Morebitni drugi postopki, tudi v zvezi z drugimi morebitnimi razpisi, na presojo v konkretnem primeru ne morejo vplivati. Torej navedbe tožnika v zvezi z upravnim sporom, ki naj bi se nanašal na določitev stalnega prebivališča, ne morejo biti upoštevne, saj (tudi) iz odločbe drugostopenjskega organa izhaja, da je tožnik uvrščen na prednostno listo ne glede na stalno prebivališče.
Tožnik svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje s slabim ekonomskim položajem, saj je sam moral preživljati primarno družino, zaradi česar se je zadolžil ter z grozečo nevarnostjo s strani upnikov, zaradi neplačila dolgov. Ekonomske težave, ki so nastale zaradi preživljanja družine, niso zadosten razlog za priznanje mednarodne zaščite. Gre za socialno-ekonomsko vprašanje, ne za ogroženost človekovih pravic na ravni, ki bi upravičevala mednarodno zaščito, poleg tega pa dolgovi ne pomenijo preganjanja, niti resne škode.
Samovoljna zapustitev azilnega doma v času po izdaji odločbe vpliva tudi na vodenje upravnega spora, ki teče na podlagi prosilčeve tožbe zoper zanj neugodno odločbo o prošnji (smiselno o zahtevku). Takšno ravnanje prosilca namreč kaže, da je prenehal njegov namen počakati na sodno odločitev, ki bi lahko bila v njegovo korist, s tem pa tudi, da izpodbijana odločba o zavrnitvi njegove prošnje oziroma zahtevka očitno ne posega več v njegovo pravico, ki jo je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito oziroma smiselno v zahtevku.
Za presojo zakonitosti izpodbijanega akta v delu, ki se nanaša na oceno novih dokazov glede znatnega povečanja verjetnosti, da izpolnjuje pogoje za subsidiarno zaščito, je bistveno, da tožnik v zahtevku za uvedbo ponovnega postopka in v tožbi zoper izpodbijani akt ni ničesar dodal glede tega, da niso prijavili groženj in napadov policiji. V tožbi nezmožnosti opiranja na zaščito pred resno škodo, ki bi jo zagotavljala država zaradi ravnanj zasebnih subjektov, niti ne omenja. S tem tožnik že v upravnem postopku in tudi v upravnem sporu ni izkazal ničesar, kar bi znatno povečalo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za subsidiarno zaščito.
Formalna razlika med osebnim razgovorom in zaslišanjem tožnika ob podaji zahtevka za uvedbo ponovnega postopka nima učinka, ki ga želi doseči tožnik s tožbo, saj je imel tožnik v upravnem postopku možnost, da je ustno pojasnil predložene fotografije in je odgovarjal na konkretna vprašanja uradne osebe. Po določbi člena 55(4) Procesne uredbe 2024/1348 se osebni razgovor zlasti lahko opusti v primerih, kadar je iz pisnih navedb jasno, da prošnja ne vsebuje novih elementov iz odstavka 3. tega člena. Osebni razgovor v smislu Procesne uredbe 2024/1348 je bil torej opravljen in omenjene določbe tožena stranka ni kršila.
Za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, registrirane pred 12. 6. 2026, je treba uporabiti določbe Uredbe Dublin III. Prehodni ukrep iz drugega odstavka 84. člena Uredbe 2024/1351 ne določa, da se Uredba Dublin III uporabi le deloma. Tudi ne določa, da za določen del postopka ugotavljanja odgovorne države članice veljajo pravila Uredbe Dublin III in za določena aktualna Uredba 2024/1351. Zato je treba za vse faze postopka, torej v celoti, uporabiti Uredbo Dublin III. Ugotovljeno pa ni razlog za odpravo izpodbijanega akta, saj je odločitev toženke o tem, da ne obstojijo ovire za tožnikovo predajo Republiki Hrvaški, ob upoštevanju določbe člena 3(2)(2) Uredbe Dublin III in ustaljene sodne prakse, vsebinsko pravilna in zakonita. Zgolj prepis določb člena 46(2) Uredbe 2024/1351 sam po sebi more pomeniti podaljšanja roka za predajo, brez izvedbe posebnega ugotovitvenega postopka. Zato navedba daljšega triletnega roka za predajo tožnika v 3. točki izreka ne more omajati pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega akta.
Četudi niso podane sistemske pomanjkljivosti, se izvršitev predaje prosilca za azil odloži, če ob upoštevanju posebne resnosti bolezni te osebe s sprejetjem preventivnih ukrepov ne bi bilo mogoče zagotoviti, da njena predaja ne bo povzročila dejanske nevarnosti za znatno in nepopravljivo poslabšanje njenega zdravstvenega stanja. Le v tem primeru bi bila na mestu razprava o prekinitvi vračanja v Republiko Hrvaško. Sodišče ocenjuje, da tožnik teh pogojev ni izkazal.
Obdolženci skladno z ZKP ne morejo izbrati odvetnika, ki jim bo postavljen kot zagovornik po uradni dolžnosti. Z uveljavitvijo ZNUZJV, s katerim je bila v ZBPP dodana četrta alineja 8. člena, pa je obvezna formalna obramba, za obdolžence iz prvega, drugega in tretjega odstavka 70. člena ZKP, postala edina mogoča oblika brezplačne pravne pomoči.
Pravica do svobodne izbire odvetnika kljub pomenu, ki ga ima zaupno razmerje med zagovornikom in stranko, ni absolutna. V primerih brezplačne pravne pomoči in tudi takrat, ko mora sodišče odločiti, ali interesi pravičnosti zahtevajo postavitev zagovornika, ki bo branil obtoženca, je ta pravica nujno predmet določenih omejitev.
ZKP v četrtem odstavku 72. člena predvideva, da sme predsednik sodišča na zahtevo obdolženca ali z njegovo privolitvijo razrešiti postavljenega zagovornika, ki svoje dolžnosti ne opravlja v redu, s čimer je zagotovljeno varstvo minimalnega standarda, ki ga zagotavlja alineja c tretjega odstavka 6. člena EKČP in 29. člen URS.
Utemeljena je tožbena navedba, da osebni razgovor iz neupravičenih razlogov ni bil opravljen, saj iz upravnega spisa in izpodbijanega sklepa ni razvidno, da bi bila podana katera izjema iz drugega odstavka 22. člena Uredbe 2024/1351. Tožnik ni pobegnil ali bil vabljen na osebni razgovor, ki se ga iz neupravičenih razlogov ne bi udeležil. Kot je razvidno iz navedenega določila, je namen osebnega razgovora prosilcu omogočiti, da pravilno razume informacije, ki jih je prejel v skladu s členom 19. V členu 19 pa je zelo obsežno in podrobno opisano, kaj vse vključujejo informacije, s katerimi je treba seznaniti prosilca. Ker osebni razgovor ni bil opravljen, tožnik s temi informacijami ni bil seznanjen, zaradi česar je prišlo do kršitve pravil postopka in s tem povezano tudi pomanjkljivo ugotovljenega dejanskega stanja.
Z uporabo jezikovne, sistematične in namenske metode razlage prava je treba določbe 22. člena Uredbe 2024/1351 po presoji sodišča razumeti tako, da vzpostavljajo obveznost izvedbe osebnega razgovora v postopku določanja odgovorne države članice v okviru 39. člena, medtem ko za postopek predložitve obvestila o ponovnem sprejemu po 41. členu takšna obveznost ni določena. Vendar pa iz okoliščine, da prvi in tretji odstavek 22. člena osebni razgovor eksplicitno povezujeta le z uporabo 39. člena, ni mogoče izpeljati, da je izvedba osebnega razgovora v postopku po 41. členu prepovedana. Drugi odstavek 41. člena namreč izrecno predvideva uporabo relevantnih elementov izjav zadevne osebe, pri čemer ne določa načina pridobivanja teh izjav in ne izključuje njihove pridobitve z osebnim razgovorom. Zato je osebni razgovor v postopku po 41. členu mogoče opraviti, vendar njegova izvedba ni procesna predpostavka za predložitev obvestila o ponovnem sprejemu.
Izvedba skrajšanega ugotovitvenega postopka ter s tem povezana opustitev načela zaslišanja stranke po ZUP je vselej le procesna možnost upravnega organa in ne njegova obveznost. Izbira te možnosti pa pride v poštev le tedaj, kadar to določa zakon in če s tem pravice stranke niso nedopustno prizadete. Glede na vsakokratne okoliščine je torej dolžan na podlagi navedene procesne diskrecije presoditi, kako naj vodi upravni postopek in na kakšen način naj stranki omogoči, da uresniči vsa svoja procesna upravičenja, še posebej tista, ki ji pripadajo zato, da ohrani svoj položaj kot subjekt upravnega postopka s svojim osebnim dostojanstvom in pripadajočimi ustavnimi pravicami.
Tožena stranka bi morala navesti razloge za opustitev osebnega razgovora glede na okoliščine obravnavane zadeve, česar ni storila. Pojasniti bi torej morala, zakaj v tožnikovem primeru, ko je izpodbijani sklep glede na tožbene navedbe očitno negativno vplival na njegov pravni položaj, kljub opustitvi osebnega razgovora ni bilo poseženo v jedro načela zaslišanja stranke. Šele v tem primeru bi lahko sodišče presojalo, ali je v okviru skrajšanega ugotovitvenega postopka opustitev tega načela privedla do nedopustnega posega v tožnikovi pravici iz 19. člena Uredbe 2024/1351 in 22. člena Ustave.
Dolžnost prosilca je, da poda trditve o nezmožnost izvorne države, da bi ga zaščitila pred preganjanjem in jih tudi izkaže. Zlasti mora trditi in nato tudi izkazati, da se je v izvorni državi glede zatrjevanih dejanj obrnil po pomoč na organe pregona, ki pa mu niso hoteli oziroma niso zmogli nuditi zaščite. Tudi zato ni utemeljeno tožnikovo stališče, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite, saj tovrstnih trditev sploh ni podal.
Začasno zavarovanje na podlagi drugega odstavka 111. člena ZDavP-2, kolikor zasleduje cilj preprečevanja oškodovanja javnofinančnih prihodkov, vključno z administrativno razbremenitvijo, ni nujen za zagotovitev tega cilja. Cilj se enako učinkovito lahko doseže tudi z ureditvijo, ki bi davčnemu organu nalagala, da v vsakem posameznem primeru oceni, ali obstaja nevarnost neplačila davčne obveznosti, ki jo je treba zavarovati, torej z ukrepom, ki bi bil z vidika posega v ustavno pravico milejši. Te nevarnosti pa davčni organ v postopkih glede izpodbijanih štirih sklepov ni ugotavljal (je niti ne zatrjuje), ugotavljal je namreč le pogoje za obstoj poroštva po drugem stavku prvega odstavka 148. člena ZDavP-2.
Sodišče je zaradi kršitve ustavne pravice do zasebne lastnine (kršitev materialnega prava) ugotovilo, da so izpodbijani sklepi tudi v delih, kot to izhaja iz točke II izreka te sodbe, nezakoniti.
Samovoljna zapustitev azilnega doma v času po izdaji odločbe vpliva tudi na vodenje upravnega spora, ki teče na podlagi prosilčeve tožbe zoper zanj neugodno odločbo o prošnji. Takšno ravnanje prosilca namreč kaže, da je prenehal njegov namen počakati na sodno odločitev, ki bi lahko bila v njegovo korist, s tem pa tudi, da izpodbijana odločba o zavrnitvi (ali zavrženju) njegove prošnje očitno ne posega več v njegovo pravico, ki jo je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito.
Tožbene navedbe o kršitvah pravice do izjave so brez podlage in očitek toženi stranki, da je kršila 55. člen Uredbe 2024/1348, ni utemeljen. Tožnik ni izkazal, da se glede odločilnih dejstev in okoliščin, na katerih temelji izpodbijani akt, ne bi imel možnosti izjaviti. Tožniku je bilo omogočeno, da je navedel vsa dejstva in okoliščine v zvezi z naknadno prošnjo, kar je tožnik tudi sam potrdil.
Tožnikova navedba glede grozeče zaporne kazni ni nov element, saj se je nanjo skliceval že v zahtevku z dne 14. 4. 2026. V zvezi s tožnikovo navedbo o članstvu v islamski organizaciji A. je tožena stranka sprejela smiselno stališče, da sicer gre za nov element, ki dodatno potrjuje predhodno zatrjevano bistveno dejstvo (versko delovanje), vendar pa ta element sam po sebi znatno ne povečuje verjetnosti, da bo tožnik upravičen do mednarodne zaščite.
Glede na položaj, ko ni relevantnih poročil pristojnih evropskih organov in tožnik ni izkazal drugih svojih osebnih okoliščin, ki bi lahko vplivale na drugačno presojo dopustnosti njegove predaje Republiki Hrvaški z vidika varstva pravic iz 4. člena Listine, je tožena stranka lahko izključila obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v tej državi. V takih okoliščinah ji torej ni mogoče očitati, da ni storila vsega, kar bi lahko, da tožnika ne bi izpostavila tveganju nečloveškega ali ponižujočega ravnanja. Tožniku je bila torej zagotovljena podrobna in natančna presoja, vključno z oceno, da predaja ne bo povzročila ogroženosti njegovega življenja ali svobode oziroma izpostavljenosti mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju.
Drugi odstavek 48. člena Uredbe 2024/1351 določa, da se država članica, odgovorna za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, registrirane pred 12. 6. 2026, določi v skladu z merili iz Uredbe Dublin III. Navedena uredba v takšnih primerih tako ne predvideva delne uporabe Uredbe Dublin III. Če je bila prošnja registrirana pred 12. 6. 2026, je treba za vse faze postopka, torej v celoti, uporabiti Uredbo Dublin III.
Glede zavrženja tožnikove prošnje za priznanje mednarodne zaščite in odločitve, da je za njeno nadaljnjo obravnavo odgovorna Hrvaška, se toženka pravilno sklicuje na Uredbo Dublin III in ZMZ-1. Tožnik pa utemeljeno opozarja, da se 3. točka izreka izpodbijanega sklepa, ki določa predajo tožnika Hrvaški in časovne okvire tega postopka, nepravilno sklicuje na Uredbo 2024/1351. Takšno postopanje toženke vsekakor pomeni napačno uporabo materialnega prava, kar pa ne vpliva na tožnikovo pravico ali pravno korist. Tako po Uredbi Dublin III kot po Uredbi 2024/1351 namreč velja, da se predaja prosilca v odgovorno državo članico izvede kakor hitro je to praktično izvedljivo in v roku šestih mesecev po odobritvi zahteve, da bo druga država članica ponovno sprejela prosilca, ali po "končni odločitvi o pritožbi ali ponovnem pregledu", če obstaja odložilni učinek.
Drugi odstavek 48. člena Uredbe 2024/1351 določa, da se država članica, odgovorna za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, registrirane pred 12. 6. 2026, določi v skladu z merili iz Uredbe Dublin III. Določba Uredbe 2024/1351 ne določa, da se Uredba Dublin III uporabi le deloma ali da na primer za en del postopka ugotavljanja odgovorne države članice veljajo pravila Uredbe Dublin III, za drugi del tega postopka pa pravila Uredbe 2024/1351. Če je bila prošnja registrirana pred 12. 6. 2026, je treba za vse faze postopka, torej v celoti, uporabiti Uredbo Dublin III.
Rok za predajo se skladno z Uredbo 2024/1351 lahko podaljša na največ tri leta, če zaradi pobega tožnice ali drugih upravičenih razlogov predaje ne bo mogoče izvesti v šestmesečnem roku (po Uredbi Dublin III je navedeni rok sicer krajši, saj znaša največ osemnajst mesecev in izrecno je lahko upoštevnih več okoliščin, zaradi katerih se lahko ta rok podaljša), na tožničin pravni položaj neposredno ne vpliva. Pri tem gre namreč dejansko le za navedbo o morebitnih bodočih možnostih, do katerih pa lahko pride šele po izdaji izpodbijanega sklepa.
Tožniku je bilo 24. 2. 2026 izdano enotno dovoljenje za prebivanje in delo za namen zaposlitve v skladu z ZTuj-2.
Tujci v Republiki Sloveniji ne morejo zakonito prebivati (in delati) na dveh različnih pravnih podlagah. Sistem, ki tujcem omogoča zakonito bivanje, je v izhodišču urejen na način, da ima posameznik lahko le en status zakonitega bivanja. S posameznim statusom so povezane specifične pravice in dolžnosti (npr. dostop do trga dela, obvezno zdravstveno zavarovanje, socialni prejemki, dostop do javnih sredstev). Teh v primeru dvojnosti ne bi bilo mogoče jasno izvrševati in bi lahko pripeljale tudi do zlorabe sistema.
Tožnikovih trditev, ko je zatrjevani subjekt resne škode sorodnik, ki je s tožnikom v osebnem sporu, ni moč umestiti v okvir subjektov iz 6. člena Uredbe (EU) 2024/1347. Poleg tega je evidentno, da je zaščita države v primerih, kot ga izpostavlja tožnik, učinkovita, sicer stric ne bi bil že kaznovan. Tako mu okoliščine spora s stricem ne povečujejo znatno verjetnosti, da izpolnjuje pogoje za upravičenca do mednarodne zaščite.
Tožeča stranka je konkretno in prepričljivo navedla, zakaj bi v primeru izvršitve izpodbijanega akta nastala za tožnico težko popravljiva škoda. Navedla je, da je zaradi izpodbijanega sklepa oziroma njegovega izvajanja zdravstveno prizadeta in ogrožena, da se je znašla v hudi stiski, strahu in bistvenem poslabšanju psihičnega stanja, kar je potrdila tudi s predložitvijo psihiatričnega izvida, ki je datiran prav v obdobju, ko je tožnica začasno izključena iz obiskovanja šolskih aktivnosti, zato je po mnenju sodišča vsaj s stopnjo verjetnosti izkazano, da so njene psihične težave povezane prav z izpodbijanim sklepom.
Sodišče tudi sledi navedbam tožeče stranke v zahtevi za izdajo začasne odredbe, da se pri tožnici kaže napredujoča socialna izolacija, ker je izključena iz pouka in drugih oblik izobraževalnega dela, kar tudi po mnenju sodišča poglablja stisko in ogroža njen osebnostni razvoj. Prav tako sodišče sledi navedbam v zahtevi za izdajo začasne odredbe, da bo težko sanirati izključenost iz izobraževalnih aktivnosti zaradi pretečenega časa izključenosti iz pouka, zamujene učne snovi, socialne izoliranosti od sošolcev ter že nastale in zdravniško dokumentirane psihične obremenitve. S tem je po mnenju sodišča tožnica v zadostni meri izkazala nevarnost težko popravljive škode.
Razlogi za njeno prepoved prisotnost pri pouku in drugih oblikah izobraževalnega dela so v obrazložitvi izpodbijanega sklepa premalo konkretizirani in da ni konkretno navedeno, s katerimi konkretnimi dejanji je tožnica škodovala drugim sošolcem in sošolkam.
Iz navedbe tega dijaka izhaja, da se je tožnica zanimala, kaj se dogaja v razredu, kar ni nič spornega, razen besed, da lahko "obračuna s komerkoli hoče" ter da je govorila "o pretepih in morilstvu". Vendar pa iz teh besed ni mogoče razbrati, kaj konkretno je bilo mišljeno pod obračunavanjem s komerkoli in kaj je bilo mišljeno z govorom "o pretepih in o morilstvu". Ni razvidno, ali je šlo za resne in konkretne grožnje, ali je bilo to izrečeno v afektu ali kako drugače. Ni dovolj razviden kontekst izrečenih besed v okviru celotnega pogovora.
Tujci v Republiki Sloveniji ne morejo zakonito prebivati (in delati) na dveh različnih pravnih podlagah. Sistem, ki tujcem omogoča zakonito bivanje, je v izhodišču urejen na način, da ima posameznik lahko le en status zakonitega bivanja. S posameznim statusom so povezane specifične pravice in dolžnosti (npr. dostop do trga dela, obvezno zdravstveno zavarovanje, socialni prejemki, dostop do javnih sredstev). Teh v primeru dvojnosti ne bi bilo mogoče jasno izvrševati in bi lahko pripeljale tudi do zlorabe sistema.
Režim migracij oz. priseljevanja temelji na suvereni pravici države, da sama določi pogoje, pod katerimi bodo tujci smeli bivati na njenem ozemlje (ekonomski interes, študij, družina, ...). Gre za odločitev države in privilegij, ki ga država odobri le, če tujec izpolnjuje stroge pogoje (sredstva, nekaznovanost, ustrezni osebni dokumenti, …). Status prosilca za mednarodno zaščito pa temelji na mednarodnih zavezah.