IZVRŠILNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - PREDHODNO ODLOČANJE SEU - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSM00014540
Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 267. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 4, 4/1, 7, 7/1. ZS člen 113a, 133a/3, 113a/6. ZIZ člen 17, 17/1, 55, 55/1, 55/1-2, 55/2, 71, 71/1, 71/2, 71/3. ZPP člen 3, 3/3, 3/3-1. ZBPP člen 8, 8/4. ZN člen 4.
predhodno odločanje SEU - učinek erga omnes - izvršilni postopek - izvršba na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa - notarski zapis kot izvršilni naslov - soglasje k neposredni izvršljivosti kot procesna dispozicija - potrošniški kredit - dolgoročni kredit v CHF - valutno tveganje - Direktiva Sveta 93/13/EGS - nepošteni pogodbeni pogoji - načelo učinkovitosti prava EU - načelo formalne legalitete - odlog izvršbe na predlog dolžnika - tožba za ugotovitev ničnosti pogodbe - nedopustna razpolaganja - kršitev prisilnih predpisov
Višje sodišče v Mariboru meni, da je njegova odločitev v obravnavani zadevi odvisna od rešitve istega vprašanja za predhodno odločanje glede razlage prava Evropske Unije, kot ga je že postavilo v zadevi I Ip 138/2018, ki jo obravnava Sodišče Evropske Unije pod opravilno številko C-407/18.
V skladu z načelom ekonomičnosti sodišče druge stopnje ni posredovalo istega vprašanja sodišču EU tudi v obravnavani zadevi, ampak je le prekinilo postopek do odločitve Sodišča EU v zadevi C-407/18. Obravnavana zadeva se namreč od zadeve, v kateri je bilo enako vprašanje že postavljeno, v bistvenem ne razlikuje ne po dejanski, niti pravni podlagi. Odločitev Sodišča EU v zadevi C-407/18 bo pravno zavezujoča (šesti odstavek 113.a člena ZS) in ne bo imela učinka le na zadevo, v kateri je bilo postavljeno vprašanje za predhodno odločanje, ampak bo moralo sodišče upoštevati sprejeto razlago prava EU v vseh sorodnih zadevah, tako tudi v obravnavani zadevi. Cilja enotne uporabe prava EU, ki mu je namenjen postopek po 267. členu PDEU, ni mogoče doseči v popolnosti, če odločitve Sodišča EU nimajo pravnega učinka erga omnes.
Sodišče druge stopnje je po pregledu procesnega gradiva zavzelo delovno stališče, da je tudi v obravnavani zadevi, enako kot v zadevi I Ip 138/2018, nedopusten (nepošten) v notarskem zapisu vsebovan pogodbeni pogoj o vezanosti kredita na tujo valuto, ki ne vsebuje ustrezne omejitve tveganja spremembe menjalnega tečaja. Ker je sodišče druge stopnje zaznalo nedopusten pogoj, pa se mu je, enako kot v zadevi I Ip 138/2018, postavilo vprašanje, ali mora že v fazi dovolitve izvršbe izvršilno sodišče samo preprečiti uveljavitev takega pogoja, ali mora navedeno presojo prepustiti pravdnemu sodišču, če bo potrošnik vložil o tem ugotovitveno tožbo v ločenem postopku?
Iz sodne prakse Sodišča EU izhaja, da je lahko načelu učinkovitosti zadoščeno le, če ima nacionalno sodišče na voljo učinkovito možnost, da preizkusi nedopustnost pogoja še preden pride do realizacije izvršbe v izvršilnem postopku. Pojasnjena zelo stroga slovenska ureditev odloga izvršbe ne pušča dovolj širokega razlagalnega prostora, da bi lahko bil odlog za potrošnika v vseh primerih sklicevanja na nedopustni pogoj enostavno dosegljiv. Tako ima upnik prosto pot do prisilne izpolnitve nedopustnega pogoja v izvršbi, četudi dolžnik potrošnik vloži ugotovitveno tožbo glede nedopustnih pogojev kreditne pogodbe.
Kot možno rešitev za učinkovito varstvo potrošnika se je v VSM sklepu I Ip 138/2018 sodišče druge stopnje zavzelo za omilitev strogega pojmovanja načela formalne legalitete in omejen preizkus glede nedopustnega pogoja že v izvršilnem postopku.
IZVRŠILNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE SKUPNOSTI – PREDHODNO ODLOČANJE SES - PREDHODNO ODLOČANJE SEU
VSL0055492
ZIZ člen 9, 9/5. Pogodba o delovanju EU člen 63, 64, 267. ZS člen 113a, 113a/1, 113a/2.
predlog za postavitev predhodnega vprašanja sodišču EU – predhodno vprašanje glede razlage oziroma glede veljavnosti ali razlage prava Evropskih skupnosti - dolžnost izdaje sklepa- pritožba zoper sklep - preuranjenost predloga - Pogodba o delovanju EU
Kot izhaja tudi iz drugega odstavka 113.a člena ZS, stranke pred sodiščem, zoper odločbo katerega je dovoljeno pravno sredstvo, nimajo pravice do izdaje sklepa o predložitvi. Zato je večinsko stališče teorije, ki se mu pridružuje tudi višje sodišče, da zoper odločitev sodišča prve stopnje, ki tak predlog zavrne, zoper njegovo meritorno odločitev pa je dovoljena pritožba, pravnega sredstva ni. Opustitev izdaje takega sklepa pa se lahko graja v postopku s pravnimi sredstvi in v ustavni pritožbi. Upoštevaje vse navedeno zato višje sodišče pritožbe dolžnika zoper izpodbijani sklep ni dovolilo in jo je zavrglo na podlagi 267. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije (prejšnji člen 234 PEZ) in prvega odstavka 113.a člena ZS.
Glede na drugi odstavek 113.a člena ZS pa bi moralo pritožbeno sodišče postaviti referenčno vprašanje, ki ga predlaga dolžnik, le v primeru, da bi v pritožbenem postopku odločalo o pritožbi stranke zoper meritorno odločitev sodišča prve stopnje, in če bi ugotovilo okoliščine iz drugega odstavka 113.a člena ZS. Ker v predlogu dolžnik ne navaja okoliščin po 267. členu PDEU v zvezi z odločitvijo višjega sodišča glede izpodbijanega sklepa, je predlog dolžnika za postavitev predhodnega vprašanja, ki ga je podal v pritožbi zoper izpodbijani sklep, preuranjen in ga je višje sodišče zavrglo.