Prvi odstavek 20. člena ZSPJS med drugim določa, da javni uslužbenec, ki je premeščen na drugo delovno mesto oziroma sklene pogodbo o zaposlitvi o delu na drugem delovnem mestu v istem tarifnem razredu, obdrži število plačnih razredov napredovanja, ki jih je dosegel na prejšnjem delovnem mestu. Določba prvega odstavka 20. člena ZSPJS sicer izrecno ne določa, kako je z ohranitvijo plačnih razredov ob imenovanju v drug naziv, vendar jo je treba razlagati v povezavi z ostalimi določbami ZSPJS in določbami ZJU. Ker je bil tožnik imenovan v naziv za uradniško delovno mesto, je treba določbo prvega odstavka 20. člena ZSPJS o ohranitvi napredovalnih razredov, ki jih je javni uslužbenec dosegel na prejšnjem delovnem mestu, v primeru uradniških delovnih mestih razlagati na način, da javni uslužbenec ohrani število doseženih napredovalnih razredov na prejšnjem delovnem mestu, vendar v konkretnem nazivu, v katerem je opravljal javne naloge. ZJU namreč v 23. členu ločuje uradniška od strokovno-tehničnih delovnih mest ter da skladno s prvim odstavkom 84. člena ZJU uradnik svoje naloge izvršuje v uradniškem nazivu. Da je treba tudi pri vprašanju napredovanj uradniška delovna mesta ločiti od strokovno-tehničnih delovnih mest, izhaja iz 16. člena ZSPJS, ki določa, za koliko plačnih razredov je mogoče napredovati na delovnih mestih, na katerih se delo opravlja v nazivih, in za koliko na delovnih mestih, na katerih javni uslužbenci nalog ne opravljajo v nazivih.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO DRUŽB
VSL00022111
ZGD-1 člen 297, 297/1, 390, 390-1. ZPP člen 154, 154/1, 155, 155/1, 165, 165/2, 358, 358-5. ZGD člen 285, 285/1. OZ člen 62, 299, 299/1, 378, 378/1. ZOR člen 77.
ničnost sklepov skupščine - ničnostni razlog - objava sklica skupščine - način štetja rokov - rok enega meseca - roki določeni po dnevih - statut delniške družbe (d. d.) - skrajšanje roka - podaljšanje roka - zmotna uporaba materialnega prava
Posebnost pri štetju roka za objavo sklica skupščine je, da ga je treba šteti nazaj od dneva dogodka, od katerega se šteje, to je od dneva, na katerega je sklicana skupščina. Ravno tako kot pri štetju roka naprej, tudi za vzvratno štetje roka velja, da rok, ki je določen v mesecih, poteče na dan, ki se po imenu in številki ujema z dnem dogodka, od katerega se šteje. Po določbi 9. člena Statuta za sklic skupščine velja, da mora biti sklicana vsaj en mesec pred dnem zasedanja. To pomeni, da ne sme biti sklicana v zadnjem mesecu pred zasedanjem, šteto po drugem odstavku 77. člena ZOR (sedaj drugi odstavek 62. člena OZ), ampak vsaj en dan izven njega.
V konkretnem primeru to pomeni, da bi bil glede na dan skupščine (5. 4. 2018), šteto vzvratno, moral biti sklic skupščine objavljen vsaj 4. 3. 2018 ali prej. Ker je bil sklic nesporno objavljen 5. 3. 2018, je bil objavljen znotraj enomesečnega roka in ne vsaj en dan izven njega. Zato je bila določba drugega odstavka 62. člena OZ v zvezi z 9. členom Statuta zmotno uporabljena.
Ne drži, da je mogoče enačiti rok 30 dni z enim mesecem. Računanje časa je določeno v 62. členu OZ in je ureditev različna pri teku mesečnih in dnevnih rokov. To se vidi v konkretnem primeru. Če bi bilo dopustno upoštevati tek 30-dnevnega roka, bi ta tekel vzvratno nazaj od zasedanja skupščine 5. 4. 2018, pri čemer se po prvem odstavku 62. člena OZ 5. 4. 2018 v rok ne šteje, bi iztekel 6. 3. 2018. Le, če bi sodišče pri presoji ničnosti skupščinskih sklepov materialnopravno lahko upoštevalo zakonski rok 30 dni za sklic skupščine, kar pa bi bilo v nasprotju z 9. členom Statuta tožene stranke, bi bila skupščina sklicana pravočasno.
ZPP člen 139, 139/3, 339, 339/2, 339/2-8, 458, 458/1.
gospodarski spor majhne vrednosti - samostojni podjetnik - vročanje pisanj - nedopustni pritožbeni razlogi - dolžna skrbnost
Samostojni podjetnik mora poskrbeti za prevzem pošte, saj se od njega na tem področju zaradi opravljanja dejavnosti pričakuje večja skrbnost. Če je bil toženec odsoten in ni poskrbel za dvigovanje pošiljk, ki se vročajo osebno, njega bremenijo neugodne posledice.
Telesna okvara je podana le, če gre za stanje, ki je v Seznamu telesnih okvar opredeljeno kot telesna okvara. Vrsta in stopnja telesnih okvar se ugotavljata izključno v obsegu in po definicijah, določenih v Seznamu TO.
Obsežna obdolženčeva predkaznovanost tudi za istovrstna kazniva dejanja pa tudi po oceni pritožbenega sodišča nikakor ne daje podlage pritožbenim navedbam v smeri, da je pri obdolžencu podana pozitivna prognoza.
javni uslužbenec - premestitev - III. kategorija invalidnosti
Ni mogoče slediti tožnikovemu zavzemanju, da ni podan razlog za premestitev iz izpodbijanega sklepa, ker je delovno mesto po vsebini in kraju opravljanja ostalo enako. Za obstoj delovnih potreb, zaradi katerih je lahko javni uslužbenec premeščen na podlagi 147. člena ZJU, šteje tudi sprememba organizacijske strukture in umeščenosti delovnih mest. Za obstoj poslovnega razloga za premestitev zaradi delovnih potreb iz 149. člena ZJU ni nujno, da se delo na delovnem mestu vsebinsko spremeni, tak razlog je lahko tudi sprememba organizacijske enote, v katero je delovno mesto umeščeno.
Tako sodni izvedenec kot v predsodnem postopku obe invalidski komisiji so ugotavljali, ali je pri tožnici prišlo do invalidnosti oziroma zmanjšanje delovne zmožnosti v smislu 63. člena ZPIZ-2. Le v primeru ugotovljenega enega od stanj določenega v citirani določbi 63. člena ZPIZ-2, bi bila tožnica upravičena do pravic iz invalidskega zavarovanja.
odškodninska odgovornost - škoda zaradi pogina rib - gradbena dela
Sodišče druge stopnje je po opravljeni presoji pritožbenih navedb zaključilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in utemeljeno odločilo, da je tožena stranka odgovorna za škodo, ki je tožeči stranki nastala zaradi gradbenih posegov v obdobju od jeseni 2012 do 31. 3. 2013 v območju marijagraškega ovinka v L.. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so bili gradbeni posegi, ki jih je tožena stranka izvedla, takšne vrste in tako intenzivni, da je so dejansko povzročili škodo na življu v reki S. na delu, kjer so se posegi izvajali, in da je šlo za škodo, ki presega običajne meje.
Tožena stranka sicer ravnala v nasprotju z navedenimi predpisi (glede poročanja v ribiški kataster glede pogina rib), vendar ta njena opustitev dolžnega ravnanja ni v nobeni povezavi s tem, da ji je tožena stranka s svojimi obsežnimi posegi v strugo reke S. povzročila škodo (ne le pogina rib, pač pa uničenje vodnega življa). Zato ne drži pritožbena navedba, da do pogina rib ne bi prišlo, če bi tožeča stranka izvedla predpisane aktivnosti, ki se tičejo operativnega ugotavljanja in odprave škode.
denarna socialna pomoč - vrnitev zadeve v ponovni predsodni postopek
Po ZSVarPre centri za socialno delo pri odločanju o upravičenosti do denarne socialne pomoči ugotavljajo ne samo krivdne razloge, temveč tudi ostale predpisane pogoje. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, bi bilo ugotavljanje vseh dejstev, od katerih je odvisno priznanje obravnavanih pravic pred sodiščem lahko dolgotrajno in povezano z nesorazmernimi težavami, medtem ko center za socialno delo kot prvostopenjski organ razpolaga z ustreznimi programi, s katerimi na hiter in enostaven način odloči o uveljavljanih pravicah. Pri tem ima tudi pravico do prostega preudarka v okviru meja zakonskega besedila. Po sodni praksi revizijskega sodišča imajo sodišča v socialnih sporih na podlagi ustavnega načela delitve oblasti omejene pristojnosti, ko presojajo zakonitost odločitev tožencev, ki so uporabili zakonsko podeljen prosti preudarek. Toženec mora nov upravni akt izdati v roku, ki ga določi sodišče, vendar najkasneje v 30 dneh od pravnomočnosti sodbe. Vezan je na pravno mnenje sodišča in na njegova stališča, ki se nanašajo na postopek, prav tako pa ne sme odločiti v škodo stranke, ki je uveljavljala sodno varstvo (2. odstavek 82. člena ZDSS-1). Pritožbene navedbe v smeri sodnega odločanja o priznanju obravnavanih pravic so zato neutemeljene.
napačna napotitev s strani zapuščinskega sodišča - izpodbijanje oporoke - oporoka pred notarjem
Glede na ugotovitve sodišča, da sta bili oporoki sestavljeni pri notarju v obliki notarskega zapisa in da so pri sestavi obeh oporok sodelovale tudi oporočne priče, pred katerimi je oporočiteljica izjavila, da sta prebrani oporoki skladni z njeno oporočno voljo, na oporokah pa je stavljen oporočiteljičin prstni odtis, ker zaradi poškodbe roke ni mogla pisati, je zapuščinsko sodišče utemeljeno, glede na določbo 61. člena ZD, da lahko zahteva razveljavitev oporoke med drugim tudi zaradi oporočiteljeve nesposobnosti za razsojanje samo tisti, ki ima pravni interes, tega pa zatrjujejo zgolj pritožnice, ki predmetnih oporok ne priznavajo in, kot izhaja iz podatkov v spisu, zahtevajo, da se upošteva oporoka, ki jo je zapustnica imela v hrambi pri sodišču (oziroma pri sosedi J.), oziroma, da se izvede dedovanje po zakonu, pravilno štelo pravico pritožnic za manj verjetno.
Ni utemeljeno stališče tožene stranke, da bi moralo sodišče prve stopnje počakati na pravnomočno odločitev pritožbenega sodišča, ki se nanaša na glavno stvar, in nato odločiti o povrnitvi dodatnih stroškov postopka. Takšno stališče nima podlage v določbi četrtega odstavka 163. člena ZPP, po kateri mora sodišče o zahtevi za povrnitev stroškov odločiti v sodbi ali v sklepu, s katerim se konča postopek pred njim. Ker je sodišče prve stopnje že dne 5. 9. 2018 izdalo sodbo, s katero se je končal postopek pred njim, je sodišče pravilno odločilo o dodatnih stroških postopka s sklepom z dne 24. 9. 2018.
namestitev v varovani oddelek - socialno varstveni zavod - premestitev v drug zavod - kršitev človekovih pravic - prostorska stiska - pravica do zdravstvenega varstva - poseg v dostojanstvo - poseg v pravice osebnosti
Obravnavana namestitev varovanca, četudi se z njo posega v pravico človekove (varovančeve) osebnosti in dostojanstva ter hkrati v isto ustavnopravno varovano pravico ostalih varovancev, pa tudi zaposlenih v SVZ, ob tehtanju pravice do zdravstvenega varstva varovanca (51. člen Ustave RS), ne more biti razlog za premestitev varovanca v danem primeru, ker se s premestitvijo glede na stanje v drugih SVZ, ne bi v ničemer zmanjšala stopnja ogroženosti ostalih varovancev in zaposlenih v SVZ in s tem povezana njihova ustavno varovana pravica človekove osebnosti in dostojanstva.
Iz izpodbijanih dokončnih odločb izhaja, da je Center za socialno delo denarno socialno pomoč in pravico do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev zavrnil, ker je ugotovil, da je pri tožnici podan krivdni razlog iz 28. člena ZSVarPre. Toženka je v odločbah navajala, da je tožnica delovno aktivna oseba, ki je sposobna opravljati pridobitno delo in si s tem sama zagotoviti preživetje, pri tem pa so ji s strani državnih organov dane možnosti, ki so ji v pomoč pri iskanju pridobitnega dela. Tožnica se zaradi priznane I. kategorije invalidnosti ne bi mogla prijaviti na Zavodu RS za zaposlovanje kot brezposelna oseba, česar tožena stranka pri odločanju ni upoštevala in so v posledici tega izpodbijane odločbe že iz tega razloga nezakonite in jih je potrebno odpraviti.
Pri presoji pravočasnosti umika tožbe po izpolnitvi zahtevka je pomembno, da med izpolnitvijo zahtevka in umikom tožbe ni bilo opravljeno nobeno potrebno procesno dejanje in da nobeni stranki niso nastali kakršnikoli stroški, povezani s postopkom. V takšnih primerih je treba šteti, da je tožba umaknjena takoj po izpolnitvi, tudi če med samim izplačilom in umikom preteče nekaj mesecev.
Sodišče prve stopnje je izdalo začasno odredbo, zoper katero je tožena stranka vložila ugovor. Hkrati z vložitvijo ugovora je predlagala tudi nadomestitev izdane začasne odredbe z varščino. V predlogu je izrecno navedla, da kljub temu, da bi sodišče predlogu za nadomestitev z varščino ugodilo, še vedno vztraja pri svojem ugovoru, saj po njenem mnenju niso podani pogoji za zavarovanje po določbah ZIZ (in s tem tudi ne za varščino). V nadaljevanju je sodišče prve stopnje predlogu za nadomestitev začasne odredbe z varščino ugodilo in posledično razveljavilo opravljena dejanja in postopek zavarovanja z začasno odredbo po plačilu varščine ustavilo (tretji odstavek 274. člena ZIZ). Sklep je res že pravnomočen, vendar z njim ni bilo odločeno tudi o ugovoru zoper utemeljenost predloga za zavarovanje. Varščina namesto začasne odredbe je namreč dopustna le v primeru, da so izpolnjeni pogoji za začasno odredbo. Z obema sklepoma je sodišče prve stopnje zato le nadomestilo začasno odredbo z varščino. Tožena stranka ugovora, v katerem je trdila, da niso izpolnjeni pogoji za zavarovanje, nikoli ni umaknila. Sodišče prve stopnje zato po mnenju pritožbenega sodišča ni kršilo postopka, ko je odločalo še o ugovoru. Drugačno stališče bi pomenilo, da mora dolžnik, ki meni, da pogoji za začasno odredbo niso podani, trpeti neugodne posledice izdane začasne odredbe vse do odločitve o pritožbi zoper izdano začasno odredbo. Predlog za nadomestno varščino, podan v ugovoru zoper začasno odredbo, pa bi glede na postopek, določen v 274. členu ZIZ, dejansko pomenil odpoved ugovoru, kar pa je v nasprotju z namenom vložitve ugovora in tudi v nasprotju s pravico dolžnika do sodnega varstva.
Po četrtem odstavku 270. člena ZIZ se šteje, da je nevarnost podana, če naj bi bila terjatev uveljavljena v tujini. Da bo terjatev morala biti uveljavljena v tujini, je trditveno in dokazno breme tožeče stranke. Za to pa ne zadošča že dejstvo, da gre za tujo družbo. Že iz predmeta zavarovanja, kakršen je bil predlagan, izhaja, da ima tožeča stranka v Sloveniji precejšnje premoženje, ki zadošča za uveljavitev terjatve.
ZZdrS člen 43.. Kolektivna pogodba za zdravnike in zobozdravnike v Republiki Sloveniji (1994) člen 6, 6/1, 6/1-1, 6/1-3, 69.. Pravilnik o službi nujne medicinske pomoči (2008) člen 3.
plača - javni uslužbenec - zdravnik - plačilo razlike plače - urgentna služba - urgenca
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bil tožnik dvakrat na teden razporejen v urgentni blok in tako opravil 13 ur urgentnega dela. Tožnik je vsak mesec opravil tudi štiri 16 urna in dve 24 urni dežurstvi. Tako je pravilna ugotovitev, da je tožnik z dvema razporedoma v porodno sobo (2 x 6,5 ur = 13 ur) in enkratnim celodnevnim dežurstvom opravil 29 ur od 40 urnega delovnega tedna, k temu pa je potrebno prišteti dve 24 urni dežurstvi, kar pri štirih tednih na mesec znaša 12 ur tedensko oziroma pri pet tedenskem mesecu 9,6 ur urgentne službe. Sodišče prve stopnje je tožniku dosodilo vtoževani znesek, saj je ta v skladu z izračunom tožene stranke, ki je izračun pripravila, kot če bi bil tožnik v spornem obdobju uvrščen na delovno mesto s PPD1.
Pri presoji pravočasnosti umika tožbe po izpolnitvi zahtevka je namreč pomembno, da med izpolnitvijo zahtevka in umikom tožbe ni bilo opravljeno nobeno potrebno procesno dejanje in da nobeni stranki niso nastali kakršnikoli stroški, povezani s postopkom. V takšnih primerih je treba šteti, da je tožba umaknjena takoj po izpolnitvi, tudi če med samim izplačilom in umikom preteče nekaj mesecev.
izvršba na nepremičnine - izdaja sklepa o izročitvi nepremičnine - izpraznitev in izročitev poslovnega prostora - rok za izpraznitev - obrazložitev sklepa - pravnomočnost sklepa o izročitvi nepremičnine kupcu - vabilo na dražbo - stranka v postopku - nezakonitost javne dražbe
Ker ZIZ posebnih določb o določitvi roka za izpraznitev nepremičnine nima, mora sodišče v sklepu o izročitvi nepremičnine določiti primeren rok za izpraznitev ter svojo odločitev ustrezno obrazložiti.
Sodišče nepremičnino kupcu izroči šele po po pravnomočnosti sklepa o izročitvi. Šele pravnomočen sklep o izročitvi je podlaga za originarno pridobitev lastninske pravice kupca in šele tedaj tako tudi nastane dolžnikova obveznost, da nepremičnino izprazni, saj za bivanje v njej nima več pravnega naslova. Sodišče lahko izpraznitev tako naloži šele v določenem roku po pravnomočnosti sklepa o izročitvi in ne že v določenem roku po prejemu sklepa sodišča prve stopnje.
Le tisti dolžnik, ki je lastnik nepremičnine, ki se na konkretnem dražbenem naroku prodaja, je na dolžniški strani stranka, ki jo je treba vabiti na narok, na katerem se bo prodajala njegova nepremičnina.
Če je dolžnik v celoti poplačal svoj dolg do upnika pred opravo javne dražbe, je s tem izvršilni postopek končan in sodišče z dosegom cilja in namena izvršbe nima več podlage za opravo nadaljnjih izvršilnih dejanj, t.j. opravo javne prodaje nepremičnine. Vendar navedeno velja le, če je dolžnik poplačal tudi vse pristopne upnike.
O razporeditvi delovnega časa med opravljanjem vojaške službe izven države odloča nadrejeni poveljnik, ki mora omogočiti pripadnikom potreben počitek glede na vrsto nalog in druge razmere in pri tem upoštevati tudi predpisane omejitve glede opravljanja posameznih zahtevanih nalog na določenih formacijskih dolžnostih. Iz 53. člena ZSSloV torej ne izhaja, da pripadnikom Slovenske vojske na mednarodnih misijah ne pripada tedenski počitek v trajanju 24 ur. Čeprav gre pri opravljanju dela v tujini za poseben pravni in dejanski položaj delavcev, to ne pomeni, da se delavcu lahko odreče pravica do tedenskega počitka. Bistveno je, da je delavec, če mu delodajalec te pravice ne zagotovi, upravičen do plačila, kot ga zahteva v obravnavani zadevi.