DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00074040
ZDR-1 člen 45, 45/1, 179. OZ člen 131, 131/1, 147, 147/1.
nesreča pri delu - odškodninska odgovornost delodajalca - dejanski delodajalec - napotitev na delo v tujini - odgovornost za ravnanje drugega - dokazna ocena
Drugo toženi stranki kot delodajalki tožnika je naložena zakonska obveznost zagotavljanja varnosti in zdravja delavca pri delu skladno s posebnimi predpisi o varnosti in zdravju pri delu (45. člen ZDR-1). Obveznost zagotavljanja varnosti in zdravja pri delu velja tudi v zvezi z napotitvijo delavca na delo v tujino (čeprav tožnik formalno ni imel položaja delavca, napotenega k uporabniku). Ob takšni izrecni zakonski obveznosti je sicer napačno materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da drugo toženi stranki ni mogoče očitati protipravnosti že zato, ker ni bila tista, ki je organizirala delo na delovišču in ga nadzirala. Dejstvo, da drugo tožena stranka ni odrejala in organizirala dela na delovišču, kjer je tožnik opravljal delo, niti ga ni nadzirala, ne izključuje njenega (morebitnega) protipravnega ravnanja in posledično odgovornosti za nastalo škodo. Okoliščina, da za škodo, ki jo je utrpel delavec, odgovarja "dejanski" delodajalec, sama po sebi ne izključuje odgovornosti "formalnega" delodajalca.
Vrhovno sodišče RS odškodninske odgovornosti formalnega delodajalca ni absolutno izključilo. Če torej delodajalec, ki mu je naložena zakonska obveznost zagotavljanja varnih in zdravih delovnih pogojev, teh ne zagotavlja, s tem krši prvi odstavek 45. člena ZDR-1. Če bi torej tožniku nastala škoda zato, ker na delovišču v tujini ne bi bilo poskrbljeno za varno delo, je škoda nedvomno v vzročni zvezi z delodajalčevo kršitvijo zakonske obveznosti zagotavljanja varnih delovnih razmer. Za odškodninsko odgovornost drugo tožene stranke so tako odločilna vprašanja protipravnosti oziroma nedopustnega ravnanja, krivde, vzročne zveze in škode. Ker pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da niti drugo toženi stranki niti njenemu delavcu v zvezi s škodnim dogodkom ni mogoče očitati protipravnosti, prvi iz razloga, ker je bilo na delovišču poskrbljeno za varnost in zdravje pri delu, tožnik pa je bil za delo tudi ustrezno usposobljen in ustrezno opremljen, drugemu pa iz razloga, ker ni bilo ugotovljeno, da bi pri delu kakorkoli ravnal nepravilno (in je torej delo opravljal tako, kot je bilo treba), je tožbeni zahtevek že na tej podlagi utemeljeno zavrnilo.
ZD člen 78, 138, 138/1, 163, 210, 210/1, 210/2, 210/2-1. ZPP člen 315, 332.
lastnoročna oporoka - vsebina oporoke - določitev dediča - veljavnost oporoke - priznanje veljavnosti oporoke - preklic priznanja pravne veljavnosti oporoke - sporna vsebina oporoke - prava volja zapustnika - sporna dejstva v zapuščinskem postopku - napotitev na pravdo v zapuščinskem postopku - vmesni sklep v zapuščinskem postopku
O spornih pravnih vprašanjih v zapuščinskem postopku ni mogoče odločiti z vmesnim sklepom, saj odločitve o pravnih vprašanjih spadajo v sklep o dedovanju. Sodna praksa (ki pa niti v teh primerih ni enotna) sicer izjemoma dopušča izdajo vmesnega sklepa v zapuščinskih postopkih (glede na naravo sklepa v teh primerih bi prej šlo za delni sklep) le v posebnih primerih, ko gre za dedovanje zaščitene kmetije (ko je sodišče s takšnim sklepom določilo prevzemnika zaščitene kmetije in premoženje, ki ga je dedoval), vendar pa v obravnavani zadevi ne gre za tak primer.
Med dediči zapustnika ne gre za spor o pravnem vprašanju. Iz listin v spisu oziroma iz trditev dedičev izhaja, da je med njimi sporna vsebina zapustnikove oporoke in sicer, da zapustnikova volja o določitvi dediča ni jasna. Če gre za vprašanje prave zapustnikove volje je to vprašanje dejanske narave. Spornega zapisa v oporoki sodišče zato ne sme razlagati samo, saj je potrebna napotitev na pravdo (prvi odstavek in 1. točka drugega odstavka 210. člena ZD).
dodatna dela - pisna zahteva - dogovor o obliki pogodbe - oblika kot pogoj za veljavnost - delno plačilo - konkludentna pripoznava dolga - pogodbena kazen za zamudo - končni obračun
Stranki se v pogodbi nista izrecno dogovorili, da je pogoj za veljavnost njunega dogovora posebna oblika (drugi odstavek 55. člena OZ), zato je pritrditi pritožbenemu stališču, da je bila v konkretnem primeru oblika dogovorjena zaradi lažjega dokazovanja pogodbene volje strank in ne kot pogoj za veljavnost. Vendar pa obličnost, dogovorjena zaradi lažjega dokazovanja, nedvoumno pomeni, da je položaj stranke, ki se na obličnost ne more sklicevati, težji, kot bi bil, če bi razpolagala s pisnim dokazom. Stranka mora v takem primeru že na trditveni ravni zadostiti podatkovnim standardom, ki jih sicer zagotavlja listina (pisno naročilo/aneks k pogodbi/ pisna potrditev naročila), iz katere bi bile razvidne vse bistvene sestavine naročila.
ZDR-1 člen 126, 126/2. ZGD-1 člen 270. ZPPOGD člen 3, 4, 4/1, 4/1-4.
plačilo za poslovno uspešnost - poslovodna oseba - razlaga pogodbe - delovna uspešnost - prejemek iz delovnega razmerja
Tako sodišče prve stopnje kot pritožba zmotno navajata, da tožnik vtožuje del plače za delovno uspešnost (drugi odstavek 126. člena ZDR-1). Iz načina določitve plačila v individualni pogodbi o zaposlitvi tožnika kot predsednika uprave namreč izhaja, da pri "spremenljivem delu plače" oziroma nagradi kot plačilu za uspešnost poslovanja ne gre za prejemek iz delovnega razmerja (torej za plačo v smislu 126. člena ZDR-1), pač pa za plačilo iz naslova poslovodenja, torej za pravico, ki izhaja iz statusno pravnega položaja tožnika kot predsednika uprave toženke, o kateri odloča nadzorni svet v skladu s pooblastili iz 270. člena ZGD-1 (ki se nanaša na prejemke članov uprave, med katerimi je tudi nagrada za poslovno uspešnost).
Iz določila tožnikove pogodbe o zaposlitvi jasno izhaja, da bi bili lahko utemeljeni le zahtevki za plačilo tistih nagrad, ki bi bile ob prenehanju tožnikove pogodbe o zaposlitvi že pridobljene (npr. za nagrado ali del nagrade za prejšnja leta oziroma za polovico nagrade prejšnjih let, katere izplačilo je odloženo za dve leti). Ker tožnik pravice do nagrade oziroma spremenljivega prejemka za leto 2017 ob prenehanju delovnega razmerja s toženko še ni pridobil, v zvezi z njo do toženke nima zahtevka.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalca - trajajoča kršitev - rok za odpoved - dokazna ocena - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - možnost nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka
Tožena stranka je v odpovedi tožnici očitala, da je med delovnim časom opravljala delo za drugo podjetje. Tožnici je torej očitala (dalj časa) trajajočo kršitev, pri takšni kršitvi pa subjektivni rok za izredno odpoved ne more poteči, dokler kršitev traja. Neutemeljene so zato pritožbene navedbe, da so očitki glede njenega preteklega ravnanja zastarani.
Pravilna je nadalje presoja sodišča prve stopnje, da gre za hujšo kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Obveznost opravljanja dela je temeljna obveznost delavca v skladu s 33. členom ZDR-1. Delavec je dolžan opravljati delo na delovnem mestu, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, v času in na kraju, ki sta določena za izvajanje dela. Ravnanje tožnice, ki je v delovnem času, ko bi morala opravljati svoje delovne obveznosti, opravljala delo za tretjo osebo (s.p.), zaradi česar je delovno mesto redoma zapuščala, te skupne odsotnosti pa so lahko trajale tudi do ene ure dnevno, predstavlja hujše kršenje obveznosti iz delovnega razmerja.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00074201
ZPP člen 2, 7, 11, 11/1, 155, 155/1, 286. ZVZD-1 člen 5. Uredba o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih (2005) člen 13. OZ člen 165, 299, 299/2, 378, 378/1. ZOdv člen 17, 17/5, 20, 20/2. ZBPP člen 11, 11/1, 11/2.
nesreča pri delu - navajanje novih dejstev in dokazov - odškodninska odgovornost delodajalca - luknja v tlaku - nova poškodba - odmera nepremoženjske škode - premoženjska škoda - tek zakonskih zamudnih obresti - potrebni stroški postopka - stroški predsodnega postopka
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je za nastalo škodo, ki je posledica delovne nesreče, odgovorna toženka. Ugotovilo je, da je bila USB plošča, ki jo je tožnik odmaknil po predlogu A. A., med delom moteča. Delo je tožnik na tem gradbišču opravljal prvi dan in ni bilo nobenih indicev, da je pod ploščo odprtina. Toženka tem ugotovitvam v pritožbi ne oporeka, zato neutemeljeno ponavlja, da je vzrok za nesrečo neskrbno ravnanje tožnika. Do nesreče je prišlo, ker toženka ni ustrezno označila nevarnega kraja in ni namestila trdnega pokrova, ki se ga ne bi moglo premakniti, čeprav je bila kot delodajalec dolžna zagotoviti varnost in zdravje pri delu (5. člen Zakona o varnosti in zdravju pri delu).
Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o tem, kolikšen delež posledic iz naslova telesnih bolečin je treba pripisati poškodbi pri delu, koliko pa poškodbi izven dela, pravilno oprlo na mnenje sodnega izvedenca medicinske stroke. Za razmejitev posledic med obe poškodbi je namreč potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. Tožnik ugotovitvi izvedenca medicinske stroke, da je najmanj 80 % težav oziroma bolečin posledica nesreče pri delu, 20 % pa padca izven dela, tekom postopka na prvi stopnji ni nasprotoval, zato sedaj v pritožbi ne more oporekati tem ugotovitvam.
Glede na to, da je tožnik od toženke dne 19. 7. 2019 zahteval plačilo odškodnine, tek zakonskih zamudnih obresti od odškodnine za nepremoženjsko škodo pa je odvisen od poziva, tožnik utemeljeno nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje, da stroški odškodninskega zahtevka niso bili potrebni v smislu prvega odstavka 155. člena ZPP.
razdelitev solastnine v nepravdnem postopku - prekinitev nepravdnega postopka za delitev stvari - napotitev na pravdo - dejanska etažna lastnina - manj verjetna pravica - domneva lastninske pravice - delitev solastnine - spor o deležih lastnikov - vlaganja v nepremičnino
Ker oba nasprotna udeleženca zatrjujeta drugačno lastniško stanje glede nepremičnine, kot izhaja iz zemljiške knjige, je sodišče prve stopnje pravilno izhajalo iz domneve iz 11. člena SPZ in njiju napotilo na vložitev tožbe.
poslovna skrivnost - varstvo poslovne skrivnosti v pravdnem postopku - pravica do posebne pritožbe - sklep procesnega vodstva med pripravami na glavno obravnavo - dovoljenost pritožbe zoper sklep procesnega vodstva
Glede sklepov, ki jih sodišče izda na podlagi 219.b člena ZPP, je sodna praksa že zavzela stališče, da predstavljajo sklepe procesnega vodstva. Po presoji pritožbenega sodišča ima enako pravno naravo tudi sklep, s katerim se prepove uporaba ali razkritje poslovne skrivnosti. Gre za incidenčno vprašanje, ki ga je treba razrešiti za to, da se doseže procesno uravnoteženo dokazovanje, pri čemer takšna odločitev ne prejudicira vsebine meritorne odločbe o tožbenem zahtevku.
ZPP člen 249, 249/1. Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (2018) člen 49, 49/3, 49/4.
stroški za delo sodnega izvedenca - dokaz s sodnim izvedencem - izvedensko mnenje - materialni stroški izvedenca - obračun in plačilo stroškov - cenik - ponudba - naprava - meritve hrupa - tresljaji in vibracije - izvid in mnenje izvedenca o strokovnih vprašanjih - ugotovitve izvedenca
Sodišče bi lahko odmero nagrade za delo sodnega izvedenca zavrnilo le, če bi bilo mnenje izdelano očitno v nasprotju s skrbnostjo dobrega strokovnjaka in izvedenec na zastavljena vprašanja ne bi odgovoril, torej če bi šlo za očitno neskrbno in nestrokovno delo.
odločanje o stroških pravdnega postopka - poseben sklep o višini stroškov - nedopustni pritožbeni razlogi
Izpodbijani sklep je sodišče prve stopnje izdalo na podlagi petega odstavka 163. člena ZPP, s katerim je stroške postopka, ki jih je že v sodbi naložilo v plačilo tožeči stranki, odmerilo tudi po višini. V pritožbi zoper sklep o stroških je zato mogoče ugovarjati le odmeri teh stroškov oziroma njihovi višini. S pritožbo zoper odločitev o stroških pa ni več mogoče izpodbijati sodbe, ki je že postala pravnomočna.
V sodni praksi je zavzeto jasno stališče, da mora delavec, ki želi doseči izdajo regulacijske začasne odredbe, pri izdaji katerih je zaradi začasne ureditve spornega pravnega razmerja potreben restriktiven pristop, za verjetno izkazati, da je odpoved podana iz očitno neutemeljenih razlogov oziroma da je izpodbijana odpoved očitno nezakonita. Tega tožnica ni izkazala z verjetnostjo. Pavšalno se je sklicevala na to, da je odpoved posledica okoliščine, da je sindikalna zaupnica in si je prizadevala urediti razmere glede nepriznanih in neizplačanih nadur, dne 25. 10. 2023 je bila s tem v zvezi na toženko naslovljena zahteva za pripoznavo dolga, vendar iz izpodbijane odpovedi izhaja, da odpoved ni povezana s sindikalnim delom tožnice, ampak je posledica očitanih kršitev. Tako v opozorilu kot odpovedi so očitane kršitve opisane, pojasnjeno je tudi, katere obveznosti je tožnica s tem kršila. Razlogi v prid ugotovitvi, da je redna odpoved iz krivdnega razloga nezakonita, da je posledica sindikalnega delovanja tožnice, v tej fazi postopka ne prevladujejo nad tistimi, ki kažejo, da je odpoved posledica očitanih kršitev.
Toženka je samostojna podjetnica in s tem gospodarski subjekt in se od nje pričakuje ravnanje dobrega gospodarstvenika, ki ima urejeno poslovanje. To velja še posebej glede tega, kako ravna z lastnim podpisom, kar je tudi podpis na štampiljki ter s prilivi in odlivi na transakcijskem računu in se ne more sklicevati, kako ni zavezana iz tega posla, ker je s poslovnim računom, njenim podpisom in njenimi posli upravljal nekdo drug, za katerega celo sama navaja, da je v finančnih težavah. Za gospodarske subjekte na trgu se pričakuje večja skrbnost kot za navadne fizične osebe, zato zatrjevanja, kako toženka ni ničesar vedela in nič ni podpisala, ne morejo omiliti njene zahtevane skrbnosti kot gospodarstvenice.
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da bi pooblaščenca morala ravnati z večjo skrbnostjo in svoje delo organizirati tako, da bi se s tožnikom lahko čim prej sestala, saj sta sklep prejela že 20. 4. 2022 in se je rok za pritožbo iztekel 28. 4. 2022. Ker pa je tožnik zbolel, bi lahko z njim komunicirala po telefonu, lahko pa bi, saj sta imela veljavno pooblastilo in potrebne podatke, vložila pritožbo, česar pa nista storila.
OZ člen 190, 190/1, 191. KPJS člen 39, 39-11. ZZUOOP člen 56, 56/7. ZIUOPDVE člen 123, 123/4. ZSPJS člen 23, 23/5, 40, 40/1. Uredba o enotni metodologiji in obrazcih za obračun in izplačilo plač v javnem sektorju (2009) člen 8. Kolektivna pogodba za zdravnike in zobozdravnike v Republiki Sloveniji (1994) člen 66. ZDR-1 člen 127, 127/4, 143, 143/1. ZPP člen 2, 2/1, 339, 339/1, 339/2, 339/2-14.
vračilo preveč izplačane plače - dodatki k plači - neupravičena pridobitev - plačilo nedolga - pridržek pravice zahtevati vračilo - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - delna razveljavitev sodbe
Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko presojo, da tožnica do notranje revizije ni vedela, da za obračun covid dodatkov ne uporablja pravilne računalniške formule. To pomeni, da tožencu ni vedoma obračunavala in izplačevala covid dodatkov v višjem znesku, kot jih je bila dolžna. Od toženca zato utemeljeno zahteva vračilo preplačila (prvi odstavek 190. člena OZ).
Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da je tožnica januarja 2021 izvedela za napako pri obračunu nadomestila plač (da izbira napačno formulo), zato bi vsa nadaljnja izplačila lahko izvršila le s pridržkom zahtevati preplačilo nazaj. Čeprav je sprejelo stališče, da je neutemeljen tožbeni zahtevek, ki se nanaša na preplačilo nadomestila plače od vključno januarja 2021 dalje, je tožencu naložilo, da iz naslova preplačila nadomestila tožnici vrne 222,00 EUR. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je s tem storilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Toženec pa v pritožbi utemeljeno opozarja še na eno kršitev, in sicer odločitev preko tožbenega zahtevka (prva odstavka 2. in 339. člena ZPP). Tožnica je zahtevek iz naslova nadomestila plače za januar 2021 uveljavljala v neto znesku 106,26 EUR, zato ji v nobenem primeru za ta mesec ni mogoče prisoditi 222,00 EUR neto, kot je to storilo sodišče prve stopnje.
Prvostopenjsko sodišče je sprejelo stališče, da bi bilo tožbenemu zahtevku v zvezi s preplačilom nadomestil plač mogoče ugoditi le, če bi tožnica potem, ko je januarja 2021 izvedela za napako pri obračunu nadomestila plače, nadaljnja izplačila izvršila s pridržkom zahtevati preplačilo nazaj. Tožnica to stališče utemeljeno izpodbija in v pritožbi pravilno poudarja, da bi 191. člen OZ sodišče lahko uporabilo le, če bi ugotovilo, da je tožnica ob pripravljanju obračunov nadomestil plač za vtoževano obdobje vedela, da so ti napačni, pa je kljub temu hotela, da toženec dobi višje nadomestilo plače, kot mu pripada in mu ga tudi izplačala.
OZ člen 425. ZIZ člen 107, 107/3, 115, 120. ZDavP-2 člen 94.
prenos terjatve v izterjavo - davčna izvršba
Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da ima davčna izvršba na podlagi 94. člena ZDavP-2 prednost pred drugimi dospelimi obveznostmi A., d. o. o. S sklepom o rubežu je sicer tožeča stranka pridobila zastavno pravico, vendar pa ta sklep o rubežu ni vpisan v noben register, ki bi dajal pravico do prednostnega plačila pred plačilom davčne obveznosti. Po stališču prvostopenjskega sodišča po prejemu sklepa o davčni izvršbi na denarno terjatev dolžnika tožena stranka ni več smela tožeči stranki plačati na podlagi sklepa o rubežu terjatve, ki ga je izdalo sodišče v izvršilnem postopku. Na podlagi sklepa o prenosu terjatve v izterjavo tožeča stranka ni postala imetnica terjatve, ampak je pridobila le procesno legitimacijo za vložitev predmetne tožbe.
oprostitev plačila sodne takse - odlog plačila sodne takse - pogoji za oprostitev plačila sodne takse - pogoji za odlog plačila sodne takse - pravna oseba - finančno, likvidnostno in premoženjsko stanje pravne osebe - blokada transakcijskega računa - ogrožanje opravljanja dejavnosti - trditveno in dokazno breme predlagatelja - pomanjkljiva trditvena in dokazna podlaga
Dejstvo, da ima tožena stranka blokirane račune, je torej sodišče prve stopnje upoštevalo, vendar pa je pravilno upoštevalo, da to dejstvo samo po sebi še ne zadostuje za ugoditev predlogom tožene stranke. Glede na določila 11. člena ZST-1, predvsem četrti in peti odstavek, je bilo na toženi stranki, da dokaže, da bi takojšnje plačilo sodnih taks ogrozilo njeno opravljanje dejavnosti, česar pa niti v trditvenem delu ni zmogla.
začasna odredba o stikih - onemogočanje izvrševanja stikov z otrokom - povzročitev škode - neupravičena odsotnost z dela - podlage za odgovornost - krivdna odgovornost - elementi odškodninske odgovornosti - sklepčnost tožbe - vzročna zveza - spor majhne vrednosti
Škoda, ki je nastala tožeči stranki kot delodajalcu ni v nikakršni vzročni zvezi z ravnanjem tožene stranke. Odnos med delodajalcem in njegovim delavcem, torej urnik prisotnosti, plačilo za čas odsotnosti in drugo, je v celoti stvar njunega dogovora. Morebitni dogovor, da delodajalec dopušča odsotnost za primer uspešnih stikov, za primer, da stiki niso uspešni, pa šteje, da mu je zaradi odsotnosti delavca nastala škoda, ne more v ničemer zavezovati tožene stranke.
kršitev pravice do izjave v postopku - dokazni predlog za zaslišanje strank - dogovor o obročnem plačilu dolga - odlog plačila dolga - načelo neposrednosti izvajanja dokazov - zavrnitev izvedbe predlaganih dokazov
S tem, ko je tožena stranka predlagala izvedbo dokaza z zaslišanjem strank za presojo trditev o obstoju ustnega dogovora o obročnem odplačilu oz. odlogu plačila ne gre za nikakršen informativen dokaz, kot zmotno navaja prvostopno sodišče, temveč gre za dokaz, ki ga je tožena stranka predlagala za ugotovitev pravno relevantnih zatrjevanih dejstev. Tožena stranka je v zadostni meri konkretizirala trditve glede obstoja ustnega dogovora o obročnem plačilu oz. odlogu plačila vtoževane terjatve, (razvidno iz 12. točka obrazložitve prvostopne sodbe), zato bi prvostopno sodišče moralo dopustiti in izvesti predlagani dokaz z zaslišanjem strank, ter omogočiti toženi stranki obravnavanje pred sodiščem.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL00082605
DZ člen 74, 110. ZPP člen 185. Statut Inženirske zbornice Slovenije (2004) člen 18.
skupno premoženje zakoncev - ugotavljanje deležev na skupnem premoženju - vrednotenje deležev vsakega zakonca - posebno premoženje zakonca - vlaganje posebnega premoženja v skupno premoženje - povečanje vrednosti nepremičnine z gradnjo - domneva o enakih deležih zakoncev - večji prispevek enega zakonca - popolnost izvedenskega mnenja - metode ocene vrednosti nepremičnine - naknadna objektivna kumulacija tožbenih zahtevkov - plačilo obrokov po pogodbi o leasingu - verzijski zahtevek - stvarna pristojnost okrajnega sodišča - stvarna pristojnost okrožnega sodišča - skupno obravnavanje tožbenih zahtevkov - razmerja med razvezanima zakoncema - vrnitev darila zaradi razveze zakonske zveze - vračanje daril po razvezi zakonske zveze - podlaga pravnega posla (kavza, causa) - darilni namen - plačilo stroškov zobozdravstvenih storitev - medsebojna pomoč zakoncev - običajna darila - vrnitev daril, nesorazmernih premoženjskemu stanju darovalca - izselitev iz nepremičnine - zamenjava ključavnice - onemogočitev dostopa do nepremičnine - plačilo uporabnine - zahtevek za plačilo uporabnine - prilagoditev tožbenega zahtevka - sprememba tožbe z razširitvijo tožbenega zahtevka - dopustitev spremembe tožbe
Toženčev vložek pri nastanku skupnega premoženja je bil ključnega pomena, saj brez njega stranki nepremičnine ne bi mogli kupiti.
Tožnica je verzijski zahtevek na plačilo obrokov za osebno vozilo postavila kot naknadno objektivno eventualno kumulacijo zahtevkov, za primer, da bi sodišče ugodilo toženčevemu zahtevku po nasprotni tožbi, da vozilo spada v skupno premoženje pravdnih strank. Čeprav gre za zahtevek, ki spada v stvarno pristojnost okrajnega sodišča, je odločitev o njem odvisna od presoje sodišča o obsegu in deležih na skupnem premoženju. Zato je odločitev sodišča, da ga obravnava hkrati z ostalimi zahtevki, pravilna. Kršitev stvarne pristojnosti, kadar okrožno sodišče obravnava spor iz pristojnosti okrajnega sodišča, tudi sicer ne predstavlja bistvene kršitve določb postopka, ki bi vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe.
Po ustaljeni sodni praksi je darilna pogodba preklicljiva le, če je bila poglavitni razlog daritve "vera v dosmrtno skupno življenje". Kavza darila ni izvirala iz čustvene naivne vere v dosmrtno skupno življenje, temveč je bila obarvana tudi z drugimi, bolj pragmatičnimi darilnimi nameni. Ne bi bilo pravično, da bi bil zakonec v negotovem položaju glede morebitnega bodočega vračila prejetih sredstev za zdravstvene storitve, ki sodijo v okvir pričakovane medsebojne pomoči zakoncev in niso vrednostno bistveno presegala premoženjskih razmer darovalke.
Vložitev ugovora zoper sklep o izvršbi, o katerem sodišče prve stopnje še ni odločalo, ne vpliva na pravilnost zaključka sodišča prve stopnje o podanosti pogojev za ustavitev izvršilnega postopka po tretjem odstavku 43. člena ZIZ.