ZDR-1 člen 31, 31/1, 31/2, 49, 49/1, 148, 148/3.. Kolektivna pogodba za kulturne dejavnosti v Republiki Sloveniji (1994) člen 33, 33/1.
krajši delovni čas - starševstvo - delovni čas - prerazporeditev delovnega časa - sprememba pogodbe o zaposlitvi
Drugačna razporeditev delovnega časa s petih na tri delovne dni v tednu je povezana s spremembo pogodbenega določila o razporeditvi delovnega časa. Po prvem odstavku 49. člena ZDR-1 lahko spremembo pogodbe o zaposlitvi predlaga katerakoli stranka, pogodba pa se spremeni oziroma velja nova pogodba le, če na to pristane tudi nasprotna stranka. Če ne pristane, ostaja v veljavi nespremenjena oziroma prejšnja pogodba o zaposlitvi. Brez ustrezne pravne podlage sodišče ne more samo spreminjati pogodbenega določila o razporeditvi delovnega časa tako, da bi toženi stranki naložilo, da tožnici omogoči opravljanje 24-urne tedenske delovne obveznosti v treh delovnih dneh.
dogovor o krajevni pristojnosti - nepogodbena odškodninska odgovornost
Ker tožeča stranka ni bila pogodbena stranka, ni njenega izrecnega soglasja za dogovor o pristojnosti. Materialnopravno vprašanje v tem primeru pa je, ali je možno ta dogovor razširiti na tožečo stranko z ozirom na to kakšen tožbeni zahtevek uveljavlja. V tem primeru sklicevanje v tožbi na posamezne določbe v pogodbi ne pomeni očitanja kršitve pogodbenih obveznosti, temveč pogodba zgolj prepisuje zakonsko normo. Zato dogovor o krajevni pristojnosti v pogodbi ne velja za tožečo stranko.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00026251
KZ-1 člen 70a, 300, 300/1, 300/2. ZKP člen 371, 371/1, 371/1-11, 492, 492/1. ZNPPol člen 4, 4/1, 4/1-2.
varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu - kaznivo dejanje napada na uradno osebo, ko opravlja naloge varnosti - opis kaznivega dejanja - nejasnost razlogov - konkretizacija zakonskih znakov - nerazumljivost izreka odločbe
Pritožba ima prav, ko smiselno nakazuje, da opis kaznivega dejanja ni razumljiv, ker iz njega ni dovolj jasno razvidno dejanje, ki ga je kritičnega dne na naslovu obdolženca v okviru izvajanja preventivnih nalog v zvezi s preprečevanjem, odkrivanjem in preiskovanjem kaznivih dejanj in prekrškov v skladu z 2. alinejo prvega odstavka 4. člena Zakona o nalogah in pooblastilih policije opravljal policist J.H. Zapisano je zgolj, da je opravljal razgovor z J.U., da je to izvajal v okviru pooblastil iz 2. alineje prvega odstavka 4. člena Zakona o nalogah in pooblastilih policije, pri tem pa manjka jasna konkretizacija razlogov za razgovor, ki ga je opravljal.
Za presojo v predmetni zadevi je treba ločiti med procesnim trditvenim in dokaznim bremenom ter med materialnopravnim trditvenim in dokaznim bremenom, pri čemer zmotna uporaba slednjega lahko pomeni zmotno uporabo materialnega prava, do katere pa v obravnavani zadevi ni prišlo. Pravni zaključki VS RS iz zadeve VS RS II Ips 45/2011 v tej pravdi niso uporabljivi, saj ne gre za situacijo, v kateri odškodovanec toži zavarovalnico na izplačilo odškodnine. Prav tako je VS RS tudi sicer nekoliko omililo stališča, ki jih iz omenjene zadeve izpostavlja pritožba, in je v drugih podobnih primerih jasno izrazilo, da je na zavarovalnici trditveno in dokazno breme glede fingiranosti prometne nesreče oziroma glede prevare (glej npr. odločbo II Ips 27/2012). Obravnavana zadeva je drugačna in tudi sicer ni primerljiva z zgoraj izpostavljenimi. Tožnica je namreč toženki že izplačala premoženjsko škodo na vozilu iz naslova zavarovanja avtomobilske odgovornosti in v predmetni pravdi vtožuje vračilo tega izplačila na podlagi zatrjevane toženkine prevare. Gre torej za zahtevek tožnice na podlagi 190. člena Obligacijskega zakonika (OZ) v zvezi z 944. členom OZ, zato je tožnica tista, ki bi morala po materialnem pravu (zatrjevati in) izkazati, da jo je toženka prevarala. Pritožba se moti, da mora toženka izkazati nastanek prometne nesreče, vso materialno škodo in vzročno zvezo. Toženka je navedeno z zadostno stopnjo verjetnosti že izkazala na podlagi nespornega dejstva, da ji je tožnica v zvezi s sporno prometno nesrečo že izplačala odškodnino. Toženki v tej situaciji ni treba ničesar dokazovati, temveč je tožnica tista, ki mora izkazati, da je prišlo do prevare oziroma do neupravičenega prehoda premoženja (neupravičene obogatitve). Pri tem ne gre za izkazovanje trditev o negativnih dejstvih, ampak za izkazovanje trditev o prevari. Glede prevare pa je tožnica tista, ki jo zatrjuje in ki zanjo nosi dokazno breme. Povedano drugače, neuspeh z dokazovanjem gre v škodo tožnice in ne toženke.
Pritožba mora skladno z določbo 335. člena ZPP obsegati: navedbo sodbe, zoper katero se vlaga, izjavo, da se sodba izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Pritožba, ki jo je vložil tožnik, ne vsebuje razlogov, zaradi katerih izpodbija odločitev sodišča prve stopnje. Ker se v postopku s pritožbo po določbi 336. člena ZPP ne uporabljajo določbe 108. člena ZPP o vračanju nepopolnih vlog v dopolnitev, je pritožba nepopolna, zato jo je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo.
Sodišče lahko samo po uradni dolžnosti, t.j. brez ustreznega zahtevka stranke, odloča o (ne)dopustnosti oziroma (ne)veljavnosti izjav volje le takrat, ko presoja (ne)dopustnost razpolaganja strank v postopku, torej le v primeru t.i. materialno procesnih dispozicij strank v postopku, ki jih ureja 3. člen ZPP. Med takšne dispozicije strank spadajo odpoved zahtevku, pripoznava zahtevka in sodna poravnava. Glede na vsebino nedatiranega dogovora na l. št. 102 spisa, ki ga je v spis vložil pritožnik, je sodišče prve stopnje sicer ravnalo pravilno, ko je presojalo, ali bi sporni dogovor lahko imel značaj sodne poravnave. Ker pa je, kot to izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, temu pa pritrjuje tudi pritožba, pravilno ugotovilo, da sporni nedatiran dogovor glede delitve zapuščine nima značaja sodne poravnave, t.j., da pri njem ne gre za t.i. dedni dogovor, t.j. dogovor dedičev o delitvi zapuščine oziroma dediščine, ki bi ga le-ti sklenili pred sodiščem oziroma ga sporazumno predložili zapuščinskemu sodišču, le-to pa bi ga posledično lahko vneslo v sklep o dedovanju, o njegovi (ne)dopustnosti brez ustreznega zahtevka strank ne bi smelo odločati.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00023236
ZDR člen 184.. OZ člen 131, 131/1, 149, 150.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - glavni izvajalec - kooperantska pogodba - stranski intervenient - izvajalec del
Stranski intervenient je bil glavni izvajalec in organizator del na spornem delovišču, s težkimi stroji, ki so bili v njegovi lasti, so upravljali njegovi delavci, fizična dela na tem delovišču so opravljali delavci tožene stranke kot kooperanta, ki je na tem delovišču sodelovala na podlagi sklenjene kooperantske pogodbe s stranskim intervenietnom in z ustreznim aneksom za navedeno gradbišče. Tako je stranski intervenient naročal, odrejal, organiziral, vodil in nadziral delovni proces tudi glede varnostnih ukrepov, medtem ko tožena stranka na organizacijo in izvedbo delovnega procesa ni imela nobenega vpliva, saj je stranskemu intervenientu zgolj posojala svoje delavce. Zato toženka tožniku za nastalo škodo ni subjektivno odgovorna, saj ni podana protipravnost ravnanja tožene stranke.
Tožena stranka tožniku ni odgovorna za škodo niti po pravilih o objektivni odgovornosti, saj se ni ukvarjala z nevarno dejavnostjo na gradbišču, niti ni bila imetnica nevarne stvari (rovokopača, ki je tožnika porinil v jarek).
Tožniku je dejansko nastala škoda zaradi nesreče pri delu, vendar pa za to škodo ni odgovorna toženka, ampak izvajalec del.
nasilje v družini - preprečevanje nasilja v družini - ukrepi za preprečevanje nasilja v družini - časovna omejenost ukrepov za preprečevanja nasilja v družini - časovna omejitev trajanja ukrepov - prepustitev stanovanja v skupni rabi - ekonomsko nasilje - načelo sorazmernosti - zavrnitev dokaznih predlogov - upravičeni razlogi za zavrnitev dokazov
Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da je namen ukrepov za preprečevanje nasilja v družini, med katerimi je tudi prepustitev stanovanja, v zaščiti žrtve, ki naj si v času veljavnosti ukrepa poišče trajnejše varstvo oziroma si zagotovi trajno varnost pred nasiljem oziroma nasilnežem. Gre namreč za poseg v lastninsko pravico lastnika stanovanja, ki je v tem primeru očitno nesporno nasprotni udeleženec. Zato je sodišče prve stopnje tudi pravilno poudarilo načelo sorazmernosti, torej potrebo po tehtanju vseh pravic, ki v življenjski situaciji zadevajo druga ob drugo. V konkretnem primeru ima varnost žrtve prednost pred premoženjskimi interesi lastnika, vendar ne dlje, kot je to nujno potrebno, da si žrtev poišče trajnejšo pomoč in zaščito.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00028999
KZ-1 člen 38, 38/1, 186, 186/3, 308, 308/6. URS člen 22.
pomoč pri kaznivem dejanju - kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog - kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - nasprotje med izrekom in razlogi - obstoj kaznivega dejanja - sprememba izpodbijane sodbe - kaznivo dejanje, storjeno v hudodelski družbi - dokazi, pridobljeni s prikritimi preiskovalnimi ukrepi - nedovoljeni dokazi - tajni delavec - privilegij zoper samoobtožbo - odredba za hišno preiskavo - obrazloženost odredbe - izzivanje kriminalne dejavnosti - zavrnitev dokaznega predloga obrambe - pravica do pritožbe - omilitev kazni - odvzem protipravne premoženjske koristi - obrazložitev odstopa od ustaljene prakse - identiteta med obtožbo in sodbo
Obtoženčev zagovornik ima prav, ko v pritožbi smiselno opozarja na to, da je za pomoč storilcu po storjenem kaznivem dejanju nujen predpogoj vnaprejšnja obljuba pomočnika, da bo prikril kaznivo dejanje, storilca, sredstva, s katerim bo kaznivo dejanje storjeno, sledi kaznivega dejanja, predmete, nastale s kaznivim dejanjem ali premoženjsko korist, pridobljeno s kaznivim dejanjem. Iz vsebine opisa kaznivega dejanja, očitanega D. H., je razvidno, da naj bi bilo storjeno tri dni po izvršenem ilegalnem prehodu državne meje, prav tako pa tudi to, da ne vsebuje očitka obtožencu, da je prikritje sledi dejanja in prikritje premoženjske koristi komurkoli vnaprej obljubil, kar pa je za utemeljen očitek storilcu za pomoč, kakor je opisana, bistveni zakonski znak. Zaradi tega tudi kaznivo dejanje, kakor je opisano, ne predstavlja kaznivega dejanja pomoči h kaznivemu dejanju prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po šestem v zvezi s tretjim odstavkom 308.čl. v zvezi z 38.čl. KZ-1.
ZRPPN člen 2, 16, 17. ZOR člen 60, 111, 117, 139, 141. ZDen člen 3, 4, 5, 64. URS člen 69.
razlastitev - denarna odškodnina zaradi razlastitve - ničnost pogodbe - javni interes - razlastitev zaradi splošnega interesa - pogodba namesto razlastitve - napake volje - prisila - čezmerno prikrajšanje
Sankcija za neuresničitev namena razlastitve ni ničnost, pač pa izpodbojnost, ki bi jo lahko pravni prednik tožnika uveljavljal v maksimalnem roku pet let od sklenitve pogodbe namesto razlastitve oziroma v roku treh let, če je za razlog izpodbojnosti izvedel prej.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00022164
ZKP člen 219.a, 219.a/8, 285.e, 285.e/1, 285.e/2, 402, 402/3.
izločitev dokazov - zaseg predmeta - preiskava elektronske naprave - preiskava elektronske pošte - dopustnost dokaza - tehtanje pravic v koliziji - pravica do zasebnosti - pravica do informacijske zasebnosti - varstvo osebnih podatkov
Sodišče prve stopnje je pri presoji dovoljenosti dokazov, pridobljenih iz računalnikov, ki sta jih v času trajanja delovnega razmerja uporabljala obdolženca, pravilno ugotovilo, da je bilo z njunim pregledom poseženo v njuno zasebnost in v pravico do komunikacijske zasebnosti ter do varstva osebnih podatkov, vendar pa je pravilno pojasnilo, da vsako poseganje v ustavno zagotovljene pravice ni nedopustno že samo po sebi, temveč je o protipravnem posegu mogoče govoriti le, kadar cilji, ki se s tem zasledujejo, takšnega posega ne opravičujejo. Povedano drugače, vsak tak poseg ni že sam po sebi razlog za izločitev dokazov, ki jih na tak način pridobijo zasebniki.
stranska intervencija v pravdi - vstop nove stranke v pravdo - naknadno sosporništvo - naknadno sosporništvo na aktivni strani - subjektivna sprememba tožbe - porok - ničnost pogodbe - vsebina zahtevka - več zahtevkov na različnih pravnih in dejanskih podlagah
Za vstop novega tožnika v pravdo, kadar so za to izpolnjeni pogoji iz 191. člena ZPP, privolitev toženke ni potrebna. Procesni položaj toženca se namreč zaradi takšne subjektivne tožbe ne spremeni. Sodišče o takšni subjektivni spremembi ne izda nobenega sklepa, postopek pa nadaljuje (tudi) z novim tožnikom. Temu lahko tožena stranka oporeka šele v pritožbi zoper končno odločbo. Če pa za naknadno sosporništvo predpisani pogoji iz prvega odstavka 191. člena ZPP niso izpolnjeni, sodišče zadevo razdruži in tožbo novega tožnika obravnava posebej.
pravica do poštenega sojenja - pravna jamstva v kazenskem postopku - pravica do proste izbire zagovornika - kolizija interesov - opravljanje dejavnosti na istem poslovnem naslovu
Obtožena pravna oseba C. d.o.o. in obtoženec A. A. sta izbrala vsak svojega zagovornika, ki opravljata dejavnosti ločeno in ki za komunikacijo uporabljata vsak svoje interne komunikacijske kanale, zato ni nobene podlage za ugotovitev, da gre za odvetnika, ki opravljata delo v isti odvetniški pisarni.
Zgolj dejstvo, da odvetnika opravljata dejavnost na istem poslovnem naslovu, v isti poslovni stavbi z enotno telefonsko centralo, ne more biti okoliščina, na podlagi katere bi bilo mogoče enemu izmed njiju odreči zagovarjanje v tem kazenskem postopku.
najemna pogodba za poslovni prostor - podnajem - uporaba tuje stvari - uporabnina - kršitev pogodbenih obveznosti - teorija realizacije pogodbe - soglasje volj za sklenitev pogodbe
V primeru, ko v najem dane prostore uporablja nekdo tretji, najemodajalec ni prikrajšan, tretji pa ne obogaten na račun najemodajalca, ker uporaba stvari v času najema pripada najemniku in ne lastniku. Najemno razmerje torej preprečuje nastanek neupravičene obogatitve v razmerju lastnika do tretje osebe in s tem tudi uporabo 190. in 198. člena OZ.
Določilo, da se lahko pogodba proti volji potrošnika obnovi in je na potrošniku obveznost plačila nesorazmerno visokega nadomestila, če ta ne izpolni pogodbenih zahtev po obličnosti odstopne izjave, predstavlja nepošten pogodbeni pogoj v skladu z 12. alinejo tretjega odstavka 24. člena ZVPot.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - SODSTVO - USTAVNO PRAVO
VSL00024261
URS člen 23, 23/1, 23/2. ZVPSBNO člen 4, 16, 16/1, 16/2, 16/3. ZPP člen 154, 154/2, 346, 346/3, 358, 358-5. ZS člen 71.
kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja - odškodnina za nepremoženjsko škodo - nerazumno dolgo trajanje postopka - pravica do učinkovitega sodnega varstva - sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) - ista zadeva - ugovor zastaranja - začetek teka zastaralnega roka - višina denarne odškodnine - pravica do zakonitega (naravnega) sodnika - predodelitev zadeve drugemu sodniku - celoten uspeh v pravdi
Kot relevantno obdobje, v katerem je bila tožnici kršena pravica do sojenja v razumnem roku, je treba upoštevati skupno trajanje pravdnega in izvršilnega postopka.
Ugotovljene okoliščine primera ter zakonske določbe o višini odškodnine iz 16. člena ZVPSBNO opravičujejo najvišji znesek, ki ga je pred domačim sodiščem mogoče stranki nameniti zaradi kršitve pravice do sojenja v nerazumnem roku – to je 5.000,00 EUR. Odločilnega pomena je skoraj 20 letno trajanje postopka, ko je sodišče sicer večkrat odločalo o pravnih sredstvih, vendar le na dveh stopnjah, in sicer v zadevi, ki je bila zelo pomembna za tožnico in ki sama s svojimi ravnanji praktično ni prispevala k zastojem v postopku.
Stranke lahko v skladu s 3. in 4. odstavkom 86. člena ZPP na pravno veljaven način same opravljajo pravdna dejanja z izrednimi pravnimi sredstvi, če imajo pravniški državni izpit, v nasprotnem primeru pa le po kvalificiranem pooblaščencu, odvetniku.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - SOCIALNO VARSTVO
VSL00022861
ZZZDR člen 123, 123/2, 132. ZSVI člen 27. ZPP člen 355, 355/1.
sprememba višine preživnine - znižanje preživnine - spremenjene okoliščine - preživninske zmožnosti - preživninske potrebe - dolžnost preživljanja - preživninska obveznost staršev - preživninska obveznost staršev duševno in telesno prizadetih oseb - prenehanje preživninske obveznosti - izvršilni naslov - tožba na ukinitev preživnine - pritožbena obravnava - razveljavitev prvostopenjske sodbe - kontrolna funkcija sodišča druge stopnje
Tožnik je sicer zatrjeval spremembe glede svojih preživninskih zmožnosti, vendar je sodišče prve stopnje njegovemu tožbenemu zahtevku ugodilo, ne da bi se z njimi ukvarjalo oziroma ne da bi jih ugotavljalo. Izhajalo je namreč iz zmotnega materialnopravnega stališča in presojalo, ali so podani zakonski pogoji za plačevanje preživnine, kot jih določa 123. člen ZZZDR, ki je veljal pred spremembo ZZZDR-C, v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča U-I 11/07-45 s 13. 12. 2007. Ob tem je spregledalo, da ne gre za (prvo) določitev preživnine, ker je o tem že pravnomočno odločeno, temveč za njeno spremembo, zato bi se moralo ukvarjati z vprašanjem, ali obstojijo okoliščine, ki sploh omogočajo spremembo z izvršilnim naslovom določene preživnine.
Ker je razrešitev predmetnega spora in odločitev, ali je tožnik v celoti oproščen plačila prispevka za plačilo institucionalnega varstva za upravičenko ali ne, odvisna od odločitve o predhodnem vprašanju veljavnosti oziroma o zatrjevani ničnosti spremembe pogodbe, o tem vprašanju pa še ni bilo odločeno, je pritožbeno sodišče tožnikovi pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.