ZDR-1 člen 47, 47/3.. ZPacP člen 44, 46.. ZSPJS člen 3a.. ZPP člen 355.
odškodninska odgovornost delodajalca - šikaniranje delavca - trpinčenje na delovnem mestu - mobing - predstojnik - razrešitev s funkcije - objava osebnih podatkov
Ker tožnica v obravnavani zadevi ni zatrjevala, da bi bila pravnomočna odločitev o zahtevku za ugotovitev nezakonitosti razrešitve s položaja predstojnice razveljavljena ali spremenjena, je sodišče napačno štelo, da zaradi pravnomočnosti odločitve o zakonitosti njene razrešitve in veljavnosti njene zadnje pogodbe o zaposlitvi ni mogoče zaključiti, da je toženka tožnico z zakonito razrešitvijo trpinčila. Razrešitev tožnice z mesta predstojnice bi moralo presojati po vsebinsko, saj je bila tožba v delu, v katerem je tožnica uveljavljala nezakonitost sklepa, pravnomočno zavržena in o tem zahtevku po vsebini sploh ni bilo odločeno. Tako se sodišče prve stopnje ni opredelilo do kršitve, ki jo v obravnavani zadevi uveljavlja tožnica, ampak je štelo, da je bila razrešitev zakonita. Ker tožnica vtožuje odškodnino zaradi trpinčenja na delovnem mestu, bi moralo sodišče prve stopnje v tem sporu presojati tudi zatrjevano kršitev, ne glede na to, da je bilo o njej že odločeno v drugem sporu, saj o njej ni bilo odločeno po vsebini.
Tožnica je k varovanju osebnih podatkov pacientov zavezana po 44. členu ZPacP v zvezi z ZVOP-1, zato imen pacientov v dokaznih listinah v individualnem delovnem sporu, v katerem je tožnica vtoževala ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ne bi smelo biti. Od navedene zakonske zaveze je ne odvezuje niti okoliščina, da je te listine s podatki pridobila od tožene stranke. Tožnica jih je posredovala sodišču, zato je bila dolžna poskrbeti, da so listine ustrezno anonimizirane. Zaradi tega je opozorilo, ki ji ga je skladno s 46. členom ZPacP dala tožena stranka, podano iz utemeljenega razloga in ne s šikanoznim namenom.
Sodišče prve stopnje ni vseh ravnanj tožene stranke presojalo kot celote. Posamezno ravnanje je dejansko lahko zakonito in posamezno ravnanje morda ne pomeni trpinčenja, vendar pa lahko skupek vseh ravnanj in pogostost teh ravnanj kaže na nadlegovanje oziroma trpinčenje posameznika na delovnem mestu. Tožnica v postopku zatrjuje, da je bila z ravnanji predpostavljene ponižana, degradirana in postavljena v slabši položaj od ostalih zaposlenih. Sodišče prve stopnje se je opredelilo le do posameznih ravnanj, pri tem pa ni presojalo, ali to dalj časa trajajoče ravnanje tožene stranke (in predpostavljene), kot celota predstavlja trpinčenja tožnice na delovnem mestu. Zato bi se moralo opredeliti do vseh v tožbi zatrjevanih ravnanj tožene stranke kot celote, do trditev tožnice, kako je občutila ravnanja tožene stranke in šele potem odločiti o tem, ali je zahtevek tožnice utemeljen ali ne.
stiki - zaupanje otroka v varstvo in vzgojo - izvedensko mnenje - dokazi - indici
K odločitvi, kateri od staršev je bolj primeren za vzgojo in varstvo otroka, ne bi pripomogle poizvedbe v vrtcu in šoli ter na CSD. Vsi ti dokazi bi bili kvečjemu posredno pomembni, kot indici, vendar se je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da se opre na bolj zanesljive in neposredne dokaze, to je na izčrpne izpovedbe obeh staršev in na strokovno, temeljito in jasno ter prav tako izčrpno mnenje sodne izvedenke klinično psihološke stroke.
odločitev o pravdnih stroških - potrebni pravdni stroški
Tožena stranka bi lahko pojasnila v zvezi s tožbenim zahtevkom podala že v odgovoru na tožbo, saj so navedbe iz te pripravljalne vloge odgovor na tožbene navedbe, tožeča stranka pa med odgovorom na tožbo in prvo pripravljalno vlogo ni podala nobenih novih navedb, na katere bi tožena stranka morala odgovoriti. Zato je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da prva pripravljalna vloga tožene stranke skladno z določbo 155. člena ZPP ni bila potrebna.
začasna nezmožnost za delo - bolniški stalež - nedopustna tožba - zavrženje tožbe
Za obdobje od 9. 12. 2016 do 7. 1. 2017 je bila že ugotovljena začasna nezmožnost za delo, zoper odločbo imenovanega zdravnika v zvezi z odločitvijo, da je začasno nezmožen za delo od 8. 1. 2017 do 31. 3. 2017 pa tožnik ni vložil pritožbe tako, da gre za pravnomočno odločitev. Tožbo v delu za ugotovitev začasne nezmožnosti od 9. 12. 2016 dalje do konca glavne obravnave je sodišče prve stopnje na podlagi 75. člena ZDSS-1 pravilno zavrglo, ker pritožba ni bila vložena, čeprav bi lahko bila vložena. Poleg tega ni izpolnjena procesna predpostavka dokončnosti odločbe iz 63. člena ZDSS-1 in gre torej za nedopustno tožbo.
Za uresničitev zakonskih znakov kaznivega dejanja poslovne goljufije ne zadostuje, da se je dolžnik zavezal izpolniti obveznost, pa do tega ob dospelosti ni prišlo. Zaveza k izpolnitvi obveznosti je namreč element, ki je značilen za vsako pogodbeno razmerje, sama pogodbena zaveza pa sama po sebi tudi še ne predstavlja uresničitev zakonskega znaka preslepitve.
zahtevek za znižanje preživnine - bistveno spremenjene okoliščine - otroški dodatek - štipendija - potrebe otroka - preživninsko breme - zmožnosti zavezancev
V novejši sodni praksi je sprejeto stališče, da se znesek otroškega dodatka – enako velja za štipendijo – ne odšteje od zneska ugotovljenih otrokovih potreb. Razlogi za takšno stališče izvirajo iz samega namena otroškega dodatka (štipendije), saj gre za dopolnilni prejemek za preživljanje, vzgojo in izobraževanje otrok, ki ga zaradi uresničevanja načela socialne države zagotavlja država.
Ne glede na to, da je od izdelave pisnega izvedenskega mnenja od 2. 3. 2018 do izdelave dopolnilnega mnenja 13. 5. 2018 poteklo krajše obdobje, je glede na pripombe tožnika za strokovno pripravo dopolnilnega mnenja ponovna proučitev dokumentacije in priglasitev stroškov za študij spisa, povsem utemeljena glede na obsežno dokumentacijo in vrsto odprtih strokovnih vprašanj. Čas dveh mesecev od izdelave pisnega izvedenskega mnenja in dopolnilnega mnenja ni tako kratek čas, da ne bi bil potreben ponovni študij spisa s prilogami.
Pričakovanje predlagatelja, da bo do sklenitve pogodbe o nakupu delnic tožnice prišlo, ne zadošča za utemeljitev pravnega interesa, ki mora biti podan za dopustitev stranske intervencije.
spor majhne vrednosti - dokazanost trditev - zaslišanje strank - zavrnitev dokaznega predloga - obrazložitev zavrnitve dokaznega predloga - razlogi za zavrnitev dokaznega predloga - pravica do izjave
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v okviru dokaznega postopka vpogedalo v listine v spisu, druge dokazne predloge pa je zavrnilo, ker je menilo, da je pravno pomembno dejansko stanje razjasnjeno že na podlagi izvedenih listinskih dokazov. Pri tem dokaza z zaslišanjem strank res ni izrecno omenilo, pa tudi ni izrecno navedlo razlogov za zavrnitev tega dokaznega predloga. Vendar pa je razlog za zavrnitev tega dokaznega predloga mogoče razbrati iz obrazložitve izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je namreč dejstvo, ki ga je tožena stranka želela dokazovati z zaslišanjem strank (tj. da je tožeča stranka s tem, ko je na dogovorjeno ceno 0,85 EUR za kg pocinkanja obračunala DDV, izvedbo storitve zaračunala po višji ceni od dogovorjene) štelo za dokazano že na podlagi drugih izvedenih dokazov. V takem primeru pa je zavrnitev izvedbe predlaganega dokaza dopustna, razlog za zavrnitev pa jasno razpoznaven.
Med bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ki imajo za posledico razveljavitev sodbe, po določbi drugega odstavka 371. člena ZKP sodijo tiste, ki jih stori sodišče med pripravo glavne obravnave ali med glavno obravnavo ali pri izdaji sodbe na način, da ne uporabi kakšne določbe ZKP ali jo uporabi nepravilno, ali če na glavni obravnavi prekrši pravico obrambe, pa je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost ali pravilnost sodbe. Obdolženec v pritožbi navaja vrsto kršitev, ki bi jih naj v postopku na kraju dogodka zagrešili policisti, ki niso opravili v pritožbi navedenih dejanj, to pa ne sodi med kršitve, upoštevne po določbi 371. člena ZKP.
Glede na vtoževani in plačani znesek znaša tožnikov uspeh 94 %, uspeh toženke pa 6 %. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno upoštevalo, da je tožnik tožbo umaknil takoj, ko je toženka izpolnila tožbeni zahtevek, zaradi česar je na podlagi prvega odstavka 158. člena ZPP toženka dolžna tožniku povrniti stroške. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča, da je bila tožba potrebna, toda ne o celotnem vtoževanem zahtevku. Zato je potrebno poleg prvega odstavka 158. člena ZPP uporabiti tudi drugi odstavek 154. člena ZPP, saj se navedeni določili ne izključujeta, ampak dopolnjujeta, pri čemer pa je pomemben tudi uspeh v pravdi.
ZPP člen 105a, 105a/3, 117, 117/2, 120, 120/2, 137, 137/1.
zamuda roka za plačilo sodne takse - predlog za vrnitev v prejšnje stanje - potovanje v tujini - prepozen predlog za vrnitev v prejšnje stanje - začetek teka roka za plačilo sodne takse - vročitev pooblaščencu
Rok za plačilo sodne takse je začel teči naslednji dan po vročitvi sklepa o zavrženju predloga za taksno oprostitev oziroma olajšavo tožnikovemu pooblaščencu, ne glede na čas tožnikove dejanske seznanitve z navedenim sklepom.
izvršilni naslov za izselitev dolžnika - notarski zapis najemne pogodbe - najemna pogodba za stanovanje - odpoved najemne pogodbe - odpoved s tožbo - kogentnost - soglasje k neposredni izvršljivosti - dokazovanje zapadlosti terjatve
Za določene terjatve oziroma za določene vrste obveznosti predpostavk njihovega nastanka ali podatkov o pravnih dejstvih, ki so pomembna za določitev predmetov oziroma višine te obveznosti, objektivno ni mogoče izkazati z notarsko ali drugo javno listino, razen s pravnomočno sodbo, s katero naloži sodišče dolžniku izpolnitev te obveznosti, zaradi česar takšna obveznost objektivno ne more nikoli postati neposredno izvršljiva na podlagi notarskega zapisa pogodbe, pa čeprav je v njem dolžnikovo soglasje k neposredni izvršljivosti.
Če med najemodajalcem in najemnikom obstaja spor o veljavnosti odpovedi (pri tem gre za pravno in ne dejansko vprašanje), mora najemodajalec pogodbo odpovedati s tožbo. V takem primeru zapadlosti in nedenarne terjatve na izpraznitev in izročitev stanovanja z listino iz 20a. člena ZIZ ni mogoče dokazovati in sam notarski zapis, kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, ne more biti izvršilni naslov za njeno prisilno uveljavitev.
začasna odredba v zavarovanje denarne terjatve - nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena - objektivna nevarnost - subjektivna nevarnost - prodaja nepremičnine
Subjektivna nevarnost pomeni, da mora tožeča stranka zatrjevati (in verjetno izkazati) relevantna dejstva, ki implicirajo zaključek, da bodo zaradi ravnanj dolžnika možnosti za izterjavo njegove terjatve v prihodnosti slabše od možnosti v času, v katerem predlaga izdajo začasne odredbe. Če ravnanja dolžnika niso nevarna za njegovo premoženje oziroma njegovo sposobnost poplačati dolg, jih ni mogoče šteti kot pravno relevantna za zavarovanje denarne terjatve z začasno odredbo.
Denarno kazen sodišče izreče v sklepu o izvršbi za primer, da dolžnik v določenem roku ne bo izpolnil obveznosti. Ta sklep je izvršilni naslov za izvršbo po uradni dolžnosti, ki jo začne sodišče, če dolžnik kljub zagroženi kazni ne izpolni obveznosti. Na njegovi podlagi se lahko dovoli izvršba le, če je sklep o izvršbi postal pravnomočen in če je pretekel rok za prostovoljno izpolnitev dolžnikove obveznosti. Ob danem izhodišču mora biti pred opravo izvršbe izrečene denarne kazni ugotovljeno, ali je dolžnik obveznost, k izpolnitvi katere naj bi ga silila izrečena denarna kazen, morebiti že izpolnil.
postopek osebnega stečaja - postopek odpusta obveznosti stečajnega dolžnika - ugovor upnika proti odpustu obveznosti - ovire za odpust obveznosti - dajanje neresničnih podatkov - zloraba pravice do odpusta obveznosti - izpodbojna zakonska domneva - dokazno breme - zavrnitev predloga za odpust obveznosti - ustavitev postopka odpusta obveznosti
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo in v razlogih sklepa navedlo vsa relevantna dejstva za uporabo domneve iz 1. točke četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP. Glede na določbo o izpodbojnosti domneve pa pri tem dodaja, da je trditveno in dokazno breme o dejstvih, s katerimi se domneva izpodbija, na strani dolžnice, ki pa mu ni uspela zadostiti.
Stališče pritožnice, da sama ni bila dolžna zatrjevati v svojo obrambo nobenih dejstev, s katerimi bi ovrgla zakonsko domnevo o njeni nepoštenosti in nevestnosti, je zmotno.
solastnina - delitev solastnine - odlog delitve - pravica zahtevati delitev stvari - časovna neprimernost delitve - razmere na trgu - padec tržne cene - predvidljivost
Neugodne tržne razmere na nepremičninskem trgu bi sicer v določenih okoliščinah lahko bile relevantne pri oceni časovne neprimernosti delitve (npr. pričakovana rast cen nepremičnin, ki je časovno predvidljiva). Pri odlogu delitve solastnine se namreč lahko upošteva le tiste upravičene razloge, ki so prehodne narave in s predvidljivim prenehanjem, kar pa za ta primer gotovo ne velja. Predlog, katerega edini in očiten namen je čakati na padec cen nepremičnin zaradi nižje vrednosti solastninskih deležev ostalih solastnikov v primeru fizične delitve z dokupom, ne more biti cilj odloga delitve.
Uredba (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah člen 24, 27. ZPP člen 18, 18/3, 22, 60, 63.
spor z mednarodnim elementom - pristojnost slovenskega sodišča - tuja pravna oseba - podružnica tuje pravne osebe - izključna krajevna pristojnost - izbirna krajevna pristojnost - tožba za nedopustnost izvršbe - predhoden preizkus tožbe - ustalitev krajevne pristojnosti
V sporih, ki nastanejo zaradi izvršilnega postopka, je v skladu s 63. členom ZPP izključno krajevno pristojno sodišče, ki opravlja izvršbo (to je okrajno), ali sodišče, na območju katerega je sodišče, ki opravlja izvršbo (to je okrožno).
Faza predhodnega preizkusa tožbe se konča, ko sodišče uspešno vroči tožbo toženi stranki v odgovor.
OZ člen 82, 82/1, 1019, 1019/1, 1019/3, 1019/4, 1025.
kreditna pogodba - solidarno poroštvo - razlaga pogodb - razlaga spornih pogodbenih določil - in claris non fit interpretatio - uporaba pogodbenih določil, kot se glasijo - zmotna uporaba materialnega prava - korporativna garancija
Garancija predstavlja samostojno obligacijsko zavezo tožene stranke tožeči, da bo sama in skupaj s kreditojemalcem odgovorna za vse obveznosti v zvezi z zadevnim kreditom, zato ni nobenega razloga, da tožena stranka v njej ne bi mogla določiti daljšega časa veljavnosti te svoje zaveze, kot je bil predviden v aneksu (katerega stranka toženka niti ni bila). Prav tako je določilo 8. točke omenjene garancije jasno in nedvoumno - ostaja veljavna vse do datuma, do katerega bodo vse terjatve kreditodajalca na podlagi temeljne obveznosti poravnane v celoti, zato se uporablja tako, kot se glasi in izvajanje dokaznega postopka v tej smeri ni bilo potrebno (in claris non fit interpretatio, prvi odstavek 82. člena OZ). Povsem jasne in nedvoumne pa so tudi ostale določbe garancije, še zlasti 1., 2. in 5. točke, iz katerih nedvomno izhaja solidarno poroštvo tožene stranke za obveznosti kreditojemalca po zadevni kreditni pogodbi in aneksu.
Ker gre za solidarno poroštvo, se tožena stranka tudi neutemeljeno sklicuje na določbo prvega odstavka 1019. člena OZ, po kateri bi morala tožeča stranka zadevni dolg najprej terjati od kreditojemalca. Odgovornost solidarnega poroka je namreč primarna; porok in plačnik nima ugovora vrstnega reda - ob dospelosti lahko upnik terja izpolnitev obveznosti od glavnega dolžnika ali od poroka ali od obeh (tretji odstavek 1019. člena OZ). Enako neutemeljeno pa se tožena stranka sklicuje tudi na določbo 1025. člena OZ. Res je, da mora upnik po 1025. členu OZ obvestiti poroka, če dolžnik ne izpolni pravočasno svoje obveznosti, vendar ima opustitev te dolžnosti za posledico le odškodninsko odgovornost upnika. Nobenega vpliva pa nima na obstoj in obseg porokove obveznosti. Potemtakem je zato brez pomena toženkino vztrajanje, da naj ne bi prejela nobenega tožničinega obvestila o tem, da kreditojemalec ni izpolnil svoje obveznosti.