KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00026251
KZ-1 člen 70a, 300, 300/1, 300/2. ZKP člen 371, 371/1, 371/1-11, 492, 492/1. ZNPPol člen 4, 4/1, 4/1-2.
varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu - kaznivo dejanje napada na uradno osebo, ko opravlja naloge varnosti - opis kaznivega dejanja - nejasnost razlogov - konkretizacija zakonskih znakov - nerazumljivost izreka odločbe
Pritožba ima prav, ko smiselno nakazuje, da opis kaznivega dejanja ni razumljiv, ker iz njega ni dovolj jasno razvidno dejanje, ki ga je kritičnega dne na naslovu obdolženca v okviru izvajanja preventivnih nalog v zvezi s preprečevanjem, odkrivanjem in preiskovanjem kaznivih dejanj in prekrškov v skladu z 2. alinejo prvega odstavka 4. člena Zakona o nalogah in pooblastilih policije opravljal policist J.H. Zapisano je zgolj, da je opravljal razgovor z J.U., da je to izvajal v okviru pooblastil iz 2. alineje prvega odstavka 4. člena Zakona o nalogah in pooblastilih policije, pri tem pa manjka jasna konkretizacija razlogov za razgovor, ki ga je opravljal.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSC00035603
ZPP člen 5, 7, 212, 339, 339/1, 339/2, 286, 286/4. OZ člen 121, 890, 892, 892/1, 892/2, 893, 893/1. ZVPot člen 23, 24, 57, 57e, 57g.
pogodba o organiziranju potovanja - nepravilna izpolnitev pogodbe - odgovornost organizatorja potovanja - počitnice - vrnitev kupnine za turistični aranžma - nepremoženjska škoda - izguba užitka počitnic - odprava napak
Ob dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje, da je bila edina napaka v izpolnitvi turistične storitve, storjena pri prvotni dodelitvi sobe, ki ni imela dogovorjenih lastnosti, odpravljena že na kraju samem, drugih zatrjevanih napak v izpolnitvi turističnih storitev pa tožnica ni dokazala, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek za vračilo celotnega vplačanega zneska kupnine za turistični aranžma.
Ker v skladu z določilom 5. člena Direktive Sveta 90/314 EGS z dne 13. 6. 1990 o paketnem potovanju, organiziranih počitnicah in izletih, potrošniku pripada odškodnina za nepremoženjsko škodo iz naslova izgube užitka na počitnicah oziroma na dopustu (le) v primeru neizpolnitve ali nepravilne izpolnitve turističnega aranžmaja, je sodišče prve stopnje, ko je presojalo utemeljenost tožbenega zahtevka tožnice za plačilo odškodnine za to obliko nepremoženjske škode, glede na pravilne predhodne ugotovitve, da je bila edina napaka v storitvi, ki se lahko očita toženi stranki, prvotno dodeljena soba, ki ni imela dogovorjenih lastnosti, saj ni imela pogleda na bazen, pravilno ugotavljalo, ali je tožnici zaradi te napake v izpolnitvi nastala ta oblika nepremoženjske škode. Pritožbeno sodišče sprejema kot pravilne tudi dokazno podprte ugotovitve in zaključke sodišča prve stopnje, da je bila ta edina napaka izpolnitve glede lastnosti dodeljene hotelske sobe na kraju samem odpravljena, da so v vmesnem času od izpraznitve prvotnih sob okoli 10.00 ure do nastanitve v novi sobi okoli 16.00 ure morali tožnica in ostali potniki, ki so potovali z njo, čakati v pritličju hotela, da je bil v tem času tudi porušen dnevni ritual družine, saj s prtljago in z otrokoma, od katerih je bil eden star deset let, drugi pa še ne dve leti, tožnica ni mogla zapustiti hotela in je najmlajši otrok spal kar v avli, pa tudi njegovo oceno, da zaradi opisanega približno šest ur trajajočega čakanja na drugo sobo s pogledom na bazen, kot je bilo dogovorjeno s Pogodbo, še ni mogoče zaključiti, da je imela opravljena storitev potovanja in letovanja v H. tako hude napake, da je bila za tožnico prava polomija in nočna mora, da ni mogoče zaključiti, da je bil neizpolnjen in zgrešen osnovni namen, zaradi katerega se je tožnica odločila za potovanje, to je kvalitetno, mirno in brez skrbi preživeti glavni in tudi prvi skupni družinski dopust, da je opisano tožničino duševno doživljanje počitnic posledica njenih subjektivnih pričakovanj, ki pa bistveno odstopajo od tega, kar ji je bilo obljubljeno s strani tožene stranke v opisu kupljenega turističnega aranžmaja in tudi nudeno na kraju samem.
ZRPPN člen 2, 16, 17. ZOR člen 60, 111, 117, 139, 141. ZDen člen 3, 4, 5, 64. URS člen 69.
razlastitev - denarna odškodnina zaradi razlastitve - ničnost pogodbe - javni interes - razlastitev zaradi splošnega interesa - pogodba namesto razlastitve - napake volje - prisila - čezmerno prikrajšanje
Sankcija za neuresničitev namena razlastitve ni ničnost, pač pa izpodbojnost, ki bi jo lahko pravni prednik tožnika uveljavljal v maksimalnem roku pet let od sklenitve pogodbe namesto razlastitve oziroma v roku treh let, če je za razlog izpodbojnosti izvedel prej.
ZDR-1 člen 31, 31/1, 31/2, 49, 49/1, 148, 148/3.. Kolektivna pogodba za kulturne dejavnosti v Republiki Sloveniji (1994) člen 33, 33/1.
krajši delovni čas - starševstvo - delovni čas - prerazporeditev delovnega časa - sprememba pogodbe o zaposlitvi
Drugačna razporeditev delovnega časa s petih na tri delovne dni v tednu je povezana s spremembo pogodbenega določila o razporeditvi delovnega časa. Po prvem odstavku 49. člena ZDR-1 lahko spremembo pogodbe o zaposlitvi predlaga katerakoli stranka, pogodba pa se spremeni oziroma velja nova pogodba le, če na to pristane tudi nasprotna stranka. Če ne pristane, ostaja v veljavi nespremenjena oziroma prejšnja pogodba o zaposlitvi. Brez ustrezne pravne podlage sodišče ne more samo spreminjati pogodbenega določila o razporeditvi delovnega časa tako, da bi toženi stranki naložilo, da tožnici omogoči opravljanje 24-urne tedenske delovne obveznosti v treh delovnih dneh.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00021999
ZPP člen 458, 458/1. OZ člen 435.
nabava goriva - spor majhne vrednosti - pritožbeni razlogi v sporih majhne vrednosti - nekonkretizirane pritožbene navedbe
Sodbe, izdane v postopku v sporu majhne vrednosti, iz pritožbenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni dovoljeno izpodbijati. Zato se pritožbeno sodišče do tistih pritožbenih navedb, s katerimi pritožnica izpodbija dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, ni opredelilo.
Pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb in dokazov tožene stranke, je presplošen, da bi pritožbeno sodišče lahko nanj konkretno odgovorilo.
regresni zahtevek - zahtevki zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje iz naslova obveznega avtomobilskega zavarovanja - odškodninski zahtevek Zavoda
Prvi odstavek 18. člena ZOZP je uredil le takšno situacijo, v kateri tožeča stranka postavi zahtevek, še preden bi bilo sploh (mogoče) konkretno izračunati, kolikšna je bila v resnici njena izguba ("izpad") sorazmernega dela prispevkov. Položaja, ko toženi stranki izguba še ni nastala, vendar pa je gotovo, da bo nastala, in jo je mogoče celo že številčno opredeliti, ZOZP ni uredil. Nastala je zakonska praznina, ki jo je treba zapolniti. Zapolni se lahko tako, da se, enako kot zahtevek tožeče stranke, kapitalizira tudi odškodnino, ki jo bo morala plačevati tožena stranka v obliki rente. Ker gre za izračun škode, ki bi sicer v prihodnosti šele nastajala, si je pri konkretnem izračunu potrebno pomagati s predvideno preostalo delovno dobo. Tako je prvostopenjsko sodišče tudi ravnalo. Tožena stranka v pritožbi ni navedla nobenega razloga zoper takšno razlago prvega odstavka 18. člena ZOZP.
poseg v osebnostno pravico - čast in dobro ime - žaljiva obdolžitev - razžalitev - objektivna žaljivost - povprečni bralec - trditve o dejstvih - vrednostna sodba - tehtanje ustavnih pravic v koliziji
Razžalitev je pravni standard, ki mu je treba v vsakem posamičnem primeru dati pravi pomen ob upoštevanju vseh relevantnih okoliščin. Ker ni vsaka izjava, ki nekoga prizadene, tudi objektivno žaljiva in s tem protipravna, je treba med drugim ugotoviti, ali je izjava objektivno žaljiva v očeh povprečnega bralca.
Je pa glede na ugotovljeno dejansko stanje sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, in sicer določbo drugega odstavka 949. člena OZ, ki določa, da pri premoženjskem zavarovanju zavarovalnina ne more biti večja od škode, ki je zavarovancu nastala z nastankom zavarovalnega primera. Škoda na zavarovanih strojih je znašala 78.900 EUR (in ne 89.588,00 EUR), medtem ko je toženka za škodo na zavarovanih strojih tožniku oziroma njegovim pravnim prednikom (leasingodajalcem) že izplačala 62.362,18 EUR. Hkrati je bila tožniku na podlagi odločbe ministrstva priznana škoda na strojih in opremi v višini 343.585,00 EUR (na predmetne stroje odpade 321.250,00 EUR) in je od ministrstva (in sklada) za nastalo škodo prejel sredstva v višini 50% od tega zneska. Za nastalo škodo na predmetnih strojih je tako (upoštevaje preprost izračun) prejel še od ministrstva in sklada pomoč v višini 160.625,00 EUR (pritožnica zmotno omenja znesek 118.235,00 EUR). Iz navedenega je razvidno, da toženka iz naslova zavarovalnine tožniku zagotovo ne dolguje več ničesar, saj je bila tožniku nastala premoženjska škoda na predmetnih zavarovanih strojih že v celoti sanirana oziroma poplačana s strani toženke, ministrstva in sklada. Posledično je treba tožnikov tožbeni zahtevek v celoti zavrniti.
Sodišče lahko samo po uradni dolžnosti, t.j. brez ustreznega zahtevka stranke, odloča o (ne)dopustnosti oziroma (ne)veljavnosti izjav volje le takrat, ko presoja (ne)dopustnost razpolaganja strank v postopku, torej le v primeru t.i. materialno procesnih dispozicij strank v postopku, ki jih ureja 3. člen ZPP. Med takšne dispozicije strank spadajo odpoved zahtevku, pripoznava zahtevka in sodna poravnava. Glede na vsebino nedatiranega dogovora na l. št. 102 spisa, ki ga je v spis vložil pritožnik, je sodišče prve stopnje sicer ravnalo pravilno, ko je presojalo, ali bi sporni dogovor lahko imel značaj sodne poravnave. Ker pa je, kot to izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, temu pa pritrjuje tudi pritožba, pravilno ugotovilo, da sporni nedatiran dogovor glede delitve zapuščine nima značaja sodne poravnave, t.j., da pri njem ne gre za t.i. dedni dogovor, t.j. dogovor dedičev o delitvi zapuščine oziroma dediščine, ki bi ga le-ti sklenili pred sodiščem oziroma ga sporazumno predložili zapuščinskemu sodišču, le-to pa bi ga posledično lahko vneslo v sklep o dedovanju, o njegovi (ne)dopustnosti brez ustreznega zahtevka strank ne bi smelo odločati.
sklep o začetku postopka osebnega stečaja - pritožba dolžnika zoper sklep o začetku stečajnega postopka - nepodaljšljivost roka za plačilo sodne takse - prepozno plačilo sodne takse za pritožbo - domneva umika pritožbe
Petnajstdnevni rok za plačilo sodne takse, ki je naveden v plačilnem nalogu, je prekluzivni rok in kot tak po samem zakonu nepodaljšljiv. Da bo sodišče štelo dolžnikovo pritožbo za umaknjeno, če v petnajst dnevnem roku od prejema naloga taksa ne bo plačana, je zapisano v samem nalogu. Da je nalog prejel, pa je pritožnik izrecno priznal. Zato je po nepotrebnem klical na „pisarniški urad Vrhovnega sodišča RS“. S sklicevanjem na pojasnilo, ki da ga je tam dobil, pa ne more doseči podaljšanja prekluzivnega roka. Te pritožbene navedbe pa tudi ni z ničemer dokazal.
Za presojo v predmetni zadevi je treba ločiti med procesnim trditvenim in dokaznim bremenom ter med materialnopravnim trditvenim in dokaznim bremenom, pri čemer zmotna uporaba slednjega lahko pomeni zmotno uporabo materialnega prava, do katere pa v obravnavani zadevi ni prišlo. Pravni zaključki VS RS iz zadeve VS RS II Ips 45/2011 v tej pravdi niso uporabljivi, saj ne gre za situacijo, v kateri odškodovanec toži zavarovalnico na izplačilo odškodnine. Prav tako je VS RS tudi sicer nekoliko omililo stališča, ki jih iz omenjene zadeve izpostavlja pritožba, in je v drugih podobnih primerih jasno izrazilo, da je na zavarovalnici trditveno in dokazno breme glede fingiranosti prometne nesreče oziroma glede prevare (glej npr. odločbo II Ips 27/2012). Obravnavana zadeva je drugačna in tudi sicer ni primerljiva z zgoraj izpostavljenimi. Tožnica je namreč toženki že izplačala premoženjsko škodo na vozilu iz naslova zavarovanja avtomobilske odgovornosti in v predmetni pravdi vtožuje vračilo tega izplačila na podlagi zatrjevane toženkine prevare. Gre torej za zahtevek tožnice na podlagi 190. člena Obligacijskega zakonika (OZ) v zvezi z 944. členom OZ, zato je tožnica tista, ki bi morala po materialnem pravu (zatrjevati in) izkazati, da jo je toženka prevarala. Pritožba se moti, da mora toženka izkazati nastanek prometne nesreče, vso materialno škodo in vzročno zvezo. Toženka je navedeno z zadostno stopnjo verjetnosti že izkazala na podlagi nespornega dejstva, da ji je tožnica v zvezi s sporno prometno nesrečo že izplačala odškodnino. Toženki v tej situaciji ni treba ničesar dokazovati, temveč je tožnica tista, ki mora izkazati, da je prišlo do prevare oziroma do neupravičenega prehoda premoženja (neupravičene obogatitve). Pri tem ne gre za izkazovanje trditev o negativnih dejstvih, ampak za izkazovanje trditev o prevari. Glede prevare pa je tožnica tista, ki jo zatrjuje in ki zanjo nosi dokazno breme. Povedano drugače, neuspeh z dokazovanjem gre v škodo tožnice in ne toženke.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00022039
KZ člen 234a, 234a/1. ZKP člen 358, 358-1.
poslovna goljufija - konkretni opis dejanja - zakonski znaki kaznivega dejanja - izvršitveno dejanje - preslepitev - preslepitveni namen - oprostilna sodba - opisano dejanje ni kaznivo dejanje
Opis izvršitvenega ravnanja, da mu je mogoče očitati naravo preslepitvenih dejanj, mora navajati konkretna dejstva in okoliščine, iz katerih je mogoče določeno sklepati, da so bila storilčeva aktivna ravnanja ob sklenitvi posla ali tekom njegovega izvajanja, prazna in neresnična (lažna), zamolčanje oz. prikrivanje kot opustitveno ravnanje pa izvršeno v takih okoliščinah, da se je storilec zaradi njih zavedal, da pogodbeni stranki kljub pogodbeni zavezi ne bo mogel izpolniti svojih obveznosti.
Preslepitveno ravnanje, kot izhaja iz opisa kaznivega dejanja, ni ustrezno konkretizirano, saj omogoča več različnih razlag.
Da bi opis obravnavanega kaznivega dejanja zadostil zahtevi po konkretizaciji znaka preslepitve v smislu izvršitvenega ravnanja, bi moral vsebovati najmanj sintezo analize dejanskih okoliščin, kakršno je v pritožbi predstavila državna tožilka, saj se nanaša na prilive in odlive družbe na dveh transakcijskih računih, izvršbe na podlagi sodnih sklepov ter na podatke o izpolnjevanju davčnih obveznosti in obveznosti do delavcev.
Ker je razrešitev predmetnega spora in odločitev, ali je tožnik v celoti oproščen plačila prispevka za plačilo institucionalnega varstva za upravičenko ali ne, odvisna od odločitve o predhodnem vprašanju veljavnosti oziroma o zatrjevani ničnosti spremembe pogodbe, o tem vprašanju pa še ni bilo odločeno, je pritožbeno sodišče tožnikovi pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
spor majhne vrednosti - trditveno in dokazno breme - pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja
Dvom o pravilnosti dokaznih zaključkov predstavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki v sporih majhne vrednosti ni dovoljen pritožbeni razlog. Odgovor nanje zato ni potreben.
revizija - dopuščena revizija - pooblastilo - novo pooblastilo - pooblastilo za vložitev revizije - novo pooblastilo za vložitev predloga za dopustitev revizije - pooblastilo odvetnika za vložitev predloga za dopustitev revizije - zavrženje revizije
Ker ZPP revizijo, tako dopuščeno kot dovoljeno, obravnava kot enoten institut, odvetniku v primeru, ko Vrhovno sodišče RS s sklepom dopusti revizijo, ob vložitvi revizije pri sodišču prve stopnje ni potrebno predložiti novega pooblastila.
ZPP člen 108, 108/4, 180, 180/1, 180a, 180a/1, 180a/1-2.
zavrženje tožbe - dopolnitev ali poprava tožbe - poziv na dopolnitev tožbe - popolnost tožbe - prepozna dopolnitev tožbe - rok za popravo tožbe - prekluzivni rok - vsebina tožbe - identifikacijski podatek
Ker mora popolnost tožbe zagotoviti tožnik, so nepomembne pritožbene navedbe, da je toženka pri istem sodišču udeležena v več izvršilnih postopkih, iz katerih so razvidni njeni podatki.
Dopolnitev tožbe v pritožbi je prepozna, saj je rok za popravo tožbe prekluzivne narave.
podlage odškodninske odgovornosti - odškodninska odgovornost osnovne šole - protipravno ravnanje - dokazovanje - vzročna zveza - nasilje v družini - dokazna ocena - škoda - posredni oškodovanec
Pritožniki skušajo v pritožbenem postopku zatrjevano škodo povezati predvsem z po njihovih trditvah neupravičeno in nepravilno izvedeno delavnico, a s tem ne morejo uspeti. Kot je bilo zgoraj obrazloženo, toženka namreč pri njeni izvedbi ni ravnala protipravno. Tudi ugotovljen potek delavnice ne daje podlage za sklep o obstoju vzročne zveze, saj zaradi načina, na katerega je bila izvedena, prvi tožnici zatrjevane škode ni mogla povzročiti. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da so posledice, ki jih je utrpela prva tožnica, posledica stiske in občutkov krivde zaradi dogajanja, ki ga je sprožila njena pripoved na delavnici, ne pa njene izvedbe oziroma načina na katerega je bila izvedena. Izvedba delavnice pa ni mogla povzročiti škode niti drugi tožnici in tretjemu tožniku, saj na njej niti nista sodelovala, kot posredna oškodovanca pa do povračila škode nista upravičena.
Zakonske zamudne obresti so od zapadlosti posameznega zneska v plačilo do plačila priznane brez vsakršne dejanske in pravne utemeljitve. Narava navedene procesne kršitve je takšna, da je pritožbeno sodišče ne more odpravljati, saj bi v nasprotnem prevzelo vlogo prvostopenjskega sodišča pri utemeljevanju pisnih odpravkov sodnih odločb, ki morajo v dejanskem in pravnem pogledu biti takšne, da jih je sploh mogoče preizkusiti. Na podlagi 1. odstavka 354. člena ZPP je zato potrebno izpodbijani del sodbe razveljaviti in v tem obsegu zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Določilo, da se lahko pogodba proti volji potrošnika obnovi in je na potrošniku obveznost plačila nesorazmerno visokega nadomestila, če ta ne izpolni pogodbenih zahtev po obličnosti odstopne izjave, predstavlja nepošten pogodbeni pogoj v skladu z 12. alinejo tretjega odstavka 24. člena ZVPot.