot na dopolnitev tožbe) ni odzvala in ni opredeljeno nasprotovala trditvam tožnice, ki prav tako ni zahtevala obravnave, je sodišče prve stopnje ob odsotnosti drugih ovir odločbo lahko izdalo brez razpisa naroka (488. člen ZPP).
Presoja, ali je drugo, na novo organizirano oziroma domnevno prilagojeno delo ustrezno delavčevim zdravstvenim zmožnostim, ni v pristojnosti delodajalca. Za takšno strokovno oceno delodajalec nima ne potrebnega strokovnega znanja ne ustreznega institucionalnega pooblastila, saj je ta presoja pridržana pristojnim organom v okviru predpisanih postopkov.
Pisno opozorilo pred odpovedjo je preventivne narave; delodajalec z njim delavca seznani s kršitvijo in ga opozori na možnost odpovedi, če bo v prihodnje storil novo kršitev. Za zakonito redno odpoved iz krivdnega razloga se mora po opozorilu zgoditi nova, ponovna kršitev. Kršitev, ki je že bila predmet pisnega opozorila, ne more hkrati še sama predstavljati neposrednega razloga za kasnejšo odpoved.
Organizacija delovnega procesa sodi v sfero delodajalčevega poslovanja, ki je dolžan delo ustrezno organizirati in ga, kadar za to obstajajo pravne podlage, tudi prilagoditi delavcu. Takšne prilagoditve zato ne pomenijo objektivne nezmožnosti nadaljevanja delovnega razmerja, temveč so del običajnega izvrševanja delodajalčevih obveznosti.
Ključna je ugotovitev izvedenskega organa, da sta spondiloliza in spondilolisteza povezani entiteti, ki običajno prehajata ena v drugo oziroma spondilolisteze brez spondilolize ni. Iz medicinske dokumentacije ni razvidno, da gre pri tožnici, za travmatsko spondilolizo, saj gre pri spondilolizi za preobremenitvene in suficientne zlome oziroma oslabitev kostnine na točno določenem mestu na posameznem vretencu, kjer ta kost oslabi in se zaradi ponavljajočih preobremenitev počasi zlomi. Ko so vretenca na določenih mestih tako prekinjena, omogočajo zdrs enega vretenca nad drugim, kar vodi v spondilolistezo, ki je bila pri tožnici že podana. Diagnoza spondilolize tako ne spremeni vzroka bolniškega staleža za sporno obdobje.
Za pošiljanje vloge na sodišče se ne morejo povrniti stroški skladno s tarifno številko 20 Odvetniške tarife. Ti bi se povrnili, če bi vlogo (s svojim strokovnim pravnim znanjem) sestavil odvetnik oziroma odvetniška družba.
Sodišče prve stopnje je obsodilno sodbo oprlo predvsem na izpovedbo oškodovanca, vendar je ni preverilo v luči izpostavljenih pomislekov obrambe glede načina izvršitve dejanja, niti ni pojasnilo neskladij z objektivnimi dokazi, prav tako pa nobena zaslišana priča, ki je bila v času obravnavanega dogodka v lokalu, ni potrdila, da bi obdolženka oškodovanca udarila ali ga ustrahovala z nožem.
Diagnoze same po sebi niso merilo za ocenjevanje invalidnosti. Naloga lečečega specialista jediagnostika in zdravljenje, ne pa ugotavljanje invalidnosti. Ko gre za vprašanje invalidnosti, je potrebno upoštevati zdravstveno stanje in delovne obremenitve v zvezi z definicijo invalidnosti, kot izhaja iz 63. člena ZPIZ-2. Sodna izvedenca sta upoštevala izvide in strokovno prepričljivo pojasnila, da so že priznane razbremenitve ustrezne.
Skladno s tretjim odstavkom 81. člena ZDR-1 mora ob prenehanju delovnega razmerja delodajalec delavca pisno obvestiti le o pravicah iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti (na kar je bila tožnica opozorjena tako ustno kot pisno v sporazumu o prenehanju pogodbe o zaposlitvi); a kot določa navedeno zakonsko določilo, opustitev tega obvestila nima vpliva na samo veljavnost sporazuma, zato ga ima še toliko manj opustitev obvestila glede upokojitve. Če pa je tožnica sporazum podpisala kljub vedenju, da nima dovolj informacij glede njene upokojitve, pa mora sama nositi posledice lastne neskrbnosti (drugi odstavek 46. člena OZ).
Ker se je na podlagi obvestila Okrajnega sodišča v Ljubljani sodišče seznanilo z uvedenim postopkom zaradi postavitve tožnika pod skrbništvo, je bilo zavezano k odreditvi prekinitve postopka.
Pri presoji načina napotitve delavca k uporabniku je treba izhajati iz prvega odstavka 1. člena v povezavi z opredelitvijo pojmov v 3. členu Direktive (agencija za zagotavljanje začasnega dela; delavec, zaposlen pri tej agenciji; podjetje uporabnik; napotitev), iz katerih je razvidno, da mora napotitev ostati po naravi začasna (prim. tudi C-681/18 sodišča EU idr.). Ali z drugimi besedami: delo preko agencije za zagotavljanje začasnega dela pri istem podjetju uporabniku ne sme postati stalen položaj delavca, zaposlenega pri agenciji.
Napotitev se lahko nanaša le na začasno delo agencijskega delavca pri posameznem uporabniku, zato poslovni razlog ne more biti zakonito utemeljen le z dejstvom, da je prenehala možnost napotovanja delavca k točno določenemu uporabniku.
Drugo ustrezno delovno mesto je ali obstoječe delovno mesto, ki ga delodajalec ustrezno prilagodi glede na preostalo delovno zmožnost delavca, ali pa drugo prosto ustrezno delovno mesto, na katerem delavec še ni opravljal dela, ki ga delodajalec prilagodi preostali delovni zmožnosti delavca.
Za zakonitost izpodbijane odpovedi bi toženka morala dokazati, da glede na tožničine omejitve pri delu in njene dejanske zadolžitve, delovnega mesta prodajalec v ribarnici (kot tudi drugih prostih ustreznih delovnih mest) ne bi mogla ustrezno prilagoditi, ker tožnica ne bi mogla opravljati bistvenih nalog, zato bi prilagoditev pomenila nesorazmerno breme za toženko, česar ni dokazala.
Da sodišče vseobsegajoče preiskuje vsakršno ozadje nastanka lastninsko-pravnih razmerij v preteklosti za celotni bivši vojašniški kompleks in s tem popolnoma nadomesti aktivnost udeležencev v postopku, presega pooblastila sodišča v tovrstnem predlagalnem postopku in za kaj takega tudi ni podanega javnega interesa.
Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu sicer pravilno povzelo stališče sodne prakse, da mora upnik v postopku prenehanja družbe po skrajšanem postopku dokazati ne le, da je njegov ugovor utemeljen (da ima npr. družba dolgove), ampak mora dokazati tudi, da bi bili upniki z izbrisom družbe iz sodnega registra oškodovani (ker so npr. družbeniki, ki so dolgove prevzeli, insolventni, ali so brez premoženja). V konkretnem primeru pa gre za drugačno situacijo, saj je družbenikovo izjavo iz prvega odstavka 425. člena ZGD-1 glede na pasivnost subjekta vpisa (ki ni nasprotoval ugovornim navedbam, da ima neporavnane obveznosti, niti ni zatrjeval, da družbenik za te obveznosti ne bi vedel), treba šteti za neresnično. V takšnem primeru pogoji za prenehanje družbe po skrajšanem postopku niso podani.
Izvršitelj je pravilno ugotovil, da dolžnika ni bilo doma, zato je pravilno priglasil stroške za neizveden rubež.
Pravno relevantna dejstva je sodišče prve stopnje pravilno materialnopravno okvalificiralo in presodilo, da zavarovanka toženke ni odgovorna za škodo, ki je tožnici nastala pri dostopu skozi okno na streho v okviru izvedbe kvalitetnega prevzema gradbenih del. Sodišče prve stopnje je v točkah 10 in 11 obrazložitve navedlo vse potrebne razloge za zaključek, da je bila kvalitetni prevzem dolžna organizirati izvajalka v skladu z varnostnimi pravili in se zato tožnica kot izvajalka oziroma predstavnica izvajalca ne more sklicevati na neustrezen dostop na streho, ki naj bi ga uredila šola oziroma zaposleni pri zavarovancu toženke.
Pri presoji zakonitosti odpovedi zaradi invalidnosti tožnice je z vidika izobrazbenega pogoja treba uporabiti določbo prvega odstavka 40. člena ZZRZI in ne petega odstavka 91. člena ZDR-1 oziroma četrtega odstavka 33. člena ZDR-1.
Sodišče je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ob ugotovitvi, da toženka tožnici po priznanju statusa delovne invalidke III. kategorije ni mogla zagotoviti druge zaposlitve, ki bi ustrezala njeni strokovni izobrazbi, usposobljenosti in preostali delovni zmožnosti, presodilo, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.
Pravdni postopek se pred doplačilom sodne takse sploh še ni mogel začeti, zato sodišče prve stopnje ni imelo podlage za postopanje z delnim umikom tožbe. Šele ko bi tožeča stranka doplačala sodno takso, bi sodišče prve stopnje vročilo delni umik tožbe toženi stranki in če bi se z delnim umikom strinjala, bi lahko prišlo do delne ustavitve postopka zaradi dejanskega delnega umika tožbe skupaj s stroškovno posledico. Postopek je bil ustavljen zaradi fiktivnega umika tožbe kot posledice neplačila sodne takse, zato je sodišče prve stopnje pravilno naložilo tožeči stranki plačilo stroškov postopka tožene stranke.