ZUJIK člen 45, 45/1, 45/2, 48a. Pravilnik o merilih za doseganje naziva prvak in vrhunski glasbenik (2008) člen 4, 4/2. ZUP člen 4, 67, 67/2. ZJU člen 24, 24/1, 25, 39.
razlika v plači - uvrstitev v plačni razred - prvak - nepopolna vloga - javnopravna zadeva
Med strankama je sporno, ali tožniku pripada naziv prvak (48.a člen ZUJIK) od 1. 5. 2016 ali od 12. 5. 2016, na to pa se navezuje višina pripadajoče mu plače. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko presojo, da za trajanje te pravice ne more biti odločilno, kdaj je tožnik dopolnil vlogo. Ključno je, da je vlogo za dodelitev naziva vložil 25. 4. 2016, torej še pred iztekom naziva, ki mu je bil tedaj dodeljen do 30. 4. 2016, ter da je z njo zahteval dodelitev naziva za čas od 1. 5. 2016 dalje. Datum vložitve te vloge in njena jasna ter časovno opredeljena zahteva (priznanje naziva od 1. 5. 2016) tudi po presoji pritožbenega sodišča utemeljujeta dodelitev naziva za čas od 1. 5. 2016 dalje.
jubilejna nagrada - odločitev brez glavne obravnave - delovno razmerje pri delodajalcih - pravnomočna sodna odločba - nezakonitost odpovedi - izvršitev pravnomočne sodbe odločbe - sprememba izpodbijane sodbe
Delavec ne more imeti hkrati dveh delovnih razmerij za polni delovni čas. Po datumu zaposlitve delavca pri novem delodajalcu za polni delovni čas sodišče temu delavcu ne more priznati delovnega razmerja še pri prejšnjem delodajalcu. Vendar je sodišče v individualnem delovnem sporu v zvezi z zakonitostjo odpovedi to očitno storilo, saj je bila izdana sodba, po kateri je bil tožnik reintegriran za nazaj, od dneva prenehanja delovnega razmerja, brez izvzetega časa, ko je bil zaposlen pri drugem delodajalcu, česar tudi sodišče druge stopnje v tisti zadevi ni saniralo oz. ni moglo sanirati. Zmoten pa je zaključek sodišča prve stopnje, da je že na podlagi tega dejstva tožniku treba priznati tudi pravico do delovne dobe, kot da je bila ta opravljena v javnem sektorju in posledično ugotoviti, da je tožnik izpolnjeval pogoj 20 let delovne dobe v javnem sektorju ter s tem pridobil pravico do jubilejne nagrade.
odmera invalidske pokojnine - I. kategorija invalidnosti - datum nastanka invalidnosti - nova invalidnost - valorizacijski količnik
Sodišče je ustrezno pojasnilo, zakaj je glede na leto uveljavitve tožničine pokojnine v letu 2020 uporabljen pravilen valorizacijski količnik. Pomemben je datum nastanka nove invalidnosti in ne datum sodne odločbe.
ZDR-1 člen 137, 137/1, 137/3, 137/7, 137/8. ZZVZZ člen 13, 13/2, 13/2-2, 29, 31, 31/1, 31/3, 31/4, 80, 80/3, 81, 81/2, 82. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) člen 137, 137/1, 137/2, 139, 229, 229/2, 229/5, 229/5-3, 232, 232/1, 234, 234/1, 236, 239. ZDSS-1 člen 7. ZUP člen 218. ZPP člen 125a, 125a/4.
razlika v nadomestilu - nadomestilo plače za čas zadržanosti od dela - poškodba pri delu - vzrok začasne nezmožnosti za delo - vezanost na upravno odločbo - razveljavitev prvostopenjske sodbe - nadomestilo za neizrabljen letni dopust - odpravnina
Glede na materialnopravno podlago, ki ureja pristojnost osebnega zdravnika in imenovanega zdravnika ter postopek ugotavljanja vzroka oziroma razloga začasne nezmožnosti za delo, je ključno, da sta tako osebni zdravnik kot tudi imenovani zdravnik oziroma zdravstvena komisija pristojna, da presodita, kaj je vzrok za začasno nezmožnost za delo. Vprašanje vzroka za začasno nezmožnost za delo je vprašanje, ki glede na citirano pravno podlago nedvomno predstavlja samostojno pravno kategorijo. Kot takšno je tudi predmet odločanja o glavni stvari, o kateri najprej odloča upravni organ in nadalje (v primeru uporabe nadaljnjih pravnih sredstev) socialno sodišče. V predsodnem postopku in nato v socialnem sporu tako ni nujno, da je sporno razmerje zgolj v tem, ali je delavec (zavarovanec) upravičen do bolniškega staleža v določenem časovnem obdobju, temveč je lahko sporno izključno vprašanje, ali je začasna nezmožnost za delo posledica bolezni, poškodbe pri delu ali kakšnega drugega vzroka.
Delovno sodišče je po načelu prirejenosti na dokončne in pravnomočne odločbe upravnega organa v tem postopku vezano, ne more preizkušati pravilnosti izdanih odločb in ni upravičeno poseči vanje ter za isto časovno obdobje ugotavljati drugačnega razloga za začasno nezmožnost za delo, kot pa je naveden v slednjih.
ZPP člen 279b, 279b/5. ZDimS člen 13. Pravilnik o oskrbi malih kurilnih naprav, dimnih vodov in zračnikov pri opravljanju javne službe izvajanja meritev, pregledovanja in čiščenja kurilnih naprav, dimnih vodov in zračnikov (2004) člen 4. ZPIZ-2 člen 413, 413/1.
poklicno zavarovanje - dimnikar - vzorčni postopek
Sodišče prve stopnje je pravilno kot bistveno upoštevalo, da je tožnik v vtoževanem obdobju opravljal delo na delovnem mestu dimnikar. Gre za delovno mesto, za katero je ob uveljavitvi ZPIZ-1 veljala zavarovalna doba s povečanjem, kar pomeni, da mu je toženka dolžna, enako kot ostalim delavcem, skladno s prvim odstavkom 413. člena ZPIZ-2 plačati prispevke za poklicno zavarovanje.
ZPP člen 125a, 213, 213/2, 238, 263, 287, 287/2, 289, 289/3, 298, 298/2. ZDR-1 člen 87, 89, 89/1, 89/1-1. ZDSS-1 člen 34.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - zavrnitev dokaznih predlogov - utemeljenost odpovednega razloga - ekonomski razlog - organizacijski razlog - osebna okoliščina - kršitev prepovedi diskriminacije - vodenje pravdnega postopka - izvedba dokaza z zaslišanjem strank
Tžena stranka tožnici ni odpovedala pogodbe o zaposlitvi zaradi upada naročil in slabih poslovnih rezultatov, temveč zaradi izvedbe reorganizacije delovnega procesa - delovnega mesta nabavno/prodajni referent. Sodišče je zato pravilno kot neprimeren zavrnilo dokazni predlog tožnice, s katerimi je želela dokazati, da so manjša nihanja v poslovanju toženke ob koncu leta in začetku novega leta, običajna. Navedeno za odločitev ni bilo relevantno.
Odločanje o organizaciji delovnega procesa je v pristojnosti delodajalca in mu utemeljenosti organizacijskih sprememb ni treba posebej dokazovati. Zato se tožnica v pritožbi neutemeljeno sklicuje, da bi tožena stranka morala dokazati ekonomski razlog, in sicer slabše poslovne rezultate na trgih, kjer naj bi svoje delo opravljala tožnica. Zadošča, da je tožena stranka ugotovila, da glede na obseg dela niso več potrebovali enega delavca na delovnem mestu nabavno prodajni referent, in da je reorganizirala delo z razporeditvijo tožničinih nalog na sodelavce. Gre za poslovno odločitev delodajalca, ki sodi v pristojnost tega delodajalca in v katero sodišče ne more posegati. Dejstva, da je bilo delovno mesto tožnice ukinjeno in dela prerazporejena med ostale obstoječe zaposlene, pa tožnica ne prereka. Prav tako tožnica ni trdila, da bi v tem času tožena stranka zaposlovala nove delavce na delovnem mestu prodajno nabavni referent.
SZ-1 člen 26, 38, 41, 44, 44/1. Pravilnik o merilih za določitev prispevka etažnega lastnika v rezervni sklad in najnižji vrednosti prispevka (2004) člen 4, 4/3, 5.
večstanovanjska stavba - plačilo sredstev v rezervni sklad - ureditev razmerij med etažnimi lastniki - terjatev rezervnega sklada - povišanje prispevka etažnih lastnikov v rezervni sklad - načrt vzdrževanja - ocena stroškov - zbor etažnih lastnikov - posel rednega upravljanja - potrebna večina etažnih lastnikov - izvrševanje lastninske pravice - vsebina zapisnika - dokazno breme - spor majhne vrednosti
Poleg formalne pravilnosti zapisnika se za veljavnost sklepa o višjem vplačilu v rezervni sklad zahteva tudi izpolnjenost zakonsko predpisanih predpostavk. Višji prispevek se lahko določi zgolj v povezavi z načrtom vzdrževanja. Ta je bil veljavno sprejet. Etažni lastniki so glasovali o vsakem predlaganem vzdrževalnem delu posebej, posamezni sklepi so bili sprejeti z zadostno večino in v njih je bil določen način financiranja (plačilo iz sredstev rezervnega sklada stavbe). Pred glasovanjem je bil za večino del predstavljen okvirni strošek.
Sredstva rezervnega sklada niso namenjena zgolj poravnavi stroškov vzdrževanja, ki so predvideni v sprejetem načrtu vzdrževanja, temveč tudi drugih (dodatnih) del, vezanih na učinkovitejšo rabo energije, plačilu izboljšav, nujnih vzdrževalnih del, odplačevanju v te namene najetih posojil in zalaganju stroškov izterjave plačil v rezervni sklad.
odločitev o pravdnih stroških - potrebnost stroškov
Pripravljalne vloge, v katerih stranka le ponavlja, kar je že predhodno navedla, za postopek niso potrebne. Ponavljanje že podanih navedb namreč ne pripomore k razrešitvi spora. Prav nasprotno. Tako ravnanje sodišče le po nepotrebnem obremenjuje s prebiranjem vlog z že podanimi istovrstnimi navedbami.
Izjava stranke, da izvedenskemu mnenju ne nasprotuje, ima enak učinek, kot če izjave sploh ne poda.
obnova postopka - zavrženje predloga - nedovoljen razlog za obnovo postopka
Tožnik v predlogu za obnovo postopka v bistvu niti ne uveljavlja, da je podan razlog po 2. točki 394. člena ZPP, temveč se ne strinja z materialnopravno presojo sodišča prve stopnje, kot je razvidna iz pravnomočne sodbe. Tožnik namreč v predlogu za obnovo postopka in tudi v obširni pritožbi navaja, da je sodišče, pred njim pa tudi tožena stranka, zmotno uporabilo materialno pravo in da je bila zaradi tega pokojninska osnova napačno izračunana. Glede na navedeno so torej neutemeljene pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje obnoviti postopek in ponovno presojati, ali je bila pokojninska osnova pravilno izračunana.
ZDR-1 člen 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2. KZ-1 člen 251, 251/3. ZKP člen 236. Odlok o načinu izpolnjevanja pogoja prebolevnosti, cepljenja in testiranja za zajezitev širjenja okužb z virusom SARS-CoV-2 (14.09.2021) člen 10a. ZJU člen 93.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev delovnih obveznosti z znaki kaznivega dejanja - seznanitev - zagovor delavca - pisna obdolžitev - možnost nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka
Zagovor delavca ni formaliziran postopek s posebnimi procesnimi zagotovili in ga ni mogoče šteti za dokazni postopek niti primerjati s kazenskim postopkom. Ključno je, da delodajalec delavca seznani z očitki in konkretizira kršitve tako v pisni obdolžitvi kot v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, tej zahtevi pa je toženka zadostila. Očitane kršitve v izredni odpovedi se ujemajo z očitanimi kršitvami v pisni seznanitvi. Razlika je le v številu očitanih kaznivih dejanj, to pa ne vpliva na zakonitost odpovedi.
Tožnik sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da ni upoštevalo, da ponarejenega potrdila niti v službi niti drugje ni uporabil. Za obstoj kaznivega dejanja ponarejanja listin ni potrebno, da bi takšno listino tožnik dejansko uporabil. Ena od izvršitvenih oblik kaznivega dejanja ponarejanja listin pomeni hranjenje takšne listine z namenom uporabe. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bila listina ponarejena, glede na mesto najdbe te listine, tj. v tožnikovi denarnici (kjer je bila dobro vidna), pa tudi, da je tožnik listino hranil z namenom nadaljnje uporabe. Na namen nadaljnje uporabe kaže tudi obstoj listine v fizični obliki.
ZP-1-UPB3 člen 106, 106/1, 155, 155/1, 155/1-5. ZCes-2 člen 2, 2/1, 2/1-38, 11, 11/1, 11/1-8. ZPrCP člen 105, 105/1, 105/1-4, 107, 107/2.
nekategorizirana cesta - parkirišče - objektivna identiteta med obdolžilnim predlogom in sodbo - poprava predloga - preizkus alkoholiziranosti - odklonitev strokovnega pregleda
Res se je prekršek zgodil na zemljišču v zasebni lastnini, vendar je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, da je parkirišče izpolnjevalo pogoje za nekategorizirano cesto, da je bilo prosto dostopno vsem udeležencem prijavljene javne prireditve in da je imelo parkirišče tudi upravljavca. Iz fotografij kraja dogodka je razvidno, da je bilo zemljišče označeno kot parkirišče. Obdolžena je bila torej v času storitve prekrška udeleženka v javnem prometu.
Neutemeljene so pritožbene trditve, da niti zakon niti podzakonski predpis ne določa, da bi morala biti oseba, ki podaja oceno delovne uspešnosti, celo leto nadrejena osebi, ki jo ocenjuje, ter da lahko generalni direktor oziroma uprava imenuje kogarkoli za izdelavo ocene, se pravi tudi osebo, ki dejansko ni nadrejena ali pa ni nadrejena daljše obdobje. Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje navedeno ne izhaja, saj je sodišče le ugotovilo, da je izpodbijano oceno tožnici podala A. A., ki je postala urednica programa B. šele 1. 12. 2021 in da slednja dela tožnice ni poznala. Ker tožena stranka navedenega argumentirano ni prerekala, je sodišče ob upoštevanju 214. člena ZPP štelo, da gre za priznana dejstva. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da tožena stranka ni podala nobenih navedb in dokaznih predlogov, da se je ocenjevalka z delom tožnice v letu 2021 seznanila kako drugače, četudi v tem letu 11 mesecev ni bila tožničina nadrejena delavka. Torej sodišče prve stopnje se ni postavilo na stališče, ki ga tožena stranka zatrjuje v pritožbi.
ZPP člen 11, 11/1, 302, 302/3. ZDR-1 člen 13, 82, 82/1. OZ člen 86.
ničnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi - razsodnost - sprememba sestave senata - načelo neposrednosti - izvedenec psihiatrične stroke - dokazna ocena izvedenskega mnenja - osebni zdravnik - sprememba odločitve o pravdnih stroških
Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da bi moral tožnik dokazati, da je odpoved podal v fazi izgubljenega stika z realnostjo oziroma da ni razumel pomena odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožnik svojega dokaznega bremena ni zmogel, sodišče prve stopnje je njegovo izpoved in izpoved njegove osebne zdravnice pravilno štelo za manj prepričljivi od ugotovitev sodne izvedenke medicinske stroke za področje psihiatrije in prič, ki so bile zaslišane v zvezi z dogodki ob odpovedi.
V premoženjskopravnem delovnem sporu ne veljajo pravila o obrnjenem dokaznem bremenu. Če delavec meni, da mu delodajalec dolguje plačilo za delo, mora navesti dejstva, ki to potrjujejo, in v potrditev teh dejstev ponuditi dokaze. Dokazno breme, da je poravnal vse obveznosti do delavca iz naslova delovnega razmerja je na delodajalcu, vendar šele, ko delavec dokaže, da je ta obveznost nastala. Sodišče prve stopnje pa je v obravnavani zadevi spregledalo, da je bil prvi pogoj - dokaz nastanka oz. obstoja terjatve v obravnavani zadevi izpolnjen, saj med strankama delovno razmerje tožnika pri toženki v relevantnem časovnem obdobju kakor tudi višina plač in stroškov v zvezi z delom ter obeh regresov za letni dopust glede na predložene plačilne liste niso bili sporni. Dokazno breme, da je poravnal vse obveznosti do delavca (oz. da so le-te na kakršenkoli drugačen način v celoti prenehale) je tako prešlo na delodajalca, torej na toženko. Res je, da je toženka določene trditve in dokazne predloge v tej smeri podala, vendar pa jih je sodišče prve stopnje glede na zmotno materialnopravno stališče, da je dokazno breme s tem v zvezi na tožniku in ne na toženki zmotno ocenilo ter dejansko spoznavno krizo (ko ni moglo zanesljivo ugotoviti, ali je prišlo do prenehanja dela ali celotne terjatve tožnika do toženke) na podlagi 215. člena ZPP zaradi zmotne porazdelitve dokaznega bremena rešilo v škodo tožnika, tako da je tožbeni zahtevek zavrnilo.
Neuspešno je pritožbeno zatrjevanje, da se sodišče prve stopnje do določenih dokaznih listin ni opredelilo oziroma jih ni "vzelo v podlago" sklepa. V tem delu pritožba uveljavlja relativno procesno kršitev po prvem odstavku 339. člena v zvezi z 8. členom ZPP, vendar pa v zvezi s tem podaja zgolj pavšalne navedbe, da bi bila v nasprotnem primeru (če bi se sodišče prve stopnje do teh dokazov opredelilo in jih presodilo) odločitev drugačna. Konkretnih razlogov, katera pravnorelevantna dejstva sta tožnika s temi listinami dokazovala, zakaj so bili ti dokazi v predmetnem sporu relevantni in kako bi njihova vsebina vplivala na dokazne zaključke in vsebino sodne odločbe, ne ponudi.
OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00073553
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 6, 6/1, 7, 7/1. ZIZ člen 272, 272/2, 272/2-2, 272/2-3. ZVPot člen 24, 24/1-4.
varstvo potrošnikov - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - kredit v CHF - tožba za ugotovitev ničnosti pogodbe - predlog za izdajo začasne odredbe - pogoji za izdajo začasne odredbe - verjetnost obstoja terjatve - razvoj sodne prakse - novejša sodna praksa - razlaga ZVPot - pojasnilna dolžnost banke - varstvo potrošnikov po evropskem pravu - Direktiva Sveta 93/13/EGS - sodna praksa SEU - začasni ukrepi - nepošten pogodbeni pogoj - odlog plačila obveznosti - načelo lojalne razlage nacionalnega prava s pravom EU - regulacijska (ureditvena) začasna odredba - pogoji za izdajo regulacijske začasne odredbe - pogoj reverzibilnosti - pogoj nastanka škodljivih posledic - tehtanje neugodnih posledic izdaje začasne odredbe - nastanek težko nadomestljive škode - preplačilo - plačilo glavnice - povračilo obresti
Bistveno za verjeten obstoj terjatve je torej ugotavljanje ali je toženka tožnikom ustrezno pojasnila, kakšno dolgoročno ekonomsko breme s sklenitvijo pogodbe prevzemajo, saj neustrezna in nezadostna pojasnilna dolžnost na eni strani kaže na toženkino slabo vero, na drugi strani pa na takšen informacijski razkorak med pogodbenimi strankami, pri katerem tožniki zaradi pomanjkljivih informacij v času sklepanja pogodb niso imele možnosti sprejeti preudarne in razumne odločitve, četudi se je breme njihovih odločitev lahko pokazalo šele v obdobju (več letih) po sklenitvi pogodb.
Tožniki so v tožbi podali trditveno podlago, da pojasnilna dolžnost toženke v razmerju do njih ni bila ustrezno izpolnjena, zato je pogodbeni pogoj nepošten in s tem pogodbi nični. Trditveno podlago glede neustrezno oziroma pomanjkljivo izpolnjene pojasnilne dolžnosti so podali tudi v predlogu za izdajo začasne odredbe, pri čemer so se v tem predlogu sklicevali na vse navedbe v tožbi, kar je skladno z obstoječo sodno prakso dopustno. Toženka je v ugovoru, kot obrambnem sredstvu zoper izdano začasno odredbo, obširno pojasnila izpolnjevanje pojasnilne dolžnosti in zatrdila, da je bila ta ustrezna ter da so tožniki pred sklenitvijo posojilnih pogodb razumeli vse možne rizike in obremenitve. Toženka v pritožbi utemeljeno opozarja, da se sodišče prve stopnje do njenih ugovorov ni izreklo.
domneva o umiku predloga za izvršbo - neplačilo sodne takse - oprostitev plačila sodnih taks - taksne oprostitve na podlagi zakona - brezplačna pravna pomoč
Plačila sodnih taks je oproščena stranka za postopek, za katerega ji je bila dodeljena redna ali izredna brezplačna pravna pomoč po zakonu, ki ureja brezplačno pravno pomoč.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00075737
ZZVZZ člen 77. ZPP člen 182, 182/3.
Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) - izvajanje pogodbenih obveznosti pri izvajalcu zdravstvenih storitev - končni zapis o nadzoru nad izvajanjem programa zdravstvenih storitev - splošni dogovor - odgovornost za obračunavanje zdravstvenih storitev - pogodbena kazen - istovetnost tožbenega zahtevka - navidezna kumulacija tožbenih zahtevkov
Enako kot to velja v primeru t.i. vključenih zahtevkov, tudi pri postavitvi povsem identičnega oziroma istega zahtevka v primarnem in podrednem tožbenem zahtevku ne gre za eventualno kumulacijo oziroma sploh ne gre za kumulacijo, pač pa za en sam zahtevek ne glede na to, kako ga poimenuje in postavi stranka.
Prav zaradi specifične narave nekakšnega trajajočega protokola pa storitve preventive prenosa ni mogoče razvrščati po merilu iz 2. alineje prvega odstavka 3. točke Posebnega poglavja, kot to trdi pritožba. Izolacija oziroma posebni režim za preprečevanje prenosa je že po sami naravi trajajoče stanje, zaradi česar ga tudi ob neprekinjenem izvajanju 24 ur na dan ni mogoče enačiti z izjemnim večkratnim in posebej skoncentriranega izvajanjem katere od ostalih v drugem odstavku 3. točke Posebnega poglavja naštetih (klasičnih) storitev zdravstvene nege najmanj na dve uri oziroma urno (druga alineja prvega odstavka 3. točke Posebnega poglavja).
DRUŽINSKO PRAVO - MEDNARODNO PRAVO ČLOVEKOVIH PRAVIC - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL00075849
OZ člen 131, 134, 178, 179. ZPP člen 2. URS člen 56. Konvencija ZN o otrokovih pravicah člen 3. Uredba (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah člen 7. Uredba (ES) št. 864/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. julija 2007 o pravu, ki se uporablja za nepogodbene obveznosti ( Rim II ) člen 4.
odškodninski spor - več sporov med razvezanima zakoncema - protipravno ravnanje - odvzem mladoletnega otroka - protipraven odvzem otroka - izvrševanje roditeljske pravice - pristojnost slovenskega sodišča - pristojnost in uporaba prava - postopek za varstvo pravic - poseg v osebnostne pravice posameznika - poseg v družinsko življenje - starševska skrb - stiki z otrokom
Čeprav tožnik zoper toženko vodi vrsto postopkov (tako civilnih kot kazenskega, na katerega opozarja v pritožbi) in v njih opisuje iste historične dogodke, iz istega dejanskega tožbenega temelja uveljavlja vsebinsko različne tožbene zahtevke oziroma predloge. Civilnopravno varstvo osebnostnih pravic, ki jih zasleduje v tem postopku, je lahko različnih vrst (134. člen OZ, 178. člen OZ, 179. člen OZ). Izbira oblike varstva je prepuščena prizadetemu, sodišče pa mora odločati v mejah postavljenih zahtevkov (prvi odstavek 2. člena ZPP). Različni tožbeni zahtevki se lahko kombinirajo in kumulirajo. Nedenarni odškodninski zahtevki po 134. členu OZ ne izključujejo zahtevka za plačilo denarnega zahtevka - odškodnine za nepremoženjsko škodo.
Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da si v obravnavanem primeru stojita nasproti roditeljska pravica oziroma pravica do izvajanja starševske dolžnosti obeh pravdnih strank, ki sta medsebojno omejeni. Hkrati konkurirata otrokovim ustavnim pravicam (56. člen Ustave RS). Pravilno je poudarilo, da so koristi otroka skladno s 3. členom Konvencije ZN o otrokovih pravicah glavno vodilo pri vseh dejavnostih (ravnanjih) v zvezi z otroki. Otroku se morata zagotoviti varstvo in skrb, potrebna za njegovo blaginjo. Upoštevajo se tudi pravice in dolžnosti staršev, vendar so koristi otroka vselej osrednje: v primeru kolizije med sobivajočama pravicama staršev in v primeru kolizije z otrokovimi pravicami vedno pretehtajo in prevladajo koristi otroka nad pravicami staršev. Otrokovo korist morajo na škodo lastnih pravic zasledovati tudi starši pri izvajanju roditeljske pravice/starševske skrbi.
Sodišče prve stopnje je glede na ugotovljene konkretne okoliščine primera pravilno opravilo tehtanje sorazmernosti kolidirajočih si pravic in interesov obeh strank ter otrokovih pravic. Slednjim je glede na ugotovljeno dejansko stanje upravičeno dalo prednost pred tožnikovimi pravicami.
Ni mogoče pritrditi ugotovitvam sodišča prve stopnje, da tudi v primeru, da bo dokazano, da iz tožničinega stanovanja izvira škoda, ki se odraža na sosednjih nepremičninah, navedeno ne predstavlja težko nadomestljive škode. Tožnica s predlogom za izdajo regulacijske začasne odredbe od sodišča zahteva začasno sodno varstvo, s katerim bo nadaljnje nastajanje te škode (zamakanje njenega in spodnjega stanovanja zaradi izliva vode) preprečila. Če držijo tožničine navedbe, da takšna škoda kontinuirano nastaja in ji bo lahko nastajala vse do izročitve stanovanja, navedeno glede na časovno komponento pomeni, da bi tožnici lahko nastajala težko nadomestljiva škoda.