nasilje v družini - preprečevanje nasilja v družini - ukrepi za preprečevanje nasilja v družini - časovna omejenost ukrepov za preprečevanja nasilja v družini - časovna omejitev trajanja ukrepov - prepustitev stanovanja v skupni rabi - ekonomsko nasilje - načelo sorazmernosti - zavrnitev dokaznih predlogov - upravičeni razlogi za zavrnitev dokazov
Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da je namen ukrepov za preprečevanje nasilja v družini, med katerimi je tudi prepustitev stanovanja, v zaščiti žrtve, ki naj si v času veljavnosti ukrepa poišče trajnejše varstvo oziroma si zagotovi trajno varnost pred nasiljem oziroma nasilnežem. Gre namreč za poseg v lastninsko pravico lastnika stanovanja, ki je v tem primeru očitno nesporno nasprotni udeleženec. Zato je sodišče prve stopnje tudi pravilno poudarilo načelo sorazmernosti, torej potrebo po tehtanju vseh pravic, ki v življenjski situaciji zadevajo druga ob drugo. V konkretnem primeru ima varnost žrtve prednost pred premoženjskimi interesi lastnika, vendar ne dlje, kot je to nujno potrebno, da si žrtev poišče trajnejšo pomoč in zaščito.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00022164
ZKP člen 219.a, 219.a/8, 285.e, 285.e/1, 285.e/2, 402, 402/3.
izločitev dokazov - zaseg predmeta - preiskava elektronske naprave - preiskava elektronske pošte - dopustnost dokaza - tehtanje pravic v koliziji - pravica do zasebnosti - pravica do informacijske zasebnosti - varstvo osebnih podatkov
Sodišče prve stopnje je pri presoji dovoljenosti dokazov, pridobljenih iz računalnikov, ki sta jih v času trajanja delovnega razmerja uporabljala obdolženca, pravilno ugotovilo, da je bilo z njunim pregledom poseženo v njuno zasebnost in v pravico do komunikacijske zasebnosti ter do varstva osebnih podatkov, vendar pa je pravilno pojasnilo, da vsako poseganje v ustavno zagotovljene pravice ni nedopustno že samo po sebi, temveč je o protipravnem posegu mogoče govoriti le, kadar cilji, ki se s tem zasledujejo, takšnega posega ne opravičujejo. Povedano drugače, vsak tak poseg ni že sam po sebi razlog za izločitev dokazov, ki jih na tak način pridobijo zasebniki.
Sodišče prve stopnje je zmotno presodilo ugotovljena dejstva, ki utemeljujejo krajevno pristojnost sodišča. Četudi kategorizacija telesnih poškodb po Fischerju uvršča srednje hude telesne poškodbe v posebno kategorijo pred hude telesne poškodbe, je ob zgoraj obrazloženem zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da v obravnavanem primeru ni izpolnjen pogoj po drugem odstavku 52. člena ZPP. Tudi srednje hude telesne poškodbe so namreč hude telesne poškodbe po tej zakonski določbi. V tožbi zatrjevane poškodbe so po obrazloženem hude telesne poškodbe.
trditveno in dokazno breme - odškodninska odgovornost - razlika v odpravnini
Tožnica je uveljavljala tožbeni zahtevek za plačilo plače v sporni višini za določeno obdobje, kar predstavlja sorazmerni mesečni del plače, kot je to tožnica izrecno navedla v 2. točki tožbenega zahtevka. Sodišče je navedeni tožbeni zahtevek štelo, da gre za odškodninsko terjatev tožene stranke, ker je tožena stranka ravnala protipravno, ker ji ni zagotovila odpovednega roka. Pritožba utemeljeno uveljavlja, da morajo stranke navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze s katerimi ta dejstva dokazujejo, kot to določa prvi odstavek 7. člena ZPP. Tožnica odškodnine ni uveljavljala, prav tako ni zatrjevala elementov škode po temelju in po višini in pri čemer morajo biti za plačilo odškodnine podani elementi in sicer protipravno ravnanje, krivda, vzročna zveza in škoda. Tožnica navedenega ni konkretizirano navajala, sodišče pa tudi svoje odločitve glede vseh elementov odškodninske odgovornosti ni obrazložilo. Ob tem je pomembno, da tožnica ni zadostila svojemu trditvenemu bremenu, pri čemer mora stranka v postopku kot že navedeno navesti dejstva in predlagati dokaze, ki so zanjo glede na materialno pravo odločilni za uspeh. Poudariti je tudi treba, da odločitev sodišča prve stopnje pomeni sodbo presenečenja, saj toženi stranki sodišče niti ni dalo možnosti, da bi se izjasnila o pravnem temelju, na podlagi katerega je sodišče odločalo.
podaljšanje pripora ob vložitvi obtožnega predloga - obstoj pripornih razlogov - priporni razlog begosumnosti - zdravstveno stanje - rok za odločitev o pritožbi zoper sklep o odreditvi pripora
Pritožnica nima prav, ko trdi, da ji njeno zdravstveno stanje onemogoča podaljšanje pripora. Okoliščina, ki jo obdolženka izpostavlja v pritožbi, da je bila od 2. 4. 2019 do 4. 4. 2019 hospitalizirana, nima takšne teže, da bi terjala drugačno odločitev od sprejete. Če bo namreč ponovno potrebno bolnišnično zdravljenje, bo obdolženki le to omogočeno, kot ji je bilo v tem primeru.
Po določilu šestega odstavka 202. člena ZKP mora senat okrožnega sodišča, ki odloča o pritožbi zoper sklep o odreditvi pripora, odločiti o pritožbi v oseminštiridesetih urah. Zakon ne določa, kdaj začne teči ta rok, vendar pa je logično, da se ta rok računa od predložitve pritožbe senatu okrožnega sodišča, saj rok za odločitev senata ne more začeti teči prej, kot ima senat dejansko možnost odločitve.pripor
ZPP člen 155, 155/1.. ZDOdv Zakon o državnem odvetništvu (2017) člen 27.
odločitev o pravdnih stroških - stroški predsodnega postopka
Neutemeljeno tožnik graja odločitev sodišča prve stopnje, da stroški predpravdnega postopka niso bili potrebni za postopek. Ker je t.i. čisto denarno terjatev mogoče uveljavljati z neposredno tožbo pred sodiščem, ne gre za potrebni strošek sodnega postopka.
ZZVZZ člen 86, 87. ZDR-1 člen 63, 63/2. ZVZD-1 člen 3, 3/1-2.
varstvo in zdravje pri delu - nesreča pri delu - dejanski delodajalec
Tako se izkaže, da je drugotožena stranka dejansko izvajala nadzor in odrejala delo delavcem prvotožene stranke in tudi zavarovancu tožeče stranke in je bila tako ona dejanski delodajalec zavarovanca tožeče stranke, torej oseba, ki je po določbi drugega odstavka 63. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) in 2. točke prvega odstavka 3. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1), po ustaljeni sodni praksi, zavezana spoštovati in izvajati določila varnega dela in ne prvotožena stranka.
Je pa glede na ugotovljeno dejansko stanje sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, in sicer določbo drugega odstavka 949. člena OZ, ki določa, da pri premoženjskem zavarovanju zavarovalnina ne more biti večja od škode, ki je zavarovancu nastala z nastankom zavarovalnega primera. Škoda na zavarovanih strojih je znašala 78.900 EUR (in ne 89.588,00 EUR), medtem ko je toženka za škodo na zavarovanih strojih tožniku oziroma njegovim pravnim prednikom (leasingodajalcem) že izplačala 62.362,18 EUR. Hkrati je bila tožniku na podlagi odločbe ministrstva priznana škoda na strojih in opremi v višini 343.585,00 EUR (na predmetne stroje odpade 321.250,00 EUR) in je od ministrstva (in sklada) za nastalo škodo prejel sredstva v višini 50% od tega zneska. Za nastalo škodo na predmetnih strojih je tako (upoštevaje preprost izračun) prejel še od ministrstva in sklada pomoč v višini 160.625,00 EUR (pritožnica zmotno omenja znesek 118.235,00 EUR). Iz navedenega je razvidno, da toženka iz naslova zavarovalnine tožniku zagotovo ne dolguje več ničesar, saj je bila tožniku nastala premoženjska škoda na predmetnih zavarovanih strojih že v celoti sanirana oziroma poplačana s strani toženke, ministrstva in sklada. Posledično je treba tožnikov tožbeni zahtevek v celoti zavrniti.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSC00035603
ZPP člen 5, 7, 212, 339, 339/1, 339/2, 286, 286/4. OZ člen 121, 890, 892, 892/1, 892/2, 893, 893/1. ZVPot člen 23, 24, 57, 57e, 57g.
pogodba o organiziranju potovanja - nepravilna izpolnitev pogodbe - odgovornost organizatorja potovanja - počitnice - vrnitev kupnine za turistični aranžma - nepremoženjska škoda - izguba užitka počitnic - odprava napak
Ob dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje, da je bila edina napaka v izpolnitvi turistične storitve, storjena pri prvotni dodelitvi sobe, ki ni imela dogovorjenih lastnosti, odpravljena že na kraju samem, drugih zatrjevanih napak v izpolnitvi turističnih storitev pa tožnica ni dokazala, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek za vračilo celotnega vplačanega zneska kupnine za turistični aranžma.
Ker v skladu z določilom 5. člena Direktive Sveta 90/314 EGS z dne 13. 6. 1990 o paketnem potovanju, organiziranih počitnicah in izletih, potrošniku pripada odškodnina za nepremoženjsko škodo iz naslova izgube užitka na počitnicah oziroma na dopustu (le) v primeru neizpolnitve ali nepravilne izpolnitve turističnega aranžmaja, je sodišče prve stopnje, ko je presojalo utemeljenost tožbenega zahtevka tožnice za plačilo odškodnine za to obliko nepremoženjske škode, glede na pravilne predhodne ugotovitve, da je bila edina napaka v storitvi, ki se lahko očita toženi stranki, prvotno dodeljena soba, ki ni imela dogovorjenih lastnosti, saj ni imela pogleda na bazen, pravilno ugotavljalo, ali je tožnici zaradi te napake v izpolnitvi nastala ta oblika nepremoženjske škode. Pritožbeno sodišče sprejema kot pravilne tudi dokazno podprte ugotovitve in zaključke sodišča prve stopnje, da je bila ta edina napaka izpolnitve glede lastnosti dodeljene hotelske sobe na kraju samem odpravljena, da so v vmesnem času od izpraznitve prvotnih sob okoli 10.00 ure do nastanitve v novi sobi okoli 16.00 ure morali tožnica in ostali potniki, ki so potovali z njo, čakati v pritličju hotela, da je bil v tem času tudi porušen dnevni ritual družine, saj s prtljago in z otrokoma, od katerih je bil eden star deset let, drugi pa še ne dve leti, tožnica ni mogla zapustiti hotela in je najmlajši otrok spal kar v avli, pa tudi njegovo oceno, da zaradi opisanega približno šest ur trajajočega čakanja na drugo sobo s pogledom na bazen, kot je bilo dogovorjeno s Pogodbo, še ni mogoče zaključiti, da je imela opravljena storitev potovanja in letovanja v H. tako hude napake, da je bila za tožnico prava polomija in nočna mora, da ni mogoče zaključiti, da je bil neizpolnjen in zgrešen osnovni namen, zaradi katerega se je tožnica odločila za potovanje, to je kvalitetno, mirno in brez skrbi preživeti glavni in tudi prvi skupni družinski dopust, da je opisano tožničino duševno doživljanje počitnic posledica njenih subjektivnih pričakovanj, ki pa bistveno odstopajo od tega, kar ji je bilo obljubljeno s strani tožene stranke v opisu kupljenega turističnega aranžmaja in tudi nudeno na kraju samem.
sklep o ločenem obravnavanju zahtevkov - sklep o stvarni nepristojnosti - sklep procesnega vodstva - stvarna pristojnost
Obširne pritožbene navedbe, s katerimi pritožnik utemeljuje svoj stališče, da bi se sodišče prve stopnje moralo izreči za stvarno nepristojno za celotni tožbeni zahtevek, torej, da bi se moralo izreči za nepristojno tudi za del zahtevka, ki se vodi pod opr. št. IV P 1296/2017, so za pravilnost izpodbijane odločitve pravno nerevantne in so lahko le predmet presoje v postopku, ki se vodi pod opr. št. IV P 1296/2017.
DENACIONALIZACIJA - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO
VSL00022060
SZ-1 člen 90, 93, 93/1, 93/2, 94, 94-3, 98, 100, 100-2, 103, 103/1, 103/1-11, 103/5, 109. OZ člen 191, 193.
najemna pogodba - najemno razmerje - odpoved najemne pogodbe - neprofitno najemno razmerje - prenehanje najemne pogodbe - veljavnost najemne pogodbe - profitna najemnina - neprofitna najemnina - dogovor o višini najemnine - bivši imetnik stanovanjske pravice - uporabnik stanovanja - neupravičena pridobitev - obseg vrnitve - pravna zmota - dobra vera - povrnitev vlaganj najemnika stanovanja - povrnitev lastnih vlaganj najemnika - pobot - zamudne obresti - uporabnina
Toženec je svojo dobrovernost glede upravičenja do neprofitne najemnine od smrti najemnice (bivše imetnice stanovanjske pravice) utemeljeval s prepričanjem, da je kot univerzalni naslednik po samem zakonu vstopil v njen pravni položaj. Njegova zmota je odraz nepoznavanja prava, ki pa ne more biti opravičljiva.
Pogodbeni stranki sta se v najemni pogodbi dogovorili, da najemnica ne sme spreminjati stanovanjskih prostorov ter vgrajene opreme in naprav v stanovanju brez predhodnega pisnega soglasja tožeče stranke. Ker takšnega soglasja ni imela, saj tožeče stranke o nameravanih delih sploh ni obvestila, toženec na tej pravni podlagi ne more zahtevati povrnitve večvrednosti stanovanja. Ob odsotnosti soglasja tožeče stranke in odločbe stanovanjske inšpekcije bi bil upravičen do povrnitve stroškov izvedenih del le, če bi bilo popravilo neodložljivo, da se zavarujejo življenje in zdravje stanovalcev, ali stanovanje in oprema v njem pred večjo škodo (druga alineja 100. člena SZ-1).
krivdna odškodninska odgovornost - odgovornost drugih za mladoletnika - odgovornost šole - opustitev dolžnega nadzora - skrbnost dobrega strokovnjaka - pravno relevantna vzročna zveza - nesrečno naključje
Šola je v okviru svoje dejavnosti med drugim dolžna nadzorovati in usmerjati vedenje učencev ter jih opozarjati na nepravilnosti ali nevarnosti. Tak nadzor mora biti prilagojen starosti in zrelosti učencev.
ZZVZZ člen 26.. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (prečiščeno besedilo) (2003) člen 43, 44, 45, 45/1, 45/1-3.
zdraviliško zdravljenje
Pridobljeno izvedensko mnenje tudi po stališču pritožbenega sodišča predstavlja dovolj prepričljivo in objektivizirano podlago za zaključek, da pri tožnici zaradi poškodbe rame stanje iz 3. točke 1. odstavka 45. člena POZZ ni bilo podano. Pomeni, da pogoji za priznanje pravice do zdraviliškega zdravljenja niso izpolnjeni.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - SOCIALNO ZAVAROVANJE
VDS00023643
ZUTD člen 63, 63/2, 63/2-8.. OZ člen 131, 131/1, 148.
denarno nadomestilo za primer brezposelnosti - izključitveni razlog - premoženjska škoda - odškodninska odgovornost države za delo državnih organov - odgovornost države za protipravno ravnanje državnega organa
Že sodišče prve stopnje je pri presoji protipravnosti ravnanja toženih strank pravilno upoštevalo sodno prakso, da toženec odgovarja za škodo le v primeru nezakonitih odločitev, ki so posledice namernega kršenja pravic zavarovancev. Da bi bila tožena stranka odgovorna za nastalo škodo tožniku, bi moralo ravnanje njunih zaposlenih biti takšno, da bi iz njih izhajala namera, da se izigrajo neke z zakonom določene pravice na način, ki hkrati kaže tudi na očitno ravnanje proti pravilom procesnega prava. Da bi njihovo ravnanje lahko šteli za samovoljno in arbitrarno, bi moralo biti dovolj hudo in brez razlogov. Ravnanje nosilcev oblasti oziroma v obravnavanem primeru nosilca javnih pooblastil, je protipravno takrat, ko odstopa od običajne metode dela in službene dolžnosti ter potrebne skrbnosti. Pri presoji, ali je bilo ravnanje državnega organa protipravno, je treba izhajati iz narave njegovega dela. Vsaka zmotna uporaba materialnega prava, ali kršitev določb postopka, nikakor še ne pomeni protipravnega ravnanja. Iz okoliščin konkretnega primera mora biti razvidno, da je organ pri izvajanju javne funkcije odstopil od potrebne skrbnosti do te mere, da je njegovo ravnanje postalo protipravno.
obstoj delovnega razmerja - stečajni postopek - odpoved pogodbe o zaposlitvi - volja - pogodba o delu (podjemna pogodba)
Ne ZDR-1 in ne ZFPPIPP stečajnemu upravitelju ne nalagata obveznosti, da ob začetku stečajnega postopka odpove vse pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas. Oba zakona stečajnemu upravitelju dajeta to možnost, kadar delo določenih delavcev zaradi začetka stečajnega postopka oziroma prisilne likvidacije postane nepotrebno. Tudi v sodni praksi je zavzeto stališče, da za stečajnega upravitelja glede na določbe ZFPPIPP ne velja obveznost odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavcem.
Ustaljena sodna praksa je, da v sporu za ugotovitev obstoja delovnega razmerja volja delavca oziroma delodajalca ni bistvena okoliščina.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - SOCIALNO VARSTVO
VSL00022861
ZZZDR člen 123, 123/2, 132. ZSVI člen 27. ZPP člen 355, 355/1.
sprememba višine preživnine - znižanje preživnine - spremenjene okoliščine - preživninske zmožnosti - preživninske potrebe - dolžnost preživljanja - preživninska obveznost staršev - preživninska obveznost staršev duševno in telesno prizadetih oseb - prenehanje preživninske obveznosti - izvršilni naslov - tožba na ukinitev preživnine - pritožbena obravnava - razveljavitev prvostopenjske sodbe - kontrolna funkcija sodišča druge stopnje
Tožnik je sicer zatrjeval spremembe glede svojih preživninskih zmožnosti, vendar je sodišče prve stopnje njegovemu tožbenemu zahtevku ugodilo, ne da bi se z njimi ukvarjalo oziroma ne da bi jih ugotavljalo. Izhajalo je namreč iz zmotnega materialnopravnega stališča in presojalo, ali so podani zakonski pogoji za plačevanje preživnine, kot jih določa 123. člen ZZZDR, ki je veljal pred spremembo ZZZDR-C, v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča U-I 11/07-45 s 13. 12. 2007. Ob tem je spregledalo, da ne gre za (prvo) določitev preživnine, ker je o tem že pravnomočno odločeno, temveč za njeno spremembo, zato bi se moralo ukvarjati z vprašanjem, ali obstojijo okoliščine, ki sploh omogočajo spremembo z izvršilnim naslovom določene preživnine.
Pri presoji pravočasnosti umika tožbe po izpolnitvi zahtevka je pomembno, da med izpolnitvijo zahtevka in umikom tožbe ni bilo opravljeno nobeno procesno dejanje in da nobeni stranki niso nastali kakršnikoli stroški, povezani s postopkom. V takšnih primerih je treba šteti, da je tožba umaknjena takoj po izpolnitvi, tudi če med samim izplačilom in umikom preteče nekaj mesecev. Takšno stališče je pritožbeno sodišče zavzelo v več istovrstnih zadevah.
Za vsebinsko presojo odločilnih dejstev je v obravnavani zadevi relevantna ugotovitev, da je opisana ravnanja, ki so jih oškodovanke v smislu erotičnih in "body to body" masaž zaradi zadovoljevanja spolnih zahtev strank vnaprej nedoločenih po številu, izvajale za denarno korist oziroma plačilo, moč uvrstiti med spolna dejanja torej v pojem prostitucije.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DEDNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL00022513
ZPP člen 13, 181, 189. ZD člen 28, 28/2, 142. OZ člen 346.
odgovornost dedičev za zapustnikove dolgove - ipso iure dedovanje - smrt stranke med postopkom - sposobnost biti stranka - predhodno vprašanje - vmesni ugotovitveni zahtevek - pravni interes - izterljivost terjatve - zastaranje - litispendenca
Pri reševanju predhodnega vprašanja sodišče ni omejeno na ugotavljanje pravnega razmerja le med pravdnimi strankama in lahko obravnava tudi pravna razmerja, v katerih so vključene tretje osebe. Tudi če je zgrešena pasivna legitimacija, je mogoče v okviru predhodnega vprašanja odločiti o ničnosti pogodbe.
Dedič, ki se ni odpovedal dediščini, je odgovoren za zapustnikove dolgove do višine vrednosti podedovanega premoženja. S smrtjo toženke so njeni dediči vstopili tudi v njen materialnopravni položaj, kar pomeni, da toženci odgovarjajo za njene obveznosti solidarno, vendar vsak le do višine vrednosti podedovanega premoženja.
Pri ugotavljanju vrednosti zapuščine se upošteva vse premoženje, ki ga je imel zapustnik ob svoji smrti in vse njegove terjatve, tudi tiste, ki jih ima proti kakšnemu dediču, izvzemši terjatve, ki so očitno neizterljive. Tožnici imata zato pravi interes, da se ugotovi terjatev pokojne toženke do prvotoženca in njegove žene, ker pokojna toženka ob smrti ni imela premoženja.