Tožnik je v novem zahtevku za revizijo brez dvoma uveljavljal tudi nove ugovore, glede katerih omejitve iz 16. člena ZPVPJN po naravi stvari niso mogle nastati, kar sta, kakor izhaja iz sklepa z dne 16. 7. 2025, prepoznala tudi naročnik in stranka z interesom, ko sta trdila, da omejitve iz 16. člena ZPVPJN obstajajo le glede nekaterih ugovorov. To pomeni, da toženka tožnikovega zahtevka ne bi mogla (niti delno, kakor je sodišče že pojasnilo) zavreči na podlagi tretjega odstavka 31. člena ZPVPJN, ampak je morala o njem (ob izpolnjenosti ostalih procesnih predpostavk) vsebinsko odločiti na podlagi 39. člena ZPVPJN, zoper takšno odločitev pa tožnik ima sodno varstvo na podlagi 39.a člena ZPVPJN (ki ga je tudi izkoristil z vložitvijo tožbe v upravnem sporu I U 1442/2025).
V okoliščinah obravnavane zadeve, ko je tožnik vložil tožbo zoper odločitev toženke, s katero je v izreku tožnikovemu zahtevku za revizijo v celoti ugodila in razveljavila odločitev o oddaji javnega naročila, upoštevaje, da je tožnik vložil tožbo tudi zoper drugo odločitve o zahtevku za revizijo (tj. sklep z dne 16. 7. 2025, v katerem bodo lahko njegovi ugovori glede postavke N 2 13 111 presojani po vsebini), si tožnik z vztrajanjem pri ugotovitvi nezakonitosti izpodbijanega sklepa ne more izboljšati svojega pravnega položaja.
Glede na tožnikovo izjavo, da preživlja mladoletno hčerko, bi morala toženka ugotavljati okoliščine v zvezi s tem in v kolikor bi ugotovila, da tožnik za mladoletno hčerko plačuje preživnino, to upoštevati pri ugotavljanju materialnega položaja tožnika pri upravičenosti do BPP.
Stranka (tožnik) ne more neposredno s tožbo v upravnem sporu zahtevati ugotovitve ničnosti upravne odločbe.
Ničnost upravne odločbe mora najprej uveljavljati v upravnem postopku in šele zoper morebitno zavrnitev tega pravnega sredstva v upravnem postopku ima možnost sodnega varstva v upravnem sporu, v katerem sodišče skladno z drugim odstavkom 37. člena ZUS-1 tudi samo po uradni dolžnosti pazi na ničnost upravnega akta. Ugotovitev ničnosti upravnega akta je namreč izredno pravno sredstvo, ki ga ureja Zakon o splošnem upravnem postopku - ZUP (279. člen ZUP in naslednji), o tem izrednem pravnem sredstvu pa skladno s tretjim odstavkom 280. člena ZUP odloča pristojni upravni organ.
Za ugotavljanje ovir za predajo Hrvaški na podlagi Uredbe Dublin III je bistvenega pomena to, kako ravnajo hrvaški organi z osebami, ki imajo status prosilcev za mednarodno zaščito. Naravo in resnost nevarnosti nečloveškega ravnanja, ki grozi prosilcu zaradi predaje v drugo državo članico v postopku sprejema po Uredbi Dublin III, je treba oceniti na podlagi podatkov o tistih pomanjkljivostih azilnega sistema, ki so upoštevne v okoliščinah, v katerih se bo prosilec znašel po predaji. Ne torej takrat, ko je bil na ozemlju države kot tujec v policijskem postopku, pač pa takrat, ko je postal prosilec za mednarodno zaščito.
Stranka lahko v upravnem postopku zahteva izločitev uradne osebe, kadar druge okoliščine (onkraj tistih, naštetih v 35. členu ZUP) vzbujajo dvom o njeni nepristranosti. Nestrinjanje z vodenjem postopka in z odločitvami samo po sebi ni izločitveni razlog. Tožnik s podanimi očitki, ne da bi navedel druge pravno relevantne okoliščine, na podlagi katerih bi bilo mogoče z verjetnostjo zaključiti, da je zaradi razmerja uradne osebe do stranke ali do upravne stvari podan dvom o njeni nepristranosti, s svojim zahtevkom za njeno izločitev iz upravnega postopka ne more uspeti.
Upravni organ je dolžan izvesti vse predlagane dokaze. Vnaprejšnja dokazna ocena ni dopustna. Izvedbo dokazov lahko organ zavrne le, če za to obstajajo utemeljeni formalni (npr. dokaz je nesubstanciran) ali vsebinski razlogi, to je, če je dokaz nepotreben, ker je dejstvo že dokazano; nerelevanten, ker dejstvo, ki naj bi se dokazovalo, za odločitev ni pravno odločilno; ali pa je dokaz neprimeren za ugotovitev zatrjevanega dejstva. O verodostojnosti posameznih dokazov se namreč upravni organ lahko izreče šele po tem, ko jih izvede, ter to na ustrezen način upošteva pri presoji izvedenih dokazov in pri rezultatu dokazne ocene.
Tožnik ni izkazal nastanka težko popravljive škode in ni predložil nobenih verodostojnih dokazov glede zatrjevane škode, saj tožnik o tem, kakšna je struktura njegove proizvodne dejavnosti in da gre pri pridobivanju surovin na spornem pridobivalnem območju za njegovo edino ali sicer zanj pomembno dejavnost, ni podal nobenih konkretnejših navedb niti glede tega ni podal nobenih dokaznih predlogov.
Ni odložni pogoj za izpolnitev pogodbe, da ima tožnik v času zaključka odločbo o podaljšani koncesiji ali podobno, ampak je pogoj, da je tožnik dokazal vložitev predloga za podaljšanje (čl. 4.1.13 Pogodbe). Tožnikova interpretacija, da je ustrezno urejena koncesija za izvajanje rudarskih del odložni pogoj po pogodbi, ni točna. Res so besede o ustrezno urejeni koncesiji v pogodbi vsebovane (čl. 4.1.14 Pogodbe), vendar ne kot odložni pogoj po pogodbi, temveč v okviru opredeljevanja vsebine pogodbe o odkupu in prodaji materiala, ki da jo bosta stranki sklenili ločeno v obliki in z vsebino iz priloge 11 k pogodbi.
Kupnina za sredstva, kot izhaja iz povzetih določil pogodbe, znaša neto 1,9 mio EUR in težko popravljiva škoda, ki tožniku po njegovih navedbah grozi iz tega naslova in v tej višini, po presoji sodišča ne izhaja iz izpodbijane odločbe ampak lahko izhaja kvečjemu iz razmerij med tožnikom in Občino Trbovlje oz. iz konstrukcije pogodbe, ki jo je tožnik v okviru načela prostega urejanja obligacijskih razmerij izbral oz. je nanjo pristal.
Težko popravljiva škoda po 32. členu ZUS-1 mora izhajati neposredno iz izpodbijanega akta in torej tožnika prizadevati v njegovem pravno varovanem položaju. Povzete tožnikove trditve pa se ne nanašajo na toženko in izpodbijano odločbo, ampak na Občino Trbovlje in njena ravnanja.
Za dodelitev BPP za vložitev pravnega sredstva (toliko bolj, ko gre za izredno pravno sredstvo) mora biti izkazano, da ima prosilec verjetne izglede za uspeh s pravnim sredstvom in ga je zato razumno vložiti. To presojo toženka opravi na podlagi navedb prosilca v BPP postopku, kot tudi podatkov oz. listin zadeve, za katero se uveljavlja dodelitev BPP.
Toženka je prepričljivo obrazložila, zakaj po njeni presoji tožnik nima verjetnih izgledov za uspeh v zvezi z vložitvijo zahteve za varstvo zakonitosti zoper kazenske sodbe. Ker je toženka utemeljeno zaključila, da tožnik z zahtevo za varstvo zakonitosti nima verjetnih izgledov za uspeh in da torej tega pravnega sredstva ni razumno vlagati, to narekuje zavrnitev prošnje za dodelitev BPP.
Z vidika subsidiarne zaščite, ko gre za ugovor nezmožnosti preživetja zaradi revščine, je pomembno, ali bi bila škoda povzročena zaradi ravnanja, za katerega bi bilo mogoče odgovornost pripisati državnim subjektom in da torej ne sme biti zgolj posledica splošnih pomanjkljivosti sistema izvorne države. Z vidika varstva načela non-refoulement pa ta pogoj ni relevanten. Pravice, zagotovljene s členom 4. Listine, ustrezajo pravicam, zagotovljenim na podlagi 3. člena EKČP, tako da sta vsebina in obseg pravice iz 4. člena Listine (ali člena 19(2) Listine) enaka kot vsebina in obseg te pravice iz 3. člena EKČP. Omenjena pomanjkljivost v pravno-formalni obrazložitvi izpodbijane odločitve pa ne more biti razlog za nezakonitost izpodbijanega akta.
Okoliščina, da je tožnik zapustil nastanitvene kapacitete tožene stranke in se ni vrnil že več kot en mesec, je v obravnavani zadevi izkazana. Upravni akt, ki se izpodbija, zaradi odločitve tožnika, da zapusti Slovenijo in se vanjo ne vrne, očitno ne posega več v pravico ali neposredno na zakon oprto korist tožnika.
Noben zakon ne določa, da je zoper odločitve sodišč, pristojnih odločati v družinskih postopkih, zagotovljeno sodno varstvo v upravnem sporu. Tožba ni dovoljena niti na podlagi 4. člena ZUS-1, saj glede na ustaljeno sodno prakso navedene določbe zakona v povezavi s 157. členom Ustave RS ni mogoče razlagati tako, da v odsotnosti pritožbe oziroma drugega pravnega sredstva zoper odločitev sodnika nastopi možnost upravnega spora.
V upravnem sporu ni mogoče uveljavljati kršitev ustavnih pravic v sodnem postopku (kot samostojni razlog za tožbo na podlagi 4. člena ZUS-1), temveč je njihovo varstvo mogoče uveljavljati v okviru pravnih sredstev konkretnega postopka.
Stališče občine do tožnikovih pripomb in predlogov v postopku priprave občinskega prostorskega načrta in sklep o zavzetju teh stališč ni upravni akt v smislu 2. člena ZUS-1. Zavzetje stališč do pripomb in predlogov javnosti v postopku sprejema občinskega prostorskega načrta tudi ne pomeni izvrševanja upravne funkcije, ampak nalogo, ki jo ima občina v postopku sprejemanja občinskega predpisa.
Serijski vrednostni papirji se v pravnem prometu štejejo za nadomestno (generično) stvar. V takem primeru gre za istovrstni kapital v smislu 103. člena ZDoh-2. Pri serijskih vrednostnih papirjih (npr. delnicah) se ob njihovi odsvojitvi ne da ugotoviti, kdaj je bila pridobljena točno določena delnica, če je zavezanec istovrstne delnice iste delniške družbe pridobival v različnih časovnih obdobjih. Poslovni deleži v družbi z omejeno odgovornostjo pa so individualno določeni in identificirani.
Za namene obdavčitve kapitalskega dobička po ZDoh-2 je treba ugotoviti, kaj (kateri poslovni delež) je zavezanec odsvojil. Iz 103. člena ZDoh-2 ne izhaja pravna posledica, da se ne glede na vsebino pravnega posla, ki je bil podlaga za odsvojitev, pri ugotavljanju davčne osnove pri davku od dobička iz kapitala domneva, da je davčni zavezanec odsvojil najprej pridobljeni kapital. Ob upoštevanju vseh uveljavljenih metod razlage take pravne domneve iz navedene zakonske določbe ni mogoče razbrati. Kaj takega ne izhaja niti iz 93. člena ZDoh-2. Pri tem drži, da ZDoh-2 v 2. točki 93. člena za razliko od ZGD-1 ne uporablja pojma „poslovni delež“ ampak pojem „delež v gospodarski družbi“. Po presoji sodišča je treba pri razlagi navedene zakonske določbe upoštevati celotno zakonsko besedilo. Zakon namreč uporablja pojem „delež“ zato, ker v isti točki poleg gospodarskih družb (d. o. o.) navaja tudi zavode in druge oblike organiziranja. Zakonodajalec je torej pojem „delež“ uporabil kot nadpomenko za poslovni delež v d. o. o. in druge vrste deležev v drugih pravno-organizacijskih oblikah.
Odločitev v postopku ustanavljanja organizacijske enote Javnega zavoda Lekarna Ljubljana, v katerega želi tožnica vstopiti, ne vpliva na pravne koristi tožnice v smislu neposredne, na zakon ali drug predpis oprte osebne koristi (43. člen ZUP).
Ker tožnica nesporno nima koncesije v občini Vrhnika, njen interes za širjenje dejavnosti v tej občini, ne da bi tožnica prehodno pridobila koncesijo, ni v skladu z zakonsko ureditvijo lekarniške dejavnosti.
Za varovanje ustavnega položaja zasebnikov, ki izvajajo lekarniško dejavnost ni pomembno, da je po prvem odstavku 5. člena ZLD-1 lekarniška dejavnost javna zdravstvena služba, saj se tudi na zasebnike, ki opravljajo lekarniško dejavnost, nanašajo jamstva iz 74. člena Ustave. Vendar to ne pomeni, da na tem področju ni mogoče omejiti svobode ustanavljanja, če ima omejitev podlago v nujnih razlogih v splošnem interesu, če zagotavlja uresničitev želenega cilja in ne presega tega, kar je nujno za dosego tega cilja (test sorazmernosti).
Določitev pristojnosti občin za organizacijo mreže lekarn na primarni ravni je po svoji vsebini geografska omejitev. Po stališču SEU, so take omejitve dopustne, če gre za nujne razloge, utemeljene v splošnem interesu, primerne za njegovo doseganje, in če so sorazmerne. Pri tem je SEU presodilo, da so predpisi, ki omejujejo število lekarn, da so enakomerno porazdeljene, primerni za uresničitev cilja zagotavljanja zanesljive in kakovostne oskrbe prebivalstva z zdravili, da se prepreči podvajanje struktur in zagotovi pokrivanje celotnega ozemlja.
Za postopek v zvezi z zahtevo za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite veljajo posebne določbe, ki zaostrujejo dokazne standarde oziroma dokazno breme prenesejo na tožnika - prosilca, ki mora sam predložiti nove dokaze oziroma navesti nova dejstva, ki bistveno povečujejo verjetnost za izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Tožnikove izjave o tem ali je spolno zlorabo prijavil alžirskim varnostnim organom, pa tudi o njegovi izobrazbi in ekonomski situaciji v izvorni državi, niso verodostojne, saj jih je tekom postopka brez pojasnila spreminjal. Ob vložitvi zahtevka je navedel, da je policija zahtevala dokaze, on pa jih ni imel. V tožbi je nato glede tega trdil drugače in sicer, da spolnega napada ni prijavil, saj bi bil sicer izpostavljen dodatnemu sramotenju, družbeni izključenosti in tveganju povratne viktimizacije. Organi mu ne bi mogli zagotoviti zaščite, zato se od njega ne more pričakovati, da se bi obrnil nanje. Tožnikove neizkazane navedbe tako ne omogočajo vložitve ponovne prošnje.
Ker tožnik v tožbi ne prereka zaključka toženke, da je neločljiv del elektronskega poštnega predala ... tudi kopija lastnoročnega podpisa, ki je nastala julija 2020, je toženka utemeljeno zaključila, da tudi navedeni podatek predstavlja osebni podatek v smislu opredelitve iz 4. člena Splošne uredbe.
V primeru zasega elektronske naprave se zaradi oprave preiskave po prvem odstavku 219.a člena ZKP, skladno s prvim odstavkom 223.a člena ZKP podatki v elektronski obliki zavarujejo tako, da se shranijo na drug ustrezen nosilec podatkov, in sicer na način, da se ohrani istovetnost in integriteta podatkov ter možnost njihove uporabe v nadaljnjem postopku. Tožnik s prenosom kopije, ki vsebuje podatke, ki so bili del elektronskega poštnega predala ... na svoj disk ali drug podatkovni medij, ne bi poškodoval ali uničil dokaznega gradiva.
Če pomanjkljivosti tožbe niso odpravljene, se tožba zavrže.
Sistemskih pomanjkljivosti tudi sicer ne more izkazovati vsakršno poslabšanje zdravja, temveč mora iti za posebej hudo duševno ali fizično bolezen, katere resnost je izkazana na podlagi objektivnih elementov, ki jih predloži prosilec. Hkrati mora biti izkazana dejanska nevarnost za znatno in nepopravljivo poslabšanje zdravstvenega stanja, kar mora prav tako izhajati iz dokazil. Ker tožnik takšnih zdravstvenih težav ni niti zatrjeval niti izkazal, je odločitev toženke pravilna.
Pojem opravičljivih razlogov za zamudo iz tretjega odstavka 238. člena ZUP zajema položaje, ko stranka brez svoje krivde ni mogla navesti novih dejstev in dokazov pred izdajo prvostopenjskega upravnega akta. Pri tej presoji se uporablja merilo povprečno skrbnega posameznika (pri pravnih osebah merilo dobrega gospodarstvenika) in ali bi se ta okoliščinam, ki so preprečevale seznanitev z dejstvi in dokazi, lahko izognil. Glede na stališče iz sodne prakse opravičljiv razlog ni napaka, ki izhaja iz strankine sfere, kamor sodijo tudi ravnanja pooblaščenca, za kar v obravnavani zadevi gre.
O dolžnostnem ravnanju organa je mogoče govoriti šele po presoji elementov, ki jih je v postopek predložil tožnik. Prvenstveno je torej na tožniku dokazno breme, da zatrjuje dejstva in dokaze. Ti morajo biti ustrezne teže (resnosti), da se vzpostavi dolžnost toženke, da pridobiva podatke iz države, v katero se prosilca predaja. Ta presoja mora potekati v luči načela medsebojnega zaupanja in ob upoštevanju stopnje resnosti zatrjevanega nečloveškega ravnanja. Le v takem primeru bi bilo toženki mogoče očitati, da ni pridobila posodobljenih informacij o stanju hrvaškega azilnega sistema.