V obravnavani zadevi gre za pridobitev rudarske pravice za izkoriščanje mineralnih surovin brez javnega razpisa. Ta možnost je dostopna le omejenemu krogu oseb, ki jih s pridobivalnim prostorom povezuje katera od okoliščin, naštetih v drugem odstavku 34. člena ZRud-1. Hkrati gre za postopek, ki je uveden na podlagi vloge osebe (35. člen ZRud-1 ), ki želi na koncu izposlovati izdajo odločbe o podelitvi rudarske pravice (43. člen ZRud-1) ter skleniti koncesijsko pogodbo (44. člen ZRud-1).
Uredba konkretno določa, kdo je lahko nosilec rudarske pravice in, katere obveznosti mora izpolniti pri njenem izvajanju. Navedeno pomeni, da Uredba (v izpodbijanem delu) predstavlja akt po četrtem odstavku 5. člena ZUS-1, čemur je v sklepu I Up 103/2026 z dne 11. 5. 2026 pritrdilo tudi Vrhovno sodišče. Poudarilo je tudi, da je tožniku treba priznati pravni interes za vložitev tožbe.
Tožniku z Uredbo ni bila naložena obveznost, ki bi lahko bila predmet upravne izvršbe. Določeni so zgolj pogoji, ki jih mora izpolniti, če želi skleniti koncesijsko pogodbo, pri čemer Uredba pravne učinke ustvarja že s samo objavo v Uradnem listu. Slednje pomeni, da učinkovanja obveznosti iz citiranih določb Uredbe ni mogoče zadržati z odlogom izvrševanja izpodbijane Uredbe, saj te obveznosti že učinkujejo oziroma veljajo od objave. Predlog za izdajo začasne odredbe po predlaganem drugem odstavku 32. člena ZUS-1 zato ni utemeljen.
V primeru, ko drugostopenjski organ šteje, da dopolnjuje razloge prvostopenjske odločbe, kar je v tem primeru štel, je dolžan, preden izda odločbo, stranko s tem seznaniti in ji omogočiti izjavo. Tega pa v obravnavani zadevi ni storil.
Druga alineja tretjega odstavka 59. člena ZUS-1 določa, da ne glede na določbo prvega odstavka tega člena sodišče odloči na glavni obravnavi, če stranki ali stranskemu udeležencu v postopku izdaje upravnega akta ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. Odpravo te kršitve v postopku pred upravnim sodiščem torej predvideva že zakon. Stališče, da sodišče lahko odpravi procesno kršitev, so zavzeli tudi avtorji komentarja ZUS-1 in sodna praksa. Zahteva iz citirane določbe se na prvi pogled zdi absolutna, vendar sodišče sodi, da je treba v vsakem posameznem primeru presoditi, ali kršitev res lahko odpravi samo ali pa je to mogoče zgolj v ponovljenem upravnem postopku.
Tožnica trdi, da ni jasno, kateri zakon je bil uporabljen glede na v uvodu odločbe navedena ZUreP-2, kot ZUreP-3, torej smiselno uveljavlja napačno uporabo materialnega prava. Drži, da je v uvodu odločbe (po navedbi Zakona o urejanju prostora) v oklepaju najprej navedena številka Uradnega lista, v katerem je bil objavljen ZUreP-2, v nadaljevanju pa številka Uradnega lista, v katerem je bil objavljen ZUreP-3, vendar je bilo v zadevi nedvomno odločeno po ZUreP-3. Prvostopenjski organ je v obrazložitvi povzel tudi določbe ZUreP-2, vendar je v zvezi s tem le pojasnil, da je bila pravna ureditev v času investicije, ko je veljal ZUreP-2, enaka, kot je ureditev po ZUreP-3. Sicer pa je drugostopenjski organ v svoji odločbi izrecno pudaril, da je podlaga za odmero 234. člen v povezavi z 161. členom ZUreP-3.
V primeru, ko drugostopenjski organ šteje, da dopolnjuje razloge prvostopenjske odločbe, kar je v tem primeru štel, je dolžan, preden izda odločbo, stranko s tem seznaniti in ji omogočiti izjavo. Tega pa v obravnavani zadevi ni storil.
Druga alineja tretjega odstavka 59. člena ZUS-1 določa, da ne glede na določbo prvega odstavka tega člena sodišče odloči na glavni obravnavi, če stranki ali stranskemu udeležencu v postopku izdaje upravnega akta ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. Odpravo te kršitve v postopku pred upravnim sodiščem torej predvideva že zakon. Stališče, da sodišče lahko odpravi procesno kršitev, so zavzeli tudi avtorji komentarja ZUS-1 in sodna praksa. Zahteva iz citirane določbe se na prvi pogled zdi absolutna, vendar sodišče sodi, da je treba v vsakem posameznem primeru presoditi, ali kršitev res lahko odpravi samo ali pa je to mogoče zgolj v ponovljenem upravnem postopku.
V primeru, ko drugostopenjski organ dopolnjuje razloge prvostopenjske odločbe, je dolžan, preden izda odločbo, stranko s tem seznaniti in ji omogočiti izjavo. To po presoji sodišča velja tudi v primeru, ko utemeljuje nekaj, kar dotlej ni bilo sporno. Tega v obravnavani zadevi ni storil.
Druga alineja tretjega odstavka 59. člena ZUS-1 določa, da ne glede na določbo prvega odstavka tega člena sodišče odloči na glavni obravnavi, če stranki ali stranskemu udeležencu v postopku izdaje upravnega akta ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. To velja tudi v primeru, ko se nova dejstva in okoliščine obravnavajo v postopku na drugi stopnji. Odpravo te kršitve v postopku pred upravnim sodiščem torej predvideva že zakon. Stališče, da sodišče lahko odpravi procesno kršitev, so zavzeli tudi avtorji komentarja ZUS-1 in sodna praksa. Zahteva iz cit. določbe se na prvi pogled zdi absolutna, vendar sodišče sodi, da je treba v vsakem posameznem primeru presoditi, ali kršitev res lahko odpravi samo ali pa je to mogoče zgolj v ponovljenem upravnem postopku.
V primeru, ko drugostopenjski organ šteje, da dopolnjuje razloge prvostopenjske odločbe, pa je dolžan, preden izda odločbo, stranko s tem seznaniti in ji omogočiti izjavo. Tega v obravnavani zadevi ni storil.
Druga alineja tretjega odstavka 59. člena ZUS-1 določa, da ne glede na določbo prvega odstavka tega člena sodišče odloči na glavni obravnavi, če stranki ali stranskemu udeležencu v postopku izdaje upravnega akta ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. Odpravo te kršitve v postopku pred upravnim sodiščem torej predvideva že zakon. Stališče, da sodišče lahko odpravi procesno kršitev, so zavzeli tudi avtorji komentarja ZUS-1 in sodna praksa. Zahteva iz cit. določbe se na prvi pogled zdi absolutna, vendar sodišče sodi, da je treba v vsakem posameznem primeru presoditi, ali kršitev res lahko odpravi samo ali pa je to mogoče zgolj v ponovljenem upravnem postopku.
V primeru, ko drugostopenjski organ šteje, da dopolnjuje razloge prvostopenjske odločbe, je dolžan, preden izda odločbo, stranko s tem seznaniti in ji omogočiti izjavo. Tega v obravnavani zadevi ni storil.
Druga alineja tretjega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) določa, da ne glede na določbo prvega odstavka tega člena sodišče odloči na glavni obravnavi, če stranki ali stranskemu udeležencu v postopku izdaje upravnega akta ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. Odpravo te kršitve v postopku pred upravnim sodiščem torej predvideva že zakon. Stališče, da sodišče lahko odpravi procesno kršitev, so zavzeli tudi avtorji komentarja ZUS-1 in sodna praksa zahteva iz cit. določbe se na prvi pogled zdi absolutna, vendar sodišče sodi, da je treba v vsakem posameznem primeru presoditi, ali kršitev res lahko odpravi samo ali pa je to mogoče zgolj v ponovljenem upravnem postopku.
V primeru, ko drugostopenjski organ šteje, da dopolnjuje razloge prvostopenjske odločbe, je dolžan, preden izda odločbo, stranko s tem seznaniti in ji omogočiti izjavo. Tega v obravnavani zadevi ni storil.
Druga alineja tretjega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) določa, da ne glede na določbo prvega odstavka tega člena sodišče odloči na glavni obravnavi, če stranki ali stranskemu udeležencu v postopku izdaje upravnega akta ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. Odpravo te kršitve v postopku pred upravnim sodiščem torej predvideva že zakon. Stališče, da sodišče lahko odpravi procesno kršitev, so zavzeli tudi avtorji komentarja ZUS-15 in sodna praksa.6 Zahteva iz cit. določbe se na prvi pogled zdi absolutna, vendar sodišče sodi, da je treba v vsakem posameznem primeru presoditi, ali kršitev res lahko odpravi samo ali pa je to mogoče zgolj v ponovljenem upravnem postopku.
V obravnavani zadevi niso bili podani zakonski pogoji za odločanje v skrajšanem ugotovitvenem postopku, saj je organ komunalni prispevek odmeril po uradni dolžnosti in ne na zahtevo stranke, prav tako ne gre za nujne ukrepe v javnem interesu, ki jih ne bi bilo mogoče odložiti. Določba 2. točke prvega odstavka 144. člena ZUP v primeru odmere komunalnega prispevka, kot je obravnavani, prav tako ne pride v poštev, saj ima stranka po določbi tretjega odstavka 234. člena ZUreP-3, ki predstavlja pravno podlago za odločitev v predmetni zadevi, pravico dokazovati drugačno površino objekta, s tem pa tudi drugačno površino gradbene parcele, kot izhaja iz uradnih evidenc.
V primeru, kadar drugostopenjski organ dopolnjuje postopek, ima stranka postopka enako pravico do izjave (9. člen ZUP), kot bi jo imela v postopku pred prvostopenjskim organom. Takšna pravica do izjave tožniku v postopku pred drugostopenjskim organom ni bila dana.
Za odmero komunalnega prispevka zaradi izboljšanja opremljenosti zadošča (že) možnost priključitve objekta zavezanca na komunalno opremo, dejanski priklop na komunalno omrežje pa ni pogoj (3. točka četrtega odstavka 161. člena ZUreP-3), ki bi moral biti izpolnjen, da bi lastnik objekta postal zavezanec za plačilo komunalnega prispevka. Možnost priključitve pomeni, da je z izgradnjo komunalne opreme vzpostavljena dostopnost te opreme, na katero se objekt lahko priključi z izgradnjo hišnega priključka, ki ga financira lastnik. Ločevati je treba med tehnično zahtevnostjo izvedbe priklopa in objektivno nemožnostjo priklopa. Tožnik je šele v prvi pripravljalni vloge dne 13. 3. 2026 navedel, pooblaščenka pa dodatno obrazložila na glavni obravnavi, da se tožnikov objekt zaradi tehnične nezmožnosti in različnih višinskih padcev ne more priključiti na kanalizacijsko omrežje tožene stranke. Po prvem odstavku 52. člena ZUS-1 sme tožnik v tožbi navajati nova dejstva in nove dokaze, vendar mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Tožnik te obveznosti glede navedbe o nezmožnosti priklopa zaradi različnih višinskih padcev med njegovim objektom in kanalizacijskim vodom ni izpolnil.
Prvostopenjska odločba o možnosti priključitve nima navedenih razlogov, na podlagi katerih je prvostopenjski organ ugotovil, da bi bil tožnikov objekt lahko priklopljen na javno kanalizacijsko omrežje. Drugostopenjski organ se ni opredelil do tega, ali gre pri tožnikovem objektu zgolj za tehnično zahtevnejši priklop, ki zakonskega pogoja možnosti priključitve na kanalizacijsko omrežje ne izključuje, ali za objektivno nemožnost priklopa, kar bi pomenilo neizpolnjevanje tega zakonskega pogoja.
Če oseba izkaže, da se v izvorni državi ni mogla preživljati zaradi tamkajšnjih slabih gospodarskih razmer, takšna škoda ne bi zadostovala za obstoj resne škode iz 28. člena ZMZ-1, saj ta ne sme biti posledica splošnega pomanjkanja v izvorni državi, ampak jo mora povzročiti tretja oseba.
V obravnavani zadevi niso bili podani zakonski pogoji za odločanje v skrajšanem ugotovitvenem postopku, saj je organ komunalni prispevek odmeril po uradni dolžnosti in ne na zahtevo stranke, prav tako ne gre za nujne ukrepe v javnem interesu, ki jih ne bi bilo mogoče odložiti. Določba 2. točke prvega odstavka 144. člena ZUP v primeru odmere komunalnega prispevka, kot je obravnavani, prav tako ne pride v poštev, saj ima stranka po določbi tretjega odstavka 234. člena ZUreP-3, ki predstavlja pravno podlago za odločitev v predmetni zadevi, pravico dokazovati drugačno površino objekta, s tem pa tudi drugačno površino gradbene parcele, kot izhaja iz uradnih evidenc.
V primeru, kadar drugostopenjski organ dopolnjuje postopek, ima stranka postopka enako pravico do izjave (9. člen ZUP), kot bi jo imela v postopku pred prvostopenjskim organom. Takšna pravica do izjave tožniku v postopku pred drugostopenjskim organom ni bila dana.
Za odmero komunalnega prispevka zaradi izboljšanja opremljenosti zadošča (že) možnost priključitve objekta zavezanca na komunalno opremo, dejanski priklop na komunalno omrežje pa ni pogoj (3. točka četrtega odstavka 161. člena ZUreP-3), ki bi moral biti izpolnjen, da bi lastnik objekta postal zavezanec za plačilo komunalnega prispevka. Možnost priključitve pomeni, da je z izgradnjo komunalne opreme vzpostavljena dostopnost te opreme, na katero se objekt lahko priključi z izgradnjo hišnega priključka, ki ga financira lastnik. Vendar pa je treba pri tem ločevati med tehnično zahtevnostjo izvedbe priklopa in objektivno nemožnostjo priklopa. Do tega razlikovanja, ki je za presojo izpolnjenosti pogoja možnosti priključitve odločilno, pa se tožena stranka, njen prvostopenjski in drugostopenjski organ, nista zadostno opredelila.
Ni mogoče izključiti, da lahko že sama predaja prosilca za azil, čigar zdravstveno stanje je posebej resno, zanj pomeni dejansko nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja, ne glede na kakovost sprejema in oskrbe, ki sta na voljo v odgovorni državi članici. V okoliščinah, v katerih bi predaja prosilca za azil s posebej hudo duševno ali fizično boleznijo povzročila dejansko in izkazano nevarnost za znatno in nepopravljivo poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja, bi ta predaja pomenila nečloveško in ponižujoče ravnanje v smislu 4. člena Listine. Pri tem mora biti posebna resnost zdravstvenega stanja ugotovljena na podlagi objektivnih elementov (npr. zdravniških potrdil), ki jih predloži prosilec. Nadaljnja okoliščina, ki jo je treba upoštevati, je dejanska in izkazana nevarnost za znatno in nepopravljivo poslabšanje takega zdravstvenega, kar mora prav tako izhajati iz predloženih dokazil. Dejstva, ki bi bila pomembna v obravnavani zadevi (posebej resna duševna ali fizična bolezen tožnika, kritično poslabšanje tega stanja ob predaji Zvezni republiki Nemčiji s posledico trpljenja v smislu 4. člena Listine), pa po presoji sodišča iz tožnikovega trditvenega in dokaznega gradiva ne izhajajo.
Iz vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je tožnikova sposobnost ekonomskega preživetja v njegovi izvorni državi. Navajanje slabega ekonomskega stanja v izvorni državi, kateremu je podvrženo celotno prebivalstvo ali pa večina prebivalstva, ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite.
Tožena stranka bi morala pridobiti individualno zagotovilo, da bo tožnik v Bolgariji v primeru predaje dejansko prejel zdravniško pomoč in oskrbo na način, kot je to predlagano v izvedeniškem mnenju. Iz izvedenskega mnenja namreč izhaja, da kljub temu, da pri tožniku ni podana huda duševna bolezen (npr. psihoze in posledično motene realitetne kontrole ter motene sposobnosti obvladovanja svojega ravnanja), pa je vendarle izkazano, da ima psihične težave. Po mnenju izvedenke je predaja tožnika v Republiko Bolgarijo sicer mogoča, vendar le ob predpogoju, da se bo tudi tam nadaljevalo njegovo zdravljenje tako z zdravili kot tudi z ustreznim psihiatričnim vodenjem, zaradi česar je izvedenka tudi predlagala preventivne ukrepe ter zapisala, da mora biti zagotovljena ustrezna psihološka in psihosocialna podpora na obeh straneh, torej v primeru izročitve, tudi Republike Bolgarije. Iz odgovora pristojnih bolgarskih organov, s katerimi sprejemajo odgovornost za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, pa je razvidno zgolj to, da bo azilni postopek potekal v skladu z evropsko zakonodajo in nacionalno zakonodajo. Tak odgovor pa ne more nadomestiti individualnega zagotovila, da bo tožnik dejansko tudi prejel zdravniško pomoč in oskrbo, in ki bi predstavljalo specifično individualno jamstvo za njegov konkreten primer.
V okoliščinah, v katerih bi predaja prosilca za azil s posebej hudo duševno ali fizično boleznijo povzročila dejansko in izkazano nevarnost za znatno in nepopravljivo poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja, bi ta predaja pomenila nečloveško in ponižujoče ravnanje v smislu 4. člena Listine. Če prosilec za azil predloži objektivne elemente, kot so zdravniška potrdila, ki so bila pripravljena v zvezi z njim in s katerimi je mogoče izkazati, da je njegovo zdravstveno stanje posebej resno in da bi lahko imela predaja znatne in nepopravljive posledice za to zdravstveno stanje, organi zadevne države članice, vključno s sodišči, tega ne smejo zanemariti. Tožnica ni predložila objektivnih elementov, s katerimi bi bilo mogoče sklepati na obstoj upoštevne posebne resnosti njenega zdravstvenega stanja, s tem pa tudi ni navajala nobenih takšnih osebnih okoliščin, ki bi terjale posebno, dodatno skrbnost tožene stranke pri pridobivanju individualnega zagotovila od Švicarske konfederacije.
Iz samega umika soglasja izhaja, da je bilo obvestilo vročeno z javnim naznanilom, ker tožnik nima naslova v Republiki Sloveniji, pri čemer ni razvidna podlaga za takšno postopanje, saj drugi odstavek 38. člena ZZSDT izrecno določa, da se obvestilo tujcu vroči osebno, in če to ni mogoče, se obvestilo objavi na oglasni deski. Kljub temu, da torej tožniku ni bilo vročeno obvestilo o nameravanem umiku soglasja, mu tožena stranka ni vročila niti umika soglasja ali ga kako drugače seznanila s tem, da meni, da so podani razlogi za razveljavitev dovoljenja, in mu dala glede tega možnost izjave. Tožnik tako vse do izdaje izpodbijane odločbe ni bil seznanjen niti s tem, da poteka postopek razveljavitve enotnega dovoljenja za prebivanje in delo niti z dejansko in pravno podlago za takšen postopek. Tožena stranka ni imela podlage za vodenje skrajšanega ugotovitvenega postopka po 2. točki prvega odstavka 144. člena ZPP, saj bi morala tožniku dati možnost, da se zoper ugotovljena dejstva, tj., da ni prijavljen v obvezna socialna zavarovanja ne kot zaposlena oseba ne kot prejemnik denarnega nadomestila za primer brezposelnosti, pred izdajo izpodbijane odločbe brani. S tem je bilo poseženo v samo bistvo njegove pravice do izjave kot splošnega pravnega načela EU in kot jo določata 9. in 146. člen ZUP.
Po pravni teoriji mora za to, da bi pooblastilo obsegalo tudi upravičenje vodenja in odločanja v postopkih po ZUP, iz vsebine predpisa o organizaciji ali drugega predpisa izrecno izhajati, da gre za pooblastitev izdajanja upravnih aktov po ZUP - splošno pooblastilo za nadomeščanje namreč ne zadostuje. Iz citiranih določb 16. in 17. člena ZDU-1 ne izhaja, da je z izdajo takega pooblastila državni sekretar pooblaščen tudi za izdajanje upravnih aktov (vodenje postopka in odločanje) po ZUP. Državni sekretar s takšnim pooblastilom namreč ne postane predstojnik organa v smislu prvega odstavka 28. člena ZUP, iz ZDU-1 in ZUP pa tudi ne izhaja, da bi bilo z organizacijskim pooblastilom mogoče izključiti uporabo procesnih pravil ZUP.
Izpodbijana odločba, ki ne obstaja več (ker jo je sodišče s sodbo, I U 195/2024-61 z dne 14. 4. 2026 že odpravilo), v tožničin položaj ne more (več) posegati, sodišče pa že odpravljene (in tako neobstoječe) odločbe v predmetnem upravnem sporu tudi ne more ponovno odpraviti.
Tožnik z navedbami, da v Alžiriji še nisi na varnem, če ni vojne, da tam ni dela, da so slabi ekonomski pogoji ter da so ljudje žrtve nasilja, nestrpnosti in zaničevanja, ne more uspeti. Obstoj resne škode iz 28. člena ZMZ-1 ne more biti posledica splošnega pomanjkanja ali neurejenih razmer v izvorni državi. Gre za splošno stanje v državi, ki mu je izpostavljeno tudi ostalo prebivalstvo Alžirije. Institut mednarodne zaščite varstvu pred tem ni namenjen. Ta daje zaščito le osebi pred resno škodo, ki bi jo tej osebi v primeru vrnitve v izvorno državo lahko povzročila tretja oseba, ki pripada subjektu preganjanja ali resne škode iz 24. člena ZMZ-1. Razlog za mednarodno zaščito tudi ne more biti le okoliščina, da je za prosilca ekonomski in socialni sistem v izvorni državi slabši kot v državi, kjer prosi za mednarodno zaščito.
Davčni organ je pristojen od davčnih zavezancev zahtevati podatke in pojasnila, davčne zavezance na drugi strani pa zavezuje sodelovalna dolžnost. Da v njegov pravni položaj nedopustno posega sam tek postopka nadzora oziroma izdaja sklepa na predložitev določene dokumentacije (ker ta npr. ne bi imela nobene povezave s konkretnim postopkom, tožnik ne trdi), pa tožnik zgolj s pavšalno trditvijo o posegu v človekove pravice ni izkazal.
Težko popravljiva škoda mora izhajati neposredno iz izpodbijanega akta, podana mora biti neposredna zveza med spornim pravnim razmerjem in posledicami, ki se želijo preprečiti. Sodišče v okviru 32. člena ZUS‑1 ne more davčnemu organu prepovedati vodenja oziroma nadaljevanja konkretnega postopka davčnega inšpekcijskega nadzora po imenovanih inšpektorjih, še manj pa prepovedati vodenje drugih postopkov nadzora, za katere je davčni organ pristojen in v okviru katerih mu zakon daje tudi pooblastilo od zavezanca in tretjih oseb zahtevati podatke, ki so potrebni za zakonito odmero davčnih obveznosti.
Samovoljna zapustitev azilnega doma v času po izdaji odločbe vpliva tudi na vodenje upravnega spora, ki teče na podlagi prosilčeve tožbe zoper zanj neugodno odločbo o prošnji. Takšno ravnanje prosilca namreč kaže, da je prenehal njegov namen počakati na sodno odločitev, ki bi lahko bila v njegovo korist, s tem pa tudi, da izpodbijana odločba o zavrnitvi ali zavrženju) njegove prošnje očitno ne posega več v njegovo pravico, ki jo je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito.