DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00073987
KPJS člen 46. ZObr člen 97e. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3, 2, 2-1, 17. Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 4, 4-2. ZNDM-2 člen 4.
razlika v plači - stalna pripravljenost - vojaška oseba - delovni čas - neposredna uporaba direktive - varovanje državne meje - usposabljanje - delna razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje
Varovanje državne meje ne predstavlja vojaške operacije v pravem pomenu besede. "Vojaška operacija v pravem pomenu besede" je pravni pojem, ki ga je treba napolniti v vsakem primeru posebej, upoštevajoč okoliščine konkretnega primera. Glede na dejstvo, da delo na meji ni predstavljalo vojaškega posredovanja oboroženih sil, da je za varovanje državne meje po zakonu pristojna in odgovorna policija, da so bili pripadniki SV na meji le v podporni vlogi varovanja policije in njenih postopkov, da so bile vse naloge planirane v naprej s strani poveljujočih v SV ter nadzorovane in usklajene z organi policije, da ni šlo za izredni dogodek niti za nepredvidljivo bojno operacijo, omenjene aktivnosti v vtoževanem obdobju niso vojaške operacije v pravem pomenu besede.
Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da zahteva po operativni učinkovitosti oboroženih sil zahteva soočenje s položaji, ki omogočajo najbolj natančno posnemanje pogojev, v katerih dejansko potekajo bojne vojaške operacije. Logistično in podporno osebje (tj. tudi tožnik) je ravno tako pomembno za realizacijo te naloge, s tem pa za dosego cilja oziroma namena usposabljanja. Tega cilja ne bi bilo mogoče doseči, če bi bilo treba med operativnim urjenjem spoštovati pravila Direktive 2003/88/ES o organizaciji delovnega časa. Sodišče prve stopnje je glede vaj in usposabljanj tožnika zato pravilno štelo, da je podana izjeme iz sodbe SEU C-742/19, ker je šlo za operativno urjenje.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00074035
Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1.
razlika v plači - stalna pripravljenost - vojaška oseba - delovni čas - neposredna uporaba direktive - straža - varovanje državne meje - trditveno in dokazno breme - zadostna trditvena podlaga
"Vojaška operacija v pravem pomenu besede" je pravni pojem, ki ga je treba napolniti v vsakem primeru posebej, upoštevajoč okoliščine konkretnega primera. Sodišče prve stopnje je z razlago o tem, katere aktivnosti ne morejo pomeniti vojaške operacije v pravem pomenu besede, temu pravnemu pojmu podelilo ustrezno vsebino. Glede na dejstvo, da delo na meji ni predstavljalo vojaškega posredovanja oboroženih sil, da je za varovanje državne meje po zakonu pristojna in odgovorna policija, da so bili pripadniki SV na meji zgolj v podporni vlogi varovanja policije in njenih postopkov, da so bile vse naloge planirane v naprej s strani poveljujočih v SV ter načrtovane, nadzorovane in usklajene z organi policije, da ni šlo za izredni dogodek niti za nepredvidljivo bojno operacijo, kjer potek dela ne bi bil odvisen od odločitev toženke, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da omenjene aktivnosti v vtoževanem obdobju ne predstavljajo vojaške operacije v pravem pomenu besede.
Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi tudi ustrezno obrazložilo, zakaj delo vojakov na meji v vtoževanem obdobju ni bilo delo v zvezi z izrednim dogodkom. Pravilno je razlogovalo, da bi bilo množične migracije, ki so se pojavile v letu 2015, sprva še mogoče šteti kot izredni dogodek, kot takšnega pa ga ni mogoče opredeliti v vtoževanem obdobju, ko so se delovne naloge vojakov s tem v zvezi ustalile in se narava dela v bistvenem tudi po preimenovanju nalog varovanja v "operacijo B." ni spremenila. Aktivnosti so bile ves čas v naprej planirane, načrtovane, nadzorovane in usklajene z organi policije.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL00082605
DZ člen 74, 110. ZPP člen 185. Statut Inženirske zbornice Slovenije (2004) člen 18.
skupno premoženje zakoncev - ugotavljanje deležev na skupnem premoženju - vrednotenje deležev vsakega zakonca - posebno premoženje zakonca - vlaganje posebnega premoženja v skupno premoženje - povečanje vrednosti nepremičnine z gradnjo - domneva o enakih deležih zakoncev - večji prispevek enega zakonca - popolnost izvedenskega mnenja - metode ocene vrednosti nepremičnine - naknadna objektivna kumulacija tožbenih zahtevkov - plačilo obrokov po pogodbi o leasingu - verzijski zahtevek - stvarna pristojnost okrajnega sodišča - stvarna pristojnost okrožnega sodišča - skupno obravnavanje tožbenih zahtevkov - razmerja med razvezanima zakoncema - vrnitev darila zaradi razveze zakonske zveze - vračanje daril po razvezi zakonske zveze - podlaga pravnega posla (kavza, causa) - darilni namen - plačilo stroškov zobozdravstvenih storitev - medsebojna pomoč zakoncev - običajna darila - vrnitev daril, nesorazmernih premoženjskemu stanju darovalca - izselitev iz nepremičnine - zamenjava ključavnice - onemogočitev dostopa do nepremičnine - plačilo uporabnine - zahtevek za plačilo uporabnine - prilagoditev tožbenega zahtevka - sprememba tožbe z razširitvijo tožbenega zahtevka - dopustitev spremembe tožbe
Toženčev vložek pri nastanku skupnega premoženja je bil ključnega pomena, saj brez njega stranki nepremičnine ne bi mogli kupiti.
Tožnica je verzijski zahtevek na plačilo obrokov za osebno vozilo postavila kot naknadno objektivno eventualno kumulacijo zahtevkov, za primer, da bi sodišče ugodilo toženčevemu zahtevku po nasprotni tožbi, da vozilo spada v skupno premoženje pravdnih strank. Čeprav gre za zahtevek, ki spada v stvarno pristojnost okrajnega sodišča, je odločitev o njem odvisna od presoje sodišča o obsegu in deležih na skupnem premoženju. Zato je odločitev sodišča, da ga obravnava hkrati z ostalimi zahtevki, pravilna. Kršitev stvarne pristojnosti, kadar okrožno sodišče obravnava spor iz pristojnosti okrajnega sodišča, tudi sicer ne predstavlja bistvene kršitve določb postopka, ki bi vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe.
Po ustaljeni sodni praksi je darilna pogodba preklicljiva le, če je bila poglavitni razlog daritve "vera v dosmrtno skupno življenje". Kavza darila ni izvirala iz čustvene naivne vere v dosmrtno skupno življenje, temveč je bila obarvana tudi z drugimi, bolj pragmatičnimi darilnimi nameni. Ne bi bilo pravično, da bi bil zakonec v negotovem položaju glede morebitnega bodočega vračila prejetih sredstev za zdravstvene storitve, ki sodijo v okvir pričakovane medsebojne pomoči zakoncev in niso vrednostno bistveno presegala premoženjskih razmer darovalke.
pogoji za zdravljenje v tujini - izčrpane možnosti zdravljenja v sloveniji
Za odločitev ni bistveno, ali tožnik oziroma njegova zakonita zastopnica subjektivno sprejema ali zavrača zdravljenje v Sloveniji. Odločilno je zgolj, ali je zdravljenje, ki ga potrebuje tožnik, v Sloveniji zagotovljeno. V pritožbi tožnik skuša odločitev za odhod v tujino utemeljiti z dejstvom, da mu je bilo zdravljenje zagotovljeno zgolj na abstraktni ravni z navajanjem nestrokovnih razlogov, ki ne morejo izpodbiti argumentiranih dokaznih zaključkov sodišča.
Treba je upoštevati razloge, ki so tožnika vodili v zdravljenje v tujini, in ne morebitnih okoliščin, ki so se spremenile potem, ko je že bila izdana prvostopenjska odločba toženca oziroma, ko je bil poseg v tujini že izveden.
Razlog za zdravljenje v tujini je v pravni sferi zakonite zastopnice tožnika, ne pa v objektivni izčrpanosti zdravljenja v Sloveniji. Odločitev staršev tožnika ni temeljila na objektivnih parametrih, temveč primarno na slutnjah matere, ki pa niso objektivna kategorija. Mati tožnika je pojasnila, da je bilo v Sloveniji pravzaprav vse narobe in bi večino posegov tukaj zavrnila, tudi če bi bili na voljo. Celotno sosledje dogodkov potrdi izkazuje nezaupanje do slovenskega zdravstva, kar vse je predhodilo odločitvi, da tožnika obravnavajo v Izraelu.
Odločitev o obstoju življenjske skupnosti iz prvega odstavka 12. člena ZZZDR oziroma prvega odstavka 4. člena DZ ima pravni učinek samo v stvari, v kateri je bilo to vprašanje rešeno. Glede na navedeno zakonsko določbo je torej ugotovitev o razpadu zunajzakonske skupnosti v postopku o določitvi preživnine odločilna le v navedenem postopku. V drugih postopkih, torej tudi v postopku glede priznanja pravice do vdovske pokojnine, pa je vprašanje obstoja zunajzakonske skupnosti treba ponovno ugotavljati.
Neutemeljene so pritožbene navedbe, da ni izkazanih vseh elementov zunajzakonske skupnosti. Iz izvedenega dokaznega postopka povsem jasno izhaja, da sta pokojni in tožnica dolga leta živela v zunajzakonski skupnosti, na istem naslovu, imata tudi dva skupna otroka. V letu 2008 je prišlo do zdravstvenih težav na strani pokojnega, ki so očitno bistveno vplivale tudi na samo vsebino medsebojnih odnosov med pokojnim in tožnico. Tožnica je namreč prevzela celotno skrb za družino, ki je bila v relevantnem obdobju v težki finančni stiski.
Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje, da so tudi zaslišane priče pojasnile, da je šlo v tem primeru nedvomno za zunajzakonsko skupnost, da torej le-ta ni razpadla.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalca - trajajoča kršitev - rok za odpoved - dokazna ocena - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - možnost nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka
Tožena stranka je v odpovedi tožnici očitala, da je med delovnim časom opravljala delo za drugo podjetje. Tožnici je torej očitala (dalj časa) trajajočo kršitev, pri takšni kršitvi pa subjektivni rok za izredno odpoved ne more poteči, dokler kršitev traja. Neutemeljene so zato pritožbene navedbe, da so očitki glede njenega preteklega ravnanja zastarani.
Pravilna je nadalje presoja sodišča prve stopnje, da gre za hujšo kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Obveznost opravljanja dela je temeljna obveznost delavca v skladu s 33. členom ZDR-1. Delavec je dolžan opravljati delo na delovnem mestu, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, v času in na kraju, ki sta določena za izvajanje dela. Ravnanje tožnice, ki je v delovnem času, ko bi morala opravljati svoje delovne obveznosti, opravljala delo za tretjo osebo (s.p.), zaradi česar je delovno mesto redoma zapuščala, te skupne odsotnosti pa so lahko trajale tudi do ene ure dnevno, predstavlja hujše kršenje obveznosti iz delovnega razmerja.
Vložitev ugovora zoper sklep o izvršbi, o katerem sodišče prve stopnje še ni odločalo, ne vpliva na pravilnost zaključka sodišča prve stopnje o podanosti pogojev za ustavitev izvršilnega postopka po tretjem odstavku 43. člena ZIZ.
izplačilo dodatka - razlika v plači - delovna uspešnost
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik dokazal izpolnjevanje pogoja iz 8. stopnje funkcionalnih znanj le za dve leti. S tem ni odločilo, da tožnik v letu 2020 nazaduje, kot to neutemeljeno uveljavlja pritožba. Sodišče prve stopnje je presojalo le utemeljenost tožnikovega zahtevka po dodatnem plačilu, ali izpolnjuje pogoje iz 40. člena podjetniške kolektivne pogodbe ter delovnega navodila, in ugotovilo, da je tožnikov zahtevek le delno utemeljen.
Tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni niti zatrjevala dejstev, ki bi v kakršnemkoli oziru nakazovala na preslepitveni namen tožeče stranke niti njenega neskrbnega ravnanja, (pri čemer ni pojasnila, na kakšen način bi morebitno neskrbno ravnanje tožeče stranke lahko vplivalo na obveznost tožene stranke iz poroštvene pogodbe ali njeno veljavnost).
nastanek invalidnosti - zaključeno zdravljenje - dokazna ocena izvedenskega mnenja
Sodišče prve stopnje je svojo odločitev utemeljeno oprlo na strokovno prepričljivo izvedensko mnenje. Ključno za ugotovitev invalidnosti je, da sprememb v zdravstvenem stanju ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije. Izvedenski organ po proučitvi medicinske dokumentacije ugotavlja, da pri tožniku zaenkrat niti diagnostika, kot tudi ne zdravljenje, ni bilo opravljeno v taki meri, da bi bilo mogoče govoriti o dokončnem zdravstvenem stanju. Glede vprašanja, kdaj je zdravljenje dokončno, pa je potrebno presojati vsak primer posebej. Pritožbeno sodišče je že zavzelo stališče, da se glede na definicijo invalidnosti, kot je podana v prvem odstavku 63. člena ZPIZ-2, v invalidskem postopku ugotavlja delazmožnost po zaključenem zdravljenju. Bistveno pri tem je, da gre za trajnejše spremembe v zdravstvenem stanju, za razliko od začasne nezmožnosti za delo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - ODVETNIŠTVO
VSL00076653
ZPP člen 155, 155/1, 155/4, 163, 163/4. ZNP-1 člen 40, 42, 101. Odvetniška tarifa (2015) člen 6, 6/1, 6/4.
povrnitev pravdnih stroškov - poseben sklep o višini stroškov - smiselna uporaba določb ZPP - porazdelitev stroškov - potrebni stroški postopka - uporaba odvetniške tarife - zastopanje na naroku - urnina - odsotnost iz pisarne v času potovanja za stranko
Skladno z določbo četrtega odstavka 6. člena OT pripada odvetniku za odsotnost iz pisarne v času potovanja za stranke za vsake začete pol ure 20 točk. Čeprav ima pooblaščenka nasprotnega udeleženca sedež pisarne v Ljubljani, pa ji ni mogoče odrekati dejstva, da je bil pristop na narok povezan z določeno izgubo časa, zato ima pravico do nagrade za odsotnost iz pisarne v priznani višini.
ZD člen 78, 138, 138/1, 163, 210, 210/1, 210/2, 210/2-1. ZPP člen 315, 332.
lastnoročna oporoka - vsebina oporoke - določitev dediča - veljavnost oporoke - priznanje veljavnosti oporoke - preklic priznanja pravne veljavnosti oporoke - sporna vsebina oporoke - prava volja zapustnika - sporna dejstva v zapuščinskem postopku - napotitev na pravdo v zapuščinskem postopku - vmesni sklep v zapuščinskem postopku
O spornih pravnih vprašanjih v zapuščinskem postopku ni mogoče odločiti z vmesnim sklepom, saj odločitve o pravnih vprašanjih spadajo v sklep o dedovanju. Sodna praksa (ki pa niti v teh primerih ni enotna) sicer izjemoma dopušča izdajo vmesnega sklepa v zapuščinskih postopkih (glede na naravo sklepa v teh primerih bi prej šlo za delni sklep) le v posebnih primerih, ko gre za dedovanje zaščitene kmetije (ko je sodišče s takšnim sklepom določilo prevzemnika zaščitene kmetije in premoženje, ki ga je dedoval), vendar pa v obravnavani zadevi ne gre za tak primer.
Med dediči zapustnika ne gre za spor o pravnem vprašanju. Iz listin v spisu oziroma iz trditev dedičev izhaja, da je med njimi sporna vsebina zapustnikove oporoke in sicer, da zapustnikova volja o določitvi dediča ni jasna. Če gre za vprašanje prave zapustnikove volje je to vprašanje dejanske narave. Spornega zapisa v oporoki sodišče zato ne sme razlagati samo, saj je potrebna napotitev na pravdo (prvi odstavek in 1. točka drugega odstavka 210. člena ZD).
ZZUOOP člen 56, 56/7. ZIUOPDVE člen 123, 123/4. Uredba o enotni metodologiji in obrazcih za obračun in izplačilo plač v javnem sektorju (2009) člen 3, 8. OZ člen 190, 190/1, 191.
vračilo preveč izplačanega dela plače - COVID-19 - dodatek k plači - neupravičena obogatitev - plačilo nedolga - zmota pri plačilu nedolga - pravica zahtevati nazaj - delna razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje
Toženka v pritožbi navaja, da tožnici ni bilo sporno, kako se pravilno obračuna Covid dodatek. Tožnica ni trdila, da je prišlo do preplačila, ker ni poznala predpisov. Zatrjevala je, in to glede na ugotovitev sodišča prve stopnje tudi dokazala, da je toženki izplačala previsok Covid dodatek zaradi napačne izbire formule, torej toženki ni želela plačati višji dodatek, kot ji je pripadal. Toženka ne oporeka ugotoviti sodišča prve stopnje, da je bil Covid dodatek obračunan v napačnem znesku nehote, zaradi napake. Pri vračanju v primeru neupravičene obogatitve po 190. členu OZ ni odločilno, ali je bil plačnik dovolj skrben, zato toženka neutemeljeno vztraja, da bi morala tožnica januarja 2021 ob ugotovljenih nepravilnostih pri obračunu plače izvesti kontrolo obračuna celotne plače. Tožnica je šele v postopku notranje revizije odkrila, da je toženki napačno obračunavala Covid dodatek, kar pomeni, da ji ni ne zavestno ne hote obračunala in izplačala previsok Covid dodatek.
Tožnica v pritožbi utemeljeno nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da ker je januarja 2021 izvedela za napako pri obračunu decembrske plače, bi lahko nadaljnja plačila izvedla le s pridržkom zahtevati nazaj po 191. členu OZ. Plačnik si mora pridržati pravico zahtevati plačilo nazaj le, kadar vedoma plača nekaj, kar ni dolžan, ne pa tudi v primeru, če plačuje nekaj v zmoti. V takem primeru si niti ne more pridržati pravice terjati plačilo nazaj, saj se ne zaveda, da plačuje neobstoječ dolg. Stališče sodišča prve stopnje, da bi si tožnica morala pridržati pravico terjati plačilo nazaj, bi bilo lahko pravilno le, če bi se ugotovilo, da je tožnica marca 2021, ko je naredila obračun nadomestila plače za februar 2021, vedela, da je toženki obračunala previsoko nadomestilo in ji takšno nadomestilo tudi zavestno izplačala. Tega sodišče prve stopnje, zaradi zgrešenega materialno pravnega stališča, da ugotovitev napake pri obračunu decembrske plače pomeni, da bi si tožnica morala pridržati tudi vračilo plače za februar 2021, ni ugotavljalo. Zgolj dejstvo, da je tožnica januarja 2021 izvedela, da je storila napako pri obračunu decembrske plače, ne pomeni, da je marca 2021, ko je obračunala in plačala nadomestilo plače za februar 2021, vedela, da je obračun napačen in je kljub temu toženki plačala previsoko nadomestilo februarske plače.
V sodni praksi je zavzeto jasno stališče, da mora delavec, ki želi doseči izdajo regulacijske začasne odredbe, pri izdaji katerih je zaradi začasne ureditve spornega pravnega razmerja potreben restriktiven pristop, za verjetno izkazati, da je odpoved podana iz očitno neutemeljenih razlogov oziroma da je izpodbijana odpoved očitno nezakonita. Tega tožnica ni izkazala z verjetnostjo. Pavšalno se je sklicevala na to, da je odpoved posledica okoliščine, da je sindikalna zaupnica in si je prizadevala urediti razmere glede nepriznanih in neizplačanih nadur, dne 25. 10. 2023 je bila s tem v zvezi na toženko naslovljena zahteva za pripoznavo dolga, vendar iz izpodbijane odpovedi izhaja, da odpoved ni povezana s sindikalnim delom tožnice, ampak je posledica očitanih kršitev. Tako v opozorilu kot odpovedi so očitane kršitve opisane, pojasnjeno je tudi, katere obveznosti je tožnica s tem kršila. Razlogi v prid ugotovitvi, da je redna odpoved iz krivdnega razloga nezakonita, da je posledica sindikalnega delovanja tožnice, v tej fazi postopka ne prevladujejo nad tistimi, ki kažejo, da je odpoved posledica očitanih kršitev.
sodna taksa za pritožbo - višina sodne takse - seštevanje vrednosti posameznih zahtevkov
Niti ZST-1 niti odločba Ustavnega sodišča RS U-I-46/15-15 z dne 25. 4. 2018 ne določata največje skupne takse, temveč ZST-1D, kakor tudi citirana odločba Ustavnega sodišča RS določata le maksimalno višino vrednosti spornega predmeta pri znesku 500.000,00 EUR, za kar je predvidena sodna taksa za postopek v znesku 2.175,00 EUR (pri količniku 1,0) ali 6.525,00 EUR (pri količniku 3,0).
Prav tako se vrednosti glavnega in podrednega tožbenega zahtevka ne seštevajo, temveč se lahko seštevajo samo zahtevki v okviru primarnega ali podrednega zahtevka. Da je tako, izhaja tudi iz drugega odstavka 36. člena ZST‑1, ki določa ugodnost vračila sodne takse za podredni tožbeni zahtevek, če sodišče o njem ni odločalo.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00074040
ZDR-1 člen 45, 45/1, 179. OZ člen 131, 131/1, 147, 147/1.
nesreča pri delu - odškodninska odgovornost delodajalca - dejanski delodajalec - napotitev na delo v tujini - odgovornost za ravnanje drugega - dokazna ocena
Drugo toženi stranki kot delodajalki tožnika je naložena zakonska obveznost zagotavljanja varnosti in zdravja delavca pri delu skladno s posebnimi predpisi o varnosti in zdravju pri delu (45. člen ZDR-1). Obveznost zagotavljanja varnosti in zdravja pri delu velja tudi v zvezi z napotitvijo delavca na delo v tujino (čeprav tožnik formalno ni imel položaja delavca, napotenega k uporabniku). Ob takšni izrecni zakonski obveznosti je sicer napačno materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da drugo toženi stranki ni mogoče očitati protipravnosti že zato, ker ni bila tista, ki je organizirala delo na delovišču in ga nadzirala. Dejstvo, da drugo tožena stranka ni odrejala in organizirala dela na delovišču, kjer je tožnik opravljal delo, niti ga ni nadzirala, ne izključuje njenega (morebitnega) protipravnega ravnanja in posledično odgovornosti za nastalo škodo. Okoliščina, da za škodo, ki jo je utrpel delavec, odgovarja "dejanski" delodajalec, sama po sebi ne izključuje odgovornosti "formalnega" delodajalca.
Vrhovno sodišče RS odškodninske odgovornosti formalnega delodajalca ni absolutno izključilo. Če torej delodajalec, ki mu je naložena zakonska obveznost zagotavljanja varnih in zdravih delovnih pogojev, teh ne zagotavlja, s tem krši prvi odstavek 45. člena ZDR-1. Če bi torej tožniku nastala škoda zato, ker na delovišču v tujini ne bi bilo poskrbljeno za varno delo, je škoda nedvomno v vzročni zvezi z delodajalčevo kršitvijo zakonske obveznosti zagotavljanja varnih delovnih razmer. Za odškodninsko odgovornost drugo tožene stranke so tako odločilna vprašanja protipravnosti oziroma nedopustnega ravnanja, krivde, vzročne zveze in škode. Ker pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da niti drugo toženi stranki niti njenemu delavcu v zvezi s škodnim dogodkom ni mogoče očitati protipravnosti, prvi iz razloga, ker je bilo na delovišču poskrbljeno za varnost in zdravje pri delu, tožnik pa je bil za delo tudi ustrezno usposobljen in ustrezno opremljen, drugemu pa iz razloga, ker ni bilo ugotovljeno, da bi pri delu kakorkoli ravnal nepravilno (in je torej delo opravljal tako, kot je bilo treba), je tožbeni zahtevek že na tej podlagi utemeljeno zavrnilo.
plačilo prispevka v rezervni sklad - aktivna legitimacija upravnika - stanovanjsko poslovna stavba - skupni deli stavbe - vzdrževanje večstanovanjske stavbe - stroški obnove fasade - soglasje etažnih lastnikov za poseg - odločanje etažnih lastnikov - sklep etažnih lastnikov - odgovornost etažnega lastnika - solastnina na skupnih delih v etažni lastnini
Etažni lastniki so odgovorni za plačilo vseh stroškov upravljanja ter drugih stroškov, ki izvirajo iz večstanovanjske stavbe, v skladu s svojimi solastniškimi deleži, če pogodba o medsebojnih razmerjih ne določa drugače (prvi odstavek 30. člena SZ-1), česar pa pritožnica ne zatrjuje. Po logiki, ki jo ponuja pritožnica, bi tudi za strešno sanacijo večstanovanjske stavbe nosili stroške le tisti lastniki na najvišjih nadstropjih, ki jim streha zamaka, ne pa tudi tisti v nižjih nadstropjih, ki zaradi tega nimajo neposredne škode (ali koristi), kar je seveda življenjsko nevzdržno.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00076162
KZ-1 člen 90, 205, 205/1, 205/1-1. ZKP člen 340, 340/4, 371, 371/1, 371/1-8. ZNPPol člen 128, 128/1, 128/1-2.
hramba DNK podatkov - hramba DNK profila - hramba dokazov - domneva nedolžnosti - roki hrambe podatkov
Zagovornica ne ločuje dveh povsem različnih položajev. Na eni strani položaj, da kazenski pregon po pravnomočni odločbi ni več možen in da zastaralni rok več ne teče, po drugi strani pa od tega povsem neodvisno ureditev v ZNPPol, da se DNK profili pravnomočno obsojenih hranijo do izteka zastaralnega roka, ki bi bil potreben za zastaranje kaznivega dejanja, ki jo podpira že predstavljena sistemska razlaga zakonske določbe, saj pri obsodilni sodbi potek roka ni vezan na pravnomočnost obsodilne sodbe, ampak na zastaranje kazenskega pregona, ki nastopi zgolj, ko poteče zakonsko predpisan zastaralni rok.
postopek osebnega stečaja - odpust obveznosti - ugovor proti odpustu obveznosti - obveznosti stečajnega dolžnika med preizkusnim obdobjem - vpliv na obseg stečajne mase
Dolžnik je po bolezni stričeve žene moral v celoti prevzeti skrb za kmetijo, kjer je družina s tremi mladoletnimi otroci tudi živela. Premajhno prizadevanje dolžnika za iskanje zaposlitve v kritičnem obdobju štirih mesecev v primerjavi s tri letno preizkusno dobo, ob upoštevanju posebnih okoliščin, ki so obremenile dolžnika, ni mogoče vrednostno oceniti kot tako stopnjo kršitve, katere posledica bi bila za dolžnika tako huda kot je ustavitev postopka odpusta obveznosti ter zavrnitev predloga za odpust. Po oceni pritožbenega sodišča je šlo za blago kršitev dolžnikove obveznosti mesečnega poročanja upravitelju o iskanju zaposlitve. Poleg tega je upravitelj v ugovoru navedel, da do poplačila upnikov ne bo prišlo. To pomeni, da dolžnikovo ravnanje ni imelo nobenih negativnih posledic za stečajno maso, ki je neznatne vrednosti.