štetje rokov - fikcija vročitve - rok za vložitev pritožbe - začetek teka roka za vložitev pritožbe - prepozna pritožba - zavrženje pritožbe kot prepozne
Obvestilo je bilo puščeno v hišnem nabiralniku 18. 11. 2022, zato se je 15 dnevni rok za dvig pisanja iztekel v soboto, 3. 12. 2022. Ker tožena stranka sodnega pisanja ni dvignila, je tega dne nastopila fikcija vročitve in se je 15 dnevni rok za vložitev pritožbe iztekel v ponedeljek, 19. 12. 2022.
sprejem v članstvo - članstvo v lovski družini - članstvo v društvu - lovska družina - lovsko društvo - pravica do združevanja
Brez dvoma ima toženka kot društvo pravico samostojno odločati o sprejemu novih članov, vendar mora hkrati vsakogar, ki želi postati njen član in izpolnjuje njene pogoje za včlanitev, sprejeti med svoje člane. V nasprotnem primeru krši njegovo ustavno pravico do združevanja, zato takemu posamezniku pripada sodno varstvo.
Tožnikova svobodna izbira je, da zaprosi za članstvo v tisti družini, ki jo izbere, obveznost sprejeti ga vanj pa je podana, čim za to izpolnjuje pogoje, predpisane v avtonomnih pravilih predmetne lovske družine.
pripor - ponovitvena nevarnost - objektivne in subjektivne okoliščine
Tako objektivne okoliščine, iz katerih izhaja teža, način in okoliščine izvršenih kaznivih dejanj izvršenih v sostorilstvu predstavljajo huda kazniva dejanja zoper življenje in telo ter zoper zakonsko zvezo, družino in otroke. Kot tudi subjektivne okoliščine, ki so oprte predvsem na okolje in razmere, v katerih obtoženca živita, in dejstvo, da sta odvisnika od prepovedanih drog, brez zaposlitve in jima kriminalna dejavnost predstavlja dodaten vir dohodka za preživetje razumno utemeljujejo sklep, da je ponovitvena nevarnost pri obeh obtožencih podana.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DEDNO PRAVO - STEČAJNO PRAVO
VSC00073914
ZD člen 130, 182, 206.
kaduciteta - postopek stečaja zapuščine - oklic neznanim upnikom
Pritožnica je spregledala, da se v primeru, če je bil začet stečaj zapuščine brez dedičev, po 1. točki 417.d člena ZFPPIPP šteje, da zapuščina preide v stečajno maso, pri čemer velja, da je ta posledica nastala z uvedbo dedovanja. V konkretnem primeru je bilo dedovanje na podlagi prvega odstavka 123. člena ZD uvedeno ob smrti zapustnice, torej dne 14. 6. 2021. V okoliščinah konkretnega primera to pomeni, da je njena zapuščina tega dne ex lege prešla v stečajno maso. Izpodbijani sklep o prehodu zapuščine v stečajno maso ima ob takšnih določbah torej le deklaratorni značaj.
sklep o zavrnitvi intervencije - sosporniška intervencija - enotni sosporniki
V obravnavanem primeru pogoji za uporabo prvega odstavka 202. člena ZPP niso izpolnjeni. Pritožnik ni stranka delovnopravnega razmerja. S strankama ni v nobenem razmerju glede na predmet tega spora. Po pravilni presoji sodišča prve stopnje se končna odločba, ki bo izdana v tej zadevi glede zakonitosti izredne odpovedi, ne bo neposredno nanašala na pritožnika.
ZPrCP člen 8, 8/1, 46, 46/5, 46/5-3. ZP-1 člen 65, 65/4, 136, 136/1, 136/1-5, 163, 163/9.
zahteva za sodno varstvo - odgovornost lastnika vozila - razbremenitev odgovornosti - obrnjeno dokazno breme - dokazno breme lastnika vozila - razbremenilni dokazi - dokazni standard - razumen dvom - alibi
Storilec je predloženimi dokazi in navedbami zagovora ob predočenju teh dokazov vsekakor vzbudil razumen (resen) dvom glede domnevanega dejstva, da je bil voznik motornega vozila, kateremu je bila izmerjena prekoračitev hitrosti.
Sodišče prve stopnje je z razlogi sodbe, da ni mogoče izključiti možnosti, da je storilec v času izvajanja zobozdravstvenih storitev prehajal med Bosno in Slovenijo, ter z navedbami, da ni predložil dokaza, da je bil v času storitve prekrška v Bosni, v škodo storilca kršilo prvi odstavek 8. člena ZPrCP. Takšne zahteve sodišča o predložitvi dokazov so v nasprotju s tem, kar (v skladu s sodno prakso) od lastnika vozila zahteva prvi odstavek 8. člena ZPrCP; sodišče je od storilca zahtevalo predložitev dokazov, ki presegajo dokazni standard razumnega dvoma.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00074133
ZDR-1 člen 162, 162/4. Direktiva Sveta 93/104/ES z dne 23. novembra 1993 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 7. ZJU člen 16. OZ člen 299, 299/2.
Sodišče prve stopnje pravilno ni uporabilo določbe takrat veljavnega četrtega odstavka 162. člena ZDR-1, ki je bila v nasprotju s 7. členom Direktive 2003/88/ES o določenih vidikih organizacije delovnega časa, pač pa je pravilno uporabilo ta člen Direktive oziroma v zvezi z njim sprejeto sodno prakso SEU in posledično Vrhovnega sodišča RS, ki stoji na stališču, da če delavec zaradi odsotnosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe, porodniškega dopusta ali dopusta za nego in varstvo otroka do 31. decembra prihodnjega leta ni mogel koristiti dopusta, lahko tega še vedno izrabi, pri čemer pa ta pravica ni neomejena, saj jo je SEU, razen izjemoma, omejilo na obdobje 15 mesecev za prenos.
Toženka je ravnala protipravno, ko tožniku po zaključku bolniškega staleža 27. 3. 2020 ni priznala pravice do plačanega letnega dopusta za leto 2018. Svoje odgovornosti se ne more razbremeniti s trditvijo, da je bil tožnik do 27. 3. 2020 v bolniškem staležu.
Pri 15-mesečnem obdobju za prenos je SEU sicer res štelo, da izguba pravice do plačanega letnega dopusta po poteku tega obdobja, razen izjemoma, ni v nasprotju z Direktivo. V teh primerih je namreč poleg varstva delavca upoštevalo tudi varstvo delodajalca in težave, ki bi jih preveliko kopičenje odsotnosti delavca lahko povzročilo organizaciji dela. V novejši zadevi C- 727/20 pa je SEU štelo, da pravica do dopusta ne ugasne niti po poteku 15- mesečnega prenosnega obdobja, če se uveljavlja pravica do plačanega dopusta, ki je bila pridobljena v referenčnem obdobju (ki v smislu Direktive pomeni obdobje, v katerem delavec pridobi pravico do letnega dopusta), v katerem je del obdobja delavec delal, če delodajalec v tem referenčnem obdobju pred nastopom delavčeve nezmožnosti za delo, ni izpolnil svoje obveznosti sodelovanja pri odobritvi in izrabi dopusta. Odločilo je, da je treba 7. člen Direktive razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, na podlagi katere pravica do plačanega letnega dopusta delavca, ki je bila pridobljena iz naslova referenčnega obdobja, v katerem je ta delavec dejansko delal, preden je bil v položaju začasne nezmožnosti za delo zaradi bolezni, ki od takrat še vedno traja, lahko ugasne, bodisi po izteku obdobja za prenos, ki ga dovoljuje nacionalno pravo, ali pa pozneje, čeprav delodajalec delavcu ni pravočasno omogočil uresničevanje te pravice.
Utemeljeno tožnik v pritožbi opozarja, da mu toženka ni omogočila uresničevanja pravice do plačanega letnega dopusta za leto 2016, saj je v času od 1. 1. 2016 do 5. 12. 2016 z vmesnimi prekinitvami delal, kar po navedenem stališču SEU predstavlja izjemo od 15-mesečnega prenosnega obdobja, po katerem pravica do plačanega letnega dopusta ugasne.
Pritožba toženke utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje glede na datum tožnikove vrnitve na delo (27. 3. 2020) in glede na 15-mesečno prenosno obdobje (ki se je izteklo 31. 3. 2020) tožniku zmotno priznalo odškodnino za celotnih 33 dni vtoževanega neizrabljenega letnega dopusta. Tožnik bi namreč po zaključku bolniškega staleža do 31. 3. 2020 lahko pravočasno izrabil le dva dneva letnega dopusta za leto 2018. Zato mu je toženka dolžna plačati odškodnino (le) za dva dneva neizkoriščenega letnega dopusta.
ogroženost otroka - pravica do izjave - vročanje listin udeležencem
S tem, ko sodišče prve stopnje pritožniku ni vročilo v izjavo listin s pravnopomembno vsebino, pri čemer so bile te pridobljene po predlogu predlagateljice, s katerimi je ta utemeljevala ogroženost obeh mladoletnih otrok, dodeljenih očetu, kar je pogoj za izdajo začasne odredbe v postopku ukrepov za varstvo koristi otrok po 157. in 161. členu DZ, in se pritožnik do njih ni mogel opredeliti, čeprav je možnost odgovora lahko utemeljeno pričakoval, kot je to razvidno iz zapisnika o naroku za začasno odredbo z dne 20. 12. 2023, je storilo procesno kršitev, saj je svojo odločitev v bistvenem oprlo na dejstva, ki izhajajo iz omenjenih listin.
Pritožba neutemeljeno navaja, da je bil tožnik zgolj imetnik po 26. členu SPZ in ne posestnik dostopa in spornega dela objekta. Imetnik je oseba, ki izvršuje dejansko oblast nad stvarjo za nekoga drugega in je dolžan ravnati po njegovih navodilih. Imetništvo pomeni samo določeno pooblastilno razmerje do stvari. Da bi bilo to podlaga izvrševanja dejanske oblasti, v postopku ni bilo ugotovljeno, prav tako ni bilo ugotovljeno, da je obstajala tožnikova dolžnost ravnati se po navodilih (ne pokojnih, ne po njuni smrti po navodilih partnerke). Razmerja odvisnosti in podrejenosti med tožnikom in pokojnima ni bilo. Zato je neutemeljeno pritožbeno zavzemanje o tožnikovem statusu detentorja. Velja dodati, da tudi sicer zgolj morebitna gospodarska odvisnost ne zadošča za opredelitev razmerja posestnik - detentor, ampak se mora detentor pri izvajanju dejanske oblasti nad stvarjo obnašati, kot da je instrument gospodarja (posestnika), ki v pogledu stvari ne more postopati brez gospodarjevih navodil.
KZ-1 člen 70b, 220, 220/1. ZKP člen 367, 492, 492/5.
kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari - varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti - pravica oškodovanca do pritožbe - dovoljenost pritožbe
Zoper sklep o varnostnem ukrepu obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti po 70.b členu KZ-1 pritožba oškodovancev izrecno ni dovoljena. Stranka na podlagi napačnega pravnega pouka ne more pridobiti več pravic, kot ji gre po petem odstavku 492. člena ZKP.
Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da splošna klavzula iz Sporazuma o ureditvi medsebojnih razmerij ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi o tem, da so medsebojno izpolnjene vse obveznosti iz delovnega razmerja in da ni odprtih zadev na strani delodajalca, velja tudi za konkurenčno klavzulo za čas po prenehanju delovnega razmerja. Dogovor o konkurenčni klavzuli je poseben pogodbeni dogovor z učinki po prenehanju delovnega razmerja, ki je vključen v pogodbo o zaposlitvi kot pogodbo delovnega prava. Čeprav tožeča stranka v pritožbi navaja, da je ob sklenitvi Sporazuma toženca opozorila na obveznost obveščanja, če se bo zaposlil pri drugi konkurenčni družbi, to ne vpliva na prenehanje veljavnosti konkurenčne klavzule oziroma sporazumno odpoved zahtevkom iz tega naslova.
Tožeča stranka se je s Sporazumom o ureditvi medsebojnih razmerij ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi veljavno odpovedala uveljavljanju denarnim zahtevkom v bodoče, kar vključuje tudi plačilo pogodbeni kazni zaradi kršitve varovanja poslovne skrivnosti in osebnih podatkov. Pogodbena kazen, ki jo tožeča stranka vtožuje v tem sporu, je primer stranske pogodbene obveznosti. Zato toženec v pritožbi utemeljeno opozarja na zmotno razlogovanje sodišča prve stopnje (da določb Sporazuma ni mogoče razlagati, kot da se nanaša tudi na zakonsko obveznost varovanja poklicne skrivnosti) in da mora posledično tožeči stranki plačati pogodbeno kazen zaradi kršitve te obveznosti. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi sodišče prve stopnje moralo poleg tožbenega zahtevka za plačilo pogodbene kazni zaradi kršitve varstva osebnih podatkov zavrniti tudi tožbeni zahtevek za plačilo pogodbene kazni zaradi kršitve varovanja poslovne skrivnosti.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00074207
ZObr člen 97č, 97e. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3, 17. Direktiva Sveta z dne 12. junija 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav varnosti in zdravja delavcev pri delu člen 2, 2-2. Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 4, 4-2. KPJS člen 46.
stalna pripravljenost - neposredna uporaba direktive - delovni čas - vojak - usposabljanje vojakov - straža - varovanje državne meje
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da se glede na značilnosti in smisel vojaških vaj in usposabljanj zahteva vzpostavitev oziroma posnemanje takšnih pogojev, kot bi veljali v izrednih ali vojnih razmerah, kot tudi, da sistem rotacije zaradi tega ne bi bil primeren, sistem rotacije ali načrtovanje delovnega časa bi tudi škodoval dobri izvedbi te dejavnosti.
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je stražo mogoče organizirati v sistemu rotacij, kot se opravlja sedaj na več vojaških objektih, ki se varujejo v sistemu 12-urnih izmen, torej v obliki izmenskega dela brez pripravljenosti. Sodišče druge stopnje kot pravilnega povzema prvostopni zaključek, da je dejavnost straže spadala v običajno službo v mirnem času, brez posebnosti, tako da ni šlo za posebno dejavnost oboroženih sil, ampak za povsem redno mirnodobno delovno nalogo v vojski. Tudi zatrjevana okoliščina, da pripadniki Slovenske vojske nosijo orožje in gre za posebno bojno nalogo v miru, ne pomeni, da gre za dejavnost v okviru začetnega usposabljanja, saj se na stražo razporejajo zgolj visoko izurjeni pripadniki Slovenske vojske. Prav tako pa straža ni vojaška operacija v smislu Direktive 2003/88/ES, katere namen je, kot izhaja iz obrazložitve sodbe C-742-19, določitev minimalnih zahtev za izboljšanje življenjskih in delovnih razmer delavcev. Zato je presoja, da straža ne predstavlja vojaške operacije v pravem pomenu besede v smislu izjeme od uporabe direktive, pravilna.
Podobno kot glede straže je sodišče prve stopnje zaključilo tudi glede varovanja državne meje, ko so pripadniki Slovenske vojske zagotavljali podporo Policiji. Teže in obsega migracij ni mogoče označiti za izredni dogodek, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, prav tako pa varnost ne bi bila ogrožena, če bi bila spoštovana vsa pravila Direktive 2003/88/ES. Slovenska vojska je izvajala varovanje državne meje že od leta 2015, torej ne gre za izredni dogodek.
ZZUOOP člen 56, 56/7. ZIUOPDVE člen 123, 123/4. Uredba o enotni metodologiji in obrazcih za obračun in izplačilo plač v javnem sektorju (2009) člen 3, 8. OZ člen 190, 190/1, 191.
vračilo preveč izplačanega dela plače - COVID-19 - dodatek k plači - neupravičena obogatitev - plačilo nedolga - zmota pri plačilu nedolga - pravica zahtevati nazaj - delna razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje
Toženka v pritožbi navaja, da tožnici ni bilo sporno, kako se pravilno obračuna Covid dodatek. Tožnica ni trdila, da je prišlo do preplačila, ker ni poznala predpisov. Zatrjevala je, in to glede na ugotovitev sodišča prve stopnje tudi dokazala, da je toženki izplačala previsok Covid dodatek zaradi napačne izbire formule, torej toženki ni želela plačati višji dodatek, kot ji je pripadal. Toženka ne oporeka ugotoviti sodišča prve stopnje, da je bil Covid dodatek obračunan v napačnem znesku nehote, zaradi napake. Pri vračanju v primeru neupravičene obogatitve po 190. členu OZ ni odločilno, ali je bil plačnik dovolj skrben, zato toženka neutemeljeno vztraja, da bi morala tožnica januarja 2021 ob ugotovljenih nepravilnostih pri obračunu plače izvesti kontrolo obračuna celotne plače. Tožnica je šele v postopku notranje revizije odkrila, da je toženki napačno obračunavala Covid dodatek, kar pomeni, da ji ni ne zavestno ne hote obračunala in izplačala previsok Covid dodatek.
Tožnica v pritožbi utemeljeno nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da ker je januarja 2021 izvedela za napako pri obračunu decembrske plače, bi lahko nadaljnja plačila izvedla le s pridržkom zahtevati nazaj po 191. členu OZ. Plačnik si mora pridržati pravico zahtevati plačilo nazaj le, kadar vedoma plača nekaj, kar ni dolžan, ne pa tudi v primeru, če plačuje nekaj v zmoti. V takem primeru si niti ne more pridržati pravice terjati plačilo nazaj, saj se ne zaveda, da plačuje neobstoječ dolg. Stališče sodišča prve stopnje, da bi si tožnica morala pridržati pravico terjati plačilo nazaj, bi bilo lahko pravilno le, če bi se ugotovilo, da je tožnica marca 2021, ko je naredila obračun nadomestila plače za februar 2021, vedela, da je toženki obračunala previsoko nadomestilo in ji takšno nadomestilo tudi zavestno izplačala. Tega sodišče prve stopnje, zaradi zgrešenega materialno pravnega stališča, da ugotovitev napake pri obračunu decembrske plače pomeni, da bi si tožnica morala pridržati tudi vračilo plače za februar 2021, ni ugotavljalo. Zgolj dejstvo, da je tožnica januarja 2021 izvedela, da je storila napako pri obračunu decembrske plače, ne pomeni, da je marca 2021, ko je obračunala in plačala nadomestilo plače za februar 2021, vedela, da je obračun napačen in je kljub temu toženki plačala previsoko nadomestilo februarske plače.
V sodni praksi je zavzeto jasno stališče, da mora delavec, ki želi doseči izdajo regulacijske začasne odredbe, pri izdaji katerih je zaradi začasne ureditve spornega pravnega razmerja potreben restriktiven pristop, za verjetno izkazati, da je odpoved podana iz očitno neutemeljenih razlogov oziroma da je izpodbijana odpoved očitno nezakonita. Tega tožnica ni izkazala z verjetnostjo. Pavšalno se je sklicevala na to, da je odpoved posledica okoliščine, da je sindikalna zaupnica in si je prizadevala urediti razmere glede nepriznanih in neizplačanih nadur, dne 25. 10. 2023 je bila s tem v zvezi na toženko naslovljena zahteva za pripoznavo dolga, vendar iz izpodbijane odpovedi izhaja, da odpoved ni povezana s sindikalnim delom tožnice, ampak je posledica očitanih kršitev. Tako v opozorilu kot odpovedi so očitane kršitve opisane, pojasnjeno je tudi, katere obveznosti je tožnica s tem kršila. Razlogi v prid ugotovitvi, da je redna odpoved iz krivdnega razloga nezakonita, da je posledica sindikalnega delovanja tožnice, v tej fazi postopka ne prevladujejo nad tistimi, ki kažejo, da je odpoved posledica očitanih kršitev.
ZGD-1 člen 236, 236/2, 237, 237/1, 237/2, 237/7, 238, 238/4.
statut delniške družbe (d. d.) - ničnost - prenos delnic - soglasje družbe za prenos delnic - utemeljeni razlogi za odklonitev dovoljenja za prodajo delnic - konkretizacija razloga - informativni dokaz - nadomeščanje pomanjkljivih trditev z dokazi
Sodišče prve stopnje je pravilno razlagalo obstoječo sodno prakso, iz katere izhaja, da obstaja več ravni konkretizacije razlogov za odklonitev dovoljenja za pridobitev delnic. Prva je zakonska, to je zgoraj citirani 237. člen ZGD-1, druga je konkretizacija odklonitvenih razlogov v statutu posamezne družbe, kjer morajo biti ti razlogi že natančneje določeni, torej bolj natančno kot v samem zakonu. Ne zadošča, da je v statutu zakonski razlog le prepisan, pač pa mora biti statut konkretnejši od zakona. Tretji nivo pa je sam sklep, s katerim v posameznem primeru organ družbe, ki je pristojen za odločanje o izdaji dovoljenja, izdajo slednjega odkloni. Organ mora obrazložiti, zakaj so pri točno določenem pridobitelju podani razlogi, ki preprečujejo prenos in kakšni so ti razlogi. Ne zadostuje samo prepis določb statuta.
poslovna skrivnost - varstvo poslovne skrivnosti v pravdnem postopku - pravica do posebne pritožbe - sklep procesnega vodstva med pripravami na glavno obravnavo - dovoljenost pritožbe zoper sklep procesnega vodstva
Glede sklepov, ki jih sodišče izda na podlagi 219.b člena ZPP, je sodna praksa že zavzela stališče, da predstavljajo sklepe procesnega vodstva. Po presoji pritožbenega sodišča ima enako pravno naravo tudi sklep, s katerim se prepove uporaba ali razkritje poslovne skrivnosti. Gre za incidenčno vprašanje, ki ga je treba razrešiti za to, da se doseže procesno uravnoteženo dokazovanje, pri čemer takšna odločitev ne prejudicira vsebine meritorne odločbe o tožbenem zahtevku.
Odločitev o obstoju življenjske skupnosti iz prvega odstavka 12. člena ZZZDR oziroma prvega odstavka 4. člena DZ ima pravni učinek samo v stvari, v kateri je bilo to vprašanje rešeno. Glede na navedeno zakonsko določbo je torej ugotovitev o razpadu zunajzakonske skupnosti v postopku o določitvi preživnine odločilna le v navedenem postopku. V drugih postopkih, torej tudi v postopku glede priznanja pravice do vdovske pokojnine, pa je vprašanje obstoja zunajzakonske skupnosti treba ponovno ugotavljati.
Neutemeljene so pritožbene navedbe, da ni izkazanih vseh elementov zunajzakonske skupnosti. Iz izvedenega dokaznega postopka povsem jasno izhaja, da sta pokojni in tožnica dolga leta živela v zunajzakonski skupnosti, na istem naslovu, imata tudi dva skupna otroka. V letu 2008 je prišlo do zdravstvenih težav na strani pokojnega, ki so očitno bistveno vplivale tudi na samo vsebino medsebojnih odnosov med pokojnim in tožnico. Tožnica je namreč prevzela celotno skrb za družino, ki je bila v relevantnem obdobju v težki finančni stiski.
Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje, da so tudi zaslišane priče pojasnile, da je šlo v tem primeru nedvomno za zunajzakonsko skupnost, da torej le-ta ni razpadla.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00074201
ZPP člen 2, 7, 11, 11/1, 155, 155/1, 286. ZVZD-1 člen 5. Uredba o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih (2005) člen 13. OZ člen 165, 299, 299/2, 378, 378/1. ZOdv člen 17, 17/5, 20, 20/2. ZBPP člen 11, 11/1, 11/2.
nesreča pri delu - navajanje novih dejstev in dokazov - odškodninska odgovornost delodajalca - luknja v tlaku - nova poškodba - odmera nepremoženjske škode - premoženjska škoda - tek zakonskih zamudnih obresti - potrebni stroški postopka - stroški predsodnega postopka
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je za nastalo škodo, ki je posledica delovne nesreče, odgovorna toženka. Ugotovilo je, da je bila USB plošča, ki jo je tožnik odmaknil po predlogu A. A., med delom moteča. Delo je tožnik na tem gradbišču opravljal prvi dan in ni bilo nobenih indicev, da je pod ploščo odprtina. Toženka tem ugotovitvam v pritožbi ne oporeka, zato neutemeljeno ponavlja, da je vzrok za nesrečo neskrbno ravnanje tožnika. Do nesreče je prišlo, ker toženka ni ustrezno označila nevarnega kraja in ni namestila trdnega pokrova, ki se ga ne bi moglo premakniti, čeprav je bila kot delodajalec dolžna zagotoviti varnost in zdravje pri delu (5. člen Zakona o varnosti in zdravju pri delu).
Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o tem, kolikšen delež posledic iz naslova telesnih bolečin je treba pripisati poškodbi pri delu, koliko pa poškodbi izven dela, pravilno oprlo na mnenje sodnega izvedenca medicinske stroke. Za razmejitev posledic med obe poškodbi je namreč potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. Tožnik ugotovitvi izvedenca medicinske stroke, da je najmanj 80 % težav oziroma bolečin posledica nesreče pri delu, 20 % pa padca izven dela, tekom postopka na prvi stopnji ni nasprotoval, zato sedaj v pritožbi ne more oporekati tem ugotovitvam.
Glede na to, da je tožnik od toženke dne 19. 7. 2019 zahteval plačilo odškodnine, tek zakonskih zamudnih obresti od odškodnine za nepremoženjsko škodo pa je odvisen od poziva, tožnik utemeljeno nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje, da stroški odškodninskega zahtevka niso bili potrebni v smislu prvega odstavka 155. člena ZPP.
razdelitev solastnine v nepravdnem postopku - prekinitev nepravdnega postopka za delitev stvari - napotitev na pravdo - dejanska etažna lastnina - manj verjetna pravica - domneva lastninske pravice - delitev solastnine - spor o deležih lastnikov - vlaganja v nepremičnino
Ker oba nasprotna udeleženca zatrjujeta drugačno lastniško stanje glede nepremičnine, kot izhaja iz zemljiške knjige, je sodišče prve stopnje pravilno izhajalo iz domneve iz 11. člena SPZ in njiju napotilo na vložitev tožbe.
nastanek invalidnosti - zaključeno zdravljenje - dokazna ocena izvedenskega mnenja
Sodišče prve stopnje je svojo odločitev utemeljeno oprlo na strokovno prepričljivo izvedensko mnenje. Ključno za ugotovitev invalidnosti je, da sprememb v zdravstvenem stanju ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije. Izvedenski organ po proučitvi medicinske dokumentacije ugotavlja, da pri tožniku zaenkrat niti diagnostika, kot tudi ne zdravljenje, ni bilo opravljeno v taki meri, da bi bilo mogoče govoriti o dokončnem zdravstvenem stanju. Glede vprašanja, kdaj je zdravljenje dokončno, pa je potrebno presojati vsak primer posebej. Pritožbeno sodišče je že zavzelo stališče, da se glede na definicijo invalidnosti, kot je podana v prvem odstavku 63. člena ZPIZ-2, v invalidskem postopku ugotavlja delazmožnost po zaključenem zdravljenju. Bistveno pri tem je, da gre za trajnejše spremembe v zdravstvenem stanju, za razliko od začasne nezmožnosti za delo.