Tožniku je bil zaradi treh varnostnih incidentov izrečen ukrep pridržanja v Centru za tujce. Tak ukrep se lahko izreče le kot skrajni ukrep, če ni mogoče učinkovito uporabiti drugega, manj prisilnega sredstva. Tožnik se je na razgovoru branil, da pripomočki, ki so jih varnostniki našli, niso njegovi in je glede preostalih dveh dogodkov predlagal, da organ zasliši priče, ki bi potrdile, kdo je koga fizično napadel v bivalnem kontejnerju pred koncem leta 2025 in v začetku meseca marca, ker naj bi bile takrat te osebe prisotne. Tožena stranka teh spornih dejstev ni drugače ugotavljala, kot s tem, da je dala tožniku možnost, da se je izjavil in ugotovitvam nasprotoval, ni pa tožena stranka podala nobenega razumnega ali objektivnega razloga, zakaj ni zaslišala predlaganih prič, ki naj bi bile prisotne pri dveh varnostnih incidentih, in zakaj ni poskušala ugotavljati konkretne vloge ali udeležbe tožnika pri drugem varnostnem incidentu. Izostala je tudi dokazna ocena o tem, zakaj ni v ničemer upoštevala zagovora tožnika, ki ga je podal na zaslišanju, zakaj ga je dejansko štela kot (popolnoma) neverodostojnega. Zaradi tega je tožnik imel zgolj navidezno možnost, da se izjavi in brani v upravnem postopku v smislu splošnega pravnega načela iz prava EU (oziroma iz prvega odstavka 9. člena in prvega odstavka 138. člena ZUP). Takšna dokazna ocena je preveč pomanjkljiva, saj ne more ustrezati standardom, da je odvzem prostosti dovoljen samo v izjemnih okoliščinah, da mora biti strogo omejen, in da je lahko izrečen, če je to "nujno, razumno in sorazmerno," ker gre za "skrajno sredstvo".
Toženka ni imela pravne podlage za razlikovanje med prijavitelji, ki so na tretji prijavni rok (četudi na različne datume znotraj tega roka) vložili pravočasne in popolne vloge. Javni poziv je res določal, da se bodo vloge financirale do porabe sredstev in da se bodo ovojnice s prijavami odpirale po vrstnem redu predložitve (slednje je določeno tudi v četrtem odstavku 222. člena pravilnika). Vendar pa niti pravilnik niti javni poziv ne dajeta podlage za to, da se sredstva tudi delijo po vrstnem redu predložitve vlog.
Pojem delež, ki ga uporablja 93. člen ZDoh-2, ni širši od pojma poslovni delež in je zato delež v gospodarski družbi, ko gre za d. o. o., tudi v smislu ZDoh-2 lahko zgolj poslovni delež, kot ga opredeljuje ZGD-1.
Tožnica ima tako prav, da je treba tudi v primeru, ko je več poslovnih deležev ali delov deležev, ki so bili pridobljeni v različnih časovnih obdobjih, odsvojenih hkrati, izhajati iz narave poslovnega deleža kot samostojnega deleža in ločeno ugotoviti, kakšna je bila njegova nabavna vrednost in kakšna je njegova vrednost ob odsvojitvi. Za določitev prodajne vrednosti posameznega poslovnega deleža pa je treba uporabiti 99. člen ZDoh-2.
Glede na navedeno bi moral način razporeditve skupne prodajne vrednosti vseh deležev upoštevati pogodbeno določeno ceno za vsak posamezen poslovni delež, če je ta iz pogodbe razvidna, sicer pa je treba ugotoviti tržno vrednost vsakega posameznega poslovnega deleža, ki je del skupne odsvojitve kapitala. Pri tem je povsem jasno, da se tržna vrednost posameznega odsvojenega poslovnega deleža ne more ugotavljati glede na njegovo nabavno vrednost, saj ta način zanemari rast vrednosti posameznega poslovnega deleža z rastjo vrednosti družbe. Za pravilno opredelitev vrednosti posameznega poslovnega deleža je zato treba prodajno vrednost porazdeliti sorazmerno na nominalno (odstotkovno) vrednost deležev ob pridobitvi.
Davek na promet nepremičnin je prometni davek, ki se odmeri od prodaje nepremičnine od davčne osnove v višini prodajne cene nepremičnine. Osnova za določitev davčne osnove je torej prodajna cena, tržna vrednost nepremičnine pa se lahko ugotavlja kvečjemu v situaciji, ko davčni organ ugotovi, da prikazana cena ni resnična in je zaradi davčnega prihranka prikazana nižja (neresnična) cena.
Pri določitvi davčne osnove za odmero davka na promet nepremičnin bi moral prvostopenjski organ upoštevati ugotovljeno dejansko stanje glede pogodbeno dogovorjenega predmeta prodaje med tožnikom in kupcem, ki se lahko razlikuje od stanja nepremičnine na dan 5. 1. 2021.
Tožnika ne moreta ugovarjati primernosti ali smotrnosti ureditve števila in sedežev notarskih mest, določenih z izpodbijano Odredbo ministra za pravosodje o spremembi Odredbe o številu in sedežih notarskih mest št. 007-108/2022, saj gre za presojo, ki je v pristojnosti in odgovornosti ministra, skladno s politiko, ki jo vodi na tem področju.
Z Razpisom prostega notarskega mesta ni bilo odločeno o nobeni materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi osebe, prav tako postopek odločanja o zadevi ni bil končan. Sodno varstvo bo drugotožniku zagotovljeno zoper odločbo o imenovanju notarja na prosto delovno mesto ali zoper morebitni sklep o ustavitvi postopka imenovanja notarja, medtem ko prvotožnica Razpisa, na podlagi katerega se vodi postopek za imenovanje novega notarja v kraju, v katerem prvotožnica že opravlja notarsko službo, ni legitimirana izpodbijati, saj na njem ne kandidira, niti nima pravnega interesa za zagotavljanje ustavnih pravic v njem.
Tožnik ni uspel izpodbiti nosilnega stališča iz izpodbijane odločbe, da ni dokazal, da bi prišlo do prodaje njegovega zlata niti da bi prejel sredstva od prodaje zlata, v delu 3.000,00 EUR, ki so mu bili priznani kot izredni vir sredstev, pa ni dokazal, da bi ta znesek porabil za povečanje premoženja oz. zmanjšanje obveznosti, zato se te zneske upošteva kot dodatna poraba sredstev.
Tožnik ni izkazal oz. dokazal, da bi od obeh starih mater prejel denar, ki naj bi ga prihranil do začetka inšpiciranega obdobja 1. 1. 2009 ter tekom obdobja porabil za povečanje premoženja oz. zmanjšanje obveznosti. Ali in, če ja, kakšen davek pa je bil odveden iz naslova faktur, izdanih tožnikovi stari materi B. B. s strani povezane pravne osebe, pa za ta upravni spor, ki se nanaša na odmero davka od nenapovedanih dohodkov tožniku, ni relevantno.
Naravo in resnost nevarnosti nečloveškega ravnanja, ki grozi prosilcu zaradi predaje v drugo državo članico v postopku sprejema po Uredbi Dublin III je treba oceniti na podlagi podatkov o tistih pomanjkljivostih azilnega sistema, ki so upoštevne v okoliščinah, v katerih se bo prosilec znašel po predaji, so po presoji sodišča pomembne tiste sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, ki se nanašajo na obravnavanje prosilcev za mednarodno zaščito, ne pa pomanjkljivosti, ki se nanašajo na druga ravnanja organov države članice.
Tožnik je imel zagotovljeno nastanitev, hrano in zdravstveno oskrbo, čeprav morda na nekoliko nižji ravni kot v drugi državi članici EU, kar pri presoji pomanjkljivosti ne zadošča. Glede tega je prepričljiva tudi presoja tožene stranke v zvezi z dostopom prosilcev do zdravstvene oskrbe (povzetek ugotovitev tožene stranke je razviden iz 7. točke obrazložitve te sodbe), ki je tožnik s posplošenim tožbenim ugovorom ne ovrže.
Dejstvo, da je sodišče že odločilo, da stroški zagovornika bremenijo proračun, je treba upoštevati in jasno obrazložiti, kako ta odločitev vpliva na odločitev o vračilu prejete BPP.
Stališče sodne prakse je, da določbe 32. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) omogočajo pritožbo le zoper sklep, v katerem je sodišče vsebinsko odločalo o predlagani začasni odredbi. To neposredno izhaja iz drugega stavka šestega odstavka obravnavanega člena, ki opredeljuje učinke vložene pritožbe, ki ne zadrži izvršitve izdane začasne odredbe.
Sklepanja, da je zakon določil posebno pritožbo zoper vse odločitve, ki se nanašajo na zahtevo za izdajo začasne odredbe, nima opore niti v ostalih določbah 32. člena ZUS-1, še zlasti ne v prvem odstavku, ki določa, da tožba ne ovira izvršitve upravnega akta, če ta zakon ne določa drugače.
ZUS-1 določa, da se sklep lahko izpodbija s posebno pritožbo samo, če tako določa ta zakon. V 32. členu ZUS-1 je tako predvidena posebna pritožba le zoper sklep z vsebinsko presojeno zahtevo za začasno odredbo, ne pa tudi zoper sklep s katerim je sodišče zavrglo predlog za izdajo začasne odredbe, kar pomeni, da obravnavana pritožba ni dovoljena in jo je sodišče zavrglo.
Okoliščina enkratnega vračila prejete BPP ne predstavlja tožbenega razloga. Obročno plačilo prejete brezplačne pravne pomoči se doseže s podajo predloga za obročno vračilo pristojnemu organu za brezplačno pravno pomoč.
Ne glede na ugovor toženke, da je bila vloga v predmetni zadevi nepopolna, sodišče poudarja, da je v času vložitve predmetne vloge tožnice veljavni prvi odstavek 67. člena ZUP določal, da je v primeru, če je vloga nepopolna, organ dolžan vložnika v roku petih delovnih dni pozvati, naj pomanjkljivosti odpravi, in določiti rok, v katerem mora to storiti. Ker gre za instrukcijski rok, njegova prekoračitev sicer nima neposrednih pravnih posledic, vendar ga kljub temu ni mogoče zanemariti. To bi namreč pomenilo, da bi organ z opustitvijo dolžnega ravnanja lahko preprečil uporabo 222. člena ZUP ali jo odložil za nerazumno obdobje, kar bi bilo v nasprotju z institutom tožbe zaradi molka organa in bi lahko vodilo v omejevanje pravice do sodnega varstva.
Bistven pogoj za izdajo ureditvene začasne odredbe je nastanek težko popravljive škode. Taka pa bo v primeru, ko kljub uspehu v upravnem sporu ne bo mogoče doseči (ali pa le z nesorazmernimi težavami) vzpostavitve prejšnjega stanja. Zato mora tožnik izkazati, da v primeru uspeha s tožbo brez izdane začasne odredbe ne bo dosežen cilj konkretnega upravnega spora, oziroma bo uspeh s tožbo zaradi nastale težko popravljive škode zanj ostal brez pomena.
Odmera višine nagrade je odvisna od višine potencialno zagrožene kazni oziroma teže kaznivega dejanja. Odvetniške storitve se, med drugim, vrednotijo tudi glede na strokovno zahtevnost in tudi takšno vrednotenje vodi do sklepa, da je potrebno pri odmeri nagrade za odvetnika po tarifni številki 10 upoštevati, ne le število sodnikov, ki v zadevi sodi, ampak tudi zahtevnost zadeve in s tem povezano strokovno znanje zagovornika ter zahtevnost njegovega zastopanja, ki je (praviloma) višja ravno v primerih, ko je tudi zagrožena kazen višja in je pravni položaj obdolženega še toliko bolj ogrožen.
Ker se toženka ob sklicevanju na pravilnost strokovnega mnenja Komisije niti ni opredelila do pripomb tožnice, po presoji sodišča ugotovitvenega postopka ni vodila skladno z načelom materialne resnice, ki se nanaša na ugotavljanje vseh merodajnih dejstev in okoliščin za odločitev, in načelom zaslišanja stranke kot temelja materialne (vsebinske) in formalne (procesne) zakonitosti. Če se vsa dejstva ne ugotovijo, gre za kršitev določb postopka po 2. točki prvega odstavka 237. člena ZUP (nepopolna ugotovitev dejanskega stanja), ter kršitev pravice stranke, ki ji ni omogočeno uveljavljanje in zavarovanje pravic in pravnih koristi, kar predstavlja procesno kršitev iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP, obe pa vplivata na pravilno in zakonito odločbo.
V primeru, če bo tožeča stranka izvršila naloženo v izpodbijani odločbi, bo prišlo do nepovratnega posega v bodoče pogodbene odnose med tožečo stranko in vsemi novimi uporabniki (takšnimi, ki s tožečo stranko še nimajo sklenjene pogodbe).
Prav tako tožeča stranka v primeru uspeha s to tožbo, nastale razlike v prejetih plačilih verjetno ne bo mogla od uporabnikov naknadno zahtevati za nazaj, saj za takšen zahtevek ne bo imela podlage v sklenjenih (novih) pogodbah, niti ne v zakonskih določbah o neupravičeni obogatitvi.
Predlogu za izdajo začasne odredbe je treba delno ugoditi že zgolj zaradi izkazane nepovratnosti pogodbenega položaja tožeče stranke. Brez odložitve izvršitve naloženega v izpodbijani odločbi bi sodno varstvo tožeče stranke izgubilo pomen, kar za tožečo stranko predstavlja težko popravljivo škodo.
V primeru neizdaje začasne odredbe bi prišlo do nove (dodatne) neenakosti med uporabniki. Poleg uporabnikov, ki imajo s tožečo stranko že sklenjene pogodbe po obstoječih vzorcih, ki se sklicujejo na Pravilnik/Tarifo 2006, bi namreč nastala nova (pod)množica uporabnikov, ki bi imeli s tožečo stranko sklenjene pogodbe, ki se ne bi sklicevale na Tarifo 2006. Takšen položaj pa bi že zdaj obstoječ različen položaj uporabnikov na predmetnem področju še poglobil, kar pa je v nasprotju s prvim odstavkom 47. člena ZKUASP.
Tožeča stranka ni izkazala, da je verjetno, da bo z odstranitvijo Pravilnika 2006 in Tarife 2006 ter pisnim obvestilom uporabnikom o tem, utrpela težko popravljivo škodo. Gola odstranitev Pravilnika 2006 in Tarife 2006 iz spletne strani namreč ne more vplivati na obstoj oziroma vsebino pogodb, ki jih ima tožeča stranka že sklenjene z uporabniki, v zvezi s sklenitvijo morebitnih novih pogodb pa je sodišče njenemu predlogu za izdajo začasne odredbe ugodilo in zadržalo naloženo spremembo vzorcev pogodb, ki so objavljene na spletni strani tožeče stranke.
Toženka je pravilno obrazložila in utemeljila sorazmernost izrečenega ukrepa, saj tožnik ne prereka, da je imel zgolj v treh mesecih zabeleženih več kršitev hišnega reda azilnega doma. Tožnik je z očitanimi kršitvami jasno kršil pravila bivanja in sobivanja v Azilnem domu ter ogrozil ostale prosilce in zaposlene v domu. Ob dejstvu, da je kršitve, četudi predhodno opozorjen, večkrat ponavljal, se očitno tudi v bodoče pravilom v azilnem domu ne bo podrejal.
Tožnica je ob prodaji marca 2021 realizirala kapitalski dobiček v smislu 104. člena ZDoh-2 in je vsled tega morala v roku 15 dni od odsvojitve vložiti davčno napoved po 326. členu ZDavP-2. Glede na to, da ZDoh-2Z ne vsebuje določbe, da se za zadeve, ko je davčna obveznost nastala pred njegovo uveljavitvijo, uporablja novi zakon, sklicevanje tožnice na kasnejšo spremembo predpisa ni upoštevno, saj ta sprememba ne vpliva na odločitev v obravnavani zadevi.
Davčna obveznost ne more biti različna glede na to, kdaj so zavezanci vložili napoved ali obračun davka oziroma kdaj je davčni organ izdal odmerno odločbo, zato mora biti časovna točka, ki določa, kateri materialni predpis je treba uporabiti pri določanju davčne obveznosti, neodvisna od tovrstnih aktivnosti in mora izhajati iz obdavčljivega dogodka oziroma časa nastanka davčne obveznosti.
Pogoji za dodelitev mednarodne zaščite v obliki statusa begunca so predpisani v drugem odstavku 20. člena ZMZ-1 in določajo, da mora pri prosilcu obstajati utemeljen strah pred preganjanjem zaradi njegove pripadnosti določeni rasi/etnični skupini, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, da se prosilec zaradi takega strahu nahaja zunaj izvorne države in da zaradi takega strahu ne more oziroma noče uživati varstva te države.
Za dodelitev mednarodne zaščite ni dovolj le subjektivni element, temveč mora biti podan tudi objektivni element, to so okoliščine v izvorni državi, ki utemeljujejo prosilčev strah pred preganjanjem zaradi njegovih subjektivnih okoliščin, kar pa organ ocenjuje na podlagi splošnih in specifičnih informacij v prosilčevi izvorni državi in prosilca o tem ustno ali pisno seznani pred izdajo odločbe.
Tožnik ni zatrjeval dejstev, ki bi bila pravno relevantna za ugoditev njegovemu zahtevku. Jasno je povedal, da je iz izvorne države odšel zato, ker je želel v tujino.
Iz izvorne države torej ni odšel, ker bi bil kakorkoli preganjan ali bi utrpel resno škodo, kot ju opredeljuje ZMZ-1, zato je toženka pravilno obrazložila, da v konkretnem primeru odnos mačehe do njega in odziv polbratov na njegovo krajo denarja, ne presega okvira osebnih oziroma družinskih nesoglasij in ne sodi v obravnavo v okviru mednarodne zaščite.
Tožnik je bil v Švici udeležen v spopadu maroške in švicarske tolpe zaradi drog, v tem spopadu je zadobil ureznino z nožem in bil zato en dan v bolnišnici, kjer so mu oskrbeli rano. Vendar omenjena napada (spopad tolp in davljenje na ulici) nista v nobeni povezavi s postopkom mednarodne zaščite. Tožnik ni navajal, da bi ga v švicarski bolnišnici ali na policiji v zvezi s tem dogodkom obravnavali kakorkoli drugače kot druge udeležence tega napada oziroma, da bi mu pri obravnavi kot prosilcu kratili kakšne njegove pravice.
Pri tožniku ravno tako ni podlage za sklepanje, da bi bilo pri njem podano posebej resno bolezensko stanje oziroma da bi šlo za tako ogrožajoče okoliščine, v katerih bi predaja lahko povzročila dejansko in izkazano nevarnost za znatno in nepopravljivo poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja in s tem pomenila nečloveško in ponižujoče ravnanje v smislu 4. člena Listine EU, ki vsebinsko ustreza 3. členu EKČP.
Za ugotavljanje ovir za predajo Hrvaški na podlagi Uredbe Dublin III je bistvenega pomena to, kako ravnajo hrvaški organi z osebami, ki imajo status prosilcev za mednarodno zaščito. Naravo in resnost nevarnosti nečloveškega ravnanja, ki grozi prosilcu zaradi predaje v drugo državo članico v postopku sprejema po Uredbi Dublin III, je treba oceniti na podlagi podatkov o tistih pomanjkljivostih azilnega sistema, ki so upoštevne v okoliščinah, v katerih se bo prosilec znašel po predaji. Ne torej takrat, ko je bil na ozemlju države kot tujec v policijskem postopku, pač pa takrat, ko je postal prosilec za mednarodno zaščito. Zato ni pravno relevantno, kakšno je bilo postopanje policije s tožnikom, preden je zaprosil za mednarodno zaščito.