Po določbi prvega odstavka 82. člena ZUS-1 se sklep, izdan v upravnem sporu, izpodbija s posebno pritožbo samo, če tako določa ZUS-1 in ne morda kak drug zakon. Zato v upravnem sporu ni mogoče uporabiti določb drugih zakonov, ki pritožbe zoper posamezne sklepe sicer dopuščajo. Ker ZUS-1 ne določa posebne pritožbe zoper sklep, s katerim se postopek prekine na podlagi 3. točke prvega odstavka 206. člena ZPP, pritožba zoper izpodbijani sklep na podlagi prvega odstavka 82. člena ZUS-1 ni dovoljena. Prav tako pritožba ni dovoljena na podlagi določbe drugega odstavka istega člena ZUS-1, saj ne gre za sklep, s katerim bi bil onemogočen nadaljnji postopek.
Poleg tega lahko po določbi drugega odstavka 22. člena ZUS-1 stranka v postopku s pritožbo opravlja dejanja samo po pooblaščencu, ki ima opravljen pravniški državni izpit. Ta pogoj ne velja le, če ima stranka ali njen zakoniti zastopnik opravljen pravniški državni izpit.
Prvostopenjski davčni organ pri izdaji izpodbijane odločbe vezan na podatke o katastrskem dohodku, ki jih je pridobil iz evidenc GURS, tožnica pa bi mogla, če se s podatki, ki vplivajo na izračun pripisanega katastrskega dohodka, ni strinjala, sprožiti postopek spremembe bonitet svojih zemljišč skladno s četrtim odstavkom 87. člena ZKN.
O dolžnostnem ravnanju organa je mogoče govoriti šele po presoji elementov, ki jih je v postopek predložil tožnik. Prvenstveno je torej na tožniku dokazno breme, da zatrjuje dejstva in dokaze. Ti morajo biti ustrezne teže (resnosti), da se vzpostavi dolžnost toženke, da pridobiva podatke iz države, v katero se prosilca predaja. Ta presoja mora potekati v luči načela medsebojnega zaupanja in ob upoštevanju stopnje resnosti zatrjevanega nečloveškega ravnanja. Le v takem primeru bi bilo toženki mogoče očitati, da ni pridobila posodobljenih informacij o stanju hrvaškega azilnega sistema.
V okviru presoje dopustnosti naknadne (ponovne) prošnje za mednarodno zaščito najprej preveri, ali so se pojavili novi elementi ali ugotovitve oziroma jih je prosilec navedel v zvezi z vprašanjem, ali izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito (prvi pogoj). Sem spada tudi presoja, ali so ti elementi obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba iz prejšnjega odstavka iz upravičenih razlogov takrat brez svoje krivde ni mogla uveljavljati. Če pa obstajajo taki novi elementi ali ugotovitve v zvezi s prvo prošnjo za mednarodno zaščito, se obravnavanje dopustnosti naknadne prošnje nadaljuje z drugim korakom, ko se preveri (drugi pogoj), ali novote znatno povečujejo verjetnost, da prosilec izpolnjuje pogoje za pridobitev statusa mednarodne zaščite. Gre za ločena pogoja, ki morata biti izpolnjena, da se lahko nadaljuje obravnavanje prošnje.
Tožnik bi moral podati navedbe, s katerimi bi utemeljil s stopnjo verjetnosti, da je z zakonskimi določbami, ki dajejo podlago za naložitev obveznosti cenovnega nadzora in stroškovnega računovodstva operaterju s pomembno tržno močjo, dana podlaga tudi za zahtevke drugih subjektov, konkurenčnih operaterjev, ki jih mora toženka (agencija) v postopku upoštevati oziroma da je v primeru nadzora nad spoštovanjem obveznosti cenovnega nadzora in stroškovnega računovodstva s strani operaterja s pomembno tržno močjo z navedenimi zakonskimi določbami varovan tudi pravni položaj drugih subjektov, konkurenčnih operaterjev, oziroma njegov pravni položaj. Tožnik glede relevantnih zakonskih določb ni utemeljil, da so namenjene tudi varstvu njegovega zasebnega interesa. Morebitne koristi, ki temeljijo na drugih predpisih, pa je treba s stališča predmetnega postopka, v katerem je treba uporabiti pri odločanju ZEKom-1, šteti za zgolj dejanske.
Inšpekcijski ukrep se v postopku nadzora naloži izključno operaterju - zavezancu po regulatorni odločbi. Morebitni učinki na druge operaterje so tako posredni in ne predstavljajo podlage za vstop drugega operaterja v postopek, katerega predmet je izdaja odločbe v nadzorstvenem postopku zavezancu po regulatorni odločbi.
Toženka navaja, da tožnik v danem roku in niti do dne izdaje izpodbijanega sklepa (19. 11. 2025) prošnje ni dopolnil (niti ni zaprosil za podaljšanje roka), zato je toženka prošnjo zavrgla v skladu s 1. točko drugega odstavka 37. člena ZBPP in drugim odstavkom 67. člena ZUP. Pri tem pa ji sodišče ne more slediti. Kot je razvidno iz spisa Bpp 475/2025, ki ga je predložila sodišču, je toženka 19. 11. 2025 prejela tožnikovo vlogo - dopolnitev prošnje za BPP z datumom 14. 11. 2025, poslano priporočeno po pošti 17. 11. 2025. Slednje izhaja tudi iz listin, ki jih je tožnik priložil tožbi, to je dopolnitve prošnje in potrdila o oddaji priporočene poštne pošiljke dne 17. 11. 2025. To pa pomeni, da je tožnik pravočasno vložil dopolnitev prošnje (glej še drugi odstavek 68. člena ZUP) ter da razlogovanju, na katerega je toženka v izpodbijanem sklepu oprla zavrženje prošnje, ni mogoče slediti.
Obdavčitev po 11. točki tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2 ni mogoča, če gre za kakšnega izmed dohodkov iz 1. do 5. točke 18. člena ZDoh-2 oz. za dohodek, ki se ne šteje za dohodek po tem zakonu, ali dohodek, oproščen plačila dohodnine po ZDoh-2. Po 19. členu ZDoh-2 pa se za dohodke fizične osebe po ZDoh-2 med drugim ne štejejo volila, razen tistih, ki jih fizična oseba prejme v zvezi z opravljanjem dejavnosti iz 46. člena ZDoh-2. Da bi tožnica sporno premoženje prejela v zvezi s kakršnimkoli opravljanjem dejavnosti, davčna organa nista ugotovila. Kar pomeni, da sporno premoženje, ki ga je tožnica prejela, predstavlja volilo, ki se ne šteje za dohodek po ZDoh-2. Da bi šlo za kakšno drugo vrsto dohodka, ki je predmet obdavčitve po ZDoh-2, pa davčna organa v izpodbijani in drugostopenjski odločbi, nista utemeljila.
Tožnik tožbo smiselno gradi na dejstvu, da ga je strah pred vračanjem v izvorno državo. Tožnik se v tožbi ne razlikuje med položajem prosilca za mednarodno zaščito in položajem, ko je bil na ozemlju Italijanske republike nezakonito in v postopku vračanja v izvorno državo. Statusa se izključujeta.
Tožnik je glede azilnega postopka v upravnem postopku izpovedal le, da je bila njegova prošnja za mednarodno zaščito zavrnjena, a je v postopku imel na voljo pravno varstvo. Izpostavil ni nobene negativne izkušnje. To pa ne izkazuje sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito in/ali obstoja okoliščin, ki bi ob predaji v Italijansko republiko lahko zanj pomenile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU.
Države imajo po ustaljenem mednarodnem pravu pravico nadzora nad vstopom tujcev, dovoljenji za njihovo bivanje in izgoni oziroma izročitvami, ki pa je omejena z dolžnostjo, da država posameznika ne sme odstraniti, izgnati ali izročiti državi, v kateri obstaja zanj resna nevarnost, da bo podvržen nečloveškemu ravnanju (non-refoulment). Prepovedana je odstranitev, izgon ali izročitev posameznika drugi državi, kadar so izkazani tehtni razlogi, ki utemeljujejo sklep o obstoju resnične nevarnosti, da bo ta oseba izpostavljena mučenju oziroma nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju. Postopek vrnitve tožnika v izvorno državo, ko tožnik v Republiki Hrvaški ne bo več imel statusa prosilca za mednarodno zaščito, vodil po predpisanih pravilih. To pomeni, da bo upravičen do sodnega varstva, če bi vrnitev kršila načelo nevračanja, ki ga mora spoštovati tudi Republika Hrvaška, tožnikova trditev o nasprotnem pa je pavšalna in navržena.
Trditveno in dokazno breme prosilca v postopku odločanja o naknadni prošnji za mednarodno zaščito je zaostreno. To pomeni, da mora sam navesti nova dejstva oziroma predložiti nove dokaze, ki bistveno povečujejo verjetnost za izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite.
V obravnavani zadevi ni sporno, da tožnik ob vložitvi zahtevka za ponovni postopek ni predložil nobenih novih dejstev ali dokazov, ki bi nastali po izdaji odločbe o zavrnitvi prošnje za mednarodno zaščito.
Naravo in resnost nevarnosti nečloveškega ravnanja, ki grozi prosilcu zaradi predaje v drugo državo članico v postopku sprejema po Uredbi Dublin III, je treba oceniti na podlagi podatkov o tistih pomanjkljivostih azilnega sistema, ki so upoštevne v okoliščinah, v katerih se bo prosilec znašel po predaji, so pomembne tiste sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, ki se nanašajo na obravnavanje prosilcev za mednarodno zaščito, ne pa pomanjkljivosti, ki se nanašajo na druga ravnanja organov države članice.
Tožnik je obravnavano pritožbo zoper sklep sodišča vložil sam, pri čemer ni zatrjeval in tudi ne izkazal, da ima opravljen pravniški državni izpit, navedeno pa ne izhaja niti iz drugih vlog in listin, ki jih je vložil v sodni spis. Tudi iz potrdila Ministrstva za pravosodje z dne 9. 2. 2026 izhaja, da tožnik ni evidentiran v evidenci oseb z opravljenim pravniškim državnim izpitom. Sodišče tako ugotavlja, da je pritožbo vložila oseba, ki nima te pravice.
Za postopek v zvezi z zahtevo za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite veljajo posebne določbe, ki zaostrujejo dokazne standarde oziroma dokazno breme prenesejo na tožnika - prosilca, ki mora sam predložiti nove dokaze oziroma navesti nova dejstva, ki bistveno povečujejo verjetnost za izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite.
Tožniku je bil zagotovljen dostop do postopka odločanja o zahtevku za uvedbo ponovnega postopka o mednarodni zaščiti, v katerem pa ni izpolnil bremena, ki mu ga nalaga ZMZ-1 v prvem odstavku 65. člena.
V okviru presoje dopustnosti naknadne (ponovne) prošnje za mednarodno zaščito se najprej preveri, ali so se pojavili novi elementi ali ugotovitve oziroma jih je prosilec navedel v zvezi z vprašanjem, ali izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito (prvi pogoj). Če obstajajo taki novi elementi ali ugotovitve v zvezi s prvo prošnjo za mednarodno zaščito, se obravnavanje dopustnosti naknadne prošnje nadaljuje z drugim korakom, ko se preveri (drugi pogoj), ali novote znatno povečujejo verjetnost, da prosilec izpolnjuje pogoje za pridobitev statusa mednarodne zaščite. Gre za ločena pogoja, ki morata biti izpolnjena, da se lahko nadaljuje obravnavanje prošnje.
Izguba zaposlitve tožnika (in v tožbi dodatno zatrjevane težke socialne ter ekonomske razmere v izvorni državi tožnika) tožniku ne povečujejo verjetnosti, da izpolnjuje pogoje za pridobitev statusa mednarodne zaščite.
Prvenstveno je torej na tožniku dokazno breme, da zatrjuje dejstva in dokaze. Ti morajo biti ustrezne teže (resnosti), da se vzpostavi dolžnost toženke, da pridobiva podatke iz države, v katero se prosilca predaja. Niso namreč pravno upoštevni vsa dejstva in dokazi, pač le tisti, ki se nanašajo na dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ta presoja pa mora potekati v luči načela medsebojnega zaupanja in ob upoštevanju stopnje resnosti zatrjevanega nečloveškega ravnanja, pri čemer je kot razlagalno oporo treba uporabiti kriterije, ki jih je razvila sodna praksa v zvezi z okoliščinami, ki ovirajo predajo prosilca odgovorni državi članici. Le v takem primeru bi bilo toženki mogoče očitati, da ni pridobila posodobljenih informacij o stanju hrvaškega azilnega sistema.
Tožnik okoliščin takšne teže ni predstavil.